Mrtvaški slikar
| Mrtvaški slikar. (M. G. Saphir.) Moritz Gottlieb Saphir |
| |||||||||||||
Spomin, zvesti tovariš ponižnosti,
kateri, ako je ta povesila
žalno svoje oko, odgrneš
zagrinjalo, ter milo smehljaš
v preteklost.
Julija, krasna roža, ki si mi cvetela le kratko vigred; slavec Ti, ki si mi prepeval le kratki v spomladni dan; zvezda Ti, ki si milo zablestela za trenotja jedne ure na obnebji mojega življenja, pozno dana, a prerano mi vzeta, — Julija, kderkoli le bivaš, tu ali tam, spominjaje se daljnega prijatelja, ali v svoji sreči njega pozabivša, — v svetišči spomina hranim te vrstice, z njimi proslavljam Tebe, roža krasna!
In kadar počivajo Tvoje oči na njih, spominjaj se daljnega prijatelja, kateremu je na dolgem potu življenja bilo le jedno srce, srce, ki ga je umelo; Ti, katero je to bitje ljubilo z vso dušo, katera pa je zbežala, ko lepe sanje o prihodu zlate zore. — In moje srcé je ostalo prazno, ter mirno zré v gladko, neskaljeno zrcalo svoje duše — a iz njega mu ne odseva več — jednako bitje.
„Najti jo morava!“ kliče Alberto, divje ponosni, lepi, bogati tujec, kateri je že nekaj tednov zanimal bogate kroge, posebno pa krasotice Monakovske.
„Najti jo morava,“ sili neprestano; črne njegove oči lesketajo mladeniškim ognjem nad plemenitim, ponosno upognjenim nosom. Hlastno se oprime prijatelja, ter drvi skozi valovito množico. V kitajskem stolpu bila je godba, na zelenej terasi igrala se je kopa otrok; okolu cirkusa pa, kjer je svirala vojaška godba, vrstilo se je nebrojno občinstvo, pešci, jahači in ekvipaže.
„Najti jo morava,“ jezi se nestrpno Alberto, ter s prijateljem zavije v novo ulico. Njegov prijatelj, obče znani slikar Alonzo pozdravlja na desno in levo; tu pošepeta zalej devi na uho, na kar rudeča lica še bolj zarudé, prijazno leskeča očesa še lepše zablesté; le Alberto nema za nikogar besedice, niti pozdrava, — on išče Antonije.
In zopet sta zavila v nove ulice. „Tu je!“ vsklikne in strastno stisne prijateljevo roko. Pred seboj zagledala sta znano ekvipažo. Dva plemenita konja bila sta vprežena — v njej je sedela Antonija. Zamolkli vzklik iznenadjenja ukrade se slikarjevim ustnicam, ko jo ugleda. Kakor solnce blešči iz lehnih oblačkov, tako sije mili obraz izza krasnih, rujavih kodrcev, ki se jej usipajo preko ramen. Nje oko, jednako smehljaju osrečene ljubezni, sije radost, na krasnem lici ziblje se pomladno jutro njenega življenja, a rudeča usta smehljajo sladka čutila njene duše.
Nepremično zre Alonzo v harmonično to soigranje krasnih oblik. Alberto ga potegne na levo k vozu, ter ognjeno pozdravi Antonijo. Ona odzdravi prijazno-mrzlo ter se obrne na desno, kjer je poleg voza jahal mladi grof Wandern — njen ženin.
Alberto drvi dalje in dalje skozi nešteto množico, Alonzo mu sledi. Tako dospeta v angleški vrt; tu sedeta na klop. „Ti jo moraš slikati!“ zaupije strastno Alberto, ter se oklene prijatelja. „Moraš, naj velja, kar hočeš! Bogat sem, dam ti, kolikor zahtevaš, — samo slikaj mi jo, vsaj podobo njeno moram imeti!“
Mladi grof Wandern ljubil je svojo nevesto z ognjem plemenite, zmagovalne ljubezni, — a tudi ona ga je jednako ljubila. Njima ni bila neznana strastna, a naopačna ljubezen bogatega tujca, ki je že dokaj časa pod izmišljenim imenom bival v Monakovem. Antonija pa je vedela z ono visokostjo, ki je lastna le krepostnemu ženskemu srcu, zavračati njegove burne strasti. Nemožno bilo je dobiti sliko od nje — in vender bilo je to neizmerno hrepenenje, jedina želja Albertova.
