Čez plan
| Čez plan Oton Župančič |
| |||||||||||
Motto
urediPredaj se vetrom — naj gre, kamor hoče!
Naj srce se navriska in izjoče!
Vendar mornar, ko je najvišji dan,
izmeri daljo in nebeško stran ...
I. Manom Josipa Murna Aleksandrova 1—8
uredi1.
urediGrobovi tulijo ...
šumé in tulijo razpokani
kot nenasitna žrela, zevajoča
v polnočni mrak ... Kaj hočete od nas?
Imeli smo ljudi — v poljani cvet,
imeli smo jih — vrhu gore hrast,
imeli smo jih — dali smo jih vam –
kaj hočete, grobovi, še od nas?
Grobovi tulijo ...
vrtinci črni vstajajo iz njih
in kot vampirji se vijó po zraku
in žrtev iščejo z bodečimi očmi.
Oko ti plameneče — kam si se
zagledalo? Kaj hrepeniš v daljine,
v jasnine vedre? Sanjaš nadoblačno
razkošno luč? ... Grobovi tulijo!
Ti krepka pest — tvoj meč je blisk zareč —
ko seka rane, poje melodijo
svetló in zmagovito skozi noč —
obstoj, obstoj — grobovi tulijo!
Uporne prsi ve, ki dihate
svobodni zrak, srce kipeče,
ki biješ, da te sluša milijón,
trpeči milijon — čuj, sodba ti
je pisana: grobovi tulijo!
Obrni v tla oči — ne sanjaj zvezd,
prijatelj moj, ti kondor, solncu brat!
Kaj si ga videl že: ujet, zaprt
svobode kordiljerske smeli sin;
kaj si ga videl, kak je onemogel
v obupu nemem s krili vztrepetaval,
v rešetko zaletaval se z glavó
in krvavel? ... Dva črna curka, veš
prelila sta se čez oči njegove
— o te oči, v višinah carujoče! —
baš čez oči — dva črna, črna curka.
In takrat je povesil perotnice
in ves, kot veja v vetru drgetal:
veš, ravno čez oči — dva črna curka!
Jaz sem ga videl, in sem klel ljudi.
Za vedno se mi v dušo je vsesal
oči ponosnih onemogli srd,
in zašumela je okoli mene
pretemna, težka pesem iz grobóv ...
2.
uredi
Kaj nisi to ti, o batjuška moj?
Kaj hočejo tvoje blede roké
od mene?
Povej,
kaj so še tako zapuščene
kot prej?
On stoji in molči ...
Kaj hoče od mene pôgled tvoj,
prodirajoč v moje duše noč?
Tako pekoč je pôgled tvoj —
kot meč, žareč med menoj in teboj,
tak vest izprašujoč ...
On stoji in molči ...
Ah, ne blesti se verzov mojih ost
kot prejšnji čas,
glej, legla razočaranja trpkost
na moj obraz,
bolán moj smeh in brez moči moj gnev,
ljubezen hladna, mrtev je moj spev.
S kom naj tekmujejo še moje nade?
Ah, kje je boj,
ki merili moči smo v njem si mlade?
Ves nepokoj,
blestenje daljno svojih sanj —
komu jih dati, če ne verješ vanj?!
In brada rujava mu je zašumljala
in trepetala in šepetala
kot nočni gaj,
skrivnostno in ljubó
in žalostno tako ...
In ko sem se k njemu sklonil
in dahnil: "Kaj? ..."
kot v večeru oblaka sijaj
je v mraku izginil, zatonil.
In bil sem sam
kot hrast, sred polja zmrzujoč,
na njem sedi vran krakajoč
in toči v noč:
tožiti solncu ga je sram.
3.
urediKaj je škrjančkov kmet po brazdah nasejál,
da vsa prepeva mlada njiva?
Žez goro — svetel konj — je planil zarje val,
šumé vihrá mu zlata griva.
Kaj pojete pomlad? Kaj vriskate prostost?
Poljé, kaj si tak polno sanj?
O polnoči prišel je k meni mračen gost,
in jaz vse mislim, mislim nanj ...
Škrjančki, polja, cvet,
to bil je vaš poet ...
4.
urediO batjuška, zakaj si šel od nas!
Kaj nebi rajši nam še kaj zapel,
pomoževal nam, kakor stari čas,
kako boš snubil in si ženko vzel?
Kak pod goró, ko prišel v gosti mraz,
mladenič šopek je za trak pripel:
izbirat gre po rodu je in glasu,
izbirat gre po licu je in pasu.
Zapihal jug ... v panjóve zadiši
bučelam ajda ... zašumi pšenica ...
z gorâ večer od vseh strani hiti
in v detelji pedika prepelica.
Hej, tam v svobodi duša zaživi,
krepkeje kri razpali mlada lica!
Domov se vračaš — "Bog daj, gospodar!"
ti pušiš pipo — kaj ves svet ti mar.
Pred zarjo jutranjo oblak priplava,
nad tvojim poljem se ustavi zlat,
po lehah, po logéh se razgledava,
motri skrivaj zorenje tvojih nad.
