Mrtva srca

Mrtva srca: Povest Ivan Tavčar

Primerjaj z izdajama 1884 (Mrtva srca (LZ)) in 1902 (Mrtva srca (1902)). Uredila MajaAŠ

Spisano:	Prvi natis LZ 1884
Viri:	Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek, 1929 (dLib).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje

Popotnik pridem čez goró,
in kamor se okó ozrè,
povsod se mu nov svet odprè.
J. Strel

Na mehkih blazinah v kupeju drugega razreda je sedel gosposki človek ter se očitno bojeval z dolgim časom. Primeknil se je bil k oknu in je zrl v krajino, nad katero se je krožilo tedaj tožno jesensko nebo.

Ali da ustrežem takoj svoji bravki, ako mi katero privoščijo dobri bogovi, povem, da je ta naš junak mlad človek, in – kar je veliko večjega pomena – lep, mlad in – neoženjen človek!

V tem trenotku pa, ko smo se mi sešli ž njim, se prav dolgočasi. Ko v prirodi ne najde iskane tolažbe, se odmakne k sredi blazine, izvleče počasi cigaro ter si jo zdihnivši zapali. Potem izpušča dim proti stropu ter si pogladi tu in tam mehke pričetke prve brade, ki mu obdaja bledi obraz.

»Strašen čas!« reče končno, vzemši uro iz žepa. »Že dve! A še zdaj ni te čudne Grčave! Prav kakor bi se človek v večnost peljal!« Zopet se zavije v dim ter zatisne oči. Tedaj pa se ustavi vlak. »Grčava!« se začuje glas hripa vega kondukterja. Bila je to mala železniška postaja, v ozki dolini ležeča in okrog in okrog obdana z gozdi. Poleg železne ceste je tekla precèj mogočna voda med tesnimi travniki, ki se je tedaj pasla živina po njih. Tu in tam je čepela koča, z vinsko trto preprežena, slabo zidana, z raztrganim ostrešjem, ali pa še celo nevarno v stran nagnjena.

Vtisek tega kraja je bil čuden, nevesel, in to tembolj, ker se je iz gozdov oglašal rog, z melanholično zavitimi glasovi, zbirajoč čredo okrog pastirja. Sredi te pustinje pa se je tiščalo štacijsko moderno poslopje, kakor da bi bila kultura prav hitro stopala tod mimo ter v hitrici pustila to svoje znamenje za seboj.

Žvižg — in hlapon oddrdra dalje po dolini. Naš znanec ostane sam na peronu in pri srcu mu je, kakor da je tu zapuščen v samotni puščavi. Nekaj časa zre prédse. V prvem trenotku v resnici ne ve, kaj bi počel.

»Dalje moram!« reče poluglasno. »Svoje reči pustim tu, dokler ne zvem, kako se mi uravna usoda!«

Prekorači vratca nizke ograje. Po slabi, blatni cesti stopa med njivami, ki je takrat zorela ajda. Počasi dospè do mesta, kjer se pot zavije navzdol proti strugi ter se odpre pogled na reko. Naš potnik opazi takoj star brod ob bregu in nad njim v meljini čepečo brodnikovo kočo. Pred njo sedita póstarni ženski. K njima pristopi naš znanec ter ju vpraša, kod naj gre, če hoče na Višavo. Vprašani čutita potrebo, olehčati si srce med seboj.

»Katra,« vpraša prva tiho, nagnivši se proti drugi, »kdo je ta človek?«

»Bogve, kdo je?« vpraša tudi le-tá.

»Jaz ga ne poznam.«

»Jaz tudi ne!«

»Na Višavo bi rad!« pravi prišlek znova.

»Na Višavo?« se začudi Katra. »Pa zakaj ne na Nižavo?«

»Ali Višave ni?« vpraša tujec.

»Višava, seveda je! — pa tam ni vse, kakor bi moralo biti!«

In važno obrne veli obraz proti njemu. »Tam, rečem vam, pa ne da bi se šalila, tam so strahovi in duhovi mrtvaški, rečem vam, odkar se je storila tista grozna smrt!«

Lahnò se je zasmejal, a vendar mu je bilo tesno pri srcu, ko je odgovoril: »Strahov se ne bojim. Pota ne poznam.«

»Črez vodo morate in črez hrib navzgor!«

»Črez vodo? In kdo me prepelje?«

Namesto odgovora prične Katra prav silno kričati: »Miha! Miha!«

Miha kmalu prikorači iz veže.

»Bo že spet treba čez vodo!« pristavi jezno, opazivši tujca. »Da ga ni miru, da bi človek le eno uro v miru prespal!« Potem gre ter prične pri brodu z verigo rožljati. Bojazen prešine potnika, videčega okornega brodnika. Končno položi plačilo pred obe starki na mizo ter stopi vdano na ladjo. Miha poprime kolec ter odriva od brega.

»Ali boš mogel?« povpraša oni boječe.

»Mogel?« in Miha se raztegne od samega srda in si šine z roko med puste lasé na glavi. »Mogel?« in zaničljivo zavleče usta. »Mogel? Le tega nikar ne vprašujte! Pa sem prepeljal samega ‚gospoda’, pa je bila voda velika, rjava, kalna, pa je nosil Boga na rokah in sveto obhajilo; pa sem vendar prepeljal! Pa bi vas ne?«

In res priveslata srečno na drugo stran. Tu se je takoj pri bregu vzdigovalo hribovje, da je bilo v vznožju komaj prostora za ozko cesto. Po tej cesti se odpravi naš junak. Pod njim v strugi se vleče voda počasi in brez šumenja. Tu in tam se kažejo očem umazani, peščeni prodi in bele, povodne lastavice se vzdigujejo iž njih ter letajo okrog valov, topeče se sedaj skoraj v vodi, zdaj pa zopet po bliskavo kvišku švigajoče.

Nad cesto po rebri se razprostirajo veličastni gozdje, gozdje samega kostanja, s starimi, iz zemlje molečimi koreninami. Žolne potrkavajo po deblih in oglašajo se druge ptice.

Naš potnik počasi koraka. Saj se mu ne mudi nikamor. Solnce pluje še visoko na nebu, in jesen še ni tako pozna, da bi noč hitro in zgodaj nastopila. Hipoma se mu napolni srce s tisto prečudno slastjo, ki veje v starih gozdih ter objema potnika, pod njih senco hitečega.

»Saj je vendar krasno v domovini!« vzklikne srečno. Sedaj se zavije dolina bolj proti jugu, in odkrije se čisto nov razgled. Dolina se vleče daleč proti jugu in po nji reka, enaka srebrni kači. Ob vodi se vije cesta kakor siv trak, ki se sedaj skrije med zelenjem, sedaj pa zopet prikaže. Na tej strani se širijo kostanjevi logi po bregovih, na oni pa se vijejo okrog hribovja vinogradi s hramovi in belimi hišicami.

Naš prijatelj dospè do razpotja. Cesta pelje dalje ob vodi, stranska pot pa se odcepi navpik v goro. Velika lesena roka z napisom: »Na Nižavo«, je govorila jasno, da se po tej poti dospè tudi na Višavo, o kateri je naš znanec vedel, da je Nižavi soseda. Po poti navpik odpravi se torej. Sedaj stopi šele v gozd, ob katerega robu je hodil poprej. Sam ni vedel, kako se mu je vsiljevala treznost v dušo. Nehoté se zamisli v preteklo svoje življenje in spomni se tudi ukaza, ki ga je privabil v kraje, v kraje domovinske, a njemu dosedaj neznane. Od juga je tedaj vlekla sapa in vrhovi v gozdu so šumeli, kakor bi sami sebi pripovedovali nekaj skrivnostnega.

»Kaj šumé? Kaj si pripovedujejo?« se vpraša naš potnik samega sebe. »Mislim, da je čas in da sem na pravem mestu.«

Ravno tik pota razprostira široke svoje veje star kostanj, pod katerim raste mehko mahovje, mehko in k počitku vabeče. Tu sèm séde, podprè glavo in zre v zeleni gozd. Jesenska čebelica brenči okrog njega in sedaj pa sedaj pade nanj rumeni list. Ali vse to ga ne moti. Takoj privleče na dan zavitek listín, odveže rdeč trak, ki so bile prevezane ž njim, ter prične brati.

Jesenska čebelica ga brenčé obletava in rumeno listje pada nanj — ali on bere in bere.

Drugo poglavje

Ljubezen te je pogubila,
mladosti zamorila cvet.
Stritar

Sin moj! Obljuboval sem ti večkrat, da tedaj, ko bodo počivale moje kosti v zemlji, in bom jaz, trudni popotnik tega življenja, vzel od tebe za vselej slovo, da se ti bo tedaj odkrilo, kar je ležalo temno in težko nad menoj. Ležalo ves čas, kar sva ga skupaj preživela! Ali moja želja je bila, da se ti to vse odkrije v krajih, ki so me gledali otroka, življenja radostnega.

Sin moj, ko to bereš, vršé nad teboj stari kostanji, ki se jih je veselil tvoj oče v mladosti, ko so vršali tudi nad njim, od sape premikovani. In letal sem med njimi, pulil stari mah od debel ter sesal vase divno življenje, ki klije v teh večnih gozdih. In kako sem živel! Kaj sem se menil za svet tam zunaj! Na mehkih tratinah sem polegal in gledal skozi vejevje do jasnega neba. Ali sem pa hitel po stezah, štel svoje znance, stare kostanje, in bil radosten, da sem živel v njih sredi.

Vse se ti odkrije! Kadar prideš po beli cesti navzgor, do vrha, tedaj se ti odprè kostanjev gozd in ravnina se razprostre pred radostnim tvojim pogledom. V tej ravnini opaziš takoj malo kmetiško vas z belimi kočami, v ozadju pa mesto — Lukovec. Ravno pod nogo ti leži bolj gosposko poslopje. To je Višava. Ni graščina. Podobno je prostorni pristavi. Tam zdolaj skoraj pri vasi pa je še drugo gosposko poslopje. Graščina je skoraj. In to je Nižava!

Bogomir, tu se je rodil tvoj oče. Tedaj je bil gospodar na Nižavi in tudi na Višavi Gregor Lesovej — moj oče. Osoren mož, čuden mož. Posestnik več hiš v Lukovcu si je bil pridobil s srečno vinsko in drugo kupčijo za svoje razmere velikansko premoženje. Iz malo olikane rodovine je bil sam takisto v sredi med kmetiškim veljakom in olikanim meščanom. Na svetu je ljubil le dve reči — denar in pa svojega Ernesta. Le-tá je bil sin njegove sestre. V siromaštvu je bila umrla nekje tam dolí na Hrvaškem in zapustila tega otroka. Po to siroto je šel moj oče ter jo pripeljal domov na Nižavo. Ravno isti čas mu je bila žena — moja mati — umrla. Ali to ga ni prehudo zadelo. Čudno pa je bilo, kako je ljubil sina svoje sestre! Mene je puščal letati ves božji dan po kostanjevih gozdih in, če sem bil bolan, je malokdaj prišel k postelji. Ernesta pa je nosil na rokah, mu gladil mehke lase ter ga imel vedno na svoji strani. In tako je ostalo do tedaj, ko sva z Ernestom dorasla in prišla v šolo, na gimnazijo v Lukovec.

Kar je pisal, je pisal le Ernestu in po meni je samo popraševal. Pri takih razmerah ni bilo čuda, ako mi je proti očetu okamenelo srce. Bil sem tihega, podanega značaja. Pa saj je bil ta Ernest človek, ki ga je moral vsakdo rad imeti. Prečudne moške krasote, imel je tudi zmožnost, priljubiti in prisladkati se v srce, da malo kdo tako.

Prišla je Gregorju Lesoveju nekdaj zadnja ura. In tedaj sva stala z Ernestom pri postelji njegovi. Tega je prijel za roko in jemal slovo od njega. Ali mene, sin moj, mene je komaj videl! Milo se mi je storilo in sklonil sem se pri vznožju njegovega ležišča ter pričel glasno plakati. Počasi se je vzdignil bolnik.

»Vid!« je dejal. »Ubožec!«

Tako mi je govoril oče na smrtni postelji.

»Ubožec! Zakaj tudi ti nisi tak, kakor je moj Ernest!«

In ko sem le plakal, je še pristavil: »Nikar ne jokaj! Saj sem mislil náte v svojem testamentu!«

Še je govoril z Ernestom, potem je pa umrl — in name je mislil v svojem testamentu!

Gregor Lesovej je umrl in, ko so odpečatili oporoko njegovo — je bil Ernest gospodar bogate Nižave, ž njivami, vinogradi in s hišami v Lukovcu. Jaz pa sem dobil Višavo in vse prekrasne gozde starega kostanja okrog in okrog nje. Pričel sem takoj čediti svojo posest, prodal sem nekaj lesa, nekaj vina. Kmalu sem si bil v srečnih špekulacijah namnožil svoje imetje. Ernest pa je bil največji gospod. Jezdaril je konje in se vozil v kočijah, igral s kvartami in živel je sploh lahkomiseleno. Včasih je prišel k meni na Višavo, ali sem pa jaz šel dol na Nižavo. Pila sva vino in se rada imela. Kazal mi je svoje konje, vozove in drugo ropotijo, vlekel me tudi v Lukovec, in ondi sva hodila od hiše do hiše. Ernest se je sladkal okrog mladih deklet, jaz pa sem tičal pri materah, pil ž njimi kavo in govoril resne reči. Saj je moralo tako biti pri tem mladem človeku, ki je pil življenje z radostnimi požirki. Nekdaj sva šla peš iz Lukovca domov proti Višavi. Pri nekovem sorodniku — Sodarju (morda še prideš ž njim v dotiko) sva bila, in Ernest je bil ukazal prinesti francoskega vina. In ko sva šla proti domu, so ga bile omamile vinske moči. In tedaj je bilo, da sem mu dejal: »Ernest, jaz se bom ženil!«

»Ženil!«

Obstal je in malo je pogladil svojo brado ter z bičem, ki ga je vedno nosil pri sebi, švignil skozi zrak.

»Le se, če se hočeš!«

In šla sva molčé dalje.

»Le se!« je dejal še potem. »Ali življenje boš imel slabejše, to ti povem!«

Zopet je obstal.

V dolu se je videl Lukovec s svojimi hišami.

»Ta-le Lukovec,« je pristavil, »ima čudne reči v sebi, dragi moj Vid! In omožena ženska, pravim ti, čudna ženska, rečem ti! Pa če ti je volja, le se!«

In šel je dalje in tiho je pel:

»Tri ljub′ce ljubiti,
so čudne reči,
vsem trem se lagati,
me nič ne skrbi!«

Jaz pa sem se bil res oženil.

Ti je nisi poznal svoje matere, sin moj, in ne spominjaš se njenega obraza.

Nekdaj v Lukovcu, ko sem še ondi študiral, sem se bil seznanil ž njo. Hči je bila precèj premožnega kupca. Krasna ženska, cvetoča in polna življenja. Bil sem se ji ujel v mreže in jo pripeljal na Višavo. Počasi jo je zapuščal dolgi čas, ki jo je sprva moril s spomini na mesto. Ljubil sem jo, sin, ljubil še potem, ko me ona ni več, in ko so že davno bile pretrgane vezi med nama. Moja natura se je bila v njeni raztopila in preživel sem v sreči mnogo dni. In včasih se me je z grozo polastila misel, kaj bi bilo, ko bi je več ne imel, te ženske. Porodil si se ti na svet. Moje veselje je bilo neskončno in neskončna moja ljubezen do Klare, tvoje matere. Preteklo je potem eno leto. Klara je bila srečna in živeli smo idilično. Skoraj vsak dan je prijezdaril k nam bratranec Ernest. Bil je jako dobre volje v naši družbi in popustil je pijančevanje tam doli v Lukovcu. Upal sem, da odloži slabe svoje navade in da pripelje morda tudi ženo na Nižavo in da bomo potem šele srečno skupaj živeli.

Tako sta pretekli dve leti. — To so mi bili srečni trenotki! Sam nisem vedel, kako bi se radostil življenja in bodočnosti. S puško sem lazil po kostanjevih gozdih, imel svoje misli ter gojil nade prihodnje.