Alonzo je bil iz najspretnejših, najsrečnejših portrait-slikarjev v mestu. Umestnostno njegovo življenje pa je opustošilo njegovo dušo. Kakor večina portrait-slikarjev ne prorine v pravo svetišče umetnosti, temveč se njih oko pase le na površnosti; duha bitij oni ne študirajo, ampak le oblačilo, zatorej oni tvorijo le iz vnanjosti, ter uživajo umetnost le vnanje, površno. Tako je tudi Alonzov duh postal po tem površnem preiskavanji lepotnih oblik prazen, nestanoviten. V njegovem srcu sanjarile so strasti, kakor bučele v panji. Prava sreča ga ni izvolila in umetnost, sveta, visoka umetnost bila mu je le molzna krava, ki ga je s svojim mlekom redila. — Ponudba Albertova bila mu je po volji in jedina skrb odslej mu je bila dobiti priložnosti, da vspolni svoj namen.
V resno veličastnej cerkvi „Naše ljube gospe“ pred podobo Bogorodnice klečala je Antonija in molila. Jasni obraz bil je obrnen k prestolu milostne matere; roci imela je sklenene na prsih, čisto oko gledalo je proti nebu, a v punčici njegovi odsevala je srčna, živa pobožnost njene duše. Lehno ste šepetali nje ustnici, kakor oni nedolžnega deteta, ko senja o prelepem Božičnem drevesci, o prelepih, krilatih angeljcih.
Kedor lepote ni videl v trenotji molitve, oni ne ve: kako lepa je lepota!
Ne dalječ od nje, v spovednici skrit, sedel je Alonzo, da bi tu na svetem kraji predrzno svoje delo dopolnil. Z iskrim očesom opazuje mile poteze krasnega obraza, prelagavši je v nesveti namen na papir; pokoj in globoka pobožnost Antonijina ustrezali sta mu, kakor navlašč. — Kmalu je bila tudi podoba dovršena in v rokah Albertovih — v Alonzovih pa plačilo — sto cekinov. Alberto kmalu potem izgine iz Monakovega; Alonzo pa je bil tem divji, tembolj se je širil glas o njegovej spretnosti i se je množilo njegovo imetje.
Temna noč vladala je na mirodvoru Monakovskem. Belokameniti nagrobniki stali so, kakor vstali duhovi umrlih na grobeh in skrivnostno-grozno šepetalo je listje vrb žalostink. Smrtna tišina — nikder življenja! — Po peščenem potu urno koraka temno zavita postava proti starej rotundi — mrtvašnici, kdér so ležali mrtveci, ki so se prihodnji dan pokopali. Bil je Alonzo.
Pozno v noči bil je poklican, da slika deklico, ki je nenadne smrti umrla. Sél obljubil je bogato plačilo in Alonzo se poda v mrtvašnico. Dospevšemu paznik odpre sobo, kjer je ležala deklica. Dva visoka svečnika razsvetljevala sta temni prostor, sredi sobe ležal je mrlič v belej obleki. Deviški venec dičil je lepo glavo, cvetke in venci vsipali so se po obleki. — Alonzo odloži plašč, bliža se mrliču — in obstoji. Mrzel pot ga oblije, trese se po vsem životu — on spozna Antonijo. Kakor okamnel obstoji za trenutek, hoče uteči s kraja — a bogato plačilo in strah, da ga ne bi značili strahopetnika, premagata — in obstal je.
Hlastno si pristavi svečnike, vzdigne lepo glavo, ki je kakor ravno utrgana rožica še polna življenja ležala na blazini, in začne slikati. Nepremično počivajo njegove oči na bledih potezah, roka se mu hoče tresti in neznana teža mu se vlega na prsi. V čudovitem svitu plapolé luči sem in tja, a on se neutrudljivo prizadeva mirno delo nadaljevati. A njegova roka se trese, poteze se stekajo druga v drugo. Mraz ga spreletava po vsem životu, globokeje se nagne k mrliču — a strahom opazi, da se poteze oživljajo, ustnici jemó se gibati; okamnel obstoji srpo gledajoč čudno prikazen. Bledi trepalnici se dvigneta in ugasnele oči vpro se v njega. Počasi se mrlič sklone po konci, roko vzdigne žugajoč proti Alonzu in votlo zadoni glas: „Poberi se brezbožnik! Na svetem kraji pred podobo najsvetejše, milostne matere si z drzno roko slikal moj obraz v nesveti namen. Moj obraz, obrnen proti nebu si odvrnil na grešno zemljo v hudobne namene. Dvojni brezbožnik proč od tod! Tvoja umetnost je odslej propala temnim močem; mrtvaški znak na vsaki tvoji sliki spominjal te bode one grešne ure!“
In zopet se nagne, trudne oči zatisne in nepremakljivo obstane. V smrtnem strahu pa zbeži Alonzo iz strašnega kraja. Potán in truden, ves iz sebe dospé v svoje stanovanje.
