Moravan
| Moravan Ciril Jeglič |
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1917, št. 38 (24. maja)
| |||||||||||||
Po naključju sem zašel v podstrešje rekonvalescentnega doma in odkril zapuščeno, pozabljeno sobo. Ko sem odprl vrata, je truščema zaškripalo v stežajih in vzduh, težak in dišeč po plesnobi nezračenih prostorov, je prosevan od solnca zavaloval od stropa do ial. Gubasta, preperela zavesa ob oknu se je vzbočila, da se je vsul prah z umazanih mrežasto tkanih rož, in obešalni obročki, nanizani drug ob drugega, so udarili obse s starinskim, nerazločnim žvenkom. Bog ve, koliko časa se že nihče ni zmenil za ta podstrešni kotiček! Sobica je imela nasplošno prikupljivo lice. Prednja stena in večina stropa je bila obita s svetlo poliranim, rdečkastim lesom, po ostalem sinjem barvanem zidu je bil razporedil slikar drobne skupine poljskega cvetja. Sobna oprema je bila v največjem neredu. Obešalo je viselo samo na enem žeblju, na posteljnjaku je ležalo ogledalo, miza je bila le napol pokrita z zelenkastim, obledelim prtom in iz miznice je molel predal, natlačen s knjigami in papirji. V svečniku je bila vtaknjena jasminova vejica, v vazi in na nočni omarici so ležale posušene ivanjščice, ki so le vsled prahu in zatohlosti izgubile svojo beloto. A vendar je prijetno delo očem, ko so ugledale to poletno cvetje, poljubljano od prvih pomladnih žarkov. Razentega sem opazil na omari, ki je v prvi vrsti dajala sobi radi svoje nerodne obsežnosti in zelo porumenele politure neko starinsko lice, lonček z globoko sklonjenim, po celem vogalu se razprezajočim nagljem; rastlina je bila že popolnoma usahnila, tolsti listki so se posušili v vele igle, ki so večidel že popadale od stebel; le na koncu najdaljšega stebla je še visel mahadrav cvet. Nehote sem pomislil, kdo je utegnil biti tisti stanovalec, ki se po njegovem odhodu ni nihče več brigal za njegove ljubljene opravke. Na vseh predmetih je lepela umazana, prašna prevlaka, na tleh so ležali kosi raztrganega papirja. A solnčni prameni, prodirajoči skoz skromno okno, ta živa luč, plapolajoča na bledečih, usihajočih barvah, je dajala starinskemu prostoru samosvoj, pomemben izraz, miren, komaj žalosten smehljaj pozabljenosti, tihožitja, ki ne more izživeti svojih trpkih, brezkončnih tajn. Prijetno iznenaden sem zaprl za sabo vrata. Morda me je povabilo tudi tisto srečno čuvstvo, ki si ga pri vojakih tako redko deležen, tisto samozadovoljno veselje, če se hipoma zaveš sam sebe in je vse, kar ti je neljubo, daleč, morda vsaj za trenutek zelo daleč od tebe, vsi oni prisiljeni družabniki, ki jih ne moreš ljubiti, niti ne smeš sovražiti. Sam, sam! Ko sem odpiral okno, se je odločil mrežast, preperel kos od zastora. Zunaj je dihal svež, vesel dan, napojen s svetlobo in oživljajočo toploto, poln skritih, mladih moči, poln probujajočega se življenja. Vse v solncu žari slemenasto brdo, posajeno s temnozelenimi smrekami, prepasano z belimi svežimi trakovi; iz teh belih jas že pronica rumenkasto zelenje, zastrto v komaj vidne meglice. Povprek čez breg se vzpenja pot, po nji se izprehaja star, pohabljen vojak, opirajoč na palico svoje bolne ude. Kje tako lepo poje ptiček ? Mož se ozira in dolgo ne more opaziti poskočnega pevca, ki skaklja po strehi bližnje vile, gugajoč vetrnico na najvišjem stolpiču. Slednjič ga iztakne, obstane na svoji poti in se očividno čudi malemu dobrovoljčku. A ptiček, boječ se menda palice, poredno pomiga z repkom in odleti med drevjem. Pod vilo je postavljena klop. Invalid sede nanjo in povleče z roko čez čelo. Kaj misli zdaj ta človek ob tem lepem božjem dnevu? Ali je bila žalostna ali vesela misel, da so se njegove ustne nakrat zaokrožile v žvižg ?