Od Višave v gozd, daleč tjà v gozd, sem bil dal izsekati široko pot in jo s peskom posuti. Po tej poti smo se navadno izprehajali zvečer. Nad nami so dvigali stari kostanji stare vrhove, in če je piš majal njih veje, je bilo spodaj prekrasno poslušati vršanje nad glavo.

Lep večer je bil. Solnce ni več sijalo, in skoraj mrak je bil že legel na gozd. Slonel sem pri starem deblu in poslušal razgovore, ki jih je imela sapa z vejami in listi nad menoj. Ozrem se po peščeni poti proti Višavi. Prihajala sta bratranec Ernest in Klara v živem razgovoru. Ne vem, kako mi je prišla ta misel iz pekla — in skril sem se za deblo, da bi poslušal, kar sta govorila med seboj, hoteč med njiju stopiti ter ju prijazno iznenaditi. Prišla sta in skoraj ravno pred deblom obstala.

»Klara,« rekel je Ernest, »koliko časa naj še čakam poljuba tvojih ust?«

»Ernest!« je vzdihnila ona ter ga pogledala ljubeznivo.

»Le poljub, Klara! In potem vzamem slovo in pojdem v daljni svet, in videla me nikdar več ne boš, in bogve kje bom poginil!«

In ležala mu je na prsih in solze točila.

»Ernest,« ihtela je, »ti ne smeš od mene! Kako naj potlej živim, kako prenašam življenje na strani slabotnega moža! Je-li, da ne pojdeš, je-li, da ne?«

In on je trgal rože njenih ust.

»Kje je Vid danes?« rekla je Klara potem in se mu izvila iz naročja.

»Svojo glavo bi stavil,« je odgovoril Ernest, »da je že doma in da z največjo skrbljivostjo preiskuje hleve in jasli svojih volov ter se s svojimi očmi prepričuje, so li očenjeni konji in nasičeni svinjaka poetični prebivalci. Potem pa, potem pa, seve, bo prišel k svoji Klari in bo poprašal, kako se počuti od Boga mu dana soproga! Ha – ha!«

Lehnò se je smejal.

Večer se je bil naredil in noč se pripravljala, zaviti okolico v teman svoj plašč. Ta dva sta odšla proti Višavi in po pesku so se čuli njiju lahni koraki.

O, da ju ni tedaj zadelo in razdrobilo neba prokletstvo!

Meni pa sta poteptala v srcu mlado cvetje in pustinjo naredila v njem.

Vprašal boš, kaj sem počel v tistem trenotku.

Zemlja se je zasukala okrog mene in stara drevesa so se lomila nad menoj in vulkan mi je razsajal po možganih. Na dan so hotele srca moči — a niso mogle, in peklenske težave vse so me obšle! Prva beseda pa, kia se mi je izrila izmed zób — bila je kletev. Strašna kletev je morala to biti, vzeta peklu iz najglobokejšega brezna!

Napósled sem padel na zemljo in se pri tej priči z vročim čelom doteknil mrzle dvocevne puške, ki mi je bila poprej odpadla. In misel mi prešine tedaj goreče možgane, misel, ki mi je tako rahlo objela koprneče srce in, vgnezdivši se v nje, mi hladila skelečo rano. Bog te varuj, dragi moj Bogomir, strašnih tistih trenotkov bodočnosti, v katerih nesrečnem črvu skoraj ne ostane drugega kakor s svojo roko vreči od sebe to uboštvo, ki ga imenujemo življenje!

In že sem bil vzel slovo od sveta, kar mi je stopila pred dušo tvoja podoba, Bogomir. In vrgel sem od sebe morilno orožje in tok solza se mi je udrl iz oči in srce je izjokalo svoje gorje.

Na nebu pa so migljale zvezde, in tisti, ki za njimi kraljuje, je zrl tedaj z usmiljenjem na to ubogo stvar, ki je črni noči točila tisočere svoje bridkosti in ki je bila vendar tudi ustvarjena kakor druge vse, da se veseli in radosti svoje bodočnosti.

Pozno v noči sem prišel domov. Hlapec, čakajoč mojega prihoda, pove mi, da je šla gospa že davno k počitku. Tisto noč nisem zatisnil očesa. Svoje reči sem dejal v red, proti jutru pa sem se poslovil od svoje domačije in tebe, Bogomir, sem vzel s seboj. Zbudil sem te iz nedolžnega spanja, ko se je za gorami delal dan. Za seboj pa sem pustil pismo, v katerem je bilo povedano vse, vse z mrtvimi črkami in brez srda, ki se mi je kuhal v duši.

Tedaj sem vzel slovo tudi pri kostanjevih gozdih. Mrzlo jutro je bilo, ko sem se peljal s teboj navzdol proti Lukovcu. Tebe sem bil zavil tesno v plašč in te pritiskal na svoje kipeče srce, kjer si bil z mirno dušo zopet zaspal. Tedaj si bil moja edina tolažba, in če si kdaj morda opazil neizrečeno ljubezen, ki je vezala potrtega tvojega očeta s teboj, bili so gotovo tisti trenotki, ki so najbolj zasejali to čutje v moje srce! Daleč v tujini sem si napravil s teboj drugo domačijo. Ali smejočega si me videl malokdaj, malokdaj so se mi razvlekle megle s čela in v srcu se mi ni nikdar zacelila rana globoka. To srce je bilo mrtvo, umorjeno!

Ničesar mi ni bilo ostalo po moji domačiji kot grenak spomin. Ali tebe sem vestno s trudom sam naučil jezika, ki se ti govori v rojstnih krajih. Dosegel sem, če boš vidiš kdaj prijazno Višavo, da boš govoril z domačimi kakor gospodar, med njimi vzgojen. In gospodar si na Višavi, in narejena so pota, ki prideš po njih v posest svoje lastnine.

In zdaj še malo besed! Ko boš to bral, bom jaz mrtev in prost življenja okov. In ako me vprašaš, če sem odpustil, preden sem izročil svojo dušo stvarniku — ti moram povedati, da nisem. Nisem mogel! Pri odprti smrtni gomili sem obrnil pogled nazaj na svoje preteklo življenje. In strašne sem gledal razvaline, podrtine, in bodeče trnje je poganjalo med njimi! Spomnil sem se tedaj, kako bi mi bila lahko izpremenila ta ženska življenje v cvetoč vrt, in umirajoče srce je še skipelo in se zgrudilo v grob — brez odpuščanja! Večni Bog pa naj sodi med nama, kadar bova stala pred prestolom njegovim!

Pojdi na Višavo! In kadar boš v sredi med kostanjevimi gozdi, beri te vrste in spominjaj se očeta, ki je bil nekdaj srečen, a zopet tako nesrečen med njimi. Enega človeka sovraži na svetu — Ernesta Malca, ki je bil nekdaj bratranec moj!

Bogomir, do danes še nisi vedel, da imaš domovino. Ljubi jo, zakaj ona ni kriva pregrehe, meni storjene. Ljubi domovino!

Ali na svetu sem neizrečeno trpel! —

Tretje poglavje

Čitao sam u starih knjiga',
da je žena prava napast
i naj ljuċa svetom briga,
što muškarca može zapast:
stvor prevejan, pecav, mitljiv,
srdcem varav, licem blag,
lukav, lažan, nenasitljiv,
riečju: da je žena vrag.
A. Šenoa

Lesovej Bogomir je prebral. Čudne misli mu rojijo po mladi duši. —

Lepa cvetlica si, materina ljubezen! Kadar je srce prazno in pusto, kadar je duša potrta in od blagih čutov zapuščena, tedaj se zateče vselej k tebi, vzorna ljubezen! In ti jo napolniš z nebeškimi darovi in kakor mavrica zlata se razpneš črez njo. Ali kdor te ne pozna, temu je hotel Bog hudo že pri zibeli in peklenskim erinijam je prišel v žrtev.

To je občutil tedaj Bogomir Lesovej in neskončna grenkoba se mu je polastila srca. Otemnel je zrak okrog njega, in ko je pogled obrnil na zeleni log, se mu je zdelo vse mrtvo in brez življenja. Dolgo časa je sedel na mestu in čutil, da je v malo trenotkih postal starejši za mnogo, mnogo let. Kaj je vedel do sedaj o življenju? Ali to življenje mu je položilo sedaj vprvič železno svojo pest na mlado ramo.

Mehko srce, dobro srce je imel Bogomir Lesovej, in narava je pritiskala v to srce svoje pečate, in vsak vtisek je imel svoje vplive. Ni torej čuda, da ga je prvi pogled v to zmes, ki ji pravimo življenje, skoraj popolnoma omamil.

Sedaj, ko se mi seznanjamo ž njim v tej povesti, je imel kakih trideset let. Živel je do sedaj v tujini in le svojemu očetu, ki je neizmerno ljubil. Ko je preteklo pol leta po očetovi smrti in se je žalost nad grenko izgubu v sinovi duši nekoliko pomirila, pričel je preiskavati očetovo zapuščino. Razvnelo ga je pismo, ki se je z zavitkom drugih listin nahajalo v tej zapuščini.

V pismu pa mu je bilo rečeno, naj gre v svoj rojstni kraj, kjer bo zvedel zgodovino svojega očeta — zgodovino mrtvega srca. Prošnja je bila tudi izrečena, da bi priloženi zavitek prebral šele tedaj, ko ga vprvič obdajo sape rojstnega pogorja, da bo toliko bolj občutil — koliko je trpel oče njegov.

In tako je prišel v domače kraje. Tu je stal sam, in strasti so se borile po njem. Med branjem se mu je bilo porosilo oko, in sedaj je krčil pesti in grozil človeku, ki je povzročil toliko gorjá.

»Kakor blisk mu udarim med stare dneve!« reče. »In če ima le količkaj sreče še, mora jo izgubiti in osamljen kot zadnji jesenski list pasti v samoten grob.«

Moral je dalje. Čas je bil medtem potekel, in že se je bližalo solnce k vrhovom. Dolge sence so se bile naredile od dreves črez cesto, po kateri urno odkorakal.

Vtopil se v svoje misli. Prebude ga koraki, in ni čuda, ker to so bili težki, trdi koraki.

Za njim pride, ali bolje rečeno, prisopiha mož,ki mu je morala biti precej težavna ta pot po trdi cesti. Mož nosi na hrbtu obširen meh in pod to pezo počasi premika stopala.

Pri Bogomiru obstane in se opre na debelo grčavo palico.

»Pa malo postojva, no,« reče dobrovoljno, »pa malo poglejva, no, in se odpočijva!«

In obriše si potno čelo ter hladnokrvno popraša dalje. »Kam pa greste? Glejte, rad bi vedel!«

»Na Višavo.«

»Aha! Na Višavo!«

Potem dialog za nekaj časa zastane. Bogomir molči, le-tá z mehom pa govori poluglasno sam s seboj: »Hudirja! Bogve, če bi mi jemal v zlo, ako mu dam tobaka, da si ga nabaše. Ej, navsezadnje še pipe nima in je nima, dejal bi!«

»Kam pa vi greste?« vpraša Bogomir, ko konča oni svoj samogovor.

»Na Nižavo! To se pravi ne v grad, ampak v vas, na Nižavo!«

»Ali ste znani na Višavi?«

»Nekoliko že, bi menil.«

Ko Bogomir umolkne, še vpraša: »Pa niste odtod, bi dejal, vas nisem še videl!«

»Nisem,« odgovori le-tá kratko.

»Aha, niste!«

In zopet molčé korakata kvišku. Tu pa se pot nekoliko zavije in tik ceste se odpre dolinica, kakor se večkrat nahaja v gričevju. Na prijazni trati je rastlo nekoliko starodavnih bukev in tedaj delalo dolgo senco z vrhovi. Nekje više pa je izviral studenec, tekel skozi tratino in potem v jarek pod cesto. Bil je to prijazen kotiček in ta častita drevesa so kar vabila v svojo senco.

Bogomir Lesovej postoji. Tudi óni z mehom stori tako, ali nekako s strahom, ter naredi z okornimi svojimi prsti velik križ črez čelo in prsi. —

»Če bi šel ponoči tod mimo,« reče, »povem vam, da bi šel z grozo mimo!«

»Kako, da?« vpraša Bogomir.

»Kako, da? To vam povem in rečem, da na tem kraju ni vse, kakor bi moralo biti.«

In ideta dalje.

»Vidite,« pripoveduje, »to je bilo tistega leta, ko sem bil prišel od vojakov in je tam na Višavi gospodaril še gospod Vid.«

»Gospod Vid!«

»Da, gospod Vid, vam rečem, s tisto črno brado in svetlimi očmi in s tisto drobno žensko, ki je bila njegova žena. Tisti Vid, pravim vam, ki je imel v svojem hlevu po deset jarmov volov.«

»In kaj se je zgodilo potem?«

»Potem,« pravi le-tá, »potem pa malo dobrega. Z onim z Nižave sta prišla v prepir. Gospod Ernest smo mu dejali in mu še pravimo. Pa če ga sedaj pogledate, pa ga ne poznate več, ták je sedaj. Nekdaj pa je bil ták, da je ženstvo, gosposko in kmetiško, vse gledalo za njim. Ali sedaj je prišla starost, in starost je huda reč!«

»Huda reč!« pritrdi Bogomir.

»Huda reč, pa gotovo! In poglejte, tako se je bilo naredilo, da je óni z Nižave zahajal k temu na Višavo. Ljudje pa so dejali, da zahaja k njegovi ženi na Višavo. Ali naj je bilo, kakor že hoče, nekega jutra smo govorili po vasi, da je gospod Vid zapustil Višavo, ženo in vse. In zdaj-le pa vam bom nekaj pametnega povedal.«

Obstane in pogleda našega znanca takisto strašno modro, kakor je kmetiška navada.

»Vidite, če človek zapusti tako lepo svoje posestvo, svoje vinograde, svoje gozde in svojih deset jarmov volov, rečem vam, da to mora nekaj biti. Ali o tem ne govoriva! Reč se je pomečkala, gospodje v farovžu niso radi videli, da bi se o nji mnogo govorilo. Gospôda na Nižavi pa tudi ne!

Povem naj vam še to, da se je dve leti potem, ali pa še pozneje, oženil gospod Ernest na Nižavi. Tam doli v Lukovcu, tistega bogatega vinskega kupca, Sodarjevo sorodnico, lepo žensko si je bil vzel ter jo pripeljal na Nižavo. Poročil pa se je tu doli, v cerkvi, v Rakovcu, pri vodi, tu spodaj. In takrat nam je bil lep dan, in mnogo vina se je popilo. Mnogo vina v Rakovcu, kakor tudi potem na Nižavi.

Kar je nas mladega ljudstva bilo tedaj na Nižavi, vse je drlo v Rakovec, da bi gledalo imenitno tisto poroko. Šele popoldne smo se vračali in pred nami so se peljale kočije, vam rečem, kočije samih gosposkih svatov. Mi pa smo šli za njimi ter bili prav hudo veseli. In v prvem vozu sta sedela ženin in nevesta. Vozovi oddrdrajo po cesti, mi pa zavijemo na pešpot poleg ceste. In glejte, pridemo ravno tam doli, kjer se cesta zavije, do tiste tratine in tistega bukovja. Tam pod starim drevesom, ki stoji nekoliko streljajev od ceste, najdemo gospo z Višave, v krvi ležečo na tleh in nezavedno. Na deblo je imela naslonjen mladi obraz in oči je imela zaprte. Poleg nje pa je ležal takšen mnogoceven samokres in od nje je tekel studenec same rdeče krvi.

Ali od tistega časa, vam povem, je ta-le tratina zapuščena. Nekdaj smo tu vaški otroci imeli svoje igre — ali zdaj ga ne spravite otročaja tu sèm, da bi se mu ne ščetinili lasje na glavi. Bogve, kaj ji je bilo, da si je sama pomagala na óni svet? Ali jaz toliko rečem, da človek je ták revež! In kadar grem todi mimo, naredim križ, da bi ga ji Bog vštel v njeno zasluženje! V njeno zasluženje!« —

»V njeno zasluženje!« govori Bogomir tiho za njim.

Njegov spremljevalec, končavši svoje pripovedovanje, zavije na stezo, ki je držala s ceste v grmovje.

