Mreža bele groze

Mreža bele groze. Roman Peter Rupar

Izdano:	Gruda 15/1/2–5, 7–12; 16/1–5, 7, 8, 10–12; 1937, 1938
Viri:	dLib 15/1/2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 16/1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 10, 11, 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V Podlomu je imela stara Grivarica tiste dni pred Velikim šmarnom polne roke dela. Hitela je od hiše do hiše, govorila kakor najboljši odvetnik in prepričevala ljudi, da se premalo brigajo za blagor svojih neumrjočih duš. Marsikje so ji pred nosom zaklenili vrata, toda vnete Grivarice niti to ni zadržalo. Opravila je kar pred vrati ter na dolgo in široko dopovedovala ljudem, naj vendar kaj pomislijo na zadnjo uro, ko jim ne bo mogel nihče pomagati in jih nihče ne bo smel spremljati na pot pred večnega Sodnika.

Radi tolikšne gorečnosti se je prijelo Grivarice ime »Nebeški sprevodnik«. Ljudje so ji ga dali iz nagajivosti, Grivarica pa je bila na to ime ponosna in je često zatrjevala fantu, ki ji je kaj oporekal:

»Le govori, dokler si mlad in zdrav, ko pa prideš v leta in bodo moje kosti že počivale v črni zemlji, se me boš spomnil in mi boš hvaležen.«

»Malo kasno se je spomnila na nebesa, Reza,« jo rad podraži kolar Stržen, ki je bil v mladih letih precej po svetu, »ne vem, če nisi zamudila —«

Tedaj sikne Grivarica kakor modras:

»Sram te bodi, garjeva ovca! Kaj nič ne vidiš, da ti je že sneg pobelil glavo, pa le še trosiš pohujšanje okoli sebe?! Boš že videl, kako te bodo zlodji mrcvarili n akmrtno uro! Takrat boš iskal pomoči —«

»Kakor ti očeta za fanta, ali ne, Grivarica?« se namuzne Stržen in nagajivo požvižga.

»Bog nebeški!« lovi ženska sapo in se vsa trese od jeze. »Ali ga vidite, pogana, ki bi niene rad sodil, da bi sebe opral?! Kdaj si pa še kaj dal za mojega sina!?«

»Kaj bom jaz dajal, ko nisem imel nič opraviti zraven, saj še tisti ni hotel dati, ki je imel zasluženje zanj, pa tudi ti si mu menda bolj malo privoščila —«

»Da te le ni groza,« si pomaga ženska z jokom, ko vidi, kako brezobzirno razgalja Stržen njeno najtemnejšo preteklost, »sam imaš otroke, tudi hčere imaš in bi rajši skrbel zanje, kakor da brišeš obme svoj umazani rilec —«

»Kar si iskala, to si našla!« skomigne kolar z rameni. »Drugič boš vsaj vedela, da ne boš hodila sitnarit k nam —«

Reza na ves glas zajoka in odide, a na tnalu se še obrne in s pestjo požuga proti hiši, češ:

»Tega ti ne ostanem dolžna, Stržen! Še bridko me boš pomnil!«

»Malo pretrdo si jo prijel,« je materi Strženki nerodno. »Rajši bi jo pustil, naj govori in počne, kar hoče!«

»Tale?« se razburi mož. »Še tega nam manjka! Mar ni dosti nadlog in težav, da človek iz dneva v dan ne ve, kako bi se preril skoznje, pa naj nas skubejo še takele vešče? Ta mi bo merila nebesa, kakopak?! Ali si že pozabila, kakšna je bila, dokler ji ni odklenkalo? Niti hlač zlodej ni smel videti in vsak cigan ji je bil dober. Fej! Cel roj fantov in mož je takrat napovedala, ko je dobila otroka, da so imeli opravka z njo, nazadnje se je pa le izkazalo, da je oče tisti krevljasti cunjar Blaž, ki ga še koza ne bi povohala!

»Oh no,« brani žena, »saj ima vsak človek kakšno napako!«

»Nič ne rečem in bi ji tudi nikoli ne očital, ko bi me pustila v miru! Čemu pa hodi glodat k nam? Mene bi gonila na božja pota in v nebesa, svojemu lastnemu otroku pa niti življenja ni privoščila? Misli, da je vse oprano in pozabljeno, ko se je izmazala, da je niso vtaknli v luknjo? Kaj še! Vsa vas ve, zakaj je ubogi otrok umrl. Odveč ji je bil, pa mu je toliko časa kuhala mak, da je začivkal. Svoje grehe naj pere, škreba stara, jaz se bom za svoje že znal braniti sam!«

»Kaj si pa danes tako glasen, Martin?« stopi tedaj v hišo oče Kveder, trden kmet in kolarjev daljni sorodnik. »Skoraj si nisem upal v hišo.«

»No, no, tako nevarno pa ni,« se zasmeje Stržen, »le zastran tiste sitne Grivarice sva s Katro malo bolj glasna. Spaka se človek ne iznebi z dobro besedo —«

»Ta je pa res tečna! Pri nas je že tudi bila in ni odjenjala, dokler naše matere ni pregovorila.«

»Saj nič ne rečem,« opomni Martin, »naj le roma, kdor more. Več sveta ko kdo vidi, boljše je zanj, toda dom je le prvi! Zlodja, kako naj razmetavam denar po svetu, ko ga niti za najhujie potrebe nimam. Prav po pravici ti povem, Jernej, da me še nikoli ni tako davilo kakor letos.«

»Smo menda kar vsi tega deležni,« sede Kveder in pobobna s prsti po mizi, »mene tudi tako daje, da pa cele noči ne spim. Tele gre za par čevljev, pa še nič prida ne bodo; če se pa hočemo vsi obleči, moram izprazniti hlev! Ne vem, kam nas bo to pripeljalo. Se bomo jeli kmalu oblačiti v lubje —«

»No, pri nas pa menda vendar ni tako hudo,« se vtakne Strženka vmes, »saj Kvedrova hiša še nikoli ni poznala pomanjkanja —«

»Če verjameš ali ne, Katra, tako je, da ne morem povedati. Res imam nekaj na strani, a kaj mi pomaga, ko ne morem do denarja. Oni teden sem bil v Ljubljani in sem se oglasil tudi v hranilnici. Tako so me gledali kakor snetjavo žito.«

»Ali so ti kaj dali?«

»O, cel kup lepih besedi,« zamahne kmet z roko. »Opoldne sem stopil potlej na požirek vina. Sem dejal: Kamor je šla krava, naj gre še tele! Tam je sedelo nekaj takih ljudi, ki menda samo Bogu kradejo čas. Nekega kmeta so obdelavali. Z Doleniskega je moral biti, tako sem sodil po besedi, in za denar ga je tudi trlo: Mlad gospodar, je menda komaj dobro prevzel, pa bi rad izplačal brate in sestre —«

»Tak je res čez in čez ista pesem?« prekriža Strženka roke v naročju.

»Povsod, povsod —« prikima Koren. »Tisti Dolenjec, pravim, je tudi prišel zastran denarja v Ljubljano —«

»Pa je imel kaj več sreče kakor ti?« mika kolarja.

»Bog me varuj take sreče!« Kakor v obrambo iztegne Kveder roke. »Hranilno knjižico je imel s seboj, ženino doto. Štirideset tisoč. Le pomisli, koliko je treb agaranja in pritrgovanja, preden se nabere tak kupček! Pa veš, koliko so mu dali za tak znesek?«

»Kdo?«

»Kaj vem, kdo je bil! Trije mestni ljudje. Eden je bil rejen kakor pijavka, dva pa bolj glistasta, a jezike so imeli vsi namazane, da bi jim še Grivarica ne prišla na kraj! Tako so vsi hkratu govorili v Dolenjca, da je revež menda nazadnje sam sebi rekel stric —«

Mati Strženka strmi, kolar skimuje z glavo, a Kveder se jezno vzravna:

»In vesta, koliko so mu dali za tisočake? Natanko — eno četrtino!«

»Da le ni ljudi groza!« se zdrzne Strženka. »Saj to je vendar očitna tatvina —«

»Kdo se danes zmeni za to!« vzdihne Kveder. »Preden se človek enkrat zasuče, ga že trikrat osleparijo, če ni zmeraj na preži. Tako se mi je smilil tisti revež, da vama ne morem povedati —«

»Viš, takili naj bi nabrala Grivarica za romanje, bi bili bolj potrebni pokore kakor mi,« ogleduje kolar kos jesenovine in požvižgava, »a takim tičem je malo mari nebes! Ko potrka smrt, se spomni oderuh s kakim beličem cerkve, kloštra in še kakšnega društva, pa je mahoma zaslužen, vzor moža, pravi krščanski vzgled in kar je še takih imen, ki se razlivajo po potrpežljivem papirju. Živ krst ne vpraša, odkod in kako je možak prišel do denarja, nikomur ni mar žuljev, krvi in solz, ki se drže volila —«

»Pa res moram reči, da je danes ves svet postavljen na glavo!« vstane Kveder in z dolgimi koraki začne hoditi po sobi. Mi garamo in garamo, niti jesti človek ne utegne prav, pa nimamo nič od tega, tam pa vidiš ljudi posedati po ves božji dan in jim vendar ničesar ne manjka —«

»Ej, je tudi v mestih dosti beračije, Jernej —« zavrne Kolar. »Le ne misli, da je vse tako zlikano kakor se kaže očem —«

»Nič ne rečem! Tisti, ki delajo, so tudi tam nebogljeni kakor cerkvene miši. Saj jih kar po očeh poznaš: delavec, uradnik, obrtnik — kakor sence so. Zmeraj se jim mudi in nikoli nimajo nič. Pa so spet drugi — in te sem mislil — ki pod milim Bogom nimajo kaj početi na svetu, kakor da sleparijo in gosposko žive na tujih žuljih —«

Sredi modrovanja jih prekine Manica, kolarjeva komaj 18 letna hčerka, ki stopi malo plaho v sobo, češ:

»Deteljo grem obračat, mati, pa nam lahko daste malico kar s seboj, da ne bo treba nositi za nami —«

Strženka stopi s hčerjo v kuhinjo, kjer ji Manica šepetaje zaupa:

»Ali bom smela z Grivarico na božjo pot? Korenova Franca pojde, Kopitarjeva Anica, Skalarjeva Minka in Dragarjeva Pepca in polno drugih —«

»Ne vem — Oče bo hud —« skrbi mater.

»Oh, kdo nas bo pojedel! Kvedrova Lenka je že rekla, da pojde, in Tina tudi —« zardi dekle in povesi oči.

Mati razume. Kvedrov Tine je v Minkinem srcu kakor sončni žarek v rosni kapljici. Strženka se domisli lastne mladosti in vzdihne. Tudi sama je nekdaj vedno rada bila povsod, ker je vedela, da bo lahko videla Martina.

»Bova že kako ukrenili —« v takih mislih potolaži hčer, ki vsa vesela odide na njivo.

»Ali pojdeš z nami?« jo tamkaj z vseh strani obsujejo dekleta, ki jim Minka vedro prikima. V petju in smehu jim ob delu naglo mineva čas, da ne čutijo niti truda niti pekoče vročine sončnih žarkov. Še zvečer Minka dolgo ne more zaspati, tako dolgo, dokler ne zasliši znanega koraka pod oknom.

»Ali pojdeš z nami, Minka?« se čez nageljne in roženkravt skloni Tinetov zagoreli obraz.

»Seveda pojdem. Sem že govorila z materjo. Samo oče ne smejo nič vedeti —« šepeče dekle v neprestani bojazni, da jo utegne izdati lastni glas.

Tine takisto tiho pripoveduje, kdo bo še izmed fantov med romarji, toda Minka tega niti ne posluša več. Zanjo je Tine prvi in edini, zanjo je Tine vesoljni svet, zato mu da najlepši nagelj za slovo. Veselo, prešerno odmeva v poletno noč fantovska pesem, ko se Tine vrača domov:

»Oj, dobro jutro, deklica,
al’ m’ boš kaj dala pušeljčka?«

V beli kamrici vdano odpeva Minkino mlado srce:

»Saj sem ti dala najlepši cvet,
najlepši cvet, oja!«

II.

Za cel lojtrni voz je nabrala Reza romarjev, ki so se še pred prvim šmarnovim svitom odpeljali z vasi. Bilo je vmes nekaj starih ljudi, ki so jim leta in tegobe življenja že tako upognile hrbet, da so vedno bodili sklonjeni, največ pa je bilo mladine. Stari so se vzlic poletju zavijali v rute in plahte, pa jili je še mrazilo, mladina pa je prekipevala v toploti.

Nebeški sprevodnik, mati Reza, je sedela pri vozniku, starem Slabetu, možakarju, ki je že lezel proti osmemu križu, a je bil še dokaj čvrst in pa ponosen, da, ponosen! Štefan Slabe je bil namreč cerkveni ključar in se je v vsem svojem dejanju in nebanju zavedal svoje časti: Podlomska cerkev je bila sicer samo podružnica, zato pa je imela toliko slavnejši preteklost. V glavnih vratih so se še poznali odtisi podkve: sam turški paša je v davnih časih prijezdil pred cerkev in hotel oskruniti božji hram, kamor se je bila pred Turki zatekla splašena soseska, konj pa se mu je pred vrati uprl in ni hotel dalje. Pri tem je s kopitom nekajkrat udaril po vratih in s svojim vedenjem končno oplašil Turke, ki so se umaknili iz Preloma, na vratih pa so ostali odtisi turških podkev.

O takih častitljivih pričah prelomske slave sta se pomenkovala Grivarica in oče Štefan, medtem ko je mladina veselo prepevala. Pesem za pesmijo se je vrstila. Kolikor dalje so bili romarji od vasi, toliko vedrejše so bile pesmi, dokler niso nazadnje prešle v poskočno polko:

»Marija, Marija
je rajžala po polj’,
je srečala, je srečala,
oj, Cimpermana dva.
— — — — — — — — — — —
Le cimprajta, le cimprajta
prav tanko in drobnó,
da Jezusa trpljenje
olajšano bo —«

»Veš, ti pa rečem,« je vzdihnila na ves glas Reza, da je prekričala pesem, »čisto je svet ob vero! Kar mraz me spreletava, če se spomnim, kaj sem morala vse preslišati za to romanje. Posebno Stržen —«

»Aha, on,« kima Slabe, »seveda, la je čisto — kako bi dejal? Še liberalec ni —«

»Ne, ne, Stržen je —« hiti Reza. »Ti pa že rečem, Štefan, da se mi smili njegova uboga duša! Liberalec se vsak vsaj na zadnjo uro spreobrne, zapusti za maše in da za cerkev, da se tako duša reši vsaj v vice, Stržen je pa za vsako pametno besedo gluh —«

»Kakopak, svet ga je spačil! Preveč je hodil po svetu — Od tega pride to —«

»Nič ne vem, kaj bi rekla. Nekateri pravijo, da mu je narejeno —« tarna Grivarica.

»Bo tudi mogoče,« prikima oče Štefan.

»Saj ni zakonski, ali ne?«

»Seveda ni —« se zagleda voznik v daljavo. »To se pravi: je in ni. Njegov rajni oče, Francon so mu rekli, je bil zmešal Škafarjevo Lizo iz Zadloga. Pa si misli, kakšna bogatija in razvlaka je pri Škafarjevih! Francon pa ni imel nič, je živel kar iz rok v usta in si je potlej šele z doto opomogel —«

»Nekaj sem že slišala praviti, pa le nisem vedela natanko —«

»O, seveda, tako je bilo. Škafar mu je dal Lizo samo zato, da ni bilo sramote. Dobrih šest tednov po poroki so že nesli Štefana h krstu, Škafar pa neki še na smrtni postelji ni hotel odpustiti Franconu —«

»Potlej pa že verjamem, da mora biti tako!« si popravi Grivarica ruto. Je pa res čisto ob milost! Pravi, da ne more nič in nikamor, ker mu še za davke zmanjkuje. Zdaj pa reci, Štefan, ali so davki več, ali nebeška vrata?!«

Slabe se ozre nazaj po vozu in tiho šteje. Dva in dvajset je romarjev, po deset dinarjev plačajo za tja, po deset za nazaj, skupaj štiri sto štirideset dinarčkov.

