Mrtev človek
| Mrtev človek Ernst Toller |
(Odlomek iz romana »Mladost v Nemčiji«.)
| |||||||||||||
Neke noči smo čuli krike kakor da nekdo trpi strahovite bolečine. Nato je umolknilo. Najbrže je nekdo smrtno ranjen, smo mislili. Čez eno uro se je vpitje začelo znova. Toda zdaj ni prenehalo več. Vso noč ni prenehalo. Niti prihodnjo noč. Strahoviti kriki brez besed. Ne vemo, ali prihajajo iz prsi Nemca ali Francoza. Krik je živel zase, obtoževal je zemljo in nebo. S pestmi smo si zatiskali ušesa, da ne bi slišali tega vpitja. Ni pomagalo. Krik se je zagrizel v možgane ko besen pes. Razvlačil je minute v ure, ure v leta. Veneli in siveli smo med krikom in krikom.
Zvedeli smo, kdo vpije: eden naših. Leži v žičnih ovirah, nihče ga ne more rešiti. Dva sta ga poskusila – nista se več vrnila. Oni pa se obupno brani smrti; preveč kriči; še znoreli bomo, če bo še dolgo kričal. Tretjega dne je umolknil za vedno.
Vidim mrliče in j ih ne vidim. Ko sem bil otrok, sem si na sejmih ogledoval šotore z voščenimi kralji, morilci in junaki. Isti vtisk neresničnosti, ki vzbuja grozo namesto usmiljenja, vzbujajo tudi mrliči.
Stojim v strelskem jarku in s skrhanim železom vrtam v zemljo. Železo je zastalo. Majem ga in sunkoma izvlečem. Na konici visi sluzasta kepa. Ko pogledam bolje, vidim, da je to človeško drobovje. Mrtev človek je pokopan tukaj . Mrtev človek.
Zakaj sem obstal? Zakaj sta me ti dve besedi prisilili, da sem obstal? Zakaj pritiskata na možgane s pritiskom ogromnih klešč? Zakaj mi stiskata grlo in srce? Dve besedi, takšni, kakršne so vse druge.
Mrtev človek. Pozabiti hočem ti dve besedi. Le kaj je v teh dveh besedah? Zakaj me preganjata?
Mrtev človek ... Nenadoma – kakor da se je tema ločila od svetlobe, beseda od smisla – razumem enostavno resnico besede človek, resnico, ki sem jo že pozabil, ki je ležala globoko zakopana, razumem ono skupno človeško, ono edino in združujoče.
Mrtev človek. – Ne mrtev Francoz. – Ne mrtev Nemec. – Mrtev človek.
Vsi ti mrtvi so – ljudje. Vsi ti mrtvi so dihali kakor jaz, vsi ti mrtvi so imeli očeta, mater, ženo, ki so jih ljubili, košček zemlje, na katero so bili navezani, ljudi, ki so govorili o njihovih radostih in njihovem trpljenju. V tem trenotku vem, da sem bil slep, v tem trenotku končno vem, da so vsi ti mrtvi Francozi in Nemci bili bratje in da sem jaz sam njihov brat.
Prevedel Rob.