Še staro, črno oblečeno vdovo, ki stanuje v vili, je presenetilo to čudno žvižganje. Polknice zaropotajo in okno se odpre. Mož, nekoliko v zadregi, vstane s klopi in se ponižno odkrije. Tudi gospa odzdravlja. In palico v roki, postajajoč in razgledujoč se na vsak drug korak, nadaljuje svoj izprehod. Blagoslovljeno mlado življenje! Vrhu hriba se zibljejo v solncu svilene vrhove mačice. Tja gor, tja gor! In brez odmora hite in se trudijo bolne starčeve noge , , . Prijetno je bivati v solnčni, pozabljeni sobici, kadar si potreben in željan samote. O vsem, kar si pretrpel, veš samo to, da se je že zgodilo, in čutiš samo to, da je bilo morda dobro, ker ni šlo brez sledu mimo tebe. Oči, ki gledajo bodočnost, so tudi vse jasne in zro zaupno, brez strahu. Grenkost, ki se je razbolela v duši, krepča tvojo misel kakor balzam umirajoče telo in vsi spomini in vse nade se družijo v blagoslovljeno uro očiščevanja, molitve in moči. Vzel sem iz miznice nekaj papirjev in začel pregledovati njihovo vsebino. Večinoma pisma, včasih zelo dolga pisma, z drobnimi, ličnimi črkami na revnem, tenkem papirju. Začela so se z »ljubljeni bratec!« in končala s posebnimi pozdravi vedno tvoje Marinke.« Sestra piše bratu. Prvo pismo, ki sem ga prebral, se je glasilo takole: »Hudo si nas razžalostil, ko smo izvedeli, da se ne počutiš dobro. Ali še vedno nisi okreval v svoji bolezni? Piši nam kaj več, ker si lahko predstavljaš, kako je mama žalostna in v skrbeh, ker ne ve, česa ti pravzaprav manjka. Ne pozabi nas, doma te gotovo ne bomo pozabili, vsak večer se pogovarjamo o tebi in neštetokrat tudi čez dan. Tako radi bi ti pomagali in zato nam je še hujše, ker vemo, da ne moremo ničesar zate storiti. Mama zmerom naročuje, da, Boga nikar ne pozabi. Ali še moliš ? Zadnjikrat si nam pisal, da ne moreš moliti. Dragi bratec, ti ne veš, v kakih skrbeh je tvoja mama. Ravno nocoj sva se razgovarjali dolgo, dolgo. Ali ne utegneš, ali te motijo tovariši? Ali si pa morda — ne, dragi Vaclav, vem, da si dober, in slutim, da ti mora biti zelo hudo pri srcu. Prosim te torej, vsaj takole zvečer, kadar ležeš k počitku — ah, saj sam vse bolje veš in jaz ti tudi ne morem napisati tako, kakor bi rada. Veš, sinoči je mama jokala in tudi meni je tako nepopisno tesno, če se le zmislim nate. In vedno smo pri tebi in ugib- Ijemo, kdaj prideš domov v našo Ostrovo. Ne zameri, Vaclav, toda piši nam še enkrat, ali boš šel v semenišče ? Včeraj sem bila na pokopališču. Tisti bršlin, ki si ga še ti kupil za očetov grob, se je nenadoma začel sušiti. Prekopala sem zemljo, pa ni videti črvov in tudi zalivam zelo pogosto. Veš, Vaclav, nič več ni tako lepo, kakor takrat, ko sva še skupaj hodila na grobove. Sploh je pri nas zdaj prav žalostno. Tudi Henrik ni več vesel in se mi smili. Zadnje čase je vedno bolj bled, zdravnik pravi, da je jetičen. Težko bomo plačali zanj šolnino, a mama mu ni hotela nič reči. Zdaj o počitnicah se skupaj učiva in hodiva na solnce, da si do jeseni popravi zdravje. Ali si prejel Henrikovo karto ? Prosim, odpiši nam kmalu in ne skrivaj pred nami svojih težav ! Bodi kljub vsemu vesel in zadovoljen, ker se bo še vse srečno izteklo! Prisrčno te pozdravljata mama in Henrik, posebno pa vedno tvoja Marinka.