»Tu je bližnjica na Nižavo! Vi pa, gredoč na Višavo, morate že po cesti dalje.«

In odide. Bogomir pa obstane na mestu. In ta strašna tragedija, ki mu jo je preprosti jezik lahkomerno pripovedoval, mu je bila stopila pred dušo z vso grozo in vsem strahom. Kako se mu je bil danes odkril ta svet! V malo trenotkih tako grozno odkril!

Gre dalje, kvišku po cesti. Ko dospe k vrhu, se ozre nazaj po poti, ki je bil prišel po nji. Gozdovje se razprostira naokrog in precej globoko v dolini se vije reka.

Pred njim je širna ravnina in daleč tja proti večernemu pogorju se razkrije bogato polje. Sredi polja pa mesto — Lukovec. Tu ravno pred nogami mu leži bolj gosposko poslopje, tam pa vas in tik nje drugo, graščini enako zidovje. Brez dvojbe Višava in ondi Nižava! Vmes je kostanjev gozd in mimo vasi teče potok, ki se ravno v sredi med Višavo in Nižavo steka v malo jezerce. To se blesketa izmed zelenega drevja kot živo srebro. Po površini plavajo race in gosi kar v tolpah, ki sedaj pa sedaj zaganjajo neharmonično svoje čebljanje. Lep razgled je to.

Cesta se zavije navzdol. Počasi se spusti Bogomir po nji. Kmalu pride do mesta, kjer vodi širok kolovoz proti Višavi. Po njem dospe do nje, in tu je poslopje, ki se je rodil v njem. —

Poslopje bolj starikasto, z deskami krito in s precèj visokimi okni. Prostorno dvorišče je obdano na obeh straneh s hlevi in kletmi. Pred hlevi pa se raztezata dva kupa, velikanska kupa gnoja. Piščeta, race in gosi brbrajo po gnoju, in ko naš znanec pristopi, se boječe s krikom razpršijo. Petelini pa glasno zakokodakajo, in tam nekje se zaleti velik pes ob verigi, pogleda proti nebu in zalaja iz vsega grla. Pri hlevskih vratih pogleda hlapec radovedno na dan, za njim pa še radovednejša dekla s posodo belega, penastega mleka, ki si ga je bila ravno namolzla. In opazovala sta prišlika z največjo radovednostjo; pes pa je otresal z verigo in kuretina je čebljala.

Bogomir pristopi in ravno pri veži se sreča s človekom, ki ga je šum izklical na dvor. Star mož je to, belih las in upognjenega telesa.

»Ali ste vi gospodar tu?« vpraša Bogomir.

»V varstvo mi je dano vse,« odgovori trudno. »Že dolgo časa tu služim, prav dolgo časa, in sedaj varujem vse!«

»Jaz bom danes tu prenočil in morda še kdaj!«

»Tu prenočili, moj Bog!«

In starec zmaje z glavo.

»Pa čemu ne greste tja na Nižavo, tam imajo več prostora, gosposke postelje. In gosposko družbo tudi dobite.«

»Čemu, da ne? Takoj vam povem! Ker sem tu na svojem in mi ni treba iskati tuje postelje!«

»Na svojem!« in staremu možu se odpro usta. »Na svojem! Saj sem vedel! Vidov sin! Vidov sin!«

Živahno pristopi k Bogomiru.

»Oči imam slabe. Vidov sin, pravim, ves kakor Vid! Te svetle oči! Ves kakor Vid!« 

»Hvaljen bodi Bog!« pravi še. »Naj ne pride hudo z vami pod to streho! Hvaljen bodi Bog!«

Prekoračita vežni prag.

»Vidov sin!« govori starec sam s seboj. »Vidov sin! Saj sem vedel, da pride, da pride enkrat!«

Pelje ga v prvo in edino nadstropje ter odpre vrata v sobano.

Tu notri je temačno, ker zunaj že padal mrak na zemljo. Starec pripravi luč ter jo s tresočo se roko postavi na mizo. Bogomir sede na stol.

Starec pa stoji sklonjen pred njim. Zagleda se v črte njegovega obraza. Pri sebi pa mrmra: »Vidov sin! Gregorjev vnuk! Saj sem vedel, da pride. Tisti široko razrasli zimzelen je padel s strehe pri hlevu, in nisem vedel, kaj je pomenilo. In pomenilo je, da Gregorjev vnuk pride. In prišel je!«

»Danes sem truden in spal bi rad.«

»Posteljo takoj pripravim.«

In starec odide. Tisto noč je Bogomir Lesovej po dolgem času zopet spal pod streho očetne hiše. Kake podobe so mu v sanjah vstajale pred dušo, ne vemo. Ali gotovo ne prevesele.

Četrto poglavje

Glej, on je krivico včinil,
zlo rodil, in žalost samo,
kopal je in skopal jamo,
ali sam bo v nji poginil.
M. Valjavec

Zgodaj se prebudi Bogomir Lesovej drugo jutro. Vstane. A čuti se potrtega na duši in telesu. Boli ga glava, kakor da bi bil celo noč prečul. Odpre okno. Debela megla pokriva okolico in od dreves kapa kakor v dežju. Takoj, še danes hoče odriniti! Čemu tudi naj bi bival v krajih, kjer mu poganjajo samo otožni spomini. Kaj početi? Pregledati vendar hoče, kaj skriva ta Višava v sebi. Preiskuje tedaj opravo po sobah, podobe po stenah. Odpira zaboje, predale, a nikjer ničesar! Vse je prazno in vse priča, da že dolgo časa ni prebivalo v teh prostorih človeško bitje. Nikjer rečí, ki bi ga zanimala. Pri oknu opazi pajčevino. Pristopi, da bi jo odstranil. Ali tu na steni visi podobica v okviru, ki je zlato že davno odpalo od njega. Očisti jo od prahu, in prikaže se v olju slikana podoba drobne, mlade ženske. Bleda, koketno nagnjena glavica je razodevala nekaj bolestnega, poželjivega. Tak vtisek so še poviševale oči, ki so Bogomiru zrle nasproti. Obide ga zavest, da je moral te oči že videti nekje. Ali kje? Odstopi od okna in premišljuje in premišljuje. Pa brez uspeha. Tedaj dvigne pogled. Nasproti visi mu zrcalo, in ostro se črta njegova podoba v njem. Mraz mu pretrese ude. Sedaj je spoznal te oči! Saj so mu z mrtvega stekla gledale nasproti. Njegove oči! V rokah je imel podobo — svoje matere!

Ječé sede na stol, ali podoba mu odpade, da se ji okvir razleti v kosce. Z roko si pokrije obraz. Dolgo časa sedi tako in znova bojuje boje, v katerih je že včeraj omagoval. Prešine ga misel, da mora na Nižavo.

»Videti moram tega človeka! Opravičiti se mi mora!« Ta misel mu dá novega življenja. Tedaj se odpro vrata, in starec, ki ga že poznamo, pomoli svojo sivo glavo v sobo ter vpraša Bogomira, če hoče kaj jesti. Odgovor, da mladi gospodar ničesar neče jesti, mu nikakor ni po volji. Govori nekaj o stari mesenini, ki je spravljena po shrambah na Višavi. Ali mlademu gospodu se srce ne omeči.

»Kako vam je ime?« vpraša skoraj osorno.

»Jernej, če se vam ne zamerim, Jernej sem.«

»Dobro.«

Odpravi se iz sobe. Medtem se je bilo napravilo krasno jutro. Ko stopi na dvorišče, sije solnce in samo tu in tam se kažejo še meglene proge. Pri mizi pred vežo sedi družina. Bogomir jo pozdravi ter gre mimo, ko vidi, da nerodno snemajo hlapci klobuke z glav. Danes še ni imel veselja, seznaniti se z ljudstvom.

»Naj kdo vpreže in pripelje moje reči z Grčave,« ukaže Jerneju.

»Sevé, sevé,« se oveseli starec, »in potem ostanete nekaj časa pri nas. Hvaljen bodi Bog!«

»In opoldne?« vpraša, videč, da se hoče gospodar brez besede odpraviti.

»Opoldne pridem domov!«

»Domov, ej, hej, domov! In kaj naj se skuha? Ali kaj težkega, ali kaj lehkegà? Kaj bi vi rekli, če se skuhajo ajdovi žganci? In mastno mleko na nje!«

»Meni je dobro vse!«

»Ajdove žgance, Lenka, ali čuješ, ajdove žgance! Luka, vprezi!«

Bogomir odide, starec pa še vpije za njim: »Če greste kaj po gozdu, malo glejte! Kostanj kradejo, da je groza! Primite tatú in zaprli ga bomo, da bo groza!«

Ko se je odhajajoči skril za grmovjem, še pristavi: »Družina, na Višavi bomo nekaj doživeli! Zadnja ploha je odtrgala zimzelen s strehe. To ima pomen, boste videli!«

Medtem je hodil Bogomir po široki, s peskom posuti poti, ki je peljala z Višave v kostanjev gozd. O tej poti je že bral v očetovem pismu. Obdajajo ga stari kostanji, ki so že poznali njegovega očeta in čuli ječanje trpečega njegovega srca. Hiti dalje. Pred njim je jezerce, z bičjem obrastlo. Pri bregu se giblje čoln ob verigi; po površini pa plavajo race in velike črnikaste ribe. Tu zapusti Bogomir pot, ki je peljala še globokeje v gozd, ter stopa po stezi,ki je moral po nji očividno dospeti na Nižavo. Prekorači mostiček, ki je bil napravljen črez potok, izvirajoč iz omenjenega tolmuna. Hipoma poneha drevje in pred njim leži — Nižava, poslopje z zelenimi naoknicami, izpod katerih se je zelenje in cvetje usuva po zidu.

Stopivši na plan, opazi, da se je ravno voz z dvorišča odpeljal. Kdo je sedel v njem, ni bilo mogoče videti. Ondi pri visokem portalu sloni moška oseba in gleda za odhajajočim vozom. Mož hoče ravno oditi v vežo. Opazivši tujca, postoji še na pragu. Bil je to človek visoke postave, ki pa so jo bila leta že močno upognila. Ta so mu bila morda tudi lasé spravila z glave, ki je kazala mogočno plešo. Izpod čela pa zró oči, življenja trudno.

Bogomir pozdravi. Oni se prikloni in kakor blisk mu šine pogled po mladem človeku. Ali le za trenotek, potem pa gleda zopet življenja trudno kot poprej.

»Ako ste Ernest Malec, bi rad govoril z vami.«

Vprašani pritrdi. Vstopita in po stopnicah gresta molče navzgor. Stopita v sobo. Ondi sede Ernest Malec v mehák stol, drugega pa ponudi tujcu. Ali Bogomir neče sesti. Opre se z roko na naslonjalo ter reče, izgovarjaje počasi besede: »Jaz sem Bogomir Lesovej!«

»Lesovej, Bogomir Lesovej!« In Ernestu Malcu zgine z obraza še tisto malo krvi, ki jo je imel v velem licu. Roka na mizi se mu skrči v pest. Poizkuša vstati, ali tedaj ni imel moči.

»Lesovej, Lesovej!« mrmra med zobmi ter se zagleda skozi okno v svetli dan. Na mizi stoji vaza in cvetje v nji. Z roko jo pograbi in prevrne, da pade cvetje in da se ulije voda iž nje. Ničesar ne opazi. Bogomir pa sloni pred njim in s slastjo čuti vpliv svojih besed.

»In vi mi ničesar ne rečete? Prav ničesar?« vpraša ironično. Oni se zdrami in mu boječe ponudi svojo roko. Ta pa se skoraj glasno zasmeje: »Vaše roke si ne želim! Vaše roke! Če se ne motim, sta na nji kri in smrt!«

Ernest Malec vstane ter prekorači sobo gor in dol.

»Kaj mi hočete? Kaj mi morete?« se ustavi pred Bogomirom.

»Kaj hočem? Ničesar! Morda spomine nekdanje nekoliko oživiti, vašo mladost vam malo pred dušo poklicati. Starost ima hudo vest!«

Ernest zopet sede in si briše potno čelo.

»Nekdaj,« se oglasi zopet Bogomir, »je bilo prijetneje na svetu. Ali ne čutite, stric Ernest, ali ne čutite, da se časi spreminjajo? Nekdaj je ležal Vid Lesovej na smrtni postelji in tedaj se mu je postavilo izgubljeno življenje pred kalno dušo. In okrog postelje mu niso stali otroci, ljubezni polni, in tudi žene ni bilo, stric Ernest, tudi žene ni bilo. Vid Lesovej je umrl daleč od svojega doma in vas je preklinjal. In mati mi je tudi umrla!«

Staremu grešniku se je povesila glava na prsi, globoko na prsi, ječal je in s prsti mèl cvetje, ki ga je bil poprej stresel po mizi.

»Ali vendar mi ničesar ne morete!«

Drugega ne vé odgovoriti.

»To se pokaže pozneje, gospod stric! Za zdaj imam trdno voljo ostati tu v vašem sosedstvu. Po kostanjevih logih se hočem izprehajati ter se spominjati prigodeb, starih in pozabljenih. In, ali vam, stric Ernest, ti stari gozdovi ničesar ne pripovedujejo? Ali vam tedaj, kadar sapa vleče in listje šumi, ne doni iz tega šumenja večna tragedija našega življenja nasproti? Tragedija ali pa komedija? Táko je življenje! Enemu komedija, drugemu tragedija! Vam je bila vesela igra!«

»Vesela igra,« nadaljuje Bogomir, ko óni le molči, »vesela igra! Vsaj do sedaj! Ali morda vam usoda na stare dni požene trnje. Bomo videli. Dozdeva se mi, da vam postajam nadležen. Za danes jemljem torej slovo. Pozneje, sevé, da še pridem. In ako imate kaj srca v prsih, izkušal ga bom zamoriti!«

Hoče oditi. Takrat se odpro vrata in v sobo stopi gospodinja. Bila je lepa, polna ženska, in leta se ji še niso poznala.

»Ernest,« vpraša nejevoljno, »kje sta dekleti? Vse jutro ju že iščem.«

Ugledavši tujca, umolkne. Ernest Malec vstane s svojega sedeža in mrtvo-zaspano reče: »Helena, tu je gospod Bogomir Lesovej z Višave!«

»Z Višave!« vzklikne začudena. »Tedaj sorodnik? Kako me veseli, da ste nas obiskali! Škoda, da deklet ni doma. In Viktor se je odpeljal v Lukovec. Škoda! Ali si že prosil gospoda, da ostane pri nas, Ernest? Kaj hočete na pusti Višavi? Saj smo sorodniki!«

Podá mu belo roko.

»Vaši vljudnosti najlepšo hvalo, milostiva! Ali vendar sem sklenil vsaj za pričetek stanovati na Višavi. Tam je prebil moj oče mladostna svoja leta — in mladostno svojo srečo!« doda ironično.

Potem so govorili še nekoliko vsakdanjih reči. Pri slovesu pravi gospa: »Vhod pri nas vam je vedno odprt — kaj ne da, Ernest?«

»Gotovo, gotovo!« spravlja Malec s težavo besede iz grla. Bogomir odide z lahnìm poklonom. Ta dva v sobi molčita nekaj časa.

»To je torej romantični naš sorodnik!« izpregovori gospa občutno. Premalo je cenil njeno prijaznost. Zategadelj pristavi: »Čudne manire ima!«

»Čudne manire!« vzdihne soprog za njo.