»Lepo bom zaslužil,« misli sam pri sebi — »in nič zamudil,« na glas pa zategne proti Grivarici:

»Kaj boš vpraševala! Duša je prva! Eksekutor ne more s teboj pred nebeška vrata —«

Mladi pojo:

»Le pojte, pojte na goró
k Mariji po slovo!«

Na nebu se vžiga zarja, po polju in gozdu se oglašajo ptiči, gostole in žvrgole, a iz dalje je čuti vriskanje lokomotive.

»Da bi le ne mudili —«

»Ne bomo,« pravi ključar Slabe, ki že vrsto let vozi romarje na postajo in ima čas natanko preračunan. »V pol uri smo tam, do vlaka imamo pa še celo uro —«

Ta ura romarjem čudovito hitro mine. Komaj se dobro zavedo, že mesto Slabetovih konj sopiba pred njimi železna lokomotiva.

V vlaku je pomešano staro in mlado, fantje, žene in dekleta. Manica bi bila rada sedla h Kvedrovemu Tinetu, pa je bilo toliko zavistnih pogledov, da si je rajši odrekla. Zdaj sedi tako, da ji fant kaže hrbet. Na desni kraj nje sedi Skalarjeva Minka, na levi Kopitarjeva Anica, obe njeni vrstnici, ki sta namenjeni po svetu.

»Mislim, da letos zadnjič romamo skupaj,« začne Skalarjeva. »Če bo prav, bom danes leto že kdo ve kje —«

»Jaz tudi,« se smehlja Korenova. »Kaj pa imam končno od tega pehanja doma. Delamo in delamo, pa se nikjer nič ne pozna. Nobeno nedeljo ne vem povedati, čemu sem ves teden garala.«

»Kam pa pojdeta?« zamika Manico.

»Še ne veva,« pove Anica za obe, »zagotovljeno nama je pa, da bova izvrstno zaslužili.«

»V enem letu za tri kmetske dote!« se smeje Minka. »Ali ni rekel res tako?«

Manica skoraj poskoči od nestrpnosti:

»Kdo je rekel?«

»Nekdo, ki ve,« se zasmejeta obe dekleti hkratu tako razposajeno, da Manica užaljeno obmolkne.

III.

V cerkvi in okrog nje se gneto romarji, po stopnicah ponujajo kramarji svojo drobnjavo. Vse je blagoslovljeno, pravijo, in vse kakor nalašč za odpustke. Tu so podobice in molki, križci in svetinjice, razglednice in druga drobnjava, s katero nemška in židovska industrija služi težke milijone. Vstopnina v nebesa je pa vendar tako vabljiva, da se ljudje pulijo zanjo. Vsakdo boče ne le zase, ampak tudi za svoje dobiti vsaj neznaten spominek.

V cerkvi je vse kakor zamaknjeno. Na stotine ponižanih in potrtih src se v bojazni sklanja pred grozo neznanega, pred močjo Večnega in prosi milosti, usmiljenja in pomoči. V žarkih barvah slika pridigar na leci božjo veličino, božjo jezo in božjo dobroto. Strašno je grmenje o grehu — in vsa srca se odpirajo in s skrbjo svetijo po najbolj skritih kotičkih, kje je skrita še kakšna pregreha.

Dekleta drhte. Ali je res vse tako grozno in strašno, da jim ni pomoči?

Fantje postajajo resni. Čemu so na svetu, če desno in levo preži samo greh nanje?

Starejši možaki poslušajo kakor kipi. Življenje jih je utrdilo, skovalo jih je in zjeklenilo. Besede tekajo na uho, v dušo ne najdejo odprtih vrat.

Ženske ihte. Ni jih strah le zase, še vse bolj so v skrbeh za mladi rod. Kaj bo z dušo Ančkino in Janezovo, kaj bo z Marjeto in Andrejem, kaj bo z vsemi mladimi debli in cvetkami, ki sanjajo povsod o soncu in ne vidijo kač, ki sikajo strup proti njim?

In v skrušenosti se upogibajo kolena. Kleče romajo ljudje okrog oltarja milosti, po kolenih drsajo vsi ti ubogi, izmučeni in zgarani ljudje.

Grivarica je zadovoljna in sama sebe vesela, ko ima leto za letom toliko uspeha. Nje se prav za prav ne dojmi več niti grožnja niti obljuba; kajti Reza ve samo to, da jo je življenje ogoljufalo. Kje daleč v minulosti je že utonila njena mladost. Vse, kar je nekoč sanjala in upala, ko je v mesečini poslušala fantovsko netje, se je izprevrglo v sam pelin.

S kora odmeva:

»Ljuba mati v zarji zlati,
ti tolaži nam srce —«

Vsa cerkev poje in glasovi se zlivajo v bučen val, ki poveže navzoče v eno samo razvneto celoto, Grivarice pa ne omami niti to navdušenje. Ko kleči ob steni, polni zahvalnih slik in spominskih daril, se njen pogled nehote dotakne male podobice v preprostem okvirju: na belem prtu je izvezeno rdeče srce, prebodeno z mečem. Iz srca kaplja kri, a iz krvi se razcvitajo rože. Spodaj je v (neokretni pisavi izvezen napis:

MATERI MILOSTI V VELIKI STISKI NESREČNA MATI R. G.

Grivarica se zdrzne. Dan in letnica jo spomni vseh bridko lepih dni, ki jih je preživljala tedaj, ko je prinesla to podobico Mariji v dar.

Kaj je že minilo let odtlej! Grivarica je bila tedaj brhko in vedro dekle. Nič ni vedela o življenju, nič hudega o svetu. Kanior se je ozrla, je sijalo sonce, kamor je stopila, je bilo polno cvetja okrog nje. Doma je bila bajta polna revščine in otrok, toda Reza ni čutila siromaštva.

V svežem zdravju je bila skromna in zadovoljna s tem, kar ji je nudilo življenje. Ko je nekoliko odrasla mladetina za njo, je šla Reza služit v trg, da bi olajšala življenje sebi in svojim.

Pri Kladarju je služila, bogatem tržkem gostilničarju, kjer se je shajala gospoda s sodnije in slavarstva. Za novo deklo so se radi ozirali mladi in priletni, gospodje iz pisaren, orožniki in celo godrnjavi birič Jokelj, ki se ga je Reza bala, ker je imel tako strašansko dolge brke in kapaste obrvi, kakor da služi samemu peklenskemu hudiču. Imel pa je Jokelj sina, ki je bil, ves gosposki in se je učil na visoki šoli za sodnika ali glavarja, če ne še za kaj več. Domov je prihajal samo na počitnice, bil pa ni kar čisto nič podoben očetu. Kolikor je bil stari pregrčav in preoduren, vedno nejevoljen in godrnjav, toliko je bil Jokeljnov Mirt prebrhek in vesel, kakor da je ves svet ustvarjen samo zanj.

Kadar je bil doma, je tudi Mirt prihajal h Kladarju, a se ni dosti družil z gospodo. Kakor vrtavka se je rad sukal po kuhinji, dražil dekleta in pravil take vesele in čudovite dogodivščine, da so se mu morale vedno vse smejati. Rada ga je videla ne samo natakarica, ampak tudi obe domači hčeri, ki sta se nekaterikrat sporekli zavoljo njega, Mirt pa se je najrajši smukal okrog Reze in jo je znal tako pogledati, da jo je kar poščegetalo pri srcu. Tako se je zgodilo, da je Mirt včasih skrivaj ostal v hiši, ko so gostje že vsi odšli in so bila vsa vrata zaklenjena in zapahnjena. Reza ga je. skrila v svojo belo kamrico in poslušala njegove sladke besede kakor nekdaj v otroških dneh šumenje gozda, ko je v poletni vročini nabirala jagode. In ko se je Mirt s počitnic vračal v mesto, je bila Reza vsa objokana in potrta.

Živ krst ni vedel nič o njuni ljubezni; kajti Mirt je želel, da ostane vse skrito in samo med njima. Iz mesta ji je skraja pisal dolga pisma, polna lepih besedi in sladkih obljub, da je bila Reza kar omotična, ko se je opajala in naslajala ob njih.

Za božič je prišel zopet na počitnice in tedaj mu je zaupala, kako je z njo. Mirt je prebledel:

»Ali si komu kaj omenila?«

»Nikomur —«

»Molči o tem, če hočeš sebi in meni prav —« jo je pobožal Mirt po licih in laseh ter ji naslikal življenje, ki mu gresta naproti. Samo letos še, samo teh nekaj mesecev, da bodo izpiti v kraju, potem bo Mirt zares gospod in si vzame Rezo — Zinka ji je rekel Mirt — k sebi za gospo, resnično gospo, kakršna je sodnikova ali glavarjeva.

Reza mu je obljubila in ni nikoli prelomila besede. V smrt bi šla zanj, tako ga je imela rada, v pismih pa, ki jih je v dolgih presledkih še nekaj prejela po božiču, ni bilo več nekdanje toplote in tudi ne lepote nekdanjih sanj. Tedaj je Reza zaslutila, da je neovrgljivo odločena njena usoda. Z vedno bolj kruto jasnostjo je spoznala, kaj jo čaka. Ko se ji je približal čas, je morala domov. Od nikoder ni bilo več prijaznega pogleda, od nikoder prisrčne besede. Kakor da je najhujši izmeček, so jo povsod obkladali s psovkami in grdimi, spolzkimi imeni.

Oče je robantil, mati je jokala, bratje in sestre so se je ogibali doma kakor kuga, od Mirta pa ni bilo nobenega glasu več.

Tisti čas je padlo kakor strupena slana v njeno srce. Po vsej sili so hoteli vedeti od nje, čigav je otrok. Reza je v izmučenosti imenovala zdaj to, zdaj ono ime, dokler ni nekoč v jezi in obupu bruhnila, češ:

»Blažev je, tistega pijanega cunjarja sin — Kdo se bo pa drugi obregnil obme!«

Mati se je skoraj onesvestila, oče je trdo položil pest na hčer, ljudje so si hihitaje pravili najbolj nemogoče zgodbe o Rezini propalosti, cunjar Blaž pa je bil vesel in ponosen, ko je izvedel, da ga je Grivarjeva izbrala za očeta svojemu malemu.

Tako je vsa lepota Rezinih prvih sanj utonila v mlaki gnusa in bolečin, ki so bile tolikšne, da je končno jela prositi Boga, naj se usmili nje in otroka ter ju vzame s sveta. Marsikdaj se je bila odločila, da z eno samo kretnjo napravi vsemu kraj in vsaj otroku prihrani trpljenje, ki ga čaka v življenju, vendar je v zadnjem trenutku vselej obnemogla. Naposled se je zaobljubila k Mariji na božjo pot, če ji reši vsaj dete in ga vzame k sebi. Tedaj je začela vezti sliko, ki zdaj že toliko let visi na steni kraj Marijinega oltarja. Dete je umrlo in z njim je umrla Rezina mladost, je umrla vsa lepota, ki je je bilo prej življenje tako polno.

Iz veselega, vedno nasmejanega dekleta, je zakrknila poslej Reza v vščenečo samico, ki je pričenjala vedno bolj sovražiti življenje in svet. Leto za letom je prihajala potem na božjo pot. Goreče in z naslado je opravljala razen tega samo še eno delo na svetu: Strastno je oprezovala za dekleti in ženami, da bi kje našla vsaj nekaj tiste sence, ki je zamorila njene mlade dni. In kjer se ji je le količkaj zazdelo, da je na pravi sledi, je takoj začela vrtati in razpihovati. Iz nedolžnega smeha je v svoji bolestno razdraženi domišljiji in v želji, da bi nabrala kar največ sotrpink, napravila najhujšo pregreho. Nobeno dekle ni nikjer spregovorilo s fantom, da bi Reza tega ne vedela in ne zasukala po svoje, tako da je pod nekatero streho divjal zaradi njenega jezika večen prepir. Kljub temu pa ni manjkalo ljudi, ki so v tem videli znamenje Rezine spokomosti ter so ji zbog vnetosti za bližniega odpustili nieno lastno zmoto.

Tako je živela in se iz leta v leto bolj starala Grivarica, nebeški sprevodnik, in so ji ženske pripisovale nenavadne moči kakor svetnikom in čudodelnikom, medtem ko so jo moški ponajveč sovražili. Odkrito se ji kljub temu z leti skoraj nihče ni upal reči nič žalega; kajti Reza je imela spričo vneme za božjo čast in blagor vaških duš veliko veljavo pri duhovnih gospodih ter človeku nikakor ni kazalo, da bi se ji zameril.

Zdaj, ko je klečala kraj Marijinega oltarja in je krog in krog nje valovala pesem v molitev zatopljene množice, se je Reza domislila kolarja Stržena in njegovih očitkov. In kakor je nekoč v potrtosti prosila Marijo, naj ji vzame nebogljeno dete k sebi, tako je sedaj zagrizeno jela rotiti nebeško Mater, naj ji pomaga kaznovati in ukrotiti kolarja.

IV.

Mamici noče iz misli, kar je med vožnjo pravila Skalarjeva Minka. Za tri kmetske dote bo zaslužila v enem samem letu, ko pojde po svetu! Za tri dote, a doma pri Strženovih je taka stiska! Staršem in bratom pa sestram bi ustregla in pomagala, če bi tudi sama mogla na tak način poskrbeti za svojo prihodnjost. Eno leto, eno samo leto, čas vendar tako hitro beži, pa bi lahko prišla in povedala Tinetu, naj ne bo v skrbeh. Če je treba pri hiši popravila, če manjka kaj za izplačilo dot, za vse je poskrbljeno. V enem letu varčevanja si je prihranila toliko, da lahko začneta gospodariti brez dinarja dolga ...

To bi jo Tine pogledal! Še verjeti ji ne bi hotel, ona pa bi mu razgrnila svoj zaklad:

»Poglej in vzemi, ko je vendar tvoje! Saj veš, da nisem šla po svetu za kratek čas, ampak samo zavoljo tega, da bi nama prislužila košček sonca za življenje —«

Od nekod trka romarska pesem:

»Četrta ura bije že,
Marija kliče romarje —«

Kadar se odpro ob prihodu nove romarske gruče velika cerkvena vrata, zavalovi v notranjost prijeten val svežega zraka in udari nerazločen šum, ki ga povzroča prerivanje, barantanje, javkanje beračev in hrzanje konj. Manica je tako prevzeta in zatopljena v sanje o bogastvu, ki si ga lahko pridobi v enem samem kratkem letu, da nikogar ne razloči v cerkvi. Rada bi ugledala kje Skalarjevo Minko, da bi šla z njo ven in se malo pomenila z njo, pa je ne opazi, čeprav se dekle pravkar gnete proti izhodu.

Nenadoma se Strženova zdrzne. Kakor da jo je kdo zabodel, začuti v sencih bolečino in opazi škodoželjni pogled stare Grivarice. V nenadni zadregi povesi Manica oči in zardi. Ali je Grivarica spoznala njene misli? Pravijo, da lokava starka vidi celo skozi zid —. Če je uganila Maničine želje, jih bo prav gotovo zavrla, ko sta se z očetom ondan tako sporekla ...

Kje je neki Tine? Bog ve, ali bi mu povedala? Nemara bi Minka njemu hotela zaupati, kod pelje pot v obljubljeno deželo za dekleta?

Kakor premišljuje, se Manica prestraši. Tinetu kaj takega povedati, nak, to bi bilo vsega konec! Kje bi jo on pustil za celo leto z doma?! Če je kdaj dva, tri dni ne vidi, je že ves nesrečen. Ne, ne, Tinetu ne sme niti ziniti o tem! Le kdo bi ji pomagal?

