Morje (Rudolf Maister)
Morje Rudolf Maister |
|
Božič 1903. Trst.
1.
Solnce je boga prosilo:
«Stvarnik moj, svetov mogočni,
daj zrcalo mi presvetlo,
da pogledam si obličje,
kadar v narode grem tuje!»
Dal mu stvarnik morje sinje,
velikansko — nepresežno …
No, da jaz sem bog stvaritelj,
dokaj daljše, dokaj širše
sinje in pa čisto morje
vstvaril bi ti za zrcalo,
Marica, ti solnce moje.
2.
San Carlo zdaj tiho sameva,
ko da bi ves Trst bil zaspal.
Le burja divjá in buči
ter valček vzdiguje in val.
A mene še v burji ne zebe,
ko reže, ko žvižga srepó,
ko mrzlo poljublja obraz
in sinje pometa nebó.
Veš, ljubica, srček ti zlati,
če pijem ljubezen ti z ust,
mi sije nebeška pomlad,
pa bodi avgust ali pust! —
3.
Tam gori visoko nebó,
tu doli globoko morjé …
Po morju pa čoln se ziblje lehkó,
v njem združeni srečno srci sta dve.
Ti sama ne znaš, jaz sam ne znam,
kako te v dnu duše rad imám,
ti Marica, moje zlató.
Poglej tja črez morsko planjavo,
ki gre v nedogledno daljavo!
A, ljubica, kaj je vse to?
Ljubezni jaz v srcu imám več zaté,
ko morje široko zelene vodé.