Peto poglavje

Le zelêni senčni gaj,
dehti nad menoj;
jaz kot list uvèl sedaj
mrjem pod teboj.
S. Gregorčič

»Boji se me!«

Ta zavest obda Bogomira z divno slastjo. Sedaj nikakor ne odide! Tu ostane in kakor huda vest mu hoče biti! Take in enake misli ga obhajajo, ko stopa po stopnicah navzdol. Prestopivši prag nižavski se čuti prerojenega, pomirjenega in pokrepčanega. Hitro prekoraka dvorišče. Pri vrtu, ograjenem z železno ograjo, zavije v gozd in kmalu je pod gostim vejevjem. Kam? Sam ne vé. Tu je zopet pot, držeča proti Višavi. Po nji dalje, vedno globlje v log! Notranja zadovoljnost mu daje peroti. Pridruži se še vtisek jesenskega drevja. Solnce sije, da se blešči listje po vejah, kakor da bi bilo iz čistega zlata. Okrog puhtí duh gozdnega življenja, ptice frfotajo od veje do veje, žolne kljujejo, strnad se tožno oglaša in mrčes šviga po zraku. Bogomir se ustavi pri globokem prepadu. Daleč tja v dolino mu sega oko. Ob beli reki se vrst sela, in tam drdra tudi lokomotiva, katere dim se vije po zraku. —

Domov še neče! Kje je še poldne! Obrne se v gozd nazaj. Pogledati si hoče skrivnosti njegove. Morda jih ima kaj? Nekdaj jih je imel. Po stezah lazi tja in sem. Brez namena. Dospe do preseke sredi loga. Trava in resje poganja po planem. Tedaj se skoraj prestraši. Na mahovju je ležal človek, ki ga takoj prvi trenotek še opazil ni. Kar na solncu si je bil poiskal ležišča in položil na mah svojo glavo, ne meneč se za bleščeče žarke. Roki si je bil dejal črez čelo in grabil je po gostih, dolgih laseh, ki so mu pluli od glave na zemljo. Govoril je sam s seboj. Ko začuje Bogomirove korake, dvigne telo od zemlje ter obrne proti tujcu svoje temno, veliko oko. Bledo, kakor iz kamena izsekano obličje ne izpremeni najmanjše črte.

»Na vašem posestvu sem, gospod Lesovej,« izpregovori hladno, »kakor vidite. Morda vam ne bo prav.«

Bogomir od začudenja ne odgovori takoj. Mož ga je torej poznal.

»Mimo Višave sem šel, in povedalo se mi je, da je prišel mladi gospod. In zdaj menim, da ste vi to. Morda vam ne bo prav!«

»Bog ne daj, da bi vam kratil veselje uživati božjo prirodo.«

»Božjo prirodo,« vzklikne, »božjo prirodo! Prav ste dejali. Glejte, častiti gospod Lesovej, če midva reč pazljiveje pregledava, imam ravno tisto pravico kakor vi, ležati tu v mehkem mahu ter zreti proti visokemu gospodarju, kse mu je iz rok izlila vsa stvaritev. Božja priroda! Ali sedaj so jo s silo iztrgali božji roki, jo obvili s svojimi capami. To pa imenujejo pravico, imetje, jus!«

Rousseau in Proudhon sta imela torej svojega častivca tu pod košatimi kostanji!

Potem še pravi: »Ha, ha! Kaj si boste mislili, da se redi v krasnih vaših gozdovih tako barbaričen komunist? Ali če pridete mnogokrat, se me tudi privadite!«

»Gotovo!« pritrdi Bogomir.

»Čemu govoriva!« odgovori oni. Ne izpregovori več besede. Mirno, kakor bi Lesoveja ne bilo, lèže zopet na tla, zre proti nebu ter meša z rokami po črnih laseh. Tudi prične sam s seboj govoriti. Ko Bogomir le ne odide, dvigne se znova ter reče: »Predstavil se vam nisem. Čemu tudi? Ničla sem, kakor jih živi milijone in milijone po božji zemlji. In če ste morda radovedni, čakajte, kako naj se izrazim? Glejte, ondi rumen list! Padel je z veje in sedaj počasi mrje pod njo. Ko pride zima, bo mrtev. Mislite si tedaj, da sem list, ki mrje pod vejo. Samó, da sem padel ž nje že spomladi! Zbogom!«

Na tak odločen poziv je moral Bogomir odstopiti. Kdo je ta človek? Obleka, silno obnošena in lahka, je pričala o uboštvu. Tudi na obrazu se je čitalo, da mož ne živi v izobilju. Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtisek, ki se ga Bogomir ne mogel znebiti. Še potem ne, ko je bil že na poti proti Višavi. V tem obrazu je tičalo nekaj, česar si nikakor ni mogel raztolmačiti. Misli in misli. — Prebudi ga lehno smejanje in zveneča govorica. Drevesa mu prikrivajo govoreče. A toliko se dá soditi, da govoré ženske.

»Kaj praviš,« vpraša ena, »ali bo prišel?«

»Nikar ne skrbi!« odgovori druga. »Jaz ga že vidim, kako bo prisopihal ondi po stezi!«

»Že iz dalje bo napenjal obraz ter se rotil na tatice, ki hočejo ves kostanj odnesti.«

»In medve še bežali ne bova.«

»To bo kričal!«

»Še klel bo v svoji jezi!«

»In potem bo odpiral oči!«

Obe se radostno smejeta. Bogomir se pritihotapi za deblo in se pazno ozre po gozdu. Pod visokim drevesom, ki je stalo ne daleč od mesta, kjer se je skrival, pobirata mladi dekleti kostanj po tleh. Z belimi rokavi in predpasniki napravljata ljubezniv prizor. Pod rutama, okrog malih ušes koketno zavezanima, gledata rožnata obraza v svet, tako veselo in skoraj razposajeno.

»Čakaj, še malo poklatim!« izpregovori manjša. In v resnici poprime za precejšen oklešček ter ga z velikim trudom trešči v polno vejo, da se zreli kostanj usuje ž nje kakor dež.

»Oj, ko bi to-le Jernej videl!« vzklikne druga, večja.

»Sedaj bi pa rada vedela, kak je ta gospodar, ki je tako črez noč prišel na Višavo.«

»Miha ga je videl sinoči, ko je prišel. Na Višavo je nesel koso nazaj, in takrat je prišel.«

»Kaka kisla stvar bo.«

»Še prijazne besede ni dal družini. E, naj bo, kar hoče, medve pobirajva kostanj!«

»Pa kje je tičal toliko časa?«

»Bo že odrinil, kakor je prišel!«

»Medve se ne bova jokali za njim!«

»Čakaj, zdaj bom pa še jaz malo!« pravi večja ter vrže že omenjeni kolec v vejo. Zopet se je usul kostanj. A nekaj ga je priletelo skoraj do drevesa, kjer je tičal naš znanec.

»Nekaj jih je odletelo!« reče manjša. In ročno je hitela proti mestu, kjer se je skrival Bogomir. Skloni se in pobira. Tedaj stopi ta izza drevesa.

»Jezus, Ana, béži!« In tovarišica izgine kakor blisk v grmovje.

»Tu se pobira moj kostanj!« spregovori Lesovej, poudarjaje besedo »moj«. Dekle dvigne glavico proti njemu in se prestraši tako, da popolnoma prebledi. Skloni se kvišku in v deviški sramežljivosti stoji pred njim. Pri tem izpusti svoj predpasnik, da se usuje svetli kostanj po zemlji. Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti okrog glave. A ruta ji uide na ramo, in odkrijejo se krasni rumeni lasje, ki se kakor zlato leskečejo v solncu.

»Pustim ga tu, kjer sem ga nabrala!« zdihne končno boječa. Obrne obraz po stezi, odločno v namenu, da bi pobegnila. Ugenil je hudobne njene naklepe. Pristopi ter jo prime za roko, ki se mu je za kmetico videla prečudno bela.

»Tako brez kazni mi ne pobegneš!«

Roka se ji trese, to dobro čuti. »Ali se ti oglaša slaba vest, prijateljica?«

Kri ji zdaj stopa v lice, da je kakor roža cvetoča. »Kako ti je ime?« vpraša mehkeje.

»Ana. To se pravi, ne! No, pa vendar Ana!«

»Kaj imaš dve imeni?« se smeje.

Tudi dekle se ojači na to.

»Izpustite mi roko!« prosi ponižno.

»Sedaj še ne. Odkod si?«

»Z vasi. Delavec so oče in lakoto trpimo.« Pri ustih se ji je napravila nežna črtica, kakor bi se hotela smejati rdeča ta usta.

»To je nekoliko opravičenja! A lakota še vendar popolnoma ne opravičuje napadov na tujo last.«

»Mati so bolni!«

»Zopet olajševalna okoliščina, rekli bi pri sodišču. No, pa stvar je še vedno grozno nevarna. Nekje v kazenskih zakonih se čita, naj se hudobnež, ki jemlje sadje z drevja ali pa klasje s polja, ostro kaznuje z zaporom.«

»Moj Bog!« vzklikne in skoraj ji sili solza v oko. »Izpustite mi roko!«

Poskuša tudi, ali bi se ne dalo s silo uteči. Drži jo tako močno, da se ne more iztrgati. Tedaj pa ji postane v istini oko solzno.

Lesovej bi bil gotovo vsak drug dan táko lepo priliko porabil ter sladák poljub pritisnil dekletu na usta, a danes mu je bilo srce še prepolno maščevalnih misli. Ko tedaj zapazi solze v krasnih očeh svoje ljubeznive tatice, ji izpusti roko. Plahi srni podobno in z obrazom kakor roža rdečim steče za sestro po gozdu. Lesovej gleda za njo.

»Idila v gozdu? In kako mil obrazek je bil to!«

Obrne se proti domu. Sredi pota mu prihlastá naproti stari Jernej.

»Kradejo! Kradejo!« kriči že iz dalje.

»Miha z Nižave je šel mimo ter dejal: tu doli kradeta dve kostanj. Vse nam bodo pokradli, ti hudirji!«

»Pred menoj sta zbežali!«

»Škoda! No pa naj mi drugikrat v pest prideta!«

Ko Bogomir ničesar ne odgovori, še reče: »Saj vem, tisti dve Porédneževi iz vasi sta bili. Tam krade vsa familija.«

»Videl sem še drugega človeka v gozdu!« pravi oni.

»A je tudi kradel? Kaj?«

»Ne. V resju je ležal in proti nebu gledal!«

»Proti nebu! In gosposko nošo je imel!«

»Da.«

»Umazano in ponošeno?«

»Da.«

»Že vem, Lipe z Nižave je bil.«

»Kdo je to?«

»No, Lipe z Nižave. Za Tekstorja se piše in šolo je obesil na kol.«

»Pa kaj je?«

»Kaj? Nič! Smrti čaka in z miloščino ga menda rede na Nižavi. Pa jaz ničesar ne vem, in če bi vas gospod z Nižave vprašal, recite, da sem rekel, da ničesar ne vem. Za Tekstorja se piše, in če bi umrl, prav bi storil.«

Videlo se je starcu, da nerad govori o tem. Bogomir ga zategadelj ne izprašuje dalje. Prideta tedaj tudi že prav k Višavi, kjer starec takoj izgine v kuhinjo. Tu se je pripravljalo kosilo gospodu.

Šesto poglavje

Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko-ptico,
katérokoli vstvári star;
kedór bi pa ko jàz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti —
človeka — vstvariti nikár!
S. Gregorčič

Potem preteče nekaj dni. Bogomir Lesovej je zahajal pridno v gozd. Ostro je prežal, če se ne skriva kje med debli rumenolasa glavica, ki mu ni hotela izginiti iz spomina. Sam sebi je legal, da ne lazi zategadelj po logu. Kaj hoče s kmetico? No, pa je vendar lazil, in kri mu je šinila v lice, če je iz dalje ugledal bele rokavce ali pisano krilo. In če je bližje prišedši videl, da ni tista, katero je iskal, se je čutil nesrečnega. Ali nikdar je ni več ugledal pod jesenskim drevjem. Pač pa se je medtem razvilo drugo znanstvo.

Bogomir Lesovej in Filip Tekstor sta se spoprijateljila. Mnogokrat sta se srečala v kostanjevem gozdu, pričetkom osorno, pozneje prijazneje in končno nikdar ne brez daljšega razgovora. Sam o sebi ni nikdar hotel govoriti ta človek, kar je Bogomir opazil takoj. Nikdar ga ttorej ni popraševal, kako je živel do sedaj in kaj namerava za prihodnost. Zategadelj sta dobro izhajala. Ali vendar je iskal Bogomir te prečudne družbe, ker so ga Filipovi, dasi morda prenapeti nazori zbujali k premišljevanju.

Nekdaj sedeta na posekano deblo tik prepada, o katerem smo že govorili. Tedaj vpraša Bogomir temnega svojega prijatelja, kaj meni o našem življenju?

In Filip Tekstor si podprè glavo z drobno roko, da se mu usujejo lasje črez čelo, črez oči, kakor črna preproga.

»Kako si jaz mislim življenje? Godi se nam, kakor je pisano v sveti knjigi: lačni smo in iščemo ljubezni — a podaja se nam kamen in sovraštvo! Mi živimo v časih mrtvih src! Ta čas se za silo skriva pod penami napačne humanitete. Ilustracijo naj vam daje ta-le povest. Nekdaj sem obiskal starega, močno bogatega gospoda. Po vsej deželi je slul za moža mehkega in najblažjega srca. Pridem do njegovega dvora, obdanega s senčnatim vrtom. Prišel sem tiho do veže. Ondi pri vhodu je slonel berač, star, slaboten, usmiljenja vreden. Nekdo pa je prav grdo kričal nanj, nanj potepuha, ki si upa lenariti in beračiti pri poštenih ljudeh. Pristopivši sem videl, da je bil ta kričač gospod sam. Gospod, ki je slul po deželi za moža najdobrotljivejšega srca! Ko me ugleda, se prestraši, potem pa ročno dene obraz milobno v dobrotljive gube in proti kuhinji usmiljenja kipeč vzdihne besede: ‚Nežika! Nežika! Ubožček je tukaj, daj mu obilo darú, za Boga, daj mu obilo darú!’

Poglejte, táko je naše življenje!

Nekdaj zopet sem stopal na strani krasne gospé. Solnce je sijalo iž njenih oči in pomlad se je cvetoče razprostirala v njenem srcu. Prišla sva mimo hiše, kjer je visoko na balkonu sedelo mlado dekle, zdihovalo pod težo svojih tujih las ter koketno spuščalo bliskave poglede na mimogredoče artilerijske oficirje. In opozoril sem svojo spremljevalko na to neprijetno vojskovanje. Ali smejaje mi je odgovorila: ‚Kaj hočete, dandanes mora vsako dekle biti koketno. Tako zahtevajo časi!’

Táko je naše življenje!

Naše stoletje je stoletje mrtvih src! Človeštvo je silno materialno postalo. Jedó in pijó; ženijo se, da bolje in laže jedó in pijó; pred svete oltarje poklekujejo, da bolje in laže jedó in pijó; domovino ljubijo, da bolje in laže jedó in pijó in tako dalje. In tako dalje!

Kultura in omika? Tudi kultura je mrtva dandanes in ne oživlja duše in srca! Svoj ponos si išče v izumovanju morilnega orožja, morilnih strojev. Tolikokrat se hvali kultura; ali kake uspehe je imela ta kultura, gospod Bogomir? Naj je človek najomikavnejši na naši zemlji, naj se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično dušo! Kultura se mu je ulila v srce, kakor razbeljeno železo, ki se je počasi ohladilo in mu mrtvo naredilo srce!

To se vam bo zdelo morda čudna, logična blasfemija. Marsikaj bi bil morda zamolčal, ali ljubezen do resnice me je napotila, da sem posegal po skrajni konsekvenci.«

»Naše stoletje,« nadaljuje, »je stoletje mrtvih src. In, kar je najhuje, videti je, da bo vsako prihodnje stoletje še trše, sebičnejše. Znano je, da tisti večni ogenj, ki divja naši zemlji v osrčju, pojema vedno bolj in bolj. Nekdaj pa ugasne in strašni mrazi se polasté te naše zemlje. A znano je tudi, da peša solnčna luč vedno bolj in bolj. Nekdaj ugasne tudi ta velikan in tema pokrije svetovne prostore.

Že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo množi z geometrično progresijo, a da se živež in hrana, oziroma reči, ki nam služijo v to, množé le v aritmetični progresiji. To pa se pravi: materialno blagó se pomnožuje kvečjemu v aritmetični progresiji; pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji!

In to, prijatelj, to je strašno, grozno! Vi čutite, da bo zemlja, zapuščena od blagotvornih moči večnega solnca, s pojemajočimi plameni v svojem osrčju, rodila vedno manj in manj, da polagoma opustoši ter postane končno gol kamen brez rastlin in življenja. A kadar pride to v tok, pojde hitreje dalje kot z geometrično progresijo. Tema nastopi in rodé se strašni mrazi. Človeštvo, po hrani hlepeč — divja v besnosti prvotnega živalstva. In zemlja postane velikanski stolp, v katerem se bo kakor Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo. Tedaj pa bo konec sveta! Ali poprej bo kazala ta tragedija še strašne prizore, vršeče se stoletja in stoletja. V teh stoletjih pa bo zatonilo vse vzvišeno, vse vzorno med človeštvom in materijalizem združen z živalskim bo vladal.