V taki stiski začne Strženova moliti. Tako iskreno in iz srca kipi njena prošnja za pomoč, da dekle pozabi na ves svet okoli sebe. Ne sliši petja, ne vidi ljudi, samo Marija jo gleda. Izpod visokega čela sijejo prijazne oči, zlata krona se ji sveti na glavi, a zlato je rosno in oči kakor objokane. Tudi Dete v njenem naročju gleda Manico. Ali ni zdajle zganilo z rokami, kakor da ji hoče nekaj povedati?

Nenadoma jo nekdo prime za roko. Dekle vztrepeče in se ozre.

»Joj, kako si me prestrašila!« dahne črnolasi Kopitarjevi Anici, ki ji muzaje se dopoveduje z očmi, naj odide z njo venkaj.

»Kaj te je pa obšlo danes, da se vse kar samo smeje na tebi?« se zavzame zunaj Manica, ko je Anica kakor otroka vleče proti gozdu, ki krije beži no onkraj cerkve.

Kopitarjeva samo strese z glavo in se pritajeno hihita. Šele v gozdu, ko sta sami in ju ne moti niti zateglo moledovanje slepih in hromih in gluhih, ki ob cesti in stezah in potih obljubljajo spokornim srcem nebeško veselje, se dekle ustavi in zresni.

»Slišiš, Manica, nekaj bi ti zaupala, samo —«

»Kaj pa takega?«

»Le počasi! To ni kar tako! Ali mi lahko obljubiš, da živi duši ne črhneš nikoli nobene besede o tem?«

»Me imaš za tako klepetuljo?« je Strženova užaljena, toda radovednost jo vendar premaga.

»Tega ne rečem,« meni Kopitarjeva, »toda take skrivnosti še nisi nikoli slišala!«

Manica je kakor na natezalnici, ko mora Anici pri vseh svetih priseči in obljubiti, da bo molčala kakor grob.

»Midve ne poideva nazaj v Podlom.«

»Kdo —?«

»Skalarjeva Minka in jaz,« dahne tovarišica. »To se pravi, prišli bova že še, a ne tako kmalu, razumeš. O, ko bi vedela, kako se nama je nasmejala sreča! Jaz sem čisto iz uma. Prav za prav bi morale biti tri, pa kaj hočemo! Če ni drugače, pojde za silo tudi tako!«

»Zdaj vem toliko kot prej« ne more Manica nič več krotiti svoje nestrpnosti. »Če nisem toliko vredna, da bi mi zaupala, me ni bilo treba vabiti s seboj.«

»Ne bodi mi tako hitra!« si Anica s čipkastim robcem otira znoj s čela in z lic. »Ali nič ne vidiš, kako sem še sama iz sebe? Svet se kar suče okrog mene in nič več ne vem, kje stojim in kaj se godi z menoj. Sediva malo tjale v senco, da ti povem!«

Strženova gre kakor v megli. Anico pozna ves čas kot mirno, resnobno dekle, ki se le redkokdaj razživi do razigranosti, zato ji je njeno vedenje danes toliko bolj nerazumljivo. Brez volje sede v rosni mah in čaka, dokler Kopitarjeva ne začne;

»Veš, tale Grivarica, kdo bi si mislil, je bolj napredena kakor najbolj učena, gospoda! Z Bogom in s hudičem je hkratu v bratovščini in vse doseže, česar se loti —«

Manica strmi, ko tovarišica v vedno bolj bujnih barvah razgrinja pred njo razkošen načrt. Ali Manica ve, da Skalarjeva Minka rada vidi Strženovega Jožeta, njenega brata?

»Malo se mi je zdelo« — se nekoliko v zadregi nasmehne Strženova, ko Anica nadaljuje:

»O, pa še kako! Živa ni tako rada! Če le sliši imenovati njegove ime, jo že oblije rdečica! Zraven tega pa je Minka pametno dekle in ve, kaj je mogoče in kaj ni. Da bi Jože jemal kdaj dekle, ki nima nič drugega kakor zdrave roke, to sama veš, da ne gre —«

»Jaz mu ne bi branila —«

»Nič ne rečem, Manica, ti mu ne bi branila! Pa mu brani grunt! Življenje je tako —«

Na dolgo nato pripoveduje Kopitarjeva, da je Minka že dolgo ugibala, kako bi si pomagala in prebredla težave, ki so ji brezobzirno zapirale pot k Jožetu. Skalarjeva bajta je komaj toliko, da ima družina streho nad glavo, tistih nekaj zaplat sveta, ki ga je okrog nje, bi pa obilnejša ženska kmalu lahko s predpasnikom pokrila. Mislila je, da bi šla služit zdaj sem, zdaj tja, toda kamor se je obrnila, je bilo komaj za sproti. Končno je morala spoznati, da mu ni pomoči, komur je bila beračija položena v zibelko za krstni dar. Nekatero solzo je potočila in bi se bila polagoma vdala v usodo, da ni njenih bridkosti zasledila Grivarica.

Da, stara Reza ima nos kakor lisica in oči kot sova. Nič ji ne ostane skrito, če le hoče! Ondan, ob košnji, je srečala Minko in jo kar na lepem prijela, češ:

»Hujduš, deklina, hujduš! To ni nič za tvoja leta! Saj se boš na steblu posušila.«

»Ko je pa taka vročina, da bi človek kar zgorel —« se je skušala Minka otresti, pa se ji ni obneslo.

»Okrog tebe bi se menda res celo na sveti večer led raztopil,« jo je pogledala in ji požugala s koščeno roko. »Kar povej rajši, dekle, kje se je vnelo! Nemara je mogoče pomagati.«

Minka se je dolgo izmikala, nazadnje jo je pa Grivarica le tako ovila, da ji je vse zaupala. Reza je nato malo pomomljala, češ:

»Se mi je kar zdelo! Leta prineso svoje in dokler bo voda tekla navzdol, ne bo na svetu nič drugače —«

Potlej je še vprašala Minko, če bi je nemara ne veselilo malo pogledati po svetu. Kdor da venomer čepi samo doma, mora biti zadovoljen, da mu ne zmanjka suhega kruha in cunj, ki z njimi lahko za silo pokrije nagoto! Po svetu, seveda, tam je drugače! Tam je zlata več kakor vode v podlomskem potoku. Kdor se zna prav zasukati, ne ostane praznih rok. Rezi je še danes žal, ker ni o pravem času poslušala pametnih ljudi, ki so ji odpirali pot v svet! Takrat je bil čas. Ej, zdaj bi ne bila stara Grivarica, ki jo vsaka šleva lahko vlači po zobeh, ampak gospa, ki bi se je bajtar še pogledati ne upal in bi se kmet pulil za njeno botrinjo! Res, še zdaj bi obrnila Podlomu hrbet, ko bi ne bila tako v letih!

Ko ji je tako govorila, se je Minka zdrznila, češ:

»Pa bi vsaj meni pomagali, mati Reza, če je za vas prekasno —«

»Hm, veš dekle, to ni tako lahko storjeno kakor rečeno! Brhka si res, a to še ni vse! Biti bi morala tudi pametna. Kdor hoče po svetu, mora imeti glavo na pravem koncu nasajeno!«

»Ali mislite, Grivarica, da sem tako slamnata?«

»Nič ne rečem! Pa tudi pamet še ni vse! Treba je poguma, odločnega srca. Čmerikavost mora vreči človek kar med staro šaro —«

»Če gre za korajžo, se še vsakega fanta ne ustrašim!« se je odrezala Minka in se kar po fantovsko vzravnala. »Saj mi doma tudi ni postlano na rožicah in sem vajena vsega hudega, dobrega pa doslej še prav nič.«

»Čakaj no,« se je nasmehnila Grivarica, »če si res za toliko, kakor govoriš, pa pridi v nedeljo po večernicah k meni. Bom videla, kako bi ti bilo mogoče kaj pomagati.«

Anica je govorila tako hlastno in zapored odgrinjala tajne s tolikšno brzino, da Manici ni bilo treba nič več izpraševati. V kratkem je izvedela, kako se je čez toliko let spomnil stare Grivarice Jokeljnov Mirt, sin nekdanjega biriča. No, kakopak, o biriču Jokeljnu in njegovem sinu Mirtu je Manica že slišala nekaj namigavati. Naj bo že kakorkoli, rad je nekoč moral tisti Mirt vendar imeti Rezo, čeprav jo je v mladih letih zatajil. Takrat je izginil kakor dim in jo pustil v sramoti. Vsa dolga leta ga ni bilo nič več domov. Niti na očetov pogreb ni prišel, letos jo je pa na vsem lepem spet primahal v domače kraje. Živ krst ga ni več spoznal, ko se je oglasil v trgu pri Kladarjevih. Stari Kladar je že pod rušo, mladi je bil pa takrat še otrok, ko je Grivarica služila tam in se je smukal Mirt za njo. Imenitni tujec se ni dal nikomur spoznati, ampak je le na tihem poslal siromaka, tistega bebastega Topoglava z Vrha, ki je lani jeseni materi zakuril bajto, naj gre po Grivarjevo Rezo v Podlom in pove, da jo kličejo na sodnijo. Še napojil ga je, da je bebec vso pot kričal: »Mati, pod ključ! Mati, pod ključ!«

Grivarica se je neki na moč prestrašila in jo kar obrnivši ubrala z norcem proti trgu, kjer jo je prestregel gosposki neznanec. Stisnil je Topoglavu bankovec v roke in se odpeljal z Grivarico v lepem, gosposkem avtomobilu.

»Zato tam ob košnji te stare stope ni bilo nekaj dni v Podlomu nikjer nič na spregled?« se domisli Manica, ko Kopitarjeva za trenutek obmolkne. »Pa so pravili, da je obolela!«

»O, kdor bi hotel poslušati, čenče, ki jih trosijo ljudje!« se namrdne Anica ter pripoveduje dalje, kako se je Grivarica odpeljala z Mirtom in se čisto pobotala z njim. Kako in kaj sta se prav za prav menila, tega starulja bržkone ne bo nikdar zaupala nobeni živi duši, pravi pa, da mu je vse odpustila, kar je bilo kdaj med njima navzkriž. Mirt da je tako dober človek, kakor ga je težko najti pod soncem. Ker ni mogel z Rezo ravnati tako, kakor mu je narekovalo srce, hoče vsaj zdaj pomagati dekletom —

»In ti verjameš takim besedam?« za trenutek zmaga v Marici razsodnost. »Če je tisti Mirt res tako bogat in imeniten, mi kar noče v glavo, da bi bil tak spokornik.«

Anica skomigne z rameni. Na svetu so pač različni ljudje. Saj se še pišče loči od piščeta, čeprav so vsa rumena. Sicer je pa to postranska reč. Bolj važno je drugo, kar je Reza potlej povedala Minki, ko je tisto nedeljo prišla k njej.

Službo lahko dobi: tisoč dinarjev na mesec, hrano, stanovanje in obleko, vse prosto, poleg tega pa skoraj še toliko napitnin, kolikor je plače. In pri vsem tem ne bo imela skoraj nič dela, ponošene obleke bo pa dobivala za celo kramarijo.

Manica ostrmi.

»Ali je mogoče? Meni se zdi, da diši to kar preveč po pravljicah.«

»Kakor hočeš,« se namrdne tovarišica, »saj te ne silim, da bi morala verjeti!«

»Tak denar! Kaj pa misliš, saj ga ljudje ne pobirajo po cestah!«

Anica se zasmeje:

»No, ti pa pokažem, če nočeš verjeti.«

Izza nedrij potegne v belo rutico zavito mašno knjižico, iz nje pa vzame čisto sveže zganjen — tisočak, češ:

»Vidiš? Vsaka po enega sva dobili z Minko. In to ni na račun plačila, ampak kar tako, za potne stroške in aro. Ko bi za katero vedela, primerno, bi bilo lahko še eno dekle srečno —«

Pri tem Anica zapeljivo pogleduje Manico, ki ji migeta tisočak pred očmi, da jo kar slepi. Brez pomisleka zdajci Strženova hlastne:

»Pa vzemita še mene s seboj, če se vama ne zdi za malo —«

»Ali bi res šla?«

»Če je tako, res! Zakaj pa ne?« drhti Manica in si pomane oči, kakor da še vedno ne more verjeti tega, kar vidi.

»Med veliko mašo pridi semkaj, pa ti bom povedala,« vstane Kopitarjeva, »zdaj pa pojdiva, da naju ne bodo preveč pogrešali.«

In nato s porednim nasmeškom:

»Kvedrov Tine bo še oči izgubil, ko te bo toliko časa zastonj iskal.«

»Nagajivka!« jo v zadregi Strženova lahno odrine s komolcem, ko se obe podvizata nazaj proti cerkvi.

V.

»Sem že mislil, da si se v zemljo udrla!« se je oglasil za Manico Kvedrov Tine, ko je pravkar pri stojnici vneto izbirala spominek zanj. »Vse jutro te nisem nič videl.«

Dekle je naglo dalo zaviti, kar je bilo izbralo, in se je izmotalo s fantom iz gneče.

»Se mi le zdi, da jih je tu preveč, pa nimaš več zame oči,« mu je ponagajala, ko sta prišla malo bolj na plano. »Jaz sem te tudi iskala, pa me nisi hotel videti —«

»Se mi kar zdi, da si me res iskala, saj mi je še naša Lenka pravila, da te je videla s Kopitarjevo Anico davi iz cerkve —« pol resno, pol v šali požuga fant. »Kam se je pa vama tako mudilo?«

»Slabo mi je bilo,« prebledi Manica, pa si hitro spet opomore, češ: »Pa nate sem tudi mislila! Kaj ti veš, kakšne skrbi imamo dekleta! Preden me kaj kupimo, si vsako reč devetkrat ogledamo!«

»Ali si že kaj nakupila?«

»Seveda sem,« mu stisne Manica darilce v roko: v obliki razložljivega srca napravljeno podobo z romarsko cerkvijo in Marijino sliko in z naipisom iz samih spominčic navprek: Za spomin.

Tinetu se zdi dar kakor zaklad. Hitro stisne tudi on dekletu v roko, kar je bil izbral: srebrno ovratno verižico s štiriperesno deteljico — znamenje sreče — z drobno vrezanim pozdravom: Za spomin.

»Ali jo lahko kar denem za vrat?«

»Saj sem ti jo zato dal, če ti bo le všeč —«

Dekletu se zaiskri v očeh, češ:

»Kako si dapes poreden, Tine!« Potem pa tiekam nemirno:

»Kje so; pa drugi fantje? Ali te ne bodo nič pogrešali?«

»Mar mi je zanje!« zamahne Kvedrov z roko. »Misliš, da sem zavoljo fantov prišel na božjo pot? Toliko mi je zanje kakor za staro Grivarico —«

»Če bi te slišali, to bi se jim zameril,« odvrne Manica nekam raztreseno in je vedno bolj nemirna. Sama se zave, da ne more s Tinetom kramljati tako prisrčno in neprisiljeno kakor druge dni. V srcu jo muči razdvojenost, misli so polne bojazni. Ali naj mu pove in zaupa svoj sklep? Beseda je že na jeziku, ko se nenadoma domisli obljube in prisege ter — molči.

»Kaj ti pa je danes?« zaskrbi Tineta, ki kmalu opazi dekletov nemir. »Ali si se nemara prehladila?«

»Oh, saj je v cerkvi vroče kakor v krušni peči,« se prisiljeno nasmehne Manica, ko jima zdajci prideta naproti Skalarjeva in Kopitarjeva.

»Ali se vidva tudi hladita?« obstaneta obe dekleti pred njima in začneta čevrljati, kako nista mogli nič več vzdržati v cerkvi, kjer se človek kuha v jaki soparici, da komaj diha.

