Mrcvarstvo (Slovenec)
| Mrcvarstvo Jacques |
Prestavil 3. marca 2017 France Malešič. Besedilo se sklicuje na podlistek Mrcvarstvo Georgesa – Bogumila Vdoviča v Narodnem dnevniku 1925–1927.
| |||||||||||||
Pod tem zaglavjem sta pred leti priobčevala naš Georges in njegov zelo dobri prijatelj Munla Bekir v »Slovencu« in v »Narodnem Dnevniku« razborite članke o razvoju našega jezika. Pokazala sta, kako se naš jezik vzlic svobodi in veljavi, ki jo sedaj ima, še naprej mrcvari na vseh koncih in krajih. Germanski, a tudi italijanski in francoski vplivi so močnejši ko kedaj prej. Opičje posnemanje tujih miselnih zvez je stopilo na mesto tujih b e s e d, ki smo se jih domala vendarle otresli.
Za »največje šintarje našega jezika« je proglasil bojeviti Georges naše j u r i s t e. Ne vem, če je baš pravo zadel, ko jim je naklonil to odlikovanje; priznati pa moram, da se zastopniki te panoge, posebno sodni juristi in vseučiliški profesorji, prav pošteno trudijo, da nam podado lep, čist in izglajen jezik. Za Georgesovo priznanje pa se menda – in kakor vse kaže, s precejšnim upanjem – za »lavorike« pehajo oni, ki bi morali najbolj skrbeti za lepoto in izvirnost jezika: naši n o v i n a r j i. Slog naših novin je v resnici postala bogata zakladnica za vsakogar, ki išče primerov, kako se ne sme pisati po slovensko. Hitrica, v kateri deluje novinar, ne zmanjša njegove krivde, če nam prinaša dan za dnevom najdebelejših germanizmov in italijanizmov polno košaro.
Zakaj ne misli slovensko? Odgovor: za to ne, ker živi v obeležju, kjer ne najde dovolj močnih protivnih utežev zoper presilno navlako, ki se mu kopiči v glavi po branju nemških, francoskih, italijanskih novin in spisov, zoper oni moment vstrajnosti, ki prevladuje naše fizično in duhovno življenje. Tu imaš izraz, uglajen, izbrušen v vsakdanji rabi tujega jezika: kaj je bolj naravno ko to, da ga brez globjega premišljevanja (za to ni časa!) prevajaš, kakor pač kaže, v potrpežljivo slovenščino.
Zoper to nebrižnost in duševno lenobo brezdušnega prevajanja, ki tira naš čvrsti in kleni jezik na natezalnico tujih misli in izžene iz njega na ta način najhujše izrodke, so se borili vsi prosvitljeni duhovi našega rodu od Levstika preko Levca, Štreklja, Škrabca do Funteka, Breznika in Župančiča; kakor vse kaže, se pa zlo še vedno ne da zatreti, ker se pičli uspehi slovniškega pouka v praktičnem življenju le prehitro pozabljajo.
Uradništvu in novinarjem slede na poti mrcvarstva v primerni razdalji, a ničmanj uspešno naši tehniki, a tudi naši trgovci in industrijalci.
Zanimiv, a obenem žalosten pojav: Razumništvo se čimbolj oddaljuje od korenine svojega bistva, od preprostega naroda, čigar govorica je bila in ostane vedno svetli in sveti vrzdenec najkrasnejšega izporočila davnih dedov – naše besede in misli.
M i s l i t i p o s l o v e n s k o j e p r v o, govor je le posledica tega dejstva. A misel slovenska je tako različna od misli drugih narodov, celo najsorodnejših, da uvrstiš lahko v miselno zvezo kopico slovenskih besed, a te pravi Slovenec ne bode razumel.