« Pismo je bilo datirano v Moravski Ostravi z avgustom lanskega leta. Ko sem pregledal tudi ostale datume, sem opazil, da je bilo to zadnje pismo. Toda kdo je ta Vaclav? Slednjič sem našel v neki knjigi kuverto, naslovljeno od iste roke, z isto lično, skrbljivo pisavo. Vaclav Drelse! Kakor da je isti hip odprl vrata in stopil predme moj stari znanec, tako živo sem ga ugledal in spoznal. Seznanila sva se bila v admontski vojašnici, kjer smo spali v podstrešju novodošli rekruti. Bil je lep, dvajsetleten fant, koščenega, zagorelega lica, s črnimi, lahno kodrastimi lasmi, ki so se mu sklanjali prav do sencev, kjer so globoko v očnicah, zasenčene od dolgih, košatih trepalnic, pokojno zrle njegove temne , žive oči; če ni govoril, je imel vedno ustne nekoliko stisnjene , kakor da natihem premišlja, in kadar je molk pretrgal, so se samo oči uprle vate in zasijale še živeje izpod vek, a na licu je ostal isti pokojni, a žalostni izraz. Pomnim , kako smo prve dni v onem podstrešju, ob tisti neprivadljivi izpremembi našega življenja, kako smo bili takrat otopeli in zakrknjeni, nestrpni in nepristopni drug napram drugemu. Čeprav je orila med nami družabna kričavost, nekakšna brezpredmetna razposajenost, podobna kujanju in trdovratnosti, dasi so v omamljivem šundru veseljačile šale in zbadljivke semtertja in se je vsevprek smejalo in govorilo, dasi se je tudi zelo veliko pelo in se je sploh na vse načine skušalo zabavati se in raztresti ter prikriti vseobče nepočakljivo razpoloženje — kljubtemu smo predobro čutili zavest vsiljene skupnosti, ki je iskala duška v glasnem besedovanju in želela govoriti v svoji nepotolaženosti, govoriti brez konca in karkoli. Pozno zvečer je ponehal hrušč, potihnile so napuhnjene šale in pripovesti, kvante in psovke in sčasoma je vse obležalo na slamnicah. Visoko pod ostrešjem je rdela motna žarnica in prosevala v čudnooblikovanih, pramenastih stožcih po prašnem ozračju. Tako smo ležali vznak na trdih ležiščih, glavo vzvrnjeno na tornister, in bedeli onemogli in razdraženi. V tem razpoloženju nam je bilo neznosno vse, celo tisto trudno, monotono udarjanje dežnih kapelj, ki so plaskale po starih strešnicah. V oči je skelelo in ščemelo, a vendar ni bilo mogoče zaklopiti vek, in misli so, dasi pobite in brez razmaha, blodile v spominih, skušale razrešiti prihodnje reči in sanjale, sanjale iz razočaranja, obupa. Ob takih prilikah smo vzljubili našega Vaclava. Ležal je daleč nekje v kotu na škripajoči polomljeni mizi. Mirno, kakor da se ni nič zgodilo, je pel s svojim tihozvenečim, prisrčnim glasom;
»Die Voglein im Walde, sie sangen so schon; In der Heimat, in der Heimat, da gibt's ein Wiedersehn! —«
Pel je očividno sam zase, a ravno ta iskrena, tiha čuvstvenost, njegova molčeča bolest je v naših bednih okoliščinah tako tolažilno vplivala na srce. Prenehalo je celo šepetanje, vse je na skrivnem poslušalo — tako dobro nam je dela njegova pesem . . . Zjutraj smo že zarana eksercirali na vežbališču. Včasih so bila krasna, solnčna jutra, da smo v opojni svežosti pozabljali vse nadloge. Naokrog so kipele skalne, obžarjene gore, iz travnikov se je kadila zamrzla rosa, v bližini so brneli zvonci in žvižgali pastirji, po cesti so drdrali vozovi in na njih rdečelične Štajerke v zelenih klobukih, pokajoč z bičem. O premorih smo odložili puške in tornistre, zbirali se v gruče in iz njih se je oglasilo prešerno, veselo petje.. Vaclav, ali kakor so ga kratko nazivalij: Moravan ni razumel slovenski in, dasi se ni ogibal tovarišev, je