Tinetu je nerodno in komaj čaka, da dekleti odideta svojo pot, ali mesto tega se Skalarjeva oklene Manice, češ:

»Ali greš malo z nama k stojnicam? Saj Tine menda ne bo hud, če nama boš pomagala izbrati kaj primernega za pozdrave —«

»Da bi vaju spak!« se Kvedrov jezi v srcu, z besedo pa prijazno dovoljuje:

»Le pojdi, Manica, le, pa veliko lepih reči nakupite, da bo doma več veselja!«

Manica in Anica se spogledata. Strženova v trenutku razume, da je Kopitarjeva pri Minki že opravila tudi zanjo. Ob misli, da bo morala brez Tineta po svetu, se ji zamegli pred očmi: Nehote in nevede se opoteče, da jo Skalarjeva komaj prestreže.

»Joj, kako me danes zanaša!« skuša Manica prikriti zadrego in slabost. »Ob vsak kamen se spotaknem —«

»Menda še nisi nič jedla?« zaskrbi Tineta. »Kmalu nakupite in pridite potlej v gostilno, bom kar tam počakal.«

Komaj se dekleta nekoliko oddalijo in za silo skrijejo v množici, meni Anica:

»Ali velja, kar sva davi govorili?«

»Saj nisem otrok!« je Manica skoraj užaljena. »Ali ni res, Minka?«

»No, no, Anica se je samo šalila,« meni Skalarjeva. »Kar stopimo, da ne pride kdo za nami!«

V gozdu, kjer sta davi sedeli Manica in Anica, se oglasi Minka:

»Tako. Sem že uredila. Tu imaš svoj del —«

Manica začuti v roki tisočak. Vsa kri ji buši v glavo in bankovec jo teži kakor neznansko breme. Stotero splašenih misli se je hkrati podi po glavi in le kakor oddaljeno bučanje sliši, ko naroča Skalarjeva:

»Samo previdne moramo biti, da druge ne izvedo. Gospod je naročil Rezi, da ne sme živa duša vedeti, kam smo odrinile. Seveda, nevoščljivost bi nam vse skupaj lahko podrla.«

»Torej med mašo?« se po obeh ozre Anica.

Minka prikima, Strženova pa se zdrzne:

»Kaj bo med mašo?«

»Še vprašaš?!« se zasmeje Minka. »Odpeljale se bomo. Drrrr — pa nas ne bo več! To bodo gledali in klicali in iskali. Škoda, ko ne bomo mogle videti teh dolgih, prepadenih obrazov.«

Tovarišice se poredno hihitata, Manici pa skoraj silijo solze v oči, češ:

»Ali že danes? Kar zdaj? Sem mislila ...«

»Kaj si mislila?« se ji tovarišici nagajivo smejeta. »Da trosijo ljudje denar okrog kar tjavendan kakor veter pleve? Ne bodi no otročja! Taka priložnost je kakor loterija. Še Bog, da smo jo ujele!«

Manico oblije rdečica. Najrajši bi zalučala tisočak rogajočima se tovarišicama v obraz in zbežala k Tinetu, pa mu od konca do kraja povedala vse, čisto vse. Tedaj se umiri Kopitarjeva, kakor da je uganila njene misli.

»Saj Manica še skoraj nič ne ve,« pravi Minki. »Prej ji nisem utegnila toliko pripovedovati.«

»To je seveda kaj drugega,« se zaiskri v Minkinih srnje rjavih očeh. »Torej čisto na kratko, da boš vsaj vedela, kam smo namenjene ...«

Hlastno in samo v naglih obrisih pove sedaj Skalarjeva, kako živi tam nekje ob morju, v krajih, kjer je doma samo sonce in večna pomlad, silno imenitna in bogata družina. Neznansko premožni ljudje so to, grofje in celo knezi, ki so ob revoluciji pobegnili iz Rusije in tudi rešili svoje bogastvo. Gospod in gospa sta že oba priletna, dva sinova sta tudi ožejena, oba visoki glavi. Edina hči je še samska, ker si menda nihče ne upa prositi za roko tako imenitne gospodične.

V gradu, ki ga je dal sezidati ta bogataš, vlada razkošje kakor v samih nebesih. Sinova s svojima družinama ne živita stalno doma. Zdaj sta v Parizu, zdaj v Londonu, včasih v Ameriki ali kje drugje. Po vsem svetu ju je dosti! In silno dobri so ti ljudje.

»Seveda,« meni vmes Kopitarjeva, »ko so sami okusili dosti hudega! Če so morali bežati z doma, kakopak, s takimi je lahko shajati.«

Minka samo prikima in vneto nadaljuje o prijetnostih, ki jih čakajo. Gospoda iz dolgega časa prireja velike gostije, kamor prihajajo samo izbrani. No, tem imenitnim ljudem bodo kmalu postregle, jim pospravljale po sobah in kar je še takih malenkosti. Nikoli se jim ne bo treba pariti v pripeki kakor doma na polju, nikoli težko vzdigniti!

Ko je Minka se vsa vrtoglava spričo pravljične bujnosti, ki jo Minka čara prednjo s svojim pripovedovanjem, se zasliši iz gozda suho pokašljevanje. Strženova se zdrzne in zagleda v bregu — Grivarico.

»Ali ste se prišle hladit?« so lokavo muza zgubana starka. »Saj je še meni postalo v cerkvi le prevroče. Toliko ljudi kakor danes, že ne pomnim, odkar romam semkaj.«

»Skoro ste nas prestrašili, mati Reza,« odvrne Minka za vse tri: »Ali bo že čas?«

»Mislim, da kar lahko zavijete navzdol proti cesti. V cerkvi bo pridiga že pri kraju.«

Manica čuti, kako prodimo jo starka meri s pogledi. Rada bi še kaj vprašala, rada bi se s kom posvetovala, toda vse to ji je prišlo tako nenadoma, da ji je čisto uklonilo voljo in jo spravilo ob moč. Kakor omotična se ozira okrog. Roke so ji odveč in noge se ji šibijo. Ko jo Anica prime za roko, se zdrzne, češ:

»Ali se ne bomo nič poslovile?«

»Pa si res nerodna! Kdo neki misliš, da bo poslušal zdaj tisto stokanje in javkanje!« jo zavrne Minka. Strženova pa:

»Vsaj nekaj perila bi bilo treba s seboj in malo obleke?«

»Prav res: v takem bogastvu jim manjka samo še naših cunj!« poredno zafrkne Anica, medtem ko Grivarica že maha:

»Srečno pot torej in kmalu kaj pišite, dekleta!«

Manica občuti, kakor da drvi z njo neviden val, ko jo primeta Minka in Kopitarjeva za roke ter odhitita z njo navzdol proti cesti. Zdi se ji, da ji vejevje, ki jo z listi med potom boža po razgretih licih, šepeče: »Nikar!«

V odgovor svarilu pravi tovarišicama:

»Ali se tako mudi? Jaz že komaj lovim sapo.«

»Saj bomo potlej lahko počivale!« poskoči črnolasa Anica in še bolj pospeši korak.

VI.

»Kam se je pa danes vtaknila Manica?« se je po maši lotila Kvedrova Lenka brata, ki se je kakor kup nesreče potikal okrog cerkve in oprezoval med ljudmi.

»Saj nisem njen varuh!« je nejevoljno odvrnil Tine in zavil v gostilno, da bi se umaknil sestri.

»Danes je pa kakor osat,« je neprijetno obšlo Lenko, ki je nato z ugodjem ugibala, če se nista Manica in Tine morda sporekla. Dolga ljubezen — je premišljevala — je vselej bolezen! Sicer je pa morda čisto prav. Saj ona tudi nima fanta in vendar lahko živi. Če človek pridno dela dan za dnem, se mu kaj malo ljubi uganjati neumnosti.

Kljub takemu starikavemu modrovanju ni obrnila hrbta dalmatinskemu krošnjarju, ki ji je začel ponujati dišave in vonjave, pomade in lepotila, pa milo, ki zanesljivo prežene pege. Kar zaiskrilo se ji je v očeh, češ:

»Ali res pomaga?«

Dalmatinec je prisegel pri samem Bogu in materi božji ter našteval, koliko deklet mu je že hvaležnih za tako milo. Teden, največ dva, pa ni sledu o pegah. Kakor lilija in zrela črešnja bo polt in ni vrag, še tepli se bodo fantje za tako dekle!

Lenka si je pogladila rjasto rjave lase s čela in si potegnila ruto bolj na obraz, kakor da se hoče skriti. Hitro je nabrala vsega, kar naj bi popravilo pegasto kožo, in se vrnila v cerkev. Upala je, da bo med romarji tudi Kolarjev Jože, ki ga je natihoma že dolgo rada videla, zato je bila pa ves čas slabe volje, ko je spoznala, da se ji želja ni izpolnila.

Popoldne, ko so se podlomski romarji jeli odpravljati na vlak, je bilo med njimi kakor v osjem gnezdu.

»Kje je vendar Strženova?« so spraševali fantje.

»Pa Skalarjeve tudi ni od nikoder!«

»In Anica se nam je izgubila,« je stokala drobna Dragarjeva Pepca, tenka plavolaska, ki je bila silno navezana na Kopitarjevo.

»Nebeški sprevodnik, kje so dekleta?« je iz gruče ponagajal kuštrav fant, Tinetov vrstnik, rogovilež Štefuc, ki je večino svojega življenja preživel kot tesač in drvar po gozdeh ter je le poredkoma prihajal v Prelom. Zadnjih nekaj tednov, odkar je bil doma, se je ogrel za Kopitarjevo Anico in ga je zdaj posebno jezilo, ker tudi te ni bilo od nikoder.

»Za božjo voljo,« je javkala Grivarica, »saj nimam spredaj in zadaj oči! Človek ne more vsemu kaj! Tako majhne niso, da bi se izgubile. Nemara so že na postaji.«

Ljudje so jeli nejevoljno stikati glave. Padale so ostre besede, toda mati Reza je bila kakor gluha.

»Kar čvrsto se odpravimo, da nam je vlak ne popiha! Bogve, kako one tri že nestrpno čakajo tam doli!« je priganjala in jela z nekaterimi bolj brezbrižnimi drobiti nizdol. Končno se je vse repasto zvrstilo za njo, le Kvedrovemu Tinetu se ni dalo oditi.

»Ali misliš ostati kar tukaj?« je stopil k njemu Štefuc.

»Ne vem, kar tako me skrbi, da ne bo vse prav s tem romanjem,« mrko zagodrnja Tine. »Že nekaj noči sem imel čudne sanje —«

»Ne bodi no, saj vendar nosiš hlače!« se zasmeje kuštrolasec.

Tine skomigne z rameni, češ:

»Vsak ve zase, jaz pa vedno pravim, da je Grivarica pol hudiča —«

Na postaji vlada gneča. Vrišč, smeh in krik. Ljudje se pehajo križem, matere krčevito vlečejo otroke za seboj, mladež se smeje in šali, sprevodniki priganjajo in nihče ne utegne šteti, kje so vsi skupaj in kje koga manjka. Ko se vlak začne premikati, so vsi vagoni natrpani, da se ne more nihče prestopiti. Tako ostane vso pot do domače postaje, kamor prispo romarji v večernem hladu in jih z vozom pričakuje oče Slabe.

»Sem že mislil, da vas ne bo!« stopi k Grivarici, ki mu koj stisne v roko »odpustek«: zavitek cigar in ustnik s podobo Marije Pomočnice.

Vse je medlo in utrujeno od vročine. Dekleta si manejo krmežljave oči in poravnavajo obleko, ki jim je od gneče in vožnje vsa zmečkana in v neredu.

»Zdaj se pa prestejmo!« se oglasi Štefuc, ki je do zadnjega čakal pri vlaku, pa le ni mogel zagledati Aničinih črnih oči. —

»No, no, kar štejte se! Bo kakor pri vojakih!« je stari Slabe zadovoljen. Med romarji namreč ni skoraj nikogar, ki mu ne bi prinesel malega pozdrava. Podobice, rožnivenci, lect in druge sladkarije izginevajo v njegovo malho, ko pregleduje, če je konjska vprega v redu.

»Ni jih in jih ni,« se končno trdo oglasi Kvedrov in komaj pogoltne kletev, ki mu že hoče zdrkniti z jezika.

Oče Slabe se popraska za ušesi. Doslej je menil, da se mladina šali, zdaj pa ga prevzame nemir, češ:

»Kje ste jih pa pogrešili? Da bi se jim le kaj hudega ne primerilo, ko je danes ves svet tako narobe.«

»Oh, pod mernik jih vendar nisem mogla skriti,« se »nebeški sprevodnik« oteplje očitkov, ki so zdaj vse bolj glasni in trdi.

»Mernik sem ali tja,« zaškriplje Štefuc, »kdor ne zna, naj se dela ne loti!«

V fantovih očeh se zabliska preteča jeza in vse prigovarjanje, naj prisede na voz, ostane zaman. Med prerekanjem se mu pridruži še Kvedrov Tine, za njim skoči tudi sestra Lenka raz voz in vsa druščina je razbita in kakor poparjena. Ko voz odškriplje pa razvoženi cesti, ni prav nič podobe, da se vračajo zadovoljni romarji z božje poti. Nikomur se ne ljubi niti govoriti, kaj šele peti! Samo Grivarica zdaj pa zdaj potoži Slabetu:

»Toliko se človek peha za božjo čast, nazadnje ima pa tole za plačilo! Saj pravim, živ krst me nič več ne pregovori, da bi se še kdaj šla takole ubijat. Naj drugo leto gospod sami poskusijo —«

Štefan Slabe samo prikima. Mož se nikomur rad ne zameri in se mu zdi, da je molčanje še najbolj primerna rešitev iz te nerodne zagate. Nemara so se dekleta nalašč kje zadržala, da bi malo ponagajala stari Rezi? Kdo more vedeti, kaj vse roji po takihle dekliških glavah, ko je zdaj mladine sama norčija?!

Medtem ko oče Slabe tako razmišlja in voz počasi škriplje proti Podlomu, sede Štefuc, Lenka in Tine v bahavi trški gostilni in zabavljajo.

»Stavim, da Reza čisto natanko ve, kaj je z dekleti!« udari tesač ob mizo, ko mu začne vino siliti v glavo. »Naj se baba le pripravi! Jutri ji s plankačo otešem jezik in kosti, če ne bo deklet doma!«

»Nikar ne bodi tako hud, Štefuc,« se mu nasmehne Lenka, »saj je še dosti deklet v Podlomu!«

»Tak misliš, da jih ne bo zmanjkalo?« poprime fant in se primakne bliže k dekletu, medtem ko Tine mrko bulji v svoj kozarec in se čisto nič ne meni niti. za sestro niti za fanta.

»In vendar jaz nimam nobene,« se sklanja Štefuc tesno k Lenki.

»Si že preveč izbirčen —«

»Smolnat sem, smolnat, Lenka! Kakor se usuknem, se me prime smola. Viš, komaj sem se jel malo ogledovati, že izginejo kakor kafra koj tri dekleta hkratu.«

»Katera ti je pa bila všeč?«

»Kaj pomaga praviti zdaj, ko jih ni! Sam zlodej me je zmotil, da nisem šel dopoldne pogledat, ko sem razločno slišal vrisčanje —«

»Tak si slišal, praviš?« pozorno dvigne Tine glavo. »Kedaj pa je bilo?«

»Kako naj vem, ko se nisem zanesel, da utegnejo biti naše!« zamahne Štefuc z roko. »Zavrisnilo je, veš, kakor grabljice, če so kosci preveč nadležni. Saj človek ne ve, ali se smejie ali kliče na pomoč —«

»Tak sva oba slišala!« stisne Kvedrov pesti in tako srdito zaškriplje z zobmi, da zamika celo rejenega oštirja radovednost.

