Motika

Za druga istoimenska dela glej Motika.
Motika
Ada Negri
Spisano: Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GDVDXDRE
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Jaz sem sablja, ki zemljo seka,
moč sem in delovanje:
glad preganjam, ko solnce pripeka,
nada sem, pričakovanje.

Znani mi vroči so solnčni biči,
ko opoldne žarijo.
Vem, da kot protje tenko kmetiči
v mrzlem dežju dehtijo.

Sladko poznam vonjavo gajsko,
čare toplega maja,
ko se pretvarja v dolino rajsko
zemlja, ki nima raja.

Solnca ni strah me, dežja ne plašim se;
z delom se pridno ubadam;
v delu ostrim se, v delu krepim se,
v zemljo pa plodnost pokladam.

Grem pa i v bajte trhle in nizke,
kjer skozi počene trame
čuješ ledene vetrove piske,
ko se v razpoke ujame.

V žalostnih bajtah zrem za ognišče,
kjer bolna tam deca vzdihuje;
pelagra kruta zase je išče,
da jo za groblje zatruje.

Grem in gledam. V kotu domujem,
— tja zaženo me sred šare —
v vlagi in mraku, v dimu vse čujem,
gledam škodljive pare.

Kmečkih vzdihov grozne odmeve
slušam in tožbo slabotno;
v mrzlici deco, matere reve
zrem, ko jih stresa strahotno.

Proč si želim, vsa radost me mine,
mislim na solnčno obzorje,
in da čim najprej, ko solnce zasine
lotim spet zemske se skorje.

Radost in čast me diči velika,
kmetu opore dam varne;
prapor sem, sablja mu v boju motika
ne ubežim mu nikdar ne.

Boji pa moji niso krvavi.
Roka težakov na dnini
lopovski glad samo bije in davi:
ta je sovražnik edini.

Pri tem delu iz zemlje vre doba
slavna in viteštvo sojno.
Bratska plodi ju sveta zvestoba
brez sovraštva pokojno.

Pa zapojejo k nebu v višave
usta od znoja suha
pesem pravice, osvete in sprave:
„Dela! Miru in kruha!“