„Kedaj vender boš dovršil mojo sliko?“ vpraša Viljemina, Alonzova nevesta, ko Alonzo pri njej sedeč igrava z nje črnimi kodrci. Njeno oko plamti žareče in Alonzo poln strasti se vzdigne in burno zakliče: „Takoj, takoj!“ Vesela skoči Mina po konci, on pristavi stojalo, ona sede nasproti in Alonzo nadaljuje sliko Minino, katerej je le še malo manjkalo, da je bila dovršena. Žareče njegovo oko se pase na pol odgrnjeni lepi postavi Mimini; z divjo strastjo slika — in kmalu je slika dovršena. To ni bila nje podoba, to je bila njena živa vrstnica. Ono solnčno oko, ki opazovalčeve čute vplameni, ona rudečica lic, zarudenih v žarkih ljubezni, oni živi ustnici, ki pri misli na ljubezen zarudé, ona harmoničnost njenih udov, ki v ponosnej samosvesti svojih dražesti se vrstí.
Alonzo in Mina bila sta začudjena o tej lepoti; bila je to prva podoba po onej strašnej noči. Boljše nego kedaj izkazal je svojo spretnost v posnemanji, resnica in narava sijali sta iz nje. Ta dan hotela sta praznovati. Pri prijaznem svitu male svetilnice sedela sta Alonzo in Mina na sofi, pred njima na mizi pripravljen je bil čaj, nasproti pa je stalo stojalo z dovršeno sliko. Topleji in topleji so nju poljubi, bolj in bolj tiha usta — a glasneje nju želje. Alonzo je neposajen kakor nikdar prej: njegove misli se vrte kakor obstrelene tiče. Mino draži, da je nje podoba lepša, nego ona sama — a ona ga objema in poljubuje: „In da je podoba lepša od mene, vender ona ne more s teboj trčiti na dolgo zdravje — in ne more tebi reči: Ti, srčno besedo: Ti, kakor jaz: Ti moj ljubi, ljubi! — in zopet ga ognjeno poljubi. Alonzo v pijani prevzetnosti vstane in zakliče: “A Tvoja podoba naj tudi z menoj trči na dolgo zdravje, kljubu žuganju neumnega mrliča!“ — Natoči si kozarec in z Mino stopi pred podobo: „Živela podoba. — Trči: Živijo! — Tikaj me. — Reci: Ti!“
„Ti!“ doni temno — žugajoče od podobe; poteze se ožive — ugasnó, pogled zasveti — umrje, ustni oblede — poleg njega zgrudi se Mina mrtva na tla. —
Drugi dan Alonza ni bilo najti, Monakovo ni ga več videlo.
V Rimu v „Strada del popolo“ v velikej palači sedi globoko otožen princ Moric ***. Teman ogenj žari mu o očeh, značajoč globoko otožnost. Dragocene, temnorudeče preproge so na pol razvisene čez starinska okna, polutema vlada v prostranej sobi. Njegovo oko srpo zre na podobo, ki stoji pred njim na marmornej mizi. Podoba je v krasnem pozlačenem okvirji — a čez in čez črno zagrnjena. Princ Moric naj se v kratkem zaroči z lepo princeso Alice, tako je določil njegov oče, in on, ki je mnogo in mnogo potoval po svetu, in je njegovo srce omrznilo v nesrečnej ljubezni, vsprejel je to določilo mrzlo-udano. A princese on še ni videl.
Duri se odpró in kneginja-mati, visoka gospa, resnega obraza, a polno milobe in ljubezni, vstopi. „Moj sin!“ govori z milim, zvonkim glasom, ki je lasten le materni ljubezni, „moj sin, pridobili smo slavnega nemškega slikarja Haldern-a, da se pelje v Napolj slikat princeso Alice za te, ali Ti je prav?“
Princ Moric se hladno nasmehne: „Kakor Ti hočeš, ljuba mama!“ In zopet obrne svoj obraz v črno zagrnjeno podobo.
„Ljubi sin!“ nadaljuje kneginja, „potem obesiš Aličino podobo na ta kraj, in to podobo, ki te vedno z otožnostjo navdaja odstraniš? Boš storil moj sin?“
„Bom, ljuba mati!“ odgovori hladno princ Moric.
Kmalu potem vrne se slikar Haldern z Napolja s podobo princese Alice.