»Kaj sta pa slišala, fanta, kaj?« stopi k podlomski trojici in zraven povpraša, če naj morda prinese še pol litra. Kapljica je pristna, pred tremi dnevi je šele dal sod na pipo, prav nalašč za Šmaren, da bi za praznik lahko prazniško postregel.

»Veste, oče Kladar, gospod Kladar, poslušajte,« zakrili Štefuc z rokami, »kar liter ga dajte na mizo, pa kozarec za vas tudi, in prisedite k nam! Nocoj smo še čisto brez greha, v nebesa bi lahko smuknili, pa se je hudič zastavil po sredi in pojde vse skupaj k vragu.«

Oštir je vzlic svoji sodčkasti obilnosti sila uren. Kakor bi trenil, že ob svežem litru trka s podlomskimi romarji in posluša zgodbo o treh dekletih, ki so na božji poti brez sledu izginile.

Z novico postreže gospodar — še ostalim gostom in zavije tudi v posebno sobo, kjer srkajo božjo kapljico uradniki in sploh trška gospoda. Tam vzbudi Kladarjevo pripovedovanje največ zanimanja, zlasti pazljivo pa posluša orožniški narednik Volk.

»Če si niso dekleta dovolile samo nespametne šale, utegne za vsem tem tičati še kaj peklensko hudega. Zdi se mi, da vse skupaj močno diši po trgovini z —«

»Z dekleti?« ga prekine davkar Stenica. »Ne vem, če bo res tako liudo, gospod komandir —«

Nekateri se omalovažujoče smehljajo, drugi ugibajo o možnosti za in proti, vmes pa je zdaj pa zdaj čuti zagotavljanje:

»Podlomci so bolj zviti ko srobot in bi radi še nas nasukali, da bi se nam potlej smejali, češ: ‚Škrice smo speljali!‘ Podlomce je treba poznati!«

Komandirju Volku novica kljub temu ne da miru, dokler se ne porazgovori z obema fantoma in z Lenko.

»Tak sta Skalarjeva in Kopitarjeva že tja grede med vožnjo pravili, da pojdeta služit?« orožniški narednik ne odmakne pogleda od Lenke, ko mu ta omeni, kaj so se pomenkovale dekleta v vlaku.

»Ali nista nič rekli, kam sta namenjeni?«

Lenka odkima, češ:

»Saj nista pravili meni. To sem ujela kar tako mimogrede in skoraj nehote —«

»Tak nista pravili vam —«

»Ne, ne, le tako križem so se dekleta pomenkovala in sem nekaj slišala,« je Kvedrovi že skoro žal, da se je oglasila. »Korenova Francka bi nemara vedela kaj več, ko je v vlaku sedela med Skalarjevo Minko in Kopitarjevo Anico —«

Tine strmi, češ:

»Tega pa se sam nisem vedel, čeprav sem romal z njimi. Preklemanske prismode, le kdaj jim je šinilo v glavo?«

»Jaz pa še zmeraj pravim, da ima tukaj Grivarica svoje strupene parklje vmes,« s težko glavo kima Štefuc in rije s prsti po gostih kodrih. »Pa naj se kar pripravi, avša zavržena: Ali naj nam vse lepo pošteno pove, kakor se spodobi, ali ji pa s platikačo odprem pot, samo ne v nebesa, ampak na dno peklenskega brezdna!«

»Le nič naglice in nikar nobene nepremišljenosti,« se nasmehne narednik Volk. »Če deklet jutri ne bo, naj mi kdo sporoči, pptem bomo pa že videli, kaj je treba ukreniti.«

Fanta sta zadovoljna in Štefuc krepko zauka, ko z Lenko in Tinetom stopi v poletno noč.

VII.

Podlom je ves pokonci. Od ust do ust gre novica kakor požar:

»Treh deklet ni domov.«

Matere jokajo, a najbolj obupana je Strženka. Vrhu vse žalosti mora poslušati še moža, ki razjarjeno robanti:

»Ali nisem rekel, da vrzi to kačo čez prag! Mlada hotnica, stara tercijalka. Takih se še zlodej boji! Ti pa greš in zaupaš baburi hčer!«

Mati Katra je vsa iz sebe. Niti ziniti si ne upa, samo solze ji neprenehoma vro po licih.

Proti poldnevu se oglasi Kvedrov Tine. Čeprav se skuša potvarjati, ne more prikriti obupne skrbi, ki ga razjeda.

»Zjutraj sva še govorila in je tožila, da ji je nekaj slabo,« se ozira skozi okno, kakor da mora z očmi priklicati izvoljenko domov.

Jože stiska pesti, češ:

»Kakor ne maram Grivarice niti videti, mi je vendar žal, zakaj nisem šel z romarji.«

Kvedrov občuti besede kakor očitek in molči.

Na cesti, na polju, po vrteh in dvoriščih postopajo gruče in govore o treh dekletih, ki jih z božje poti ni domov.

»Kaj je bilo tega treba,« godrnjajo moški, »saj človek lahko doma moli, ko imamo blizu dosti cerkva!«

Ženske vzdihujejo:

»Oh, človek res nikoli ne more vedeti, kaj mu je vse namenjeno in kje ga čaka nesreča! Bog se nas usmili —«

Štefuc se je predramil šele pozno dopoldne in je imel glavo kakor mimik. Počasi so se mu dramili v spomin prizori z romanja in končno se je domislil — Anice. Ni mu bilo prav jasno, ali se mu je sanjalo, da se je izgubila, ali je morda vse skupaj vendar le resnica. Pretegnil se je nekajkrat in pretipal žepe, kjer so bili še nedotaknjeni zaviti vsi »odpustki«, tudi tisti, ki ga je bil namenil in izbral za dekle.

»Najbolj spravljen je človek v gozdu,« zamrmra fant sam zase in vstane.

»Jejžeš pomagaj,« se zavzame tesčeva mati, ko zagleda sina, »le kako ste mogli tako ravnati?«

»Kako?« se v zli slutnji docela predrami fant.

Medtem, ko mati pripoveduje, kako je vsa vas narobe, ko manjka treh romaric, se v Štefucu posveti: Razburjenje pred odhodom na vlak, nemir med vožnjo, spor na postaji v trgu in razgovor pri Kladarju, vse je zdaj jasno pred njim. Ne, to niso bile sanje, ampak neizprosna resničnost.

»Kaj pa pravi Grivarica?«

»Skalariea jo je šla davi vprašat,« hiti mati, »pa ji je rekla, naj nič nikar ne bo v skrbeh, ker Bog ne zapusti svojih. Če so dekleta odšle kam za dalj časa, se bodo že oglasile.«

»Prokleta kost!« sikne fant skozi zobe, a mati se boječe prekriža, češ:

»Za pet ran božjih, nikar še s kletvijo ne kliči božje jeze, ko se že sama prerada oglasi!«

Štefuc ne reče nič, ampak se naglo obleče in jo mahne naravnost k Grivarici, češ:

»Nebeški kondukter, kako ste spali?«

Reza ga ošine z jeznim pogledom in vsuje kar s praga dolgo pridigo nanj. Nikar naj se ne norčuje z Boga, ko smrt nič ne izbira. Ali misli Štefuc, da mu molitev in pokora nista potrebni, ker je še mlad in zdrav? O, koliko jih po gozdeh nenadoma dohiti smrt!

»Vražja sova!« vre v fantu, a se premaga in samo mirno vpraša:

»Ali so one tri že doma?«

Kako naj mati Reza to ve, saj jih ni imela na povodcu! Če jih še ni, bodo že prišle, saj niso šolarice! Ako jim pa kje pokaže življenje bolj prijazen obraz kakor v Podlomu, bi bile neumne, ki bi se branile. Vsak človek si rad pomaga, če si le more.

»Bomo videli!« se obrne fant in brez pozdrava odide.

Reza nekaj časa jezno gleda za njim.

»Ta je pa kakor burja,« se drami v njej bojazen. »Mater človek potolaži z lepo besedo, a ta kušter je kakor povodenj! Kar naprej in naprej tišči in si ne da nič dopovedati. Da bi le ne skuhal kakšne neumnosti —«

Medtem, ko se Grivarica zapre nazaj v bajto, že zavije Štefuc raz vas in jo urno maha proti trgu. Čeprav pozna vse bližnjice, se mu zdi danes pot neznansko dolga in si ne oddahne prej, kakor na orožniški postaji.

»Se mi je kar zdelo,« ga sprejme narednik Volk, »da bo tako. Če le niso zašle dekleta v mrežo bele groze —«

Štefucu ni prav jasno, kaj naj to pomeni, a medtem, ko orožnik naglo sestavlja zapisnik, sproti pojasnjuje propalost in zablode sedanjih dni. Propadli ljudje, ki jih nikjer ne manjka, kupčujejo z dekleti kakor mešetarji z živino. Najrajši razprezajo svoje mreže po slovanskih državah, ker je tam rod najbolj zdrav in čvrst in je v nekaterih predelih tudi največ revščine. Z najrazličnejšimi lažnjivimi obljubami zmamijo te zveri v človeški podobi dekleta s seboj in jih nato za visoko ceno prodajo daleč po svetu, kjer morajo po beznicah velemest biti objestni druhali v naslado s svojimi izmučenimi telesi.

Štefucu se ježe lasje, ko mu orožniški narednik razlaga te grozote.

»Temu pravijo — trgovina z belim blagom,« doda končno Volk, »jaz pa vsej tej zapredeni kupčiji pravim — mreža bele groze.«

»Če se je zgodilo kaj takega, gospod komandir,« je fant kakor brez uma, »potem ne morem reči nič drugega kakor to, da ni šlo brez Grivarice. Povem vam pa tudi, da baba ne bo več dolgo tlačila ruše, če je zmožna takega grozodejstva!«

»Za zdaj še ne moreva nič reči,« se odpravlja komandir na pot. »Poglavitno pri tem je nagla in pametna spretnost, da vragi ne zabrišejo sledu! Tako, kar pojdiva!«

Grede stopi narednik na pošto in brzojavi v Ljubljano s prošnjo, naj policija obvesti o dogodku večja mesta in ukrene, kar se ji bo zdelo potrebno. Orožništvo bo sproti poročalo, kar bo moglo izslediti važnega za razvozljanje dogodka.

»Tako,« si popravi mož postave pasovje, »če so vsi vrgli svoje mreže, tudi mi ne bomo držali križem rok. Bomo videli, kdo je hujši!«

Zdaj je narednik Volk res čisto volčji. S strastno pogumnostjo posluša vsako malenkost, kar mu jih ve Štefuc povedati, in si skuša ustvariti o vsem kar najbolj jasno sliko.

V gozdu pred vasjo se ločita.

»Ni dobro, da greva skupaj. Dva naša itak gresta za menoj, če bo kaj treba. Počakajte me doma, da vas lahko dobim, ako bi mi bili potrebni.«

In gresta vsaksebi.

V Podlomu je vsakdanjost tako ustaljena in enolična, da bi ljudje ne prezrli niti kokoši, ako bi prišla iz sosednje vasi, kaj šele orožnika! Kakor bi se zabliskalo, vedo vsi:

»Orožniki so tukaj!«

Volk potrka pri Korenovih in Dragarjevih, gleda solze matere Kopitarice in Skalarice, posluša, vprašuje in zapisuje, vendar ne more izvedeti nič določnega, nič takega, na kar bi lahko gradil kakor na skalo. Vse se suče le v nejasnih mejah ugibanja in domnev. Pri tem pa se vendar vrti vse okrog Grivarice in vsakdo bolj ali manj jasno izraža svoj sum.

»Ali ste nemara opazili, da je ta ženska prej kam odšla? Tako hočem reči: Če ste jo pred tem romanjem kdaj kaj pogrešili?« poizveduje Volk.

Ljudje brskajo po spominu. Pa se zazdi Kopitarici, da jo je pred časom pogrešila nekaj dni. Tudi Skalarici se zdi, da jo je tam ob prvi košnji za nekaj časa zmanjkalo. Še ta in ona ženska ve povedati, da Grivarice pred tedni nekaj dni ni nič videla, nihče pa ne more zanesljivo reči, kaj je bilo z njo. Niti toliko si niso ljudje na jasnem, da bi vedeli natanko povedati, ali je ženska nemara ta čas bolehna polegala doma, ali je izginila kam z vasi. Šele otroška usta dado nekaj opore. Dragarjeva Tinca, ki še hodi v šolo, spremlja namreč z gručo otrok orožnika v primerni razdalji od hiše do hiše in s prav žensko radovednostjo vleče na ušesa, kaj se pomenkujejo. Ko odhaja narednik Volk proti Grivarjevim, se mala opogumi:

»Gospod, jaz pa vem, da Reze ni bilo doma!«

»Oho, ti veš, praviš?« se ji prijazno nasmehne orožnik, da bi kolikor mogoče popolnoma pregnal otroško bojazen. »Kako pa veš, kaj? Ali ji nemara hodiš kaj pomagat?«

Mala se obotavlja, ko pa stopi naredili v edino vaško trgovino in prinese iz nje dekletcu velik zavitek bonbonov, je zaupanje popolno. Nič ji ne hodi Tinca streč, ampak prav zgodnje hruške ima Grivarica na vrtu. Tako so sladke kakor med. Otroci vsako leto preže nanje, Reza jih pa varuje kakor zaklad. No, letos so jih kljub temu obrali. Še za spomin ni nobene ostalo na drevesu. Ondan je namreč prišel tisti prismuknjeni Topoglav iz trga, tisti, ki tako rad pleše in poskakuje, pa so šli otroci koj kakor v procesiji za njim. Saj jih je odganjal s kamenjem, a Tinca se je le skrila tam blizu bajte za živo mejo in je videla, da je Grivarica odšla z norcem. Koliko časa je ni bilo nazaj, Tinca ne ve. Dva večera pa je prav gotovo ni bilo, ker je bilo polno otrok na hruški, pa jih Grivarica ni prišla nič preganjat.

»Vsaj ena trdna opora,« zadovoljno pomisli orožnik in smehljaje vpraša deklico:

»Ali si tudi ti zlezla na hruško?«

Mala odkima, češ:

»Ne znam dosti plezati in tudi v glavi se mi rado zvrti.«

»Pa so ti jih drugi kaj dali?«

»Malo. Je vsak sam pojedel, kar je nabral —« se oblizne Tinca in kar poskoči od veselja, ko ji orožnik stisne v roko dinar.

S tako novico se končno poda narednik Volk k Grivarici:

»No, mati, kako ste kaj romali?«

»Bogu bodi potoženo, gospod, taka sem, da ne vem, kje se me glava drži,« zajavka, babura in se prekriža. »Človek tako gori za božjo čast, potem pride pa takole —«

In kakor na ukaz, je mahoma vsa v solzah, češ:

»Pomislite, gospod, kaj se to pravi! Za ves moj trud in brigo kaže zdaj vsa vas s prstom name in vpije, da sem jaz kriva! Še nikoli se ni zgodilo kaj takega. Ali naj jih imam priklenjene? Kje sem si pa tudi mogla misliti!? O, še danes pojdem k fari in povem gospodu, da je bilo letos zadnjikrat! Nikoli več se ne lotim kaj takega, nikoli več, vam pravim, gospod, pa če bi tudi položili ves Podlom predme!«

»Saj morda ne bo tako hudo?« speljuje orožnik.

Ženska si v nadihu tolažbe otare solze. Tudi ona misli, da ni nič hudega, toda ljudje so kakor burja. Grivarica in samo Grivarica! Ko bi vsaj počakali! Dekleta nemara pridejo ali bodo pa vsaj pisale. Saj se niso udrle v zemljo.

Orožnik navidezno pritrjuje, vprašuje to in ono malenkost o letini in težavah, kramlja in kramlja ter se končno tako mimogrede domisli bebca Topoglava. Da tu in tam večkrat kaj zmanjka, pravi, in sumijo nekateri tega norca. Ali bi mati Reza vedela povedati, če ga je kdaj kaj videla v Podlomu.