bil nekako napol tujec med nami. Mislim, da ga ni nihče sovražil ali preziral; marveč smo povečini imeli do njega neko neodoljivo simpatijo, rekel bi, skoro spoštovanje. Opazil sem, kako vsesplošno zamero si je nakopal tisti, ki mu ni bila mar družabna formalnost, ki ni gojil takozvanega bratovskega razmerja in ni vsaj na videz svedočil medsebojno enakost, tisti, ki se^na primer ni smejal ob dovtipih in šalah, koje je večina smatrala za odobravanja in smeha vredne, takega človeka so obsodili kot pravega dolgočasneža, nepoklicanegačmerikavca. Vaclavu jemalokdo rekel žal besedo. Pri njem ni bilo slišati brezskrbnega , širokega smeha, komaj da se je kdaj nasmehnil — toda, ali se je sploh mogel smejati ta temni in upadli obraz, ki sta mu tako naravno pristojala resnoba in mir?" »Sah ein Knab ein Roslein stehn, Roslein auf der Heiden . . .« Res, zelo rad sem ga poslušal in tudi drugi so ga ljubili. Spominjam se, kako se je nekoč o njem pohvalno izrazil celo prileten robat rezervist, ki se je nad vsakomer rad spotikal, posebno še nad mladimi ljudmi: »Moravan je posebnež, a pameten fant!« — — Kje si zdaj ti, dobri, žalostni Vaclav? — Med papirji v miznici sem našel tudi droben listič, očividno del nenapisanega pisma ali odlomek iz dnevnika. Pozno v noč sedim pri trepetajočem plamenu sveče. Štiri tihe bele stene — vse molči prijazno in dobrohotno, Morda potrebujem le tega božjega miru, da spet izpregovori duša, morda hrepenim le po tej vnebovpijoči samoti. Ne morem in ne smem reči, da me je Bog zapustil. Ljubim Boga in vse, kar je resnično, dobro in lepo, ter čutim, da je moja tolažba v tej ljubezni. Ne morem niti reči, da sem nesrečen. Mislim, ko bi v tej minuti stopil predme izvoljenec nebeške milosti in velel: »Menjaj z mojo srečo in blagoslovom!« — zdi se mi, da se ne bi mogel odločiti . . . Toda vsa moja notranjost je ena sama velika bolest, kakor da sem se ravnokar prebudil in se domišljam, da se mi je nekaj važnega neznanokam izgubilo, da sem pozabil nekaj nenadomestljivega. Nocoj bi rad razmišljal sam o sebi in nehote mislim nate. Zdi se mi, da sva skupaj, dva stara znanca. Oči so zaprte in te ne vidijo, a vendar te gledam in te poznam, vedoč, da je najina ljubezen čista in dobrohotna, Ne govoriva — čemu tudi besede, ko tako resnično čutiva ? Kaj da čutiva — — — sestrica moja, daj, da te poljubim! Dobro, ne bom te poljubil, ne zdaj in ne jutri in morda nikdar in zelo verjetno je, da te tudi nikdar več ne vidim. Če je to potrebno in prav, si ne morem odgovoriti, vem le, da te ljubim kot rodno sestro. Pozdravljena in bodi mi še vnaprej dobra in draga, kakor te poznam in te hočem poznati — —« Dolgo sem še sedel pri mizi in zdelo se mi je, da se je sobica zmračila in so se nenadoma zganile vse tiste pozabljene starine krog mene, tisto usahlo zelenje in cvetje. Kakor da je izpregovorilo trpljenje, ki je tu živelo —
Zunaj je pa še vedno kipelo veselje pomladnih noči. Na vrhu brda je stal invalid, obžarjen od solnca, in si zatikal mačice v kapo. Pozdravljen, ti temni, resni Moravan
Ko sem pozneje vpraševal po^njem, sem izvedel, da je prišel semkaj začetkom jeseni in se nastanil v oni podstrešni sobici. Bil je jetičen in se je vrnil ravno iz bolnice. Neko jutro so ga našli mrtvega v postelji, z napol odprtimi očmi, z rdečo peno na stisnjenih ustnah, a obraz je bil neizpremenjen, miren in lep, —