To je teorija mrtvih src! Ali Bog sam je gospodar! Morda vsemogočni njegovi volji dopade, da že poprej poseže z žarečo svojo roko v vesoljni svetovni sestav, da se zemlja kakor iskra utrne ter izgine v večnem prostoru.

To je teorija mrtvih src! In če se počasi seznanite z našimi slovenskimi razmerami, videli boste, da tudi med nami poganjajo mrtva srca, in tako dalje!«

Izpregovorivši vstane Filip Tekstor ter brez slovesa odide. Bogomir Lesovej še ostane. Z roko si podpira bolečo glavo ter skuša pregnati te misli, koščene, grozne in temne, ki so se mu zbujale med Filipovim govorom.

Bilo je že skoraj poldne, ko se povrne na Višavo. Ondi ga pričakuje obisk. Na dvorišču stoji voz, v katerega je vprežen mršav in suhorebrn konj. Na prvi pogled se je kazalo, da je to fiakarski voz. Začuden hiti Bogomir v zgornje sobane. Tam se mu z obilnimi pokloni predstavita gospoda z belimi rokavicami in v belih kravatah. Povesta mu, da sta odbornika lukovške kazine in da ga vabita na ples, ki ga priredi ta kazina v korist pogorelcev v ..... Imenovala sta mesto daleč v Nemčiji. Čula sta o njem, velikem posestniku iz mestne okolice, ter upata, da se bo udeležil, če ne, že zavoljo dobrodelnega namena. Bogomir plača vstopnico in obljubi priti. Na to se Nemca s pokloni odpravita. —

Sedmo poglavje

Schwarze Röcke, seid′ne Strümpfe,
Weisse, höfliche Manschetten,
Sanfte Reden, Embrassieren —
Ach, wenn sie nur Herzen hätten!
H. Heine

Mesto Lukovec, ki hočemo sedaj govoriti o njem, je glavno mesto slovenske pokrajine. Eno tistih mest je, ki jih je novošegna kultura prevlekla z barvo modernega bogastva, tako da prvi hip nekoliko očara oko, če stojiš na visočini ter zreš na skupaj stlačene stavbe pod seboj. Nova doba je postavila sredi staroverskih hiš tu in tam novo takisto moderno-eterično poslopje, katero napravlja vtisek, da se bo podrlo, če zemlja le malo potrepetá pod njim. Sicer pa se mesto odlikuje z nemško inteligenco, z umazanimi ulicami, slabim pomôstom in z veliko množico nemških napisov.

Zvečer se pije po nizkih, zakajenih sobanah kislo vino in vodeno pivo, kuje politika in se razpravljajo čudni nazori. Sploh je Lukovec mesto, kjer imajo jeziki prečudno svojo moč in te nehote zapredó v tisočero niti, če se morda tudi za ves svet ne meniš ter stanuješ kje visoko pod streho.

Denar ima svojo moč! Če nisi hišni posestnik, ali če vsaj nimaš dveh ali treh vinogradov, potem ne šteješ, potem si ničla. Hčere bogatašev se pošiljajo v Lindau ali druge nemške inštitute, iz katerih se črez nekaj let povračajo, cvetoče v nenaravni koketnosti. Ako hodiš po mestnih drevoredih, niti enega trenotka nisi varen, da ti ne zadoní na uho francoščina s strašnim akcentom ali pa govor v visoki nemščini, ki pa se tudi odlikuje s posebnim lukovškim akcentom. To so slovenske gospodične z nemško notranjostjo, z nemško vzgojo!

Razkazujejo se ti tudi zakonske ženice, v špicah in žametu. Oblečene so bogateje nego gospe v Parizu in žive tako, da spravljajo na beraško palico svoje uboge zakonske može, ravno tako kakor óne v Parizu!

Táko je to mesto, to nemško-slovensko mesto. Na bližnjem zvoniku je bílo pol devetih, ko se pripelje Bogomir Lesovej pred lukovško kazino. To središče nemškega življa v Lukovcu stoji na precèj prostornem trgu. Na eni strani ga obdaja majhen vrt, kjer se vse leto ne čuje slovenska beseda, kjer so še celo točajke naučene zabavljati na slovenski jezik. Lukovška kazina se že dolgo bori z denarskimi nadlogami in mnogo težko hipoteko mora prenašati ta stavba. Da niso nekateri zavodi imeli usmiljenja, bi bila morda že davno prišla na boben ter služila tako v podobo stranki, ki že dolgo časa umira po Slovenskem.

Bogomir mora čakati. Dolga vrsta vozov je pred njim, ki se počasi izpraznjujejo. Dospevši do vhoda odpre vozu vratca nekakšen portir, opravljen v ponošeno livrejo, držeč v rokah palico, ki je nosila debeli rumen gómb na svojem koncu. Ta maršalek se z veliko važnostjo globoko pokloni. A Bogomiru se vendar dozdeva, da diší po žganju, kar je bilo vsekakor mogoče. V veži regetá velika tolpa krščenic in kuharic, ki so prišle gledat svojo gospodo. Skozi to tolpo je moral vsak, ki je hotel dospeti k stopnicam. Pri tem so se morali poslušati vzkliki, ne vselej prijetni.

Vrh stopnic je prežal tako imenovani slavnostni odbor. Nekoliko navadnih, starih in mladih obrazov, prezebajoč v tankih frakih in razkazujoč bele kravate okrog suhih obrazov. To krdelce si je dajalo neznosno važnost ter s posebno navdušenostjo hrumelo vsaki ženski naproti, metajoč okrog s tistimi znanimi frazami, ki jih poganja lukovški parket.

Ta odbor se gnete ravno tedaj okrog visoke gospodične, ki se je brez dvojbe štela med lukovške zvezde. Bogomir zleze mimo in nihče se ne meni zanj. V temačni garderobi dremlje čuvaj in se niti ne prebudi, ko vstopi naš gost. Brez pomoči tega čuvaja se izlušči torej iz zgornje svoje obleke. Prvo, kar opazi potem, je družba častnikov. Pred visokim zrcalom stoje ter si češejo lase.

Bogomir stopi v sosednjo sobo. Povsod tuji obrazi. Tu so sedeli očetje, ki so prišli ne radi in samo svojim gospem in gospodičnam na ljubo. Že sedaj, ko se je veselica komaj pričela, so se grozno dolgočasili. Pušili so cigare ali pa zdihovali pri poluizpraznjeni kupi ter v duhu preračunovali, koliko bo stal nocojšnji večer. Tudi igralo se je. In črno krdelo prežalcev je oblegalo mizo, kjer se je tarokiralo ali preferansiralo. Ti gledavci so kritikovali vsako karto.

V kotu se je bila zbrala okrog političnega svetovalca — voditelja — tolpa ponižnih poslušavcev. Bili so fanatični obrazi s slovenskimi črtami ali z duhom germanskim. Govorili so o politiki ter metali kamenje na rod, ki je bil njih rod! Bogomir hoče hitro mimo.

Pri tem je čul nehote naslednji razgovor.

»Na njegov značaj ne dam črvivega oreha!« pravi eden z velikim nosom in dolgim obrazom.

»Ne sodi prehitro!« odgovori politični svetovalec. »Poslušajte mene! Poslušajte mene!« hiti oni z dolgo glavo. »Pri prvi volitvi bo Ernest Malec volil panslavista in črez leto dni bo sam panslavist!«

»Ni mogoče! Izkazal se je že v trdih bojih!« Politični svetovalec ni prenašal opozicije med svojimi pristaši, zategadelj je govoril te besede skoraj srdito.

A dolga glava nasprotuje.

»To je špekulant in špekuliral bo tudi s svojim prepričanjem!«

»Tiste jame so mu morda pojedle nekoliko očetovih grošev!« se vsili tretji.

»Kaj jame! Sin, sin, ta ga obira!«

Te besede je Bogomir še čul, potem pa prekorači prag sosednje sobe. V tej sobi je stal biljard, in igrali so štirje mladi gospodje. Zaspan točaj je markiral igro, a gospodje so kričali, v resnici prav grozno kričali. Bili so obrazi, malo nespametni, malo blazirani in nad vse prav mogočno dolgočasni. Nekaterim se je napravljala že lisa na temenu, in drobna stvarca z obrazkom, ki je komaj ušla šolski klopi, je bila odločno plešasta. Igrali so, kakor povedano, s kričečim navdušenjem, a igrali so slabo, zabavljali pri vsakem sunku na biljard ter se togotili na markêrja, da premalo piše. Bitja so bila to, ki so jih skrbne matere razvadile, ki se niso ničesar naučila v kratkem življenju, ki pa so sedaj, ko so imela pravico s frakom se plaziti po parketu, govorila o vsaki stvari, in sicer govorila, kakor bi bogve kaj vedela.

»Slaba deska to!« kriči dolgin, na katerem je bilo najzanimivejše to, da si je česal lase v velik rep okrog ušesa.

»Ta kéj, ta stara žlica,« vpije tista šibka plešasta stvarca, »bi bil za gnojne vile preslab.«

»Danes bo še kak Slovenec tu!« oglasi se tretji zaničljivo.

»Slovenska sodrga!« srdi se oni z repi okrog ušes. O Slovencih ni nikdar drugače govoril, kakor s to psovko.

»No, lepa družba!« dostavi tretji. Nosil je takisto rumeno laško obuvalo, da je bilo videti, kakor bi bos skakal okrog.

Bogomir pobegne v tretjo sobo. Tu je pripravljena restavracija: mize so z rumenimi prti pokrite. Pri teh mizah preží nekoliko točajev v ponošenih frakih in umazanih kravatah. Po zraku pa se je iz bližnje kuhinje razširjal duh ogrskega golaža, iz česar se je dalo sklepati, da se bo ta madžarska jed pri »supeju« o polnoči prav pridno naročala.

Dvorana, v kateri se je plesalo, je precèj visoka in obširna. Vrsta stebrov deli to plesišče v dva prostora. Od stropa visi nekoliko svečnikov, na katerih pa sedaj gori samó vsaka druga sveča, tako da ni bilo prave svetlobe. Ko je Bogomir vstopil, je šumelo tu notri, kakor šume zvečer čebele v panju. Godba, posajena visoko na galeriji, je ravno počivala, in plesavke in plesavci so se izprehajali v velikem kolobarju po parketu ter se sladko smejali. Če si tak parček, in posebno gospodiča v fraku, iz dalje opazoval, se ti je zdelo, kakor bi se črna muha spenjala po cvetoči roži. Dekleta, kar je resnica, so bila krasna: belih polnih rok na kupe in žarečih oči na izobilje. Črne muhe v frakih pa so zaljubljeno zrle svojim plesavkam v obraz, zvijale tankà telesca ter živo agirale z rokami, kakor bi bogve kaj duhovitega govorile. Prišedši bliže pa si kmalu opazil, da se ta duhovita govorica sukala samo o tem, kako se gospica danes zabava, kako je danes krasno, da se bo jutri lehko dolgo spalo in da se kaj takega samo v lukovškem kazinu napraviti dá, i. t. d. Sredi kolobarja, pod lestencem, na tako imenovanem otoku, so taborili bolj ostareli gospodje, vdovci, zasebniki, ki so se pri svojih visokih letih še vedno radi ogrevali o tistem ognju, ki nam ga v krvi užigajo nagi komolci mladih deklet. V tej družbi se je kazalo tudi nekoliko redov, a malo.

Ob straneh, na mehkih sedežih so čepele matere z zadovoljnimi obrazi ter se s pogledi ozirale po svojih hčerkah, in ti pogledi so jasno oznanjevali: »Kaj ne, to je dekle, moja hči!«

Po stranskih kotih so se šopirile gospe, ki niso več plesale, ki so pa pri takih prilikah rade razkazovale svoje drage obleke, svoja naga tolsta pleča in dolgi rep kipečih svojih častivcev. A zakonski možje so sloneli kje pri strani, pozabljeni in prave ničle nocojšnji večer. Vmes so se pletle vojaške uniforme, rožljale sablje, in star general s sivo brado se je trudil okrog mladega, krasnega dekleta, ki je koketiralo — ne s sivo brado, a z zlatim ovratnikom pod to sivo brado.

Summa summarum: mnogo smejanja, mnogo plesanja, mnogo nepotrebnega govoričenja in mnogo potú. V srcu pa je vendar čutil vsakdo, da je bilo lani in predlanskim ravno tako, in vsak si je želel, da bi bil že skoraj v gorki postelji. Če si pa vprašal koga, kako se ima, kratkočasnosti in izvrstnosti tega plesa prehvaliti ni mogel!

Bogomir sloni pri stebru ter opazuje to burno življenje pred seboj. Skoraj se je pričel dolgočasiti, kar se mu položi tuja roka na ramo.

»Vraga, ali si ti Lesovej, ali nisi?«

Vprašani se začuden obrne. Pred seboj opazi malo osebo v fraku in lakiranem obuvalu, ki se je svetilo kakor srebro. Ta osebica si je česala globoko na čelo svoje lase, kakor je bilo nekdaj pri otrocih navada, da je bil obraz videti kakor brez čela. Temu možu so se cedili lasje od dišav in na prsi si je bil nekje nateknil rdečo rožo. Pri vsakem koraku so se na nogah prikazovale krvavordeče nogavice. Bil je to elegantno-modern človek! Na fraku je nosil še celo rumene, zlate gómbe, da je bilo z ničevno svojo fiziognomijo v resnici podobnejši lakaju nego spretnemu in priljubljenemu plesavcu. V rokah je tiščal žensko pahljačo, ki si jo je bil izposodil pri svoji plesavki ter jo po plesu pridržal, da je vzbujal večjo pozornost.

»Ali si ti Lesovej?« vpraša še enkrat ter se pri tem s pahljačo vseka po suhem stegnu, kar je menil, da je silno elegantno. »Vraga, odkod pa je tebe prineslo?«

Bogomir ga nikakor ne more spoznati.

»Mene boš vendar poznal! Ferdinand Sodar! Na univerzi sva bila prijatelja!«

»Resnično! Ti si, Sodar!« odgovori hladno. Že na univerzi mu ni bil povšeči medenohinavski ta značaj.