Grivarica podzavestno zasluti nastavljeno past in začne izgubljati ravnotežje. Topoglav jo večkrat prikolovrati naokrog, toda kdo se zmeni zanj! Kakopak, človek ima zmeraj polno glavo svojih težav in skrbi! Mar mu je takle prismuknjenec! Zastran Grivarice je lahko vsak dan v Podlomu ali ga pa nikoli ni.

»Ali se pri vas nikoli ne oglasi?«

»Ne vem, da bi bil kdaj pri meni,« se izmika ženska. »Saj veste, v mojih letih si človek ne zapomni več vsega tako natanko.«

»Pa hruške so vam letos obrali, mati, ali ne?« pomilovalno vpraša Volk in s tem odpre zapornice Rezine zgovornosti. Oh, te grdobe! Saj res, takrat se je smukal Topoglav tod okrog! Nemara jih je celo on odnesel.

»Ali niste nič govorili z njim?«

»Kaj bom z norcem govorila!« se upira Grivarica. »Nagnala sem ga, da se je, kar prašilo! Zdaj že vem: Prav iz vasi sem ga nadrestila, ko je stikal tod in sem se bala za sadje. No, vidite, pa mi ga je šment vzlic temu obral!«

»Pa niste nič slišali?«

»I, kako, ko mi pa vse peša! Slišim slabo, vidim tudi ne dobro. Veste, gospod, trpljenje in leta — to pride od tega.«

Narednik Volk je z uspehom zadovoljen.

»Kar potolažite se, mati, in nič si ne ženite preveč k srcu, če vam kdo kaj reče. Saj smo mi zato na svetu, da varujemo pravico in postavo!«

»Tega sem se že otresla,« je Grivarica vesela, ko orožnik odide, Volk pa zadovoljen zatrjuje sam sebi:

»Naj ne bom več Volk, če nisem na pravi sledi!«

Grede se oglasi pri Štefucu, češ:

»Imam že prave niti! Kar pustite Grivarico v miru. Ne bo dolgo, ko bo vse pojasnjeno.«

»Je ona vmes, kaj ne?« se črno bliska v tesačevih očeh.

»Za danes še ne morem več povedati,« skrivnostno namigne orožnik. »Če bo treba, vas bomo poklicali — in druge seveda tudi. Zdi se mi pa, da je moja mreža bolj trdna kakor si zločinska druhal morda misli. Na vsak način sem namreč prepričan, da je bila moja prva domneva pravilna in so se ujela dekleta v nirežo bele groze. Napeti moramo vse sile, da jih rešimo iz nje, dokler je še čas. Zbogom!«

VIII.

Iz gozda, kjer jim je Grivarica lokavo pomahala v slovo, so odhitele vse tri dekleta na cesto. Anica in Minka sta se vso pot hihitali, Manici pa je šlo na jok. Komaj stopijo na cesto, jih pozdravi prileten gospod, ki je bil videti tako imeniten, da je dekliška trojica kar onemela. Z njim je bila dokaj mlajša in precej obilna gosposka ženska, ki je ogledovala dekleta z veščim pogledom kakor mešetarji junice na sejmu. Oba tujca sta nekaj spregovorila drug z drugim v tujem jeziku, nakar se je moški nasmehnil dekletom:

»Vas pošilja mati Reza iz Podloma, kaj ne?«

Tako je bil led prebit in se je brž razpletlo kramljanje in posvetovanje.

»Gospa ne zna slovenskega,« je opravičil gospod, »toda to naj vas nič ne moti. Saj se boste kmalu lahko priučile jezika, za ta čas vam bom pa jaz malo za pomoč.«

In mahoma je vse tako domače, kakor da se poznajo že od kdo ve kdaj. Gospod pozna Podlom kakor lastni dom, vpraša po tem, poizveduje po onem, ponudi dekletom slaščic in prigrizka, gospa pa tako sladke in hladilne pijače, da se kar ne morejo načuditi tolikšni ljubeznivosti.

»Manica se je bala,« z nasmeškom pokaže Anica na Strženovo, ki nekoliko zardi.

No seveda, meni gospod, v teh časih to ni nič čudnega, ko je svet tako pokvarjen! Njega pa se nikakor ni treba bati. Saj bi bil za to zavidanja vredno službo lahko dobil deklet kjerkoli. Oh, in še kako so se ponujale! Kleče in jokaje so ga prosile, naj jih vzame, pa ni hotel. Nikoli ni pozabil, kakšna revščina vlada v krajih, kjer mu je tekla zibel in je vedno želel pomagati najprej domačim ljudem. Kakor hitro se mu je zdaj ponudila prilika, se je brž podal domov.

»Oh, takih ljudi je malo pod soncem,« se razvnema Skalarjeva Minka. »Navadno misli vsakdo le nase in na svoj žep.«

»Meni tega ni treba,« meni gospod. »Za potrebo imam dovolj, v grob pa itak nihče nič ne ponese s seboj —«

Med tem pribrni po cesti razkošen avtomobil.

»Tako,« pravi gospod, »naš voz je že tu.«

Preden se dekleta prav zavedo, sedé na mehkih sedežih. Manico obide taka tesnoba, da na ves glas zavrisne, nakar skrije obraz v dlani in bridko zaihti, toda brnenje motorja zagluši njen jok in njeno bol.

»Kak pozdrav bo treba poslati domačim s pota, da ne bodo v skrbeh,« med vožnjo izvleče priletni gospod iz listnice šop razglednic.

»Saj res!« se razveseli Minka, pa tudi Anica zadovoljno prikima in celo Strženovi odleže, ko vidi toliko obzirnosti. Gospod ukaže za nekaj časa ustaviti voz, da dekleta lahko napišejo, kolikor jim je drago. Po pet, šest razglednic napiše vsaka in pošilja prisrčne pozdrave s pota in zagotovilo, da v kratkem sporoči več. Naj zato doma nikar ne bodo v skrbeh.

Ko napišejo, gospod pospravi razglednice in zagotovi dekleta, naj bodo brez skrbi. Jutri ali pojutrišnjem jih bodo že imeli v Podlomu.

Dekleta so zadovoljna. Ko avto zopet zadrvi, jim gospod in gospa vnovič ponudita okrepčil, da se počutijo kakor na imenitni svatovščini. Vožnja je nad vse prijetna in tako urna, da podlomska trojica skoraj ne čuti več sedežev pod seboj. Preden so v Ljubljani, dekleta prevzame dremavica. Še malo — in vse tri zatonejo v snu.

»Stasite so, to je res,« se nasmehne tujka, ko spozna, da je mamilo, ki je bilo primešano pijači, že začelo delovati. »Tako dobro že dolgo nisi izbral, Mirt.«

»Človek se mora najprej izuriti,« se polteno nasmeje Jokeljnov Mirt, nekdanji ljubimec in zvodnik Grivarjeve Reze. »Tole črno bi si človek kar privoščil za poskušnjo!«

»Vražji plemenjak,« se ostudno zareži ženska, »ali te še ne bo minilo? Menda ti bo še na smrtni postelji samo meso rojilo po glavi!«

»Vraga,« se lopne Mirt po stegnih, »človek živi samo enkrat, in še to življenje je kratko! Fej, kako je vroče!« »Da ne pozabiš v Ljubljani oddati razglednic —«

»Brez skrbi, draga Avdija! Sprevodniku ekspresnega vlaka jih bom izročil v Ljubljani in po primernem »mazilu« jih bo oddal v Italiji na pošto! To bodo gledali v Podlomu, kam so odfrčale njihove tičke! Če jih prav iščejo, jih bodo sledili po Laškem, mi pa jo preko Dalmacije mahnemo v tvojo slavno domovino, v sončno Grčijo —«

Avdija, grška Židinja po rodu, se laskavo nasmehne, češ:

»To si res imenitno zavozljal. Zadnji čas mi je bilo že nekajkrat malo vroče, ko sem čitala po listih dolgovezna javkanja o naši trgovini.«

»Glede tega si pa lahko brez skrbi, Avdija,« se zasmeje Mirt. »Po svetu že nič ne rečem. Tam ima policija nos kakor ciganski pes, pri nas ni nevarnosti. Kam pa naj kmet gre s svojim številnim naraščajem?! Amerika je tujcem domala zaprta, drugod imajo pa tudi povsod še lastnih ljudi preveč. Seve, ko bi si kranjske butice znale odpreti pot v Rusijo, bi bilo kaj drugega. To je deviška zemlja bodočnosti! Toda tile se s Hrvati in Srbi preveč boje prevratnih bavbávov, pa so rajši doma drug drugemu v napotje in vsemu svetu naprodaj, kakor da bi šli tja, kjer jim usoda sama odpira vrt in pogrinja gostoljubno mizo. Dokler bo človeška neumnost tako na višku, bo najina setev po teh krajih vedno lepo šla v klas.«

Židinja je razigrano pobožala Mirta po licu, češ:

»Mojster si, dragi moj! Nisi zastonj sin tako lepe zemlje —«

Malo pred Ljubljano je gosposki potnik izstopil in počakal na tramvaj.

»Pridi kmalu!« mu je segla Avdija v roko.

»Brez skrbi! V nekaj urah sem za vami!« je hlastno zaprl Mirt avtomobilska vrata in naročil šoferju, naj vozi skozi mesto naglo, a vendar natanko po predpisih cestno-policijskega reda, da ne bo kakšnih nenavadnih zaprek.

Šofer je zvito namežiknil in krepko prijel za volan. Kakor vitka ptica je smuknilo elegantno vozilo proti mestu in vzbujalo s svojo gosposko vnanjostjo v nekaterem meščanu, ki je sopihal v vročini po razgretem tlaku, kopo grenke zavisti, češ:

»Prokleti kapital, kakor nam v zasmeh se objestni bogataši šopirijo tod! Bo že še prišla tudi njihova ura! Takrat pa —«

In s tem je bilo hudih misli konec. Prepoteni meščan je zavil v kavarno ali gostilno in poplaknil jezo s hladnim požirkom. Nihče ni slutil, da v elegantnem vozilu mednarodna židovska trgovka pelje iz Sloveniji krvni plen, tri mlada, zala slovenska dekleta.

Mirt se je s tramvajem pripeljal do postaje, kamor je pravkar prisopihal ekspresni vlak. Zajetni možak se je s pogledom roparske ptice ozrl na vse strani in kmalu ugledal primernega uslužbenca. Pogled, pozdrav, nekaj kratkih besedi, pa je bilo opravljeno.

Vratar je spoštljivo pozdravil, ko je odhajal gosposki človek s perona in stisnil poleg peronskega listka še lepo napitnino uslužbencu v roke.

»Se le še najdejo dobri ljudje na svetu,« se je zasmejalo vratarju srce, ko je zagledal dvajsetdinarski novec v roki. »Spet bo lahko nekaj požirkov in še malica poleg, ne da bi stara kaj vedela za to!«

Jokeljnov Mirt se je nekoliko ogledal po Ljubljani. Z avtom se je zapeljal do promenade ter sedel v kavarno, od koder je iznad časnika pred seboj lahko nemoteno opazoval ženski svet. Tu in tam se mu je zaiskrilo v očeh in je že v mislih ocenil, koliko bi lahko zaslužil pri tej ali oni vitki lepotici, hkratu pa mu je narekovala opreznost:

»Pusti, Mirt, v mestu ni nič primernega zate. Te golobice so že vse preveč poučene in bi ti katera utegnila zadrgniti vrat! Saj je na deželi dovolj zdravja in lepote, lahkomiselnosti pa na preteg!«

Zadovoljno je tlesknil z jezikom, ko je pomislil, kako mu gre vse kakor namazano. Uslužen natakar je takoj s poklonom obstal pred. njegovo mizo:

»Ilustrirane liste!« je zanosljal Mirt v francoščini. Vedel je, da v Ljubljani človek šele tedaj dobi pravo veljavo, če ne govori po domače. Lahko je magari cigansko, samo da ni slovensko, pa koj vzrasteš v očeh ljubljanskega meščana.

Zaradi lepšega je Mirt začel brskati po listih, prav za prav pa je le premišljeval zgodbo svojega življenja. Pestro so plesale pred njim slike iz minulosti. Kje je tista davna, razigrana mladost, ko mu je kri prekipevala v žilah kakor peneče se vino! Takrat se je bil zapletel z Grivarjevo Rezo, ki je bila kakor živa umetnina. Vraga, dren bi se bil ogrel ob njeni bujni lepoti, kako pa naj bi bil šele Mirt ostal hladnokrven! Potem je prišlo, da se ga je dekle oklenila in mu zaupala, kako je z njo. Tedaj ga je streslo in je sklenil, da se umakne solzam, prošnjam in hudim jezikom. Prav za prav je imel dekle rad, toda življenje je vendar kazalo drugače. Mirt je bil že tedaj navezan sam nase. Oče mu je skrbel komaj za obleko in mu le tu in lam priskočil kaj malega na pomoč, v glavnem pa se je Mirt šolal iz lastnih sredstev, ki jih je bilo treba sproti prislužiti. Šlo je trdo, zato se je Mirt zgrozil že ob sami misli, da bi na to stisko pritisnilo še novo breme. Ko se je prepričal, da mu je dekle vdana brez pridržka, jo je zarotil, naj molči in mu ostane zvesta, pa jo je zopet mahnil po svetu.

Bilo pa je odslej kakor zakleto. Sredi učenja je v svoji samotni študentovski sobici često zaslišal otroški jok, dekliško ihtenje in robato preklinjanje žuljavih hribovcev. In kakor se je napenjal, da bi ostal za vse to gluh, se mu ni posrečilo. Po tri, po štiri ure je dostikrat presedel pri knjigah, a nazadnje ni niti vedel, kaj je imel pred seboj.

Preživljal se je s poučevanjem razvajenih otrok v premožnih družinah in je živel primeroma udobno. Odkar pa je vedel, kako je z Rezo, se mu je celo zgodilo, da sproti ni vedel, kaj ga njegov gojenec vpraša. Med razlaganjem in pojasnjevanjem je izgubil vodilno miselno nit, beseda mu je zastala, jezik se mu je zatikal in nazadnje je spravil iz sebe nesmisel, ki ga sam ni razumel. Njegovi gosposki učenci so ga začudeno pogledovali, starši pa so mu zapored sporočali, da bo njih ljubljenec odslej moral izhajati brez domačega učitelja.

Tako se je lepega dne Mirt sredi tujega velemesta zavedel brez dohodkov. Bilo je nekaj dni pred izpitom, kjer je bil potlej tudi uspeh temu primeren. Komisija ga je soglasno odklonila in Mirt je moral spoznati, da je ubadanje in pehanje dveh dolgih let bilo zaman. Z zadnjim denarjem, kar mu ga je še ostalo, je šel na pot, ki vodi tako čudovito naglo navzdol: zavil je v beznico in pil, dokler niso utihnili vsi tisti glasovi, ki so ga zadnji čas begali in razjedali: otroški jok, dekliško ihtenje in preklinjanje robatih hribovcev. Med izgubljenci in blodnicami, med potepuhi in hotniškimi zvodnicami se je razživel in spoznal nižine, kjer ni očitkov, vesti in ne kesanja. V tej druščini je spoznal nov svet in s koraki izkoreninjenega človeka zagazil vanj. Hotnicam je preskrboval odjemalcev, izžetim poliotnežem je privabljal dekleta in se tako uril v čisto drugačnih poslih kakor si jih je izbral v študiju. Prej je bil pravnik in je hotel braniti pravico in postavo, zdaj pa je v zasmeh vsem pisanim in nepisanim postavam vlačil človeške žrtve v mlakužo najbolj strupenega močvirja.

V takih razmerah je obesil učenje na kol. Prišel je kmalu tudi s paragrafi navzkriž in bil deležen gostoljubnosti policijskih zaporov in sodnijskih ječ. To je bila zanj nova visoka šola, kjer je polagal izpite z vse boljšim uspehom, kakor prej na univerzi. V nekaj letih je bil zanesljiv steber mednarodnega zločinskega sveta. In kakor je bil izključen iz dostojne človeške družbe, tako je imel njegov sloves v zločinski družbi visoko ceno.