Ena izmed p o g 1 a v i t i h l a s t n o s t i slovenske misli je njena o b j e k t i v n o s t. Tuj ji je nemški subjektivizem in njega posledica poosebljevanje (personifikacija), tuje so vse zverižene gerundijske sestave, če mogoče s celim repom rodilnikov za seboj, tuje miselne zveze, kakor n. pr.: »imam glavobol«, »imam izpuščaj«, »imam predavanje«, »posedujem možnost« itd., celo tuj in odvraten pa neosebno delujoči »se«, ta od naših Primorcev k nam zaneseni zoprni italijanizem, ki ga po vsej pravici graja pisec »Porenjskih pisem«.
Ali nismo v mrcvarstvu res že daleč, ako se upa slovenski »reporter« zapisati, da slovenski študent »p o s t a v i s v o j e g a m o ž a« le še pri cvičku in klobasi? Ali pa: Glavnega zastopnika družbe se je izpustilo »n a p r o s t e« noge! – Petkov, ki je že star mož, mora že delj časa »varovati posteljo«. Ali celo to, da je ta in ta umetnik »zlomil s tradicijo« ... Človeku, ki količkaj ljubi svoj jezik, se ob takih jezikovnih nagnusnostih obrača želodec.
Neverjetno, a resnično je tudi, kako smo v 10. letu po osvobojenju v verigah najgršega širokoustenja, ki se je zajedlo iz tujine v našo besedo, kako rabimo izraze in rečenice, ki so se jih Nemci medtem že iznebili: kakor oni ogabni secesijski stavbni slog od predvčeraj, ki preplavlja danes naše prej tako lepe vasi in trge, potem ko so ga po glavnih mestih že vrgli na cesto.
Nemci so v novejšem času (glej Wortmannovo knjižico »Allerhand Sprachdummheiten) vrgli svoje »denselben, dieselben«, »welch letzterer, diesbezüglich, stattgefundener, in Betrarht Erwägung ziehen, zur Aufführung gelangt, »es wurde sich«, »der obige«, »seitens«, »aus Anlass«, »betreffs« unter Zugrundelegung, auf Grund, gelegentlich, behufs, zwecks, im Wege« med staro šaro in skušajo, čeprav s težavo, zmanjšati hipertrofijo in napihnjenost svojega izraževanja s tem, da zopet rabijo enostavne glagole in prislove, mi pa uvajamo v svoj jezik, čigar moč je v klenem glagolu, s slastjo od Nemcev zavržene tvorbe ter ga s puhlimi in objestnimi frazami napihujemo do nemogočnosti.
Vsepovsod se »smatra«, »stavi« predloge, »stavi« vprašanja, spisi se predlagajo le še »v prigibu«, »predvideva se«, napeta (seveda!) dejanja se ne vrše več, ampak se »odigravajo« (svet je že postal kino!), »topogledno« * [*Kako pa drugače ko tôpo gledno, saj bistrost duha je šla ad »acta«.] (diesbezüglich) se »izveštava«. Naš »če« je premalo nobel, nadomestuje ga prelepi »v slučaju da«; tudi »po« je padel v nemilost. Po § ... zakona je prekmetsko, lepo je le: »v s m i s l u d o l o č i l« »§a«, ali še lepše: »g 1 a s o m« ali »t e m e 1 j e m d o l o č i l« § ...; namesto krepkega z a je stopila spakedranka »v svrho« (»behufs«); »ob« je za lenomiselnost moderneža vse premalo; pridati mora o b p r i l i k i ali še lepše o p r i l i ki ali p o v o d o m; bognedaj, da bi kdo rekel le: č e t r e b a, to ni pismeno, ampak: v s l u č a j u p o t r e b e. Tako se »tvori« nova pisarija: Oj zlati vek zdaj muzam našim pride!
Nekoč smo se borili za slovenščino v uradih: zdaj se moramo boriti zoper to slovenščino. Prislov: prej, zdaj obenem, so izginili iz njenega besedišča, nadomeščajo jih »svoječasno«, »svojedobno«, »točasno«, »istočasno« in te besede se ne rabijo vsak dan in vsako leto, ampak »vsakodnevno« in »vsakoletno«. Namesto krepkega »sicer« se piše le še »v nasprotnem slučaju«. Grde spakedranke: tekom, koncem, temeljem, povodom, prilikom, začetkom, v očigled, glasom, potem (sodnim potem), ki jih celo na Hrvatskem, odkoder so prišle k nam, odklanjajo, so bohotno zarasle naše prislove pred dotičnimi samostalniki, in to celo tam, kjer jih niti Nemec ne rabi.