Od zemlje dviga sveža se vonjava,
od néba svetla kaplje blagodát —
a ti z oči si nočne sanje zmaneš,
zagledaš se v svoj raj, strmeč obstaneš.
O batjuška, to vse so bile sanje,
njih oče jad je, mati njih — bridkost.
Iz mraka svojega si gledal vanje,
kot ujetnik skoz lino zre v prostost.
Brezplodno hrepenenje, kljubovanje,
to bila tvoja grenka je mladost,
samoten plamen, z vetrom se boreč,
na tla pritiskan, kvišku koprneč.
O, jaz pa grem, v poljano tiho grem,
da vidim te, kak z mrakom govoriš,
kako šelest lesá poslušaš nem ...
Ne vidim te — a z vetrom prišumiš,
kot spev in vzdih — kaj mojim je očem?
Li tamkaj na križpotju ne stojiš?
Ne — križ je le starinski, ves surov,
kot da v poljé zablodil je z grobov!
5.
urediTiho čez poljé,
tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srcé.
Tam na levi so grobovi,
tam spiš ti —
tam na desni so gozdovi,
tam šumi,
kot da v sanjah kdo ječi ...
Domovina, domovina ...
kam življenje moje gre?
V pušči se vihar izhruje,
sam, da nihče ga ne čuje,
sam, da nihče zanj ne ve ...
Kaj stojim? Ah, česa čakam?
Nem skoz gluho noč korakam,
pajdašica mi edina
senca moja črna ...
6.
urediVes svet vzdihuje
razpet pod mraz —
miruje čas
nad njim — tak tuje,
tak daljno vse, kot drag obraz
ki spi v gomili ...
Težkó se vzgane
meglé ovoj
in pred menoj,
kot krute rane,
po snegu sled stopinj
v pokoj daljin ...
Stopinje te —
jaz jih poznam!
Moj pogled gre
naprej po njih
kot romar tih
gre po sledeh
trpljenja božjega.
A sam stojim,
še se bojim,
še trepetam:
Ne tod, ne tod,
ah to je pot
krvavih lis.
O Bog, glej rok,
kolen odtis
in tu obris obličja ... to si ti.
Ah, tu si prvič vdolbel v led
obraz trpeči svoj, poet ...
In šel sem tja in pal,
poljuboval
z boljó ovenčani obraz —
o, in poglej:
ah — to je on in to sem jaz!
Iz leda gledam sam ...
In vstalo je kot zvok fanfar
in vzplalo je kot silen žar
od vsepovsod ...
In tisti čas
sem vedel, kod gre moja pot,
in takrat sem spoznal
vso to neizprosno slast,
ti temna pred menoj oblast ...
7.
urediPa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko,
da me potreplje po rami,
in drugega nič ne da mi —
le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko.
Ah kaj so obljube in kaj so prisege deklet!
Kdo še veruje vanje?
Lej sapice pomladanje:
tak ziblje se njih šepet od cveta na cvet.
Ne glej me tako očitaje, obraz bolečin —
življenja klic zahteva,
da mati omedleva,
in kakor brez srca na pot se odtrga sin.
Prijatelj! to je beseda vseh besed!
kot meč, svetló nabrušen,
i v ognju i v strupu izkušen —
on, ti — in na drugi strani — magari ves svet!
O batjuška moj — zapuščen je zdaj moj hram.
Kar tvoje oči so umrle,
kar so se od mene zazrle,
povej ga: pred kom me za svoje najboljše ni sram?
Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno rokó,
da me potreplje po rami,
in drugega nič ne da mi —
le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko!
8.
uredi
Kaj si? Fantom? Izrodek domišljije?
Stvor demona, ki čuje nad menoj,
odkar mladost samotna moja klije,
odkar v daljine pôgled sili moj?
Iz mesta grem z večernimi mrakovi,
čez polje pred menoj hitečimi ...
na moji levi, tam ležé grobovi,
temno leže nad vami spečimi ...
Spi car-ponos, spé misli do nebá,
in vsa bodočnost, v kali započeta,
nedozorela in nikdar požeta,
oči pogum in vroča kri srca,
ki ni prineslo svoje zadnje žrtve
še na oltar ...
Ah vse — kot za gorami zarje mrtve,
ah vse — ne dvigne več se vse nikdar? ...
Zarotil sem tvoj grob: "Ti temnousti,
odkrij skrivnost mi smrti in življenja —
kar pod teboj se še boji trohnenja,
umreti noče, pod nebo izpusti!"
In dvignila se senca je visoka
iz groba tvojega, temnà do zvezd,
in kot bilà je bela njena roka,
spoznal sem jo — ime ji je: Bolest.
In šla sva, kjer najtišja je tihota
poljá in najsvetlejši čar noči,
pogledal tuje njene sem oči,
spoznal sem jo — ime ji je: Samota.
In šla sva, kjer je luč pregnala mrak,
in bil je množic valujoči šum,
in kot je samosvoj bil njen korak,
spoznal sem jo — ime ji je: Pogum.