Kljub zamišljenosti je Mirt opazil skozi okno, da ga opazuje neznanec, ki ne odmakne pogleda od njega. Pustolovčevo izkušeno oko je spoznalo detektiva, policijskega agenta, ki ga morda opazuje samo iz dolgočasja, morda pa tudi —. Ob misli, da bi utegnila policija vohljati za njim, se je Mirta polastil notranji nemir. Stopil je k telefonu, naročil avto, poravnal natakarju račun in se izpred nosa odpeljal detektivu, ki je občudoval pustolovčev oblastni, samozavestni nastop in zadovoljni izraz njegovega obraza. Preprosti birič postave ni niti slutil, kdo mu je ta trenutek izginil izpred oči. Buljil je zdaj sem, zdaj tja po ulici, preklinjal natihoma vročino in ugibal, kako bo do konca meseca preživel sebe in družino, ko je minila komaj prva polovica meseca, pa že ni o plači nobenega sledu več in so trgovci gluhi za kredit.

Avtomobil, ki ga je najel Mirt, je medtem švignil proti Dolenjski, kjer je ob Krki že nestrpno čakala Avdija v svojem vozilu trgovskega tovariša. Ljubljanski šofer se je začudil, ko mu je ob izstopu plačal gosposki tujec skoraj dvojno voznino in ga še v mešanici francoščine in italijanščine vprašal, če mu to zadostuje.

»Ko bi vsaj vsak dan ujel po eno tako ribo!« je zadovoljno ponavljal, ko se je vračal proti Ljubljani.

IX.

Dekleta se začudeno spogledujejo, ko se začno počasi dramiti iz omame. Prijazna gospa še vedno sedi pri njih, kmalu pa se pripelje za njimi tisti ljubeznjivi gospod, brez katerega so bile skoraj v skrbeli.

»Ali se bomo se dolgo vozile?«

»Kaj ste se že naveličale?«

»Ne, ne, le škoda bi se nam zdelo, če bi bilo vožnje prebitro konec,« se zasmeje Skalarjeva Minka, za njo pa tudi obe tovarišici. Vsem trem ie zdaj tako nekam čudno lahko pri srcu.

»Meni se zdi, kakor da se peljemo v nebesa,« ploskne Anica z rokami in hkratu zardi, ko opazi, s kakim ugodjem jo boža spremljevalčev pogled.

»Upam, da boste vse tri zadovoljne,« meni ta in začne praviti, kako je prav za prav nesmiselno vse tisto garanje po kraških goleh in brežinah, ki človeku nikoli ne dajo toliko, da bi mogel spodobno živeti. Le kaj imajo v Podlomu ljudje od svojega brezupnega garanja? Dan za dnem ista pesem, ista žalost, pomanjkanje in tegoba. Mladost jim mineva kakor v ječi. Nikoli nobene spremembe, nikoli odmora. Nazadnje pritisne suša, se usuje toča, pridrvi povodenj, pa je vse delo šlo k vragu! Ej, po svetu je čisto drugače! Človek ne da svojih delovnih sil kar na slepo vero! Najprej je na vrsti pogodba! Da, pogodba, v kateri so zapisane vse pravice in dolžnosti. To in to boš delala za tak in tak denar; če želi kdo kaj več, mora plačati posebej! Dobro plačati, se razume. Za primer bolezni ima človek zdravnika in zdravila, za oddih vsak teden po en prost dan —

Dekletom se zdi kakor pravljica. Niti ozreti se ne utegnejo, kod se prav za prav vozijo, tako vabljiva in očarljiva je slika, ki jo razgrinja pred njimi dobrosrčni dobrotnik.

Ko avto obstane, spoznajo, da so na dvorišču velike hiše, ki je tako polna oken in vrat, da se jim kar vrti pred očmi. Preden se prav zavedo, se znajdejo v sobi, pri njih pa gospa, ki jim v mešanici hrvaščine, laščine in še kdo ve kakšnih jezikov skuša dopovedati, naj se preoblečejo v obleke, ki leže pripravljene na posteljah.

To je zdaj šele presenečenje! Oblačila so taka, kakršna so doslej videle naše znanke le na razglednicah in kvečjemu pri kaki tujki, ki jo je po kdo ve kakšnem naključju pot pripeljala skozi Podlom.

Gospa govori in govori, dekletom pa je vendar nerodno in se ne morejo prav lotiti. Končno se gospa sama odloči in začne slačiti Skalarjevo Minko, ki bi se od samega sramu najrajši udrla v zemljo. Zvija se in brani z rokami, toda tujka je tako spretna, da stoji Minka kmalu v vsej naravni odkritosti pred njo.

»Le nič se ne boj,« po svoje prigovarja tujka, »boš videla, da te čez dobre pol ure niti tovarišici ne bosta več spoznali.«

In ji začne uravnavati lase. S spretnim gibom ji odreže težke kite, ko pa še malo pošari po laseh, je Minka skodrana kakor angelci na podobah kraj Matere božje.

Tovarišici, ki sta dotlej zardevaje gledali proč, si ne moreta načuditi, ko vidita, kako je Minka spremenjena. Ko pa jo začne tujka še natirati z dišavami in ji oblačiti tenčičašto perilo, ju skoraj obide želja, da bi prišli tudi sami že skoraj na vrsto.

»No, ali sta kdaj videli tako damo v Podlomu?«

Nemo morata priznati, da se to še ni zgodilo in da bi Minke tudi doma živ krst ne spoznal, ako bi jo zdajle kdo zagledal.

Gospa pritisne na gumb. Kakor bi zrastel iz tal, stopi v sobo gospod in se dvorljivo priklone Minki, ki v zadregi ne ve, kam bi pogledala.

»Midva greva malo na promenado in kavarno,« pravi in pomežikne ženski, »ve pa pridite za nama, ko se uredite.«

Brez volje in brez odpora odide Minka s tem svojim vljudnim in uslužnim dobrotnikom.

Spodaj v restavraciji povžijeta nekaj okrepčila, na ulici pa stopi gospod k avtomobilu, češ:

»Prej ko v eni uri one itak ne bodo opravljene. Ta čas se pa midva lahko še malo voziva po mestu. Hodila bi bržkone težko, ker nisi vajena tesnih čevljev.«

In dvorljivo ji odpre avto in ji nalahno pomaga noter.

»Joj, ako se bogatim ljudem godi na svetu,« zmedeno premišljuje Minka. Kaka želja se jim izpolni, vse jim je na uslugo, pri nas je pa še za suh kruh marsikdaj stiska.«

Tujec ugane njene misli in ji pravi kakor v odgovor:

»Vidiš, dekle, življenja se je treba naučiti. Če boš pametna in dovolj razumna, ti ne bo nikoli težko.«

Avto drvi križem po ulicah in nenadoma nekje obstane.

»Spak, cigarete sem pozabil doma. Samo trenutek potrpi, da skočim v trafiko.«

In izstopi. Po ulicah se užigajo luči, vročina pojema, življenje južnega mesta se hrupno drami. Gospod se vrne, vstopi in zaloputne vrata. Avto zdrvi, a Minka šele sedaj opazi, da je to čisto drug človek. V nenadni grozi se odmakne in skuša zajecljati o pomoti, človek na njeni levi pa ji že ovije desnico okrog pasu in jo krepko stisne k sebi, da Minka v neznanskem strahu vsa otrpne.

»Gospod, zmotili ste se. — Niste stopili v pravi voz!«

»Nič se nisem zmotil, piška, nič,« so zareži neznanec, »čisto dobro sem zadel in sem prav zadovoljen z Mirtom. Le lepo pridna bodi, pa se bova tudi midva prav pogodila. Tomo, ali dremlješ? Pritisni no malo, saj se ne vozim za pogrebom!«

Avto zabrni in drvi z vse večjo naglico, Minka pa začuti na obrazu mlaskanje tujčevih ustnic. Ali so res ugasnile vse luči v mestu, ali se je samo njej stemnilo pred očmi? Ko hoče krikniti, jo zgrabi čvrsta roka.

»Ne bo nič, deklič! Takega jabolka noben Adam ne izpusti, ko ga začuti v rokah!«

Minka se oteplje, praska, bije z nogami in joče, toda kdo naj jo sliši. Mesto je že daleč in avto drvi kakor ukleta zver s svojim plenom v topli dalmatinski večer.

»Zdaj se lahko mirno oddahneva,« se je zasmejal izgubljenec, ko je bila zadnja dekle primerno preoblečena in z avtomobilom naglo odstranjena. »Moji junaki so ti taki tiči, da bodo znali v polni meri izvršiti svojo dolžnost. Sicer pa, draga Avdija, ni lepo od tebe, da mi nikoli ne privoščiš svežega grižljaja —«

Židinja se je nejevoljno namrgodila, češ:

»Po pravici bi zaslužil za tak očitek pošteno plačilo.«

Lahno, skoraj božajoče ga je plosknila z dlanjo po licu. Kakor po dolgotrajnem naporu je nato jela leno metati obleko s sebe.

»Kaj ima neki človek od življenja?« pravi čez malo in se bohotno zlekne na divan. »Vse skupaj ni dosti več kakor goljufanje samega sebe.«

»Ali te obhaja spokornost?« sede Mirt k njej in ji porogljivo gleda v oči, kjer sla užiga plamteče žare. »Ali bi me pa morda le rada ukanila za ceno? Veš draga moja, tu se seveda ljubezen neha. Blago, kakor sem ga to pot dobavil, ni dosegljivo vsak dan. To je nekaj izrednega, nekaj odličnega, nekaj —«

»Nikar no,« ga prekine ženska, »sicer boš še sam svoji laži verjel! Ženske so, kakor smo vse. Le v tem je razlika, da si dekleta ne bodo znala pomagati, pa bodo zato morala biti vsem na voljo. V ostalem ste pa moški prezira vredne šleve —«

»To čutim na sebi,« pikro pripomni Mirt, »vendar bom skušal položaj popraviti!«

»Počakaj no, da povem do kraja! Kdo kaj očita tebi! Ti si lisjak, ki mu niti arabska lokavost ni kos. Govorim le o tistih sencah, ki si ljubezen kupujejo. Fej, da sem jaz moški, bi se nikoli ne ponižala tako globoko.«

»Verjamem,« se ji s strupeno-polteno nesramnostjo zareži Mirt, »ti rajši prodajaš kakor kupuješ!«

»Kaj sem ti storila, da me žališ?« se kakor kača požene Avdija kvišku in se krčevito oklene Mirta. Neštetokrat je v podobnih trenutkih že preizkusila ta pripomoček in vselej se ji je posrečilo. Tudi zdaj je Mirtove razsodnosti mahoma konec. Kakor da se mu je v žilah razžarela žerjavica, se preda svoji zaveznici in strasti, ki jo je znala obuditi v njem. To so trenutki, ko mu popolnoma obnemore moč lastne volje. Da mu Avdija sedaj ukaže moriti, bi moril, da mu zapove krasti in ropati, bi kradel in ropal, ker pa ga je zaklenila v objem, je gluh in slep za ves svet okrog sebe. Niti nestrpnega trkanja na vrata ne sliši. Šele čez čas se zdrzne in osuplo pogleda žensko:

»Si slišala?«

Avdija položi prst na usta, trkanje pa se zopet ponovi:

»Kakšna navada je zopet to, da človek niti v pošteno in drago plačani sobi nima miru!« si končno opomore Mirt in skuša igrati dostojanstveno užaljenost, trkanje pa se ponavlja v vedno krajših presledkih.

Ko si za silo uravnata obleko, stopi Mirt bolj plaho kakor odločno k vratom, češ:

»Ja vraga, komu je taka sila, da ne more mirovati!«

»Samo trenutek,« spozna glas starega sluge, nakar takoj odpre.

»Ne zamerite, gospoda, če motim! Nisem mogel čakati. Nevarnost preti.«

Mirt prebledi in tudi Avdiji zdajci v bojazni zagore oči:

»Ali je kdo kaj izklepetal?«

»Nič, prav nič, spoštovana gospa, le nesreča je prišla vmes.«

»Avto, ta, ki se je odpeljal zadnji, je nekam trčil. Kaj vem, kako. Saj ne vem nič natančnega. Samo toliko vem, da so reševalci že odhiteli na pomoč in ima tudi policija menda že svoj nos poleg.«

»Policija?« se zdrzne Avdija in s čudovito spretnostjo pospravlja svojo drobnjavo. »Saj se mi je kar zdelo. Vso pot sem slutila, da bo nekaj narobe.«

In preden se Mirt prav zave, je ženska že na hodniku.

»Hotel »Bristol«, razumete. Zaupno vsa poročila na ime: baronica Hohenberg, da?«

Naglo stisne priklanjajočemu se slugi nekaj drobiža v roke in izgine kakor prikazen, medtem ko gre Mirtu vse narobe. Ni dovolj, da se mu utrga trak pri čevljih, koj nato se mu zlomi gumb na ovratniku. Druga za drugo se vrste take male nezgode, ki mu kradejo dragoceni čas.

»Malo bom pogledal,« pravi sluga, »kakšno je ozračje. Saj morda ne bo tako hudo.«

Mirt hiti in preklinja. Šofer, to prase požrešno, on je vsega kriv, seveda. Ali se je prav po nečloveško nažrl, ali pa se mu je nemara celo zahotelo dekleta in je v pobesnelosti pozabil, da sedi v avtomobilu za volanom. Da bi ga sto vragov!

»V bolnico so jih zapeljali,« pride zdajci povedat sluga.

»Je hudo?«

»Šofer je menda nezavesten, gospod, ki se je vozil z novo gospodično, je tudi hudo ranjen, le dekletu se ni zgodilo nič.«

»Vraga, ravno narobe!«

Sluga začudeno pogleda, Mirt pa:

»Če bi kdo kaj vohljal tod okrog, me seveda ni. Sploh me še ni bilo nikoli pri vas in človeka, ki bi mi bil količkaj podoben, ne poznate in ga še niste nikoli videli. Razumete?«

Ko sluga začuti izdatno napitnino v roki, se z razumevanjem prikloni in skrije Mirta v tesno poselsko sobico, polno razne navlake. Nato mirno odide po hodniku in na stopnicah že naleti na policista, ki v spremstvu dveh detektivov išče elegantnega gospoda in damo, ki sta baje v družbi treh deklet danes prispela semkaj.

»Če le ni pomota,« pravi sluga nedolžno, »meni ni o tem prav nič znanega.«

»Bomo videli,« se jezno vzravna stražnik.

Z uradno odločnostjo napove policist hišno preiskavo. Kopica detektivov se pojavi iznenada, kakor da je zrasla iz tal. Vse prebrskajo in pretaknejo, vse kote preiščejo, vse osebje zaslišijo, toda denar je ljudem tako zaprl usta, da ne vedo ničesar in niso videli ničesar, kar bi se jim zdelo omembe vredno.

Varnostim organom to nikakor noče v glavo. In naj se ljudje delajo še tako nedolžne, jim policisti napovedo aretacijo.

Beseda zadene kakor puščica. To je protestov in tarnanja, jadikovanja o nasilju in groženj o pritožbah, ki da nikakor ne bodo ostale brez posledic! No, resni možje postave ostanejo za vse to gluhi in se celo smehljajo, češ:

»Nikar nič razburjenja. Samo majhen razgovor, čisto kratek razgovor, potem pa zopet lahko greste po svojih potih, če bo vse prav.«

Ta pomemben naglas in značilno spogledovanje stražnikov in detektivov gre vsej družbi na živce. Nazadnje vendar ni šala in ni dobro imeti opravka s temi neizprosnimi ljudmi.