»Bog te živi! Bog te živi!« govori oni. »Poglej, jaz sem zdaj notar v Lukovcu in denar si delam, ha-ha! A danes sem grozno presiran (notar Sodar je govoril rad v tujih izrazih), tu sem aranžér in skrbi imam, skrbi! Prijatelj, ti ne veš, koliko dá tako aranžiranje opraviti.«

»Kaj?« začudi se Bogomir. »Kako si prišel ti med preroke? Na univerzi si hotel pokončati vso Nemčijo?«

»Ej, univerza! Slaba šala, prijatelj! Sedaj smo v življenju in pametnejši in denar si služimo. Slovenščina je za dijake. Sedaj smo Nemci in v srcu smo bili vedno Nemci, kar je pametno. Slovenščina je za dijake! Hi-hi!«

In sam se je smejal temu hromemu dovtipu. Bogomir si je dejal sam pri sebi, da je to človeče ravno to postalo, kar je bilo o njem pričakovati. A mladi notar mu ne dá časa, da bi dolgo premišljeval o taki značajnosti. Zopet se udari s pahljačem po stegnu ter pravi:

»Ne stoj tu, kakor kip! Pleši vraga! Čakaj, predstavim te nekaterim gospodičnam, lepim in bogatim. O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela dote, in povedal ti bom, če boš hotel! Hajdi!«

Bogomir mora ž njim. In oni s pahljačo, s katero se je še vedno bíl po stegnu, ga vlači okrog med gospodičnami ter ga predstavlja: »Gospod Lesovej — gospica!« Bogomir napravlja svoje priklone. Mladi notar pa se radosti, da je zopet vzbujal pozornost s tem, da je kazal nepoznanega plesavca. Potem pa se postavi sredi dvorane, popravi si nekoliko obleko, da se zabliskajo krvavordeče nogavice, trešči s pahljačo ob stegno ter kriči: »Kadrilja! Gospôda, ka-dri-lja! Prosim dve koloni!«

Osmo poglavje

Kad prvi put do mene sjedjela,
te joj kradom modre oči pazih,
s divnom slutnjom nješto me prorazi,
i razigra od srca do čela.
kad joj danas pazim obraz mili,
oko mene vas se sviet zavrti,
zadrhče mi ko list srdce živo.
Stanko Vraz

Kadrilja v dveh kolonah! Kdo je ne pozna dolgočasnosti take kadrilje? Okrog tebe sopara, po parketu odtrgani kosci ženskih oblek, nad teboj bobneča godba, tebi nasproti pa bled človek, ki premika z nenaravno grandeco okorne ude. Tik sebe imaš družico, polovično opravljeno, z umetnim cvetjem črez in črez prepreženo in z obrazom, na katerem vsaka črtica oznanjuje, da hoče od tebe, svojega plesavca, kratkočasena biti. In končno še najhujše! V tvojem sosedstvu se je naselil zaljubljen parček, in ta se ti nosi kakor golob in golobica na strehi. Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj govoriti. Ali kaj? Tvoja plesavka te je pogledala že enkrat, dvakrat, in vselej manj prijazno, in končno se ji prav jasno čita na obrazku, da je neprijetno razočarana in da obžaluje, ker ima takega pusteža na svoji strani. Nekaj se mora izpregovoriti. Jezik se vendar le razveže in besede, katerih se je človek z vsemi svetimi prisegami ogibati zavezal, se ti izrujejo iz grla: »Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer?« — V resnici, tvoja usta so jih spregovorila, banalne so te besede! Otrpneš o njih kakor riba, zmrzla v ledu. A pomagati se ne dá: »Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer?« — Pa vir je vendar odprt. Potem si hipoma sredi govorice, živahne in navdušene. A ko je kadrilja končana, ne veš, kaj si govoril. In glava te boli. Da bi jo vrag vzel, táko kadriljo!

Bogomir si izvoli plesavko aristokratične zunanjosti in z nekako ošabnim obrazom. Bil je slovenski obraz, in da si ga ovil s pečo, bi bil mnogo krasnejši nego sedaj, ko ga je venčalo umetno cvetje. Precejšnja samozavest se je prodajala po tem obrazu, in Bogomir je kmalu zvedel, kje korenini omenjena samozavest.

Po splošnih prvih frazah mu je povedala, da je vzgojena v nemškem inštitutu in da tudi pri plesu nima navade govoriti s Hamletom besede, besede in samo besede. S tem je hotela izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne razgovore.

»Gospod Lesovej,« vpraša potem ponosno, »ali govorite angleški!«

Bogomir otrpne. Angleški? Kakor bi to bilo v Lukovcu kaj navadnega!

»Ne, gospodična! Ali govorite vi slovenski?«

Zasmejala se je ter odgovorila porogljivo: »Ne! Čemu vprašujete?«

»No, ker je slovenščina v tej deželi mnogo potrebnejša od angleščine!«

»Za kuharice in krščenice gotovo!«

Te besede spregovori prav zelo občutno. A vendar se ni hotela v resnici razsrditi, ker se je bala, da ji sicer odide prilika, pokazati svojo veljavo.

»No, ali angleška literatura vam bo znana?«

»Nekoliko, gospodična.«

»Kateri angleški pesnik vam najbolj ugaja?«

Že je hotel imenovati tebe, večni Shakespeare, a premisli se; Bog zna, kakov vkus ima te ženska! Zategadelj odgovori hladnokrvno: »Težko je soditi, gospodična. A recimo: Tomaž Buckle.«

In v resnici ni opazila jame, ki jo ji je skopal pred nožico s tem, da je slavnega zgodovinarja postavil na čelo angleškim pesnikom. Mirno in zavestno odgovori: »A meni ugaja najbolj Coleridge!«

»Coleridge! Dober poet je!«

»Ste li čitali njegovega ‚Starega mornarja’?«

»Ne, gospodična.«

»Škoda! To je prava poezija!«

In zdaj počne pripovedovati, kako je star mornar od treh svatov enega ustavil. Bogomir pa mora poslušati celo dolgo pripovest o tem nesrečnem mornarju: Kako je na jugu hudobno ustrelil ptico albatros, kako je potem razkačen duh preganjal ladjo, kako so tovariši pri luninem svitu pomrli, kako ga je sveta Devica z dežjem okrepčala, in káko pokorno je moral delati nesrečni mornar!

In Bogomir si je takoj raztolmačil položaj. Ta drobna ženska se je pred plesom iz kake knjige o angleški literaturi na pamet naučila poglavje o Coleridgeu in zdaj je s tem poglavjem mučila svoje plesavce!

Zrak naokrog se je izpremenil v tekoč svinec, in skoraj ni mogel več dihati. K sreči se je kadrilja končala. Bogomir se zahvali svoji plesavki za vkusni in poučni razgovor. Pogleda ji v obraz ter opazi, da si barva obrvi: pri desnem očesu ji je bila obledela polovica obrvi, da se je takoj vedelo, kje mejita priroda in umetnost.

»Nevarna ženska je to!« misli si Bogomir. »Barva si obrvi in z angleško literaturo pita svoje plesavce!« Z olehčanim srcem pobegne vstran. Kmalu potem pride njegova plesavka mimo. Vodil jo je gospod, ki je v življenju brez dvojbe prodajal rozine ali kaj takega.

»Gospod, ali poznate ‚Starega mornarja’?«

Vprašani razkorači obraz: »V Trstu sem jih poznal nekoliko!«

Sedaj je Bogomir za gotovo vedel, da se je gospodična na pamet naučila kapitel o Coleridgeu! Táka je ta ženska učenost!

Tedaj pa je prikipela veselica do svojega vrhunca. Že poprej se je pripovedovalo, da ima družba nečesa veselega pričakovati. Bolj posvečeni v tajnosti slavnostnega odbora so pripovedovali za trdno, da se bo o svojem trenotku tudi nekaj mask oglasilo ter s svojimi dovtipi pomnožilo izvrstnost nocojšnjega večera.

V resnici se hipoma odpro vrata iz ženske garderobe in v dvorano se vsuje vrsta kostumiranih parov. Maskirane so pa samo ženske. V tej družbi se je razkazoval nekakov vojvoda Alba z zajčje - plašnim obrazom; potem se je videlo nekoliko turških paš z obleko, ki se je dobro poznala z odra lukovškega nemškega gledališča; nekoliko Kitajcev in sploh enakih kostumov, ki se dajo po ceni napraviti ali pa pri gledališču izposoditi. Cvet vsem pa je bil markí Poza, lukovški markí Poza! Z obrazom, kakor ga imajo naši rovtarji, in s tankimi nožicami, ki pa že prav čisto nič méč niso kazale, je persifliral Schillerjevo dramo, da je bilo groza! Ta markí je pričel takoj z veliko strastjo plesati ter je bil v črnem svojem plaščku in z brezméčnimi nožicami brez ugovora smešna prikazen. Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni ta Maltezovec, pa je vendar (tako, da je vsakdo lahko slišal) vzkliknila: »Ach, wie herzig!«

In vi bi morali tedaj videti malega markíja, kako je zavihtel svojo glavo in plesal in plesal!

Ženske maske se razkrope med občinstvo, in kmalu priča glasno smejanje tu in tam, da so se začeli tisti znani napadi, ki hočejo biti dovtipni, a so skoraj vedno neslani. Tudi pred Bogomirom se ustavi maskiran parček: prva, črnolasa Turkinja s koketnim fesom; druga pa fantastično opravljena. Hotela je predstavljati spomladansko vijolico: tega dišečega cvetja je viselo vse polno okrog nje, in še celo glavico ji je pokrivala modra vijola. Pod modrim tem cvetom pa so se žarili rumeni lasje ter se čarobno družili z modrim cvetom. Krasna, ljubezniva je bila ta vijolica in nosek izpod črne maske zroč in pod njim rdeča usta so se videla Bogomiru nekako znana. Tudi modre oči je imela, ki so ga nagajivo opazovale izmed temnega žameta.

»Kaj stojiš tu, kakor bi bil lesén?« vpraša Turkinja.

»Doma ti pa kostanj kradejo, ti gozdni čuvaj, ti!« dostavi vijolica.

Bogomiru šine kri v lice. Usta so ravno tista, nosek tudi, in ti rumeni lasje! A vendar ni mogoče! Kako naj pride kmetiško dekle semkaj! Od samega začudenja niti besedice izpregovoriti ne more.

»Poglej ga, še vedno je lesén!« se oglasi zopet Turkinja.

»Saj sem ti pravila, da bo kaka kisla stvar!« dodá vijolica. Tudi te besede je čul tedaj v gozdu. Sedaj dvojba ni več mogoča. Oni dve smejoč odhitita v gnečo. Bogomiru pa pôlje čudna sreča po duši. Kakor bi se bil vsilil nebeški žar v dvorano, se mu vidi hipoma vse v večjem blesku. Še celo smešni plesavci so mu sedaj vzori moške lepote! Ničesar ni več premišljeval; samo to je vedel, da bo danes zopet gledal obrazek, ki ga ni mogel pozabiti od tistega dne. Danes je tu, in sedaj ni več smešno, če jo ljubi.

Tedaj pa se postavi naš Ferdinand Sodar sredi dvorane, tleskne s pahljačo po stegnu ter pove, da je ura polnoči in da zahteva zakon, naj se milostive gospodične demaskirajo.

Splošni »ah!« in »a!« se oglaša po dvorani. Gospodične snemajo maske, žanjejo pohvalo od svojih častivcev ter hite k materam, ki jih sprejemajo s skrbno-zadovoljnimi pogledi. Izvrstno se je posrečilo vse! Družba vstaja, da bi se odpravila k »supeju«. Gospodične in gospe se ogrinjajo z belimi mantiljami ter pobirajo cvetje, s katerim so jih obložili tlačani-plesavci. Tudi očetje prihajajo pravit, da so že zasedli prostore.

Ves ta čas se je oziral Bogomir kakor jastreb po dvorani. Izmed belih oblek in črnih frakov ne more opaziti vijolice, po kateri je hrepenelo njegovo srce. Končno jo ugleda. Ondi pri vratih v garderobo je stala — brez maske — ter snemala bele rokavice z belih rok. Pogled je obračala po plesavcih. Morda je iskala njega? V resnici se sreča oko z očesom. Bila je ona, kakor je živela v njegovem srcu! Dobro opazi, da se ji razširi lahnà rdečica po cvetočem obrazu, kakor se razširi jutranja zora po mladem nebu. Čaroben smehljaj se ji zaziblje okrog ustec — potem pa izgine v garderobi. Bila je ona in njega je hotela še enkrat videti!

»Lesovej,« se oglasi v tistem hipu notar Sodar, »dovoli, da ti tu predstavim svojega prijatelja, gospoda Viktorja Malca.«

Vsa poezija izgine pri tem imenu. Bliskoma se obrne — in pred njim zvija telo tisti dolgi človek z repi okrog ušes, ki ga je poprej videl pri biljardu. Nemileje mu usoda ni mogla ogreniti nocojšnjega večera! In ta človek naglaša še celo skupno sorodstvo! Bogomir nekaj odgovori, in sam ne ve kaj.

»Morda hočete z nami supirati?« vpraša mladi Malec.

»Obžalujem! Voz sem naročil, a tudi glava me močno boli. Predolgo sem že tu!«

»Škoda, dobrega šampanjca imamo.«

»Lahko noč, gospôda!«

V srdu zapusti dvorano ter se v pozni noči odpravi proti Višavi.

* * *

Med zimo je Bogomir Lesovej odpotoval. Imel je opravke v mestu, v katerem mu je umrl oče. Spravljal je zapuščino v denar. Tako je pretekla zima, in ko se je zopet povračal na Višavo, je bila že spomlad v deželi in kostanjevi gozdje v cvetju. Nekega jutra se oglasi pri njem notar Sodar. Pove mu, da ga samo mimohodé obiskuje in da gre na Nižavo, kjer obhaja hišni gospodar danes svoje godovanje.

»Kakor tihotapec se plazim danes tja!«

»Kako to?«

»Ernest Malec je postal črez noč narodnjak! Vrag vedi, kaj mu je seglo v možgane. Pri zadnji volitvi je volil narodno in sedaj ga pisano gledajo moji prijatelji in neradi bi videli, da se pečam ž njim.«

»A ti se vendar pečaš?«

»Moj Bog, kaj hočem? Moj klient je in pije se dobro vino pri njem. Tudi dekleta so lepa in bogata!«

Prijatelja se ločita. Ko dospe Ferdinand Sodar na Nižavo, je bilo skoraj poldne. Na dvorišču je stalo polno voz. Ernest Malec se je radostil svojega rojstva in je bil povabil gostov, da se je vse trlo po starem poslopju. V prostorni dvorani sta bili pripravljeni dve dolgi mizi in kmalu je sedela okrog njiju vesela in navdušena družba.

Deveto poglavje

Eine groẞe Epoche hat das Jahrhundert geboren;
Aber der groẞe Moment findet ein kleines Gesch′echt.
Schiller

Tu so sedeli! V srcih vseh je živel današnji dan in s težko dušo so ga pričakovali vse leto. Danes pa so sedeli pri mizi in z žarečimi obrazi si podajali roke. Vsi so bili tu in z radostno dušo pričakovali skled, da bi jih praznili. Sedaj in sedaj je privzdignil ta ali oni kupo, jo obrnil proti oknu in zaljubljeno-melanholično zrl na barvo cekinastega vina. In potem jo je izlil v želodec in dobro mu je dejalo po vseh udih.

»To je veselje!« vzklikne gospod Škrjanček, ki je leto in dan bil zakopan med akti v Lukovcu. Pisaril je v davkariji ter si bil počasi izpisaril svoje srce. Tega, kar imenujemo prepričanje, pa gospod Škrjanček nikdar poznal ni.

»To je barva, prava, poštena barva, ah!« In izpije in iz srca zdihne. Za njim se oglasi gospod Kremen, ki je bil sodnik v Lukovcu.

»To je pijača, Škrjanček! Ko bi človek takega vsak dan imel le en poliček! Škrjanček, vsaj en poliček, kaj ne?«

Izpije in žalostno povesi glavo.

»Poliček, Kremen, en poliček! Pa še nekaj, Kremen, še nekaj!« Škrjanček imenitno dene v gube svoj obraz.

»Poliček — pa suhega mesa, Kremen, takisto v skledo položenega med kislo zelje, Kremen!«

»Vem, vem!« odgovori Kremen, »potem bi si ne želel ničesar na svetu in rad bi delal in zobal prah v pisarni.«

Umolkneta in padeta po skledah, ki so se ravno servirale. Jed in pijača sta jima bili v življenju — ideal!

Tik njiju si je bil izbral danes svoj prostor gospod doktor Zima? Kaj bi bil naš gospod doktor Zima? Sedaj samo kos mesa z glavo, trupom in dvema nogama. Nekdaj je imel lep talent. A nesreča je hotela, da je spisal še precèj dobro razpravo o repatih zvezdah. Spisal pa je edino to delo, in (kakor je že pri nas v navadi) dobil ž njim patent do duševne lenobe. In v tej duševni lenobi si je zamastil in zamoril srce in dušo.

»Kako se vi zovete?« vpraša mladega človeka tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega pogleda. S svojim sorodnikom, pogorskim župnikom, je prišel ter zdaj tik »slavnega« doktorja sedel z vzvišenimi občutki in z verno vdanostjo sesal vase besede učenega doktorja. Bilo je to mlado srce, polno kakor kristal čiste ljubezni do slovenske domovine in polno najbogatejših upov za prihodnost. Bilo je to srce kakor mlado zelišče spomladi, potrebno podpore dobrega vrtníka. Bilo je to bitje, kakor jih ima mnogo naša uboga domovina in na katera bi morali vedno nebeškega blagoslova klicati, da bi nam zvesta ostala do počitka v grobu.

»Kako se vi zovete, mladi prijatelj?«

»Jakob Ozimek, gospod doktor.«

»Aha! Jakob Ozimek! Ozimek! Lepo ime!« In doktor Zima zgrabi velik šop zelene solate ter si napolni usta ž njo, da mu zastajajo glasovi v učenem grlu.