Pred kratkim se je razpasla navada, rabiti srednji spol pridevnikov tudi tam, kjer imamo določne prislove ali kjer opisuje naš jezik, dotično stanje s predlogom pred samostalniki n. pr. »naravno« nam. seveda ali kajpada, »srečno« nam. po sreči, »navadno« nam. po navadi, »zadostno«, nam. zadosti, »potrebno« nam. treba, »skupno« nam. skupaj, »končno« ali celo »konečno« nam. slednjič ali naposled; pričelo se je po slabem nemškem vzorcu rabiti te pridevnike celo za predloge, n. pr. severno mesta, južno reke, zapadno gozda itd.
Kako izgubljajo besede svojo prvotno klenost, nam kaže spaka: v letošnjem letu; letos seveda ni dovolj jasno, tudi lani je miselni lenobi premalo, pridejati mora v lanskem letu ali za lanski še lepše: lanskoleten.
Nemška miselnost se odraža v nastopnih besedah: danes zvečer, danes ponoči, danes zjutraj zgodaj, včeraj ponoči, predvčeraj ponoči, predstoječ, obstoječe, gornje, tuuradno, tamuradno, topogledno, končno veljavno, lastnoročno, sledeče, tujskoprometno, velikopotezen, v vsakem oziru, roka v roki, predležeče, predvidevno, ognjevarno, vodotesno.
Pri glagolih: izstaviti (dovolilo), odgovarjati (dejstvom), vsebovati, izpolniti (pogoja), doprinesti (dokaz), slediti (iz tega sledi), pasti v oči, najti smrt, dani pogoji, zadostiti, iti na roko, srečno izteči, biti v stanu, v položaju, pustiti govoriti, tekoča številka, vzemite prostor, igrati vlogo, dostaviti, nadalje pri samostalnikih kakor: bruto- dohodek, Guerila- vojna, Serum- zavod, kinopredstava, tenispartija, avtoklub, kreditazmožnost, duhaprisotnost, Schicht-milo, tu- in inozemstvo, protipredlog, protidokaz, protiutež, predpogoj, predprodaja, preddelo, predpreiskava, predpogajanje, predvečer, predpoizvedba, predprostor, predpravica, predzgodovina itd.
Vse te napake našega pisanja se obravnavajo v naših slovnicah, posebno v dr. A. Breznikovi slovenski slovnici. A kdo jih še bere razen učiteljev in učencev? Zato sta skušala dr. Breznik v svojem »Slovenskem pravopisu« (Jugoslov. knjigarna 1921) in Iv. Koštial v svojem »Brusu« (Družba sv. Mohorja 1927) podati v priročni obliki našemu razumništvu točne vodnike, da mu pomagajo izogibati se pogrešnih besed, oblik in konstrukcij.
Če započnem tudi jaz boj zoper mrcvarstvo, storim to zato, ker opazujem dan na dan, kako malo se birokratizem in žurnalizem briga za pravilno slovenščino in ker sem mnenja, da se v tem pogledu ne stori nikdar preveč, da se naša njiva očisti plevela, ki jo vedno znova zarašča.
Omejil pa se bom na najhujše izrodke. Da olajšam delo iskanja, sem spravil nabrane napake v abecedno kazalo, v katerem je najprvo nemški izraz, potem njega napačna izvedba v slovenščini, poleg nje pa pravilna slovenska beseda ali konstrukcija.
Morda bo ta prvi poskus sistematske frazeologije rabil tudi izdajateljem novega in zelo potrebnega nemško slovenskega slovarja. Potreben je pa tak slovar za to, da nam poda vendar enkrat točno imenstvo ter izloči navlako soznačnic.
[Tukaj omenjeni abecedni seznam napak manjka; v dLib ni vseh strani te številke Slovenca; preveri v NUK in tudi v Slovanski knjižnici]