V istej sobi sedel je princ, ko vstopi zopet kneginja-mati s slikarjem. Za njima nesel je sluga sliko v krasnem okvirji.
„Tu je nemški slikar, moj sin!“ predstavi kneginja. Slikar pristopi. Moric vzdigne glavo in — „Alonzo!“ vzklikne strastno, vstane in mu hiti naproti.
Haldern se strese, stopi za stopinjo nazaj in obledi. Princ Moric bil je Alberto, — oni Alberto, kateremu je z drzno roko slikal na svetem kraji podobo Antonije.
„Vidim, da se poznata,“ de začudjena kreginja, „in nečem veselega svidenja motiti,“ rekši otide; Alonzo in Albert bila sta sama.
Alberto stoji tiho, otožno pred Alonzom, nazadnje spregovori: „Kje je Antonija, Alonzo?“ — in hlastno zgrabi njegovo roko.
„Tam!“ odgovori Alonzo zamolklo, tresoč se.
„Mrtva!“ zakliče princ, „o strašna slutnja, kedaj je umrla?“
„15. junija zvečer, lansko leto!“
„Večna pravica!“ ječi princ, stopi k črno zagrnjeni podobi, primo zagrinjalo in odgrne — Alonzo pa zbledi. Bila je podoba Antonijina, katero je on v cerkvi „Naše ljube gospé“ slikal — a podoba kazala je mrtvaški obraz. Molče si Alberto in Alonzo podasta roki.
„15. junija zvečer je bilo,“ pripoveduje princ, „sem sedel tu in oko moje počivalo je na tej podobi polnej cvetočega življenja, mladostnega ognja; a najedenkrat začne se obraz oživljati, oko se trudno zapre — a zopet vzdigne svoj pogled proti meni očitajoč — mrtvaška barva oblije obraz — to je bila mrtva Antonija. Onesvesten pal sem k tlom. — Od takrat je podoba zagrnjena. Mrtva tedaj — mrtva!“ - Pal je na sofo ter obraz svoj skril v mehko blazino.
Ném je stal Alonzo; a ojači se, vzame črno zagrinjalo ter zagrne zopet podobo. K princu stopi, prime ga za roko: „Vmirite se, princ! Ogledite si podobo izvoljene Vam neveste. Cvetoče življenje sije Vam iz nje, navdalo bo Vas z novo tolažbo!“
Princ vstane, britko se smeje pravi: „Naj bo, pokažite mi je, Vi veliki mojster!“
Alonzo pristavi stol, naj postavi podobo, odgrne prt, s katero je bila pokrita: „Tu!“ hoče reči, a beseda mu na ustnih zamrje. Bila je princesa Alice, a nje obraz ima mrtvaški znak, usta bleda in odprte, oči vgasnele — mrtve! — Divji smeh zažene princ — a to ni bil smeh, to je bil strašni krik obupnega.
„To je Tvoj blagoslov, Antonija!“ zakliče zamolklo Alonzo in plane iz sobe.
Dve leti pozneje vidimo resnega, vpognjenega moža pozno v noči klečati pred častitljivo podobo milostne matere v cerkvi „Naše ljube gospe“ v Monakovem. Solze mu kapajo po razoranem licu in močijo mrzla tla; njegov pogled, v katerem se kes in pobožnost sestrinsko strinjata, obrnen je skesano pobožno v sveto podobo; njegova usta ne šepetajo nikake molitve, a na obrazu bere se mu goreča molitev srca. Tiho je bilo okrog; niti najmanjšega glasu nesi čul v visoki obokani dvorani, le njegovi vzdihi odmevajo od visokih sten, ter obujajo v poslušalčevih prsih globoko sočutje. Večna luč osvetljevala je z medlim svitom krasne oltarje. Alonzo kleči nepremakljivo pred milostno materjo. A najedenkrat zdi se mu, kakor lahen šum po cerkvi, kakor mili svit razlije se po angeljskem obrazu Bogorodice! Žarek milosti, najslajša tolažba zasveti iz milega očesa, in od sladkih njenih ust giblje se, ko rajska rosa materinski pozdrav in tolažba bolnemu otroku: „Skesal si se in spokoril, moj sin; naročje večne milosti pa je spokorjenemu sinu dvojno milostno. Pojdi in slikaj za ubogo cerkev v *** mater milosti z detetom v naročji in oprosten si kletve one nesrečne ure. Tvojim umotvorom bodi odslej blagoslov resnice, ker le po pravej pobožnosti in čistosti duše more se vera in umetnost, njena hči skazati človeškim očem pozemskega umetnika!“