»Le kako naj si človek zapomni toliko obrazov!« se skuša izmotati sobarica. »Še nikoli se nisem brigala za to, kdo in kakšen človek spi v kaki hotelski sobi. Da zdajle stopi predme kdo, ki je spal tu sinoči ali predsinočnjim, ga ne bi mogla spoznati.«

»Seveda, seveda,« pomežikujejo stražniki, »saj verjemamo, gospodična, toda služba je pač služba.«

Vrag jih vzemi z njihovo službo! Nobene druge pomoči ni kakor naravnost in neizogibno na policijo. Še dobro, da so možje postave poslali voz. Kako bi sicer ljudje zijali in šušljali, ko pa je povsod toliko radovednosti in nevoščljivosti.

*

Policijski komisar je pravkar končal zasliševanje zbeganega in preplašenega dekleta, ki je bilo našemljeno v malovredne gosposke cunje, a se je po kretnjah, vedenju in besedi takoj izdalo, da še ni videlo mestne družbe, kaj šele, da bi bilo poznalo močvirja, v kakršnih tone na tisoče človeških življenj sredi najbolj vabljivega in varljivega mestnega razkroja.

Ker nobena izmed lahkovernih romaric ni bila vajena nobenega jezika razen slovenskega, je šlo zasliševanje bolj počasi in se je včasih zapletlo v smešno nerodno nesporazume. Kljub temu je komisar izvedel od dekleta, odkod je doma in na kak način je prispela semkaj. Povedala mu je tudi o tovarišicah, ki sta se bržkone odpeljali pred njo. Takoj je zabrnel na vse strani telefon in telegraf in cela jata policistov in vestnih orožnikov je odhitela na lov za zločinsko družbo.

»Le kako morete biti tako lahkomišljeni in verjeti čisto tujim ljudem?«

Dekle strmi. Saj niso verjele tujim ljudem. Domačinka jih je pregovorila, joj, ženska, ki so vsak dan govorile z njo. Pobožna ženska. »Nebeški sprevodnik,« ji pravi vsa vas, ker leto za letom zbira ljudi za romanje zdaj na to, zdaj na ono božjo pot. Domačemu človeku pa vsaj smejo verjeti, ali ne? Nihče ni mislil nič hudega, dekleta vsaj ne. Doma je malo zaslužka. Kmetje si križem poravnajo plačila z delom, vsi skupaj pa nimajo dosti več ko nič. No, Reza je obljubila lepe zaslužke. V enem, dveh letih naj bi si dekleta lahko prislužile doto, poleg tega pa bi videle še marsikaj sveta in se malo izobrazile in omikale.

Dekletovo pripovedovanje je tako preprosto, iskreno in nepotvorjeno, da mu komisar brezpogojno verjame. V svojem poklicu je vajen marsičesa, kaj takega pa še ni doživel. Venomer zmajuje z glavo in si vmes nekaj zapisuje. Tu in tam pritisne na majhen gumb na mizi pred seboj, nakar čez malo stopi v sobo zdaj sluga, zdaj stražnik, zdaj zopet kdo drugi, o katerem preplašena mladenka ne ve, kam bi ga prištela. Komisar kratko in rezko naroča. Vmes mu venomer zvoni telefon in dekle kakor v vročični omotici sliši njegova kratka pojasnila:

»Da, Slovenke so. Ena je že tu, rešena. Se ji ni zgodilo na srečo še nič hudega. Avtomobilska nezgoda je prišla na pomoč. No, da, saj je končno vse življenje slepo naključje.«

Čez malo spet:

»Že, že, uprava ljubljanske policije je že obveščena. Ob progi vse policije in žandarmerijske stanice. Upam, da so se zdaj ptički sami ujeli v mrežo.«

Preden more komisar prav začeti pogovor z dekletom, že zopet zazvoni telefon.

»Halo! Da, tu kriminalni oddelek policije. Da, oba pri zavesti? Imenitno. Pazite na pajdaša! Takoj pride naš uradnik, da ju zasliši.«

»No, vidite,« pravi nato komisar dekletu, »zdaj bomo kmalu čisto na jasnem. Šofer, ki vas je vozil in gospod, ki se je vozil z vami (— pri tem komisar tako pomembno zakašlja, da mladenka nehote zardi —) oba sta že toliko pri moči, da jima bomo lahko pretipali vest. Ni vrag, da ne bi prišli vsej tej pustolovščini do dna.«

»Če bosta le hotela povedati po pravici?«

»To bo naša briga. Po vsem, kakor kaže, se zanjka tako zadrguje, da jima ne bo pamagala nobena laž. Jima pač čisto enostavno ne bomo verjeli.«

»Oh, gospod, kako mi je hudo,« gre dekletu na jok.

Komisar jo gleda z veščim očesom človeka, ki zna videti tudi skozi najbolj umestno potvorjeno zunanjost naravnost v srce. Po kratkem opazovanju si pravi v mislih:

»Ne, to niso solze hotnice! Uboga dekleta!«

Nato sočutno:

»Pa niste ves čas nič sumili?«

Preden utegne dekle odgovoriti, vstopi stražnik s poročilom:

»Služinčad in lastnico sumljivega prenočišča smo aretirali, gospod komisar.«

X.

Joj, kako so se spogledala vsa tri dekleta, ko so se zopet sestala pred policijskim komisarjem v obmorskem mestu. S solzami v očeh je pripovedovala vsaka svojo zgodbo.

Policijski uradnik je poslušal in pisal. Preprosta, topla poštenost teh ubogih deklet ga je tako presunila, da mu je med pisanjem večkrat zastalo pero.

»Ali se vam je,« je vprašal vsako posebej, »med vožnjo že nemara zgodilo kaj hudega?«

Pri tem je vselej kakor v zadregi zakašljal in pričel nato bodriti:

»Kar po pravici povejte. Saj ve niste ničesar krive, le kazen za one bo hujša.«

Dekleta so zardevala in odkimavala. Bog ve, kaj bi se bilo vse zgodilo, da na srečo ni posegla nesreča vmes. Anica, ki se je vozila v zadnjem avtomobilu, še zdaj podrhteva ob mislili na preživljeno grozoto. Zdaj pa zdaj se mrzlično strese in oči se ji orose v solzah. Tudi obe tovarišici si pogosto otirata solze.

»Boga zahvalite, dekleta, da se je tako srečno izteklo. Ako ne bi bila usoda posegla vmes, bi bile zdaj že kdo ve kje in brez usmiljenja vsakemu, še tako zavrženemu izmozgancu na prodaj.«

Dekleta se spogledujejo in ne morejo prav razumeti smisla uradnikovih besedi, ki se kakor očetovsko nasmehne:

»Skoraj bi vam zavidal iskreno preprostost, ko vidim, da niti prav ne veste, kaj sem vam hotel povedati. Toda svet je danes tak, da ne ceni nedolžne nevednosti, ampak jo hoče na vsak korak brezobzirno izkoristiti, jo pogaziti in stresti v svojo lastno naslado.«

In resni mož je dekletom na dolgo in široko razlagal o pokvarjenosti ponosnih mest, ki so na zunaj sicer hrupna, vabljiva in mikavna, v svojih skritih globinah pa hranijo polno najgrše gnilobe. Zato mora biti človek z dežele, ki gre po svetu in pride v mesto, zlasti pa mlado kmetsko dekle dobro poučeno o vseh nevarnostih, ki preže nanjo na vseh koncili in krajih. Samo tako dekle se bo znalo pravočasno in uspešno braniti.

Počasi se je pričelo dekletom svitati in so jele pojmovali, kam jih je vede ali nevede hotela spraviti Grivarica. Le kako je mogla rvreorosta vaška ženska zaiti v tako druščino in na tako pretkan način nastavljati ostudne mreže? Ali je morda sama kdaj prehodila to blatno pot? Ali jo je pripeljalo do tega sovraštvo? Saj ji vendar dekleta nikoli niso storile nič posebno žalega. Zaradi malih vaških sporov in razprtij se menda vendar ni hotela tako strahovito maščevati? Kaj so vse tiste neznatne jeze in jezice v primeri z grozo, ki bi se bila kmalu vsa tri dekleta pogreznila vanjo in ostala tako vse življenje nesrečna!? ...

Po zadnjem zaslišanju in pouku je policijski komisar sam spremil dekleta v prostorno, čedno sobo in jim naročil, naj še malo počakajo. Odslej so lahko brez skrbi in jim ni treba misliti, da so zaprta. Vse je pripravljeno za njihov povratek domov, samo svojo obleko morajo še dobiti nazaj in iz oči v oči spoznati nekoliko pobliže imenitno gospodo, ki jih je hotela ugonobiti.

Dekleta so vsa zmedena in zbegana posedla za veliko okroglo mizo in so pričela kramljati. Skraja je bila beseda plaha in kakor tipajoča, ko pa je začelo zmagovati spoznanje, da se jim res ni bati nič več hudega, je mladost polagoma spet privabila smeh na zdrava ustna.

»Naj le počaka Grivarica,« se je jezila Minka, »take ji bom naštela, ko pridem domov, da je še pes ne bo povohal!«

»Kdo bi si bil mislil: na božjo pot nas pelje, potem pa pride takole,« se še vedno čudi Manica.

»V lepa nebesa nas je hotela pahniti!« se strese Anica. »Tista zver, ki se je hotela polastiti mene, je imela obraz kakor z brinjevim pepelom posut. In kako odurno so se temu nagnusnemu človeku svetile oči! Čisto kakor nagnit les ponoči —«

In vsaka po svoje v najtemnejših barvah slikajo vsiljene spremljevalce ter se spominjajo vse tri hkratu:

»Le kaj poreko doma, ko izvedo?«

Vprašanje jim za trenutek zapre besedo, čez malo pa se prva opogumi Minka:

»Nazadnje no, kaj pa morejo posebnega reči? Krive nismo me, storile pa tudi nismo nič žalega. Z nami vred so lahko vsi veseli, da smo ušle iz mreže, preden se je zadrgnila nad nami. Še malo, pa bi bilo za vse večne čase prepozno.«

Obe tovarišici zamišljeno prikimata, medtem ko stopi v sobo policijski uslužbenec in povabi:

»No, dekleta, zdaj pa le pojdite pogledat krvosese in pijavke, ki so se hoteli polastiti vaše mladosti —«

Bilo je čudno svidenje, ko so naša dekleta zagledala ljudi, ki so jih hoteli prodati v sramoto. Preproste, a toliko bolj trde besede slovenskih deklet so padale kakor strupeni noži na srca izprijencev, ki so stali kakor obsojenci. Celo večno zgovorni Židinji je zaprlo sapo, dasi ni razumela pomena posameznih besedi. Plamteči jezni pogledi so ji povedali dovolj. Nervozno se je poigravala s prstani in si od jeze grizla ustnice, pomagalo pa seveda ni nič.

Najhuje je bilo Mirtu. Sam sebi se je zastudil in v tem trenutku ga je obšlo nekaj kakor resnično kesanje. Nekaj časa je zakrknjeno molčal, potem pa se mu je nenadoma razvezal jezik in je začel pripovedovati policijskemu komisarju vso dolgo in žalostno zgodbo svojega zavoženega življenja. Slika, v mladostnih dneh tako sončna in jasna, se je pozneje boli in bolj temnila, dokler se ni končno odgrnila vsa silna podlost in propalost mednarodnega zločinskega sveta. Policijski komisar skoraj ni mogel verjeti tega, kar je slišal, in je zdaj pa zdaj z nezaupanim pogledom ošinil Mirta. Ta se je kakor v odpoved nasmehnil, češ:

»Ne mislite, gospod komisar, da vam pripovedujem pravljice. Nima smisla. Kar govorim, je vse resnično doživetje, ki me je v trenutku, ko ga takole kokor v filmu gledam pred seboj, popolnoma strlo.«

Po kratkem, mučnem premoru je začel opisovati podrobnosti in odkrivati niti iz mreže bele groze. Komisar je hitel pisati in tu in tam mu je za trenutek kakor v naglem presenečenju otrpnil obraz. Končno se je uradnik domislil:

»Morda nadaljujemo pozneje. Zdaj je treba najprej rešene mladenke spraviti na varno.«

In kakor na migljaj so pristopili stražniki in odpeljali zločinsko druščino na varno, dekleta pa je vljuden policist v civilu spremil na železniško postajo in se odpeljal z njimi proti Ljubljani.

Joj, kakšno veselje je prešinjalo splašena dekliška srca!

»Domov, domov, domov, domov,« so v enakomernem ritmu udarjala kolesa, kakor da celo mrtvo in hladno železje hoče dati duška radosti, ki polni dekliške duše.

»Kako nas bodo neki pogledali doma?« je zaskrbelo Anico. Mene je že zdaj sram, če pomislim —«

»Jaz sem pa samo vesela, da smo jo tako poceni odnesle,« je sebe in tovarišici bodrila Minka. »Kar je ta človek danes vse pripovedoval, to je vendar grozno! Celo v Ameriko bi nas bile te zveri prodale, ko bi po srečnem naključju mala nezgoda ne razkrila peklenskega posla.«

»Nekaj smo se menda vendar vse tri naučile na tem romanju,« je menila Manica. »Vsaj zase to vem. Naj se v bodoče kdo še s tako sladkim obrazom slini okrog mene, mu ne bom verjela. In več ko bo tak lizun obljubljal, bolj bom vedela, da laže.«

»To imaš prav,« pritrdita hkratu tovarišici, nakar se vse tri zopet lotijo Grivarice. Kdo si je mogel misliti, kakšni doživljaji so skriti pod njenim brbljavim pobožnjaštvom! Zmeraj se je delala tako sveto, da ji je človek moral verjeti. No, končno se pa tako na lepem izkaže, kako je krvava pod kožo in koliko je vredna njena spokorna vnema.

Uradni spremljevalec je z zanimanjem poslušal razgibane pomenke in tu in tam tudi sam kaj pripomnil vmes.

Tako je vožnja naglo minevala in se je kmalu odgrnila pred očmi veselih deklet Ljubljana. Na postaji so čakali veseli svojci. Pol vasi je prihitelo v mesto. da vidijo dekliško trojico. Saj je glas o njeni usodi že prodrl v tiho gorsko vas in pregnal Grivarjevo Rezo v zapore trškega sodišča, kjer so jo na podlagi Mirtovih izpovedb pridno zasliševali in brskali po tajnah njenega življenja. Davno zastarele rane so se zopet odprle. Ženska je bušila v jok in povedala vse o svoji ljubezni s takrat veseljaškim študentom. Povedala je tudi, kako je sadu te ljubezni, svojemu otroku, pomagala s sveta.

Snidenje v Ljubljani je bilo seveda veselo in prisrčno. Dekleta so se smejala in jokala hkratu, matere so si s predpasniki otirale solze, moški pa so sicer stali tako boli ob strani, na glasu pa se jim je poznalo, kaj jim pretresa srca. In ko so se žuljave roke oklenile druga druge, je bilo v teh nemih stiskih povedanega več nego bi bila mogla povedati najbolj izbrana beseda.

Mimogrede je bilo treba tudi tu še na policijo, kjer so bile uradne zadeve hitro in v vsestransko zadovoljnost opravljene. Potem pa na vlak, naravnost na vlak, ki je zdaj še bolj veselo sopihal:

»Domov, domov, dekleta, domov iz mreže bele groze.«

Ali naj vam pripovedujem, kako je bilo potlej doma? Mislite si, kako bi bilo, ako bi vam kdo umrl, ki ga imate nad vse radi. In ko ste že prepričani, da njegovo truplo počiva v grobu, pride, vam seže v roke in vas objame. Kakšno razkošno veselje bi vas prevzelo, ko bi spoznali, da je smrt izgubila oblast nad vašim ljubljencem ali ljubljenko!

Ne, za takšno srečo ni besedi. Treba jo je doživeti. In Anica, Marica in Minka so jo doživele. Iskreno jim jo privoščimo in se radujemo z njimi.