Mrtvaška glava na Tavčevi strehi

Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Mrtvaška glava na Tavčevi strehi
Vinko Möderndorfer (1894)

Izdano:	COBBIS 2830133
Viri:	COBBIS 2830133
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kmet Tavec v Koprivni se je rad bahal, da bi ne rabil dveh kmetij, ker mu ena zadostuje, in bi drugo, večjo. lahko prodal in bi je niti ne pogrešal. To njegovo bahaštvo je spretno izrabil Lipot in res odkupil bahaču današnjo Lipotovo hišo in kmetijo.

Tavec se je kmalu skesal in prosil Lipota, da bi razdrla kupčijo. Ta pa ni hotel o tem nič slišati in se je skliceval, da je dal polovico kupne cene že za aro. Bil je gluh za Tavčevo tarnanje. Ko je ta uvidel, da lepe kmetije ne dobi več nazaj, je sklenil maščevati se nad Lipotom, češ, če sam ne bom imel vsega grunta in obeh hiš, Lipot niti ene ne sme imeti.

Poiskal je čarovnika, kateri ga je naučil, kako mora narediti, da bo uničil kupca in prodano posestvo. Naročil mu je, naj gre po eni uri ponoči, to je v času, ko so vsi mrliči po polnoči že utrujeni, na pokopališče, izkoplje mrtvaško glavo in jo pusti deset sežnjev nad jarkom, ki meji na Lipotovo kmetijo. Tavec je to napravil. Že drugi dan je začelo deževati, v jarku se je nabralo toliko vode, da je segala do lobanje. Tavec jo je nato odnesel pet sežnjev višje v hrib, drugi dan pa je tekla voda že v Lipotovo hišo. Na večer je odnesel glavo na streho svoje hiše, da bi voda popolnoma zalila Lipotovo poslopje, ki je bilo precej nižje kakor njegovo. Lipotova hiša pa ja stala trdna, dež je ponehal in voda odtekla.

Tavec je dan na dan jezno ogledoval mrtvaško glavo vrh strehe. Črepinja pa mu je porogljivo kimala. Zdelo se mu je, da je oživela, da ima tudi trup, ki se podnevi spremeni v dimnik in kaže proti Lipotovi hiši in proti pokopališču figo. Razjarjen jo je Tavec vrgel s strehe na kup kamenja za grmovje. Rajni pa Tavca ni pustil več v miru. Vsako noč je strašil Tavca in njegovo družino. Vse to je Tavec pretrpel.

Nekega popoldne je šel po južini mimo grma in videl, kako strmi bela lobanja vanj, vse kamenje se je naenkrat spremenilo v črne mrtvaške glave, ki so zijale vanj. Uvidel je, da pred mrtvecem ne bo imel miru, če ga ne bo spravil nazaj v grob. Še isti dan je zavil lobanjo v papir in zasul glavo s prstjo. Komaj je vrgel poslednjo lopato zemlje na grob, je že bila glava zopet vrhu gomile in je zlobno odkimovala. Zateči se je moral k župniku, da spravi glavo vendarle pod zemljo. Župnik je prišel v mašni obleki in s štolo, v cerkvi so pa zvonili z vsemi zvonovi. Pa tudi župniku se je glava ustavljala in se mu trikrat postavila po robu. Šele ko jo je poškropil z blagoslovljeno vodo in jo zarotil, je dobila večni mir in ostala pod zemljo.

Tavec je od strahu zbolel in kmalu umrl.