»Poglejte, Jakob Ozimek, vi ste še mladi, jako mladi! In to so lepi časi in upe si kujete v svojem srcu, bogve, kake upe. A nekdaj pridete do spoznanja, da vsi ti upi niso bili niti piškavega oreha vredni; pridete do spoznanja, da smo mi Slovenci ničle, ljubi moj Jaka Ozimek, slabotne ničle! Vidite, takisto slabotni smo, kakor drobna prepelica. Hitela je iz Afrike proti severni domačiji. Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj — v saharsko puščavo. Ondi je pa z žulji med perutmi obležala, obležala v pesku in pustinji! In potem umira in umre. Ha-ha! Kadar dozorite, Jakob Ozimek, pridete gotovo do tega spoznanja in povem vam, da vas bo to vse — prav malo skrbelo potem.«

Z groznim cinizmom je govoril te besede, vlival smrt v mlado dušo in trgal z neusmiljeno roko upe iž nje. In ali jih morda ni takih »pesimistov« v istini med nami, kateri nam s suhimi svojimi idejami ostrupávajo mladino? Da bi jih zadelo nebá prokletstvo!

Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane, ker pridno je pil.

Oni pa je tudi pil in objele so ga vinske močí. Strašna praznota mu je nastala v srcu. Kjer je klilo poprej mlado, živo cvetje, je hipoma pognalo resje in trnje! Zabvesi glavo.

»Torej, pravite, gospod doktor, da mi Slovenci nimamo nikake prihodnosti?«

»N-e-e! Ne, ne-e! Kaj hočemo mi Slovenci? Mi smo ničle, gospod Ozimek, prave ničle!«

Medtem se je življenje pri mizi razvnelo in hrup je nastal. Tu pa tam so žvenketale kupe in se pile zdravice. Iz tega kaosa pa se je začul sedaj pa sedaj gospod Škrjanček ali Kremen.

Ernest Malec je bil tisti dan židane volje. Tik svojega sorodnika, gospoda Lavrencija Sodarja sedi. In mnogo reči napravlja jima skrbi.

»Ej, ti Sodar,« toži Ernest, »cene ni, cene!«

»Prav res, cene pa ni!« odgovori Lavrencij s klavrnim glasom.

»Vina imam nakopičenega v kleteh, da ne vem kam ž njim! Ali cene ni, cene!«

In Ernest Malec se skloni k onemu rekoč: »Veš, kaj ti rečem, Lavrencij? Če bi takisto malo toča poškropila vinograde ter jih malo raztolkla, povem ti, kupčiji bi ne bilo na kvar!«

Tudi Lavrencij na široko razblekne svoj tolsti, široki obraz.

»Bogve, kako še pride,« reče potem, »bogve? Jaz pa sem letos tak, da se ne bojim črnih oblakov. Prav nič se jih ne bojim, bo vsaj vino kaj cene imelo! Ha-ha!«

»Istina, ceni bi ne škodilo, hi-hi!« Tako sta govorila ta dva poštenjaka. Na mestu, kjer nosijo drugi srce, sta imela brez dvojbe mehove, vina polne.

V najburnejšem hrupu se dvigne tedaj rakovški gospod župnik, Andrej Blagor, s svojega sedeža. Slabosti je bil vdan, da je v verzih napravljal najčudnejše napitnice. Poprej, ko so se napravljale oficialne napitnice, je molčal. Ali sedaj je prišla njegova ura. Pograbi kupo rumenega vina in vstane. Vsakdo je vedel, da pride napitnica. Vse umolkne. Gospod župnik pa takoj vkuje gospoda Ernesta Malca — v strašne rime. Na dolgo in široko ga primerja zlati posodi in v to posodo nameče vsakovrstnih biserov in dragih kamnov.

»On je zlata posoda,
k' ′ma ljubezen do svoj'ga naroda,
naj mu zažvenketá čaša,
če je taka tud' volja vaša!«

Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k domačemu gospodu. Takoj zadoní žvenket vinskih kup. Ali tedaj se odpro vrata in v sobo stopi — Bogomir Lesovej!

Ernest Malec obledí, potem pa mu prijazno hití naproti ter vzklikne, kakor bi se bogve kako veselil prišedšega gosta. S silno sladkostjo ga seznani z družbo. Ali na čelu se mu prikaže znoj v svetlih kapljah. Posadi ga na svojo stran ter mu natoči vina. Druga družba kmalu pozabi njiju in klepeče med seboj. Tudi ta dva se podasta v razgovor.

»Stric Ernest, vam bi se bilo gotovo čudno zdelo, če bi se ne bil oglasil danes tu pri vas. Ali prišel sem in srečo vam voščim, Ernest Malec, v spomin tistim, ki ste jih vi — pomorili!«

Vzame kupo s penečo pijačo in se nasloni proti onemu.

Le-tá se pretrese in roka na mizi se mu skrči v pest. Potem pa vendar odpije na zdravico. Od čela se mu udero debele kaplje na lice. S servieto si hitro obriše obraz.

»Pa je v resnici vroče tu!« pravi Bogomir hudobno.

»Vroče! Vroče!«

»Ali ostaniva pri svojem razgovoru! Stric Ernest, vi podpisujete tudi — menice?«

Ernest Malec obledi kakor stena. Ravno je hotel piti. Ali trepetajoči roki odpade kupa, da se mu draga pijača razlije po obleki in da se steklo žvenketaje razleti po tleh. Družba plane kvišku ter prihiti h gospodarju, ki brez močí in bled kakor kip sedi na svojem mestu.

»Potolažite se, gospodje!« reče Bogomir. »Govoril sem mu o starem prijatelju. Revež je samega sebe umoril in to zavoljo svoje žene. Tožna taka usoda je pretresla gospoda Malca. Dragi prijatelj mu je bil!«

»Drag, prav drag!« pritrjuje Ernest in beseda mu prihaja tako težko iz grla, kakor bi ga nekaj dušilo. »Saj ni nič, le pijte, gospodje! V moje zdravje pijte, gospodje! Le pijte, gospod Kremen, gospod Smola!«

In hipoma se zopet pomirijo.

Bogomir prične nanovo: »Vi torej tudi menice podpisujete?«

Oni ni mogel odgovoriti, samo debele svoje oči je s strahom, s smrtnim strahom uprl nanj.

Nekaj časa nastopi molčanje.

»Stric Ernest, koliko je vredna ta-le Nižava, koliko bi vi dejali?«

»Nižava? Vredna? Menim do štirideset tisoč goldinarjev.«

»Štirideset tisoč! Lepa posest! Vi torej podpisujete menice! In glej, jaz sem posestnik nekaterih takih papirjev!«

»Vi!« vzdihne.

»Jaz! In ako je Nižava toliko vredna, treba se mi pač ni bati, da bi kaj izgubil pri vas, gospod Malec?«

Ko ne dobi odgovora, reče še: »In pa saj bi tudi spodobno ne bilo, ako bi ljubljeni vam sorodnik pri vas izgubil svoje imetje! Ali ne, gospod Malec?«

»Ne, ne!«

»Vi podpisujete torej menice! In danes sem vas moral s tem razradostiti, da vsaj veste, v kakih rokah počivajo sedaj vaši podpisi. Ernest Malec, še enkrat na spomin tistih, katere ste vi — že veste!«

In ko sta izpila, reče glasno. »Sedaj, stric Ernest, bi še rad pozdravil domačo gospo in gospodične!«

»Na vrtu so!« zajeca Ernest. Ali bil je tako prestrašen, da ni mogel vstati. Otrpel je obsedel na svojem mestu, ko se je gost priporočal.

Tedaj pa se je gospod doktor Zima storil domačega.

»Počakajte, gospod Lesovej, ali kakor se že zovete, počakajte, jaz grem z vami! Počakajte! Samo to-le še izpijem!«

Ko se oni vidoma začudi nenaravni tej priljudnosti, pravi: »No, jaz sem doktor Zima! In to-le še izpijem, toliko boste vsaj počakali! Ni vraga, da bi ne!«

Potem si vlije natočeno vino v svoje grlo in, obrnivši se proti Jakobu Ozimku, izpregovori patetično: »Tako, Jakob Ozimek!« In poda mu roko: »Sedaj pa preudarite, kar sem vam pravil! Tehtne besede!«

Polasti se Bogomira ter ga potisne skozi vrata. Za njima pa gre Ernest Malec in kakor v megli ju vidi zapuščati sobo.

Deseto poglavje

Naš maček je ljub'co imel.
S. Jenko

Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična Meta in oddaljena sorodnica, gospodična Amalija Murnova. Kartali sta. Ž njima je igral notar Sodar in lasje so mu dišali po mazilih vsega sveta. Pri strani je še sedela domača gospa ter opazovala igro. Tik nje pa je slonel Filip Tekstor ter zrl skozi okno na cvetoči vrt. Malo se je govorilo. Samo mladi notar je sedaj in sedaj izpregovoril ter gonil enakomerno: »Prosim, gospodična! ... Dajte, gospodična! ... Vi pričenjate, gospodična, ako ste tako dobri!« in tako dalje.

Po peščeni poti prideta Bogomir Lesovej in doktor Zima.

»Kdo bo tu v lopi?« vpraša Bogomir svojega spremljevavca, da se je vsaj kaj govorilo.

»Kdo? Oj, le počakajte! Predstavim vas, na mojo vero, takoj vas predstavim!«

Stopita v lopo. Hišna gospa je takoj opazila novega gosta.

»Kako me veselí, gospod Lesovej, da tudi nas vendar enkrat obiščete! In tu je moja hči Meta in tu —!«

Hotela mu je predstaviti gospodično Amalijo Murnovo! A doktor Zima je bil tudi vstopil. Pri takih prilikah je navadno s svojimi podplati drsal po tleh, kakor bi se drsal po ledu. Tako se tudi tedaj pridrse do gospodične Amalije Murnove.

»Gospodična Amalija!« reče (in prikloni se nekako takisto, kakor bi se priklonil cerkveni stolp, ako bi se mogel), »gospodična Amalija, v pokorščini vam tu predstavljam gospoda Bogomira Lesoveja!«

Bogomir hitro pristopi. Nesreča je hotela, da je ravno tedaj pred gospodično Amalijo sedel njen ljubljenec, maček Amor, ter si lizal svojo nožico. Dolgi in lepo pisani rep pa je položil črez tla. Na ta rep položí Bogomir Lesovej težko svojo nogo. Zver potisne od bolečine nepopisen glas iz svojega grla; gospodična Amalija pa skoraj omedli. Dvoje je ljubila na svetu: tega mačka in pa dolgo zjutranje spanje.

Tudi doktorju se hipoma raztopi srce, v rahlem usmiljenju vzklikne: »Uboga živalca!« Skloni se in z roko pogladi Amorja, ki se je ječé stiskal k svoji gospodinji. Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v grozni nemilosti pri gospodični Amaliji.

»Trudna sem,« pravi postarana devica nato, »nočem dalje igrati!« Vstane ter se obrne proti doktorju Zimi: »Ali bi ne hoteli z mano na vrt! Lep izprehod bi bil!«

»Sluga pokorni! Sluga pokorni!«

Združena v harmoniji src odrineta. Ali vedenje priletne gospodične je kazalo povsem, da je užaljena

V lopi se prične živ razgovor, ki ga je vodil v prvi vrsti notar Sodar. Tudi hišna gospa pove sedaj to, sedaj ono. Hvali dobro letino, da je bilo lani žito prav bogato in da je letos strašno obilo solate. Vpraša tudi, če Bogomir obdeluje vrt na Višavi, če pazi družini na prste, da mu preveč ne pokrade. Čudi se, da ne pride nikdar na Nižavo in da more prebivati tako sam in zapuščen!

Bogomir je sedel črnolasi Meti na strani. Le-tá si skoraj ni upala povzdigniti obraza proti njemu. Malo je govorila. Ali v lice ji je bila prišla lehnà rožna rdečica. Bogomiru pa se je dozdevalo, da se je časih takisto na skrivnem izpod svilnatih trepalnic obračalo njeno oko proti njemu. Kje je že videl nekdaj ta črnolasi obraz in kje že čul njen zveneči glas? A notar je govoril toliko, da Bogomir ni utegnil premišljevati. Mladi človek je govoril mnogo in dovtipno. Pri tem pa je imel navado, da je patetično vil in povzdigoval svoje roke in da se je v prvi vrsti sam smejal slabim svojim dovtipom. Govoril je najbolj z gospodično Meto ter ji pravil slabo prikrite ljubeznivosti.Dekletu je gorelo lice.

Pri oknu pa sloni Filip Tekstor. Besedice ne spregovori, tako da nihče ne pazi nanj. Bil je kakor kip, mrtev in pozabljen. Ali ko mladi notar zopet napravi saltomortaličen poklon dekletovi lepoti, pristopi Filip hipoma k družbi.

»Gospod notar,« reče osorno, »ne trudite se brez uspeha in ne sleparite dekleta!«

Molk in osupnjenje nastaneta.

»Meta,« nadaljuje Filip z mrtvim glasom, »ne bo imela toliko dote, kolikor si je vi želite pri prihodnji svoji soprogi svoji! Saj vi gospod notar« — in Filip se suhotno zasmeje — »žensko lepoto kakor svoje kliente cenite le po — imetju. In prav delate!« To reče in odide. Za njim pa nastane čuden položaj. Notar je bil planil kvišku in sedaj je od jeze krčil svoje pesti. Gospa Helena je tolažila in posredovala, a notar se ni dal potolažiti. Nastal je mučen prizor.

Zdajci vzklikne hišna gospa: »Tu prihaja Ana, mlajša moja, gospod Lesovej!«

In kakor pride blagodejen dež na razsušene livade, tako je sedaj gospodična Ana olehčala mali družbi neprijetni položaj, ki so ga bile ustvarile besede Filipove. Pred pragom je obstala. Solnce je zahajalo tedaj in v zlatu se je žarilo večerno nebo. Ko je tako pred pragom stala, ji je plamtela v ozadju večerna zarja ter z rumenim svitom obdajala mehko in nežno dekletovo postavo!

»Vidite, gospod Lesovej, tu je moja Ana!« pravi gospa ponosno. Bogomir se lehkodušno obrne. Tedaj pa zre v mili in zardeli obrazek, ki je od prvega hipa, ko ga je bil ugledal pod senčnatim kostanjem, kraljeval v njegovem srcu.

Enajsto poglavje

In mein gar zu dunkles Leben
Strahlte einst ein süẞes Bild.
H. Heine

Bogomir vstane. Kri mu polje v obraz, a hipoma je zopet bled kakor sveča. Hči je Ernesta Malca! Ta misel mu kakor blisk prešine trpečo dušo. Ta stvarca, podobna dihu mlade pomladi, ki si jo je v svojih sanjah in sanjarijah obdajal z romantičnim svitom, ta stvarca je hči človeka, edinega človeka, ki ga je Bogomir na svetu sovražil! Bil je to grozen prevrat, toliko groznejši, ker je prišel čisto nepričakovano! Kaj bo sedaj? Kakor črn prepad se je odpirala pred koprnečim duhom prihodnost. Tema se mu je napravljala pred pogledom, in potno mu je postalo čelo. Niti pogledati si ne upa dekleta, ki je bilo medtem vstopilo. Gospa Helena opazi izpremembo, ki jo je gost kazal v svojem vedenju.

»Kaj vam je, gospod Lesovej?« vpraša skrbno.

»Nič, prav nič, gospa!«

In obriše si potno čelo.

Tedaj pa se oglasi gospodična Meta: »Jaz pa vem, mama, kaj je gospodu Lesoveju. Danes se z Ano ne vidita prvič! In to ga je osupnilo, ali ne, gospod Lesovej? Skoraj bi rekla, da smo stari znanci!«

»Kako to?« začudi se gospa. Tudi notar Sodar izrazi svoje začudenje. Gospodična Meta prične razpletati dolgo pripovest, kako sta se sestri napotili v višavske gozdove kostanj pobirat. Dobro sta vedeli, kako vestno čuva kostanj stari Jernej. Izposodita si torej kmetiško obleko pri Mici, dekli. Miha, hlapec, pa je moral na Višavo. Šel je tam mimo ter dejal Jerneju: tu doli ob dolgi poti kradeta dve kostanj. Onidve pa sta komaj pričakovali starega čuvaja in radovedni sta bili, kako se bo vedel, kadar ju spozna. A vso to krasno šalo je preprečil Lesovej, ki je prišel namesto starega Jerneja.

