(Sonet.)
V zavesti skor je bil čoln moje sreče,
desnica je na veslu počivala,
in ga po morji sem ter tje zibala,
rekoč: Počij! po volji sapa vleče.
Da spolnjene so želje hrepeneče,
sem mislil, – kar mi je nasprotna vstala,
in me zastonj veslavšega sukala
od brega proč v vertince predereče.
Al priveslal bom še kadaj do kraja,
privezal čoln, in hodil po dobravi,
po kteri znancov množ'ca se sprehaja;
al pa poginil na morjá širjavi,
na kteri vedno huje piš razsaja?
Ne vem v obupu, k' mi buči po glavi.