»In kaj je bilo potem?« vpraša notar radovedno.

»Ušli sva mu,« pravi Meta, »vsaj jaz sem pobegnila kakor strela, in kakor vidite, še danes me ni spoznal!«

»In gospodična Ana? Poglejte, kako je sumnivo rdeča!«

Tu se notar glasno zasmeje. Pri vsakdanjem mišljenju imel je tudi vsakdanje vedenje in istotako govorico.

»Tudi jaz sem mu ušla!« zdihne Ana sramežljivo in obrazek se ji razžari črez in črez do rumenih las.

»Aha!« zastoka Sodar.

Kakor v sanjah je čul Bogomir dolgo pripovest in razgovor za njo. Neprestano je premišljeval, kaj mu je sedaj početi? Včasih se je ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase, in dozdevala se mu je krasnejša od pomladanskega dneva, ki ima pisano svoje cvetje in solnčne svoje žarke. Tedaj je vedel zagotovo, da jo ljubi, a vedel je tudi, da je skoraj ljubiti ne sme, ker je hči človeka, ki je nekdaj pokončal vso srečo očetu njegovemu. Morda ga ona ne ljubi? Tu je bila rešilna misel! Kaj je on dekletu? Saj je še skoraj otrok! Če bi zvedel resnico o tem, potem bi jo lažje pozabil. Pozabiti jo! Kako se mu je duša stiskala v bolečinah, ko je to mislil! In pri tem se je spominjal še živeje, kako mu je v dolgi zimi sladki spomin nanjo razsvetljeval dušo in s kako srečnim srcem se je spomladi povračal v Lukovec, da bi jo zopet videl in zvedel, kdo je. In sedaj je hči sovražnika njegovega! Pozabiti jo mora! V spomin se mu nehoté vsilijo krasni Heinejevi verzi:

»In mein gar zu dunkles Leben
Strahlte einst ein süẞes Bild;
Nun das süẞe Bild erblichen,
Bin ich gänzlich nachtumhüllt.«

Zopet se ga polasti nova misel. Kaj, ko bi usoda hotela po tej poti sprijazniti sovražne elemente, po tej poti pokončati nekdanjo nesrečo ter jo nadomestiti z novo, sladko srečo? A vsekakor mora z dekletom govoriti! Položaj se mora razjasniti na eno ali drugo stran, hitro razjasniti! ...

Na dvorišču pred Nižavo so se poslavljali gostje. Ana je ostala pri strani. Bogomir pristopi k nji in ji podá roko: »Gospodična Ana,« ji reče tiho, da je čula samo ona, »jutri popoldne ob štirih bom pri ‚Prepadu’ in pričakoval bom vas!«

Ničesar mu ne odgovori. Roka, ki jo je bil prijel pri slovesu, se ji trese in krasno svoje oko upre vanj. Bilo je to pohlevno, proseče in milo oko. A ničesar mu ni odgovorila.

»In vi, sestrična Ana, boste li prišli?«

Skoraj ponosno ji izpusti roko. Bogomir se poslovi pri vseh ter krene po znani stezi v gozd. Noč se je bila napravila vtem in tu pod vejevjem je bilo skoraj popolnoma temno. Čuti ni bilo glasu in nočni mir je kraljeval po gaju. Na nebu pa se hipoma prikaže svetla luna in zvezda se utrinja pri zvezdi.

Bogomir dospe na mesto, kjer leži sredi gozda mala tratina. Lunini žarki padajo svetlo na ta prostorček ter obsevajo suho, temnorjavo travo. Sredi te tratine leži posekano deblo, črno in trohnelo. Na njem sedi Filip Tekstor. Z rokama si je bil zakril lice in čelo; črez roke pa mu padajo v neredu črni, dolgi lasje. V samoti sedi tu sam. Po daljnem gozdu pa vlada nočna tišina. Filip stiska krčevito dlani k obrazu, sedaj in sedaj mu zatrepetá telo in začuje se bolestno ječanje. Solze pretaka, solze iz trpečega srca.

Bogomir tiho pristopi. Oni ga ne čuje.

»Gospod Tekstor!« pokliče ga sočutno. Filip dvigne glavo.

»Kdo je? Vi ste, Lesovej?«

Ni mu bilo všeč, da sta se sestala na tem mestu.

»Videli ste me v slabem trenotku,« izpregovori ostro, »in sedaj boste menili, da imam žensko srce, ki se pri vsaki priliki topi v solzah.«

Vstane, a takoj zopet sede na deblo.

»Dejal sem vam nekdaj, da sem list, ki je padel z veje ter potem umira pod njo. Sedite k meni, če vas je volja poslušati moje besede. Videli ste, da sem solze pretakal, a sedaj se vam moram nekoliko opravičiti.«

Bogomir sede tik njega.

»Kaj menite,« prične zopet, »ali ima list, ki mrje pod vejo, ki v tožni jeseni na mokrih tleh pričakuje zimskih, njemu smrtonosnih viharjev, zimskih zametov, ki ga bodo umorili, ali ima takšen list zavest, kako uboga in kako zapuščena stvar je vendar? Ločen od matere svoje, redilne veje, in okrog njega polno bratov, ki so mu jih pokončale zime poprejšnje, ki mu torej jasno oznanjujejo njegovo usodo. Ubogi list! In če ima zavest o vsem tem, ubogi list! — Jaz sem takšen list, in jasno imam zavest, da umiram, da sem na večno odločen od veje, ki brež nje živeti ne morem.

Če me sedaj vprašate, kje sem se porodil, vam moram komaj povedati. K popolni zavesti svojega življenja sem prišel tu na Nižavi. A že moja otroška leta so mi kakor megleni jesenski dnevi, ki se jih nerad spominjam. Toliko vem zatrdno, da nikdar nisem imel človeka, ki bi me bil ljubil. Ko sem imel kakih deset let, mi je dejal nekega dne Viktor Malec: ‚Kaj boš ti, ki še očeta nimaš!’ Bilo je to pomladanskega dne in pri mizi smo sedeli in Viktorju je ravno tedaj sedla na čelo črna muha. Spominjam se tega dne, kakor bi danes bilo, in dobro se tudi spominjam, kako se je vse smejalo bistroumnim besedam mladega sinčka. Od tedaj sovražim tega človeka, a včasih se čudim sam sebi, da ga še nisem zadavil do sedaj. Njegove besede pa so ležale potem kakor teman oblak na življenju mojem in kakor črna senca se je vedno za mano plazilo vprašanje: kaj boš ti, ki še očeta nimaš! Postal sem bojazljiv kakor zajec, se ogibal vsaki družbi in premišljeval in premišljeval, kako je mogoče, da jaz edini po svetu tavam brez očeta. To so bili časi! Nekdaj sem se prebudil. To je bilo takrat, ko se mi je v gimnaziji odprlo zlato polje domovinske ljubezni. Saj jih poznate, tiste sladke trenotke. Človeku je, kakor da se je prebudil iz dolgega, dolgega spanja. Tedaj se mu pove, da ima domovino, majhno, zapuščeno in tlačeno domovino. Pove se mu, da jo sme, da jo mora iz vsega svojega srca ljubiti. In kako se to mehko, mlado srce oklene te domovine in vse misli so ji posvečene. Res, gospod Lesovej, sladka je vsaka prva ljubezen, ali najsladkejša, najsrečnejša je tista prva, komaj zbujena mlada ljubezen do domovine. Obenem se zbudi v našem srcu tisto poetično, prekipevajoče sovraštvo do naših tlačiteljev. Kako znajo mlada srca sovražiti! Res je, da se potem okruši to sovraštvo in da človek, stopivši v življenje, marsikaj z drugimi očmí opazuje nego poprej v prvi mladosti.

Mi, gospod Lesovej, smo pri sedanji vzgoji — Nemci s slovanskim mesom. Naša beseda je slovanska, ali nje pomen je — nemški. Naše mišljenje je nemško, če tudi menimo, da je slovansko. In jaz sam, kakor me vidite sedaj pred seboj, sem nemška fraza, ki je postala meso v slovanski obliki. Naše vedenje, naša svojstva, naša znanost, vse je nemško, in čutimo se kakor v tuji obleki, ki nam je na vseh mestih predolga in preširoka. Hotel sem slovanske vzgoje, ali dati mi je niso hoteli. Vzorna želja mi je bila, iti na slovansko univerzo ali v Krakov ali v Varšavo ali v sveto Moskvo. Tedaj pa je posegel moj varih, gospod Ernest Malec, v življenje moje in hotel, da bi se drgnil tudi jaz po uglajenem tlaku ter šel ali v Gradec ali na Dunaj, kjer se delí kruh nemške olike. Postavil sem se mu po robu in pobegnil od doma, a kakor hudodelnika so me pripodili semkaj nazaj. Končno mi je izginila vztrajnost, povesile so se mi peroti in sedaj sem kakor vulkan, ki je izbljuval iz sebe vse ognjene moči. Kmalu je oživela vera, da nisem pri pravi pameti, in vsak hlapec je imel pravico me zasmehovati. A nihče me ni zasmehoval bolj nego hišni sin Viktor in vse se je smejalo in bilo zadovoljno.

Tolažil sem se, da postanem zakonito polnoleten in da postanem tedaj tudi gospodar svojemu imetju. In tedaj sem hotel v kraje svete in blage, kjer teče vir neskaljenega slovanstva. Postal sem polnoleten. Takrat pa so dejali, da sem fantast in da bi ne vedel s svojim denarjem pošteno gospodariti — podaljšali so zategadelj na vse večne čase varištvo nad menoj ter mi pokončali vse, vse upe!«

Umolkne in zopet prične tihotno ječati. Potem pa zašepeta: »Končno pa me je udarila še ta nesreča. Ali kaj vam hočem govoriti o tem. Presmešno je tudi!« ...

Ko dvigne obraz, opazi Bogomir v luninem svitu, da se je bila razprostrla ognjena rdečica po bledem tem obrazu, kakor bi se Filip Tekstor sramoval samega sebe. Bogomir se spomni tedaj gospodične Mete in njenega častivca, notarja Sodarja, in skoraj je vedel, o kaki nesreči je hotel govoriti prijatelj.

»Resnice vam nisem govoril, gospod Lesovej,« prične oni nanovo z zamolklim glasom, »resnice vam nisem govoril, trdeč, da me v življenju ni ljubil nihče. Kakor v sanjah se je še spominjam nje, ki je nekdaj sijala s solncem milobe svoje v moje ubogo življenje, ki me je nosila na rokah, ki sem ji bil vse in ki je potem izginila od mene, kakor izgine vila sredi noči z luninim svitom. Morala je to ženska biti kakor boginja in čista kakor angel božji! Zdaj še mi noč in noč počiva v sanjah trudna glava na rahlih njenih prsih in sladka njena usta mi govoré tolažbo in ljubim jo goreče, iskreno. In kako bi je ne ljubil, saj je bila vendar – rodna mati moja. Kje bi bil že, če bi ne imel spominov nanjo!«

Razširi se mu vtis sreče po bledem licu, potem pa vstane ter vzklikne navdušeno:

»Vi imate srce, gospod Lesovej, in zategadelj hočem vam odkriti svoje svetišče, da boste tudi vi gledali zorni nje obraz. Umrla je že davno in še sedaj jo vidim bledo na mrtvaškem odru. A v mojem srcu še vedno živi in bo vedno živela. Bila je lepa kakor boginja in čista kakor angel božji.«

Izvleče zlat medaljon nekje izmed obleke ter ga odpre.

»To je vse, kar mi je ostalo po nji! In če bi oni vedeli, bi mi vzeli tudi ta zaklad. Pogledite, ali ni to utelešena poezija, ali ni kakor oblaček, ki v solnčnem blesku plava po jasnem obnebju!«

Bogomir Lesovej pristopi. V luninem svitu pa jasno spozna drobni obrazek — svoje matere, kakor ga je kazala podoba na steni! —

Dvanajsto poglavje

Ljubezen je bila, ljubezen še bo,
ko tebe pa mene na svetu ne bo.
Narodna pesem

Mnogo se je že pisalo o ženskem srcu. Izvrstni pesniki so to srce primerjali vrtu, polnemu pisanega cvetja, ali pa zlati posodi, nasuti z biseri, ali pa morju, zeleno modremu, ki se mu v prečistem dnu šopirijo rdeči biseri in mnogobojne trave. Imenitno je vprašanje, so li te primere upravičene, ali ne? Mi pa tega vprašanja ne bomo razpravljali. Ako je žensko srce vrt, poln cvetja, pa je tudi resnica, da se tam med cvetjem in dišavo vije dostikrat kača, ali galantneje rečeno, kačica, vitka in mrzla. In ako je to srce posoda, nasuta z biseri in dragimi kamni, je pa zopet resnično, da se med temi dragotinami nahajajo tudi ponarejene, samo oko slepeče dragocenosti. In ako je končno to srce čisto, mirno morje, vendar je pa tudi istina, da priplava tu sèm med morske bisere in pisane trave marsikatera hudobna riba ter iz te krasote, iz varnega in skritega zatišja, preži na nedolžni svoj plen.

Ali Ana Malčeva je imela še dobro, čisto in neskaljeno srce, ki je bilo polno tiste vzvišene deviške samozavesti. V prvem trenotku, ko se je bila po Bogomirovih besedah zavedela, ji je skipela duša in se ji razburila mirna površina mladega srca.

Potem pa je še dolgo premišljevala te besede.

Kako vedenje je bilo to? Vedenje Bogomira Lesoveja se ni dalo opravičiti ne z moraličnega, ne s stališča ženske vrednosti. Pri »Prepadu« bo! ... Bodi! ... Kaj njo to skrbi? ... Kaj ji hoče? To bo jutri čakal, sedeč na tisti leseni klopi! In prevzeto srce njegovo se bo od bolečine in razdraženega ponosa stiskalo, ker nje ne bo. In še prosil ni, kar zapovedal ji je. Meni nič, tebi nič zapovedal! In s tistimi očmi gledal ... ali oči ima v resnici lepe, in visok je, tako visok, da bi jo moral privzdigniti, ko bi se mu hotela okrog vratu okleniti ... Tu pa je stopila naša Ana hipoma na prepovedano stezo. A s silo je otresla take misli iz male glavice, s srdom, tako da je bila prepričana, da se ji oči blesketajo v sovražnem svitu. (Tega opaziti pa ni bilo moči, ker je bilo temno, a ti, bravec dragi, uganeš takoj, da se je ta razprava v mislih vršila ponoči, v postelji.) ...

Taka hudobija! Njej kaj takega prisojati! Da bi prišla, in sama prišla! Čemu? Saj si nimata ničesar povedati. In kaj bi se govorilo, če bi ju kdo videl? Tam okoli pase včasih domači pastir, in ta bi lehko vse videl! Ko bi jo privzdignil, ko bi se mu ravno hotela okrog vrat ... In zopet je bila tu ista misel. A zopet je morala s silo iz vroče glavice, ki jo je tedaj gospodična Ana stiskala v belo blazino.

Ne pojde, ne! Tisočkrat ne! In vzklonila se je kvišku in podprla glavo z roko ter zrla v temo, rjavo temo. In pred dušo ji stopi živa podoba. V duhu je pri »Prepadu«, v katerem pada nižavski potok šumeč črez pečine, naravnost v reko, mirno Grčave tekoč. Tik »Prepada« na leseni klopi pa sedi Bogomir Lesovej in grozno zre in od srda stiska pesti, včasih pa gotovo, brez dvoma gotovo, malo zakolne ... A nje ni, prav resnično je ni! V temno noč bo čakal, čakal brez uspeha ...

Potem pa ji je glavica padla na mehko zglavje in iz misli se ji je hipoma izbrisala zanimiva podoba. Preden pa je naša Ana zaspala, se je čulo v sobi kakor ihtenje ... jok ... Kako je to prišlo, ne vemo. Čemu bi se bila tudi jokala? ...

Saj je tako gotovo vedela, da jutri ne bo prišla k »Prepadu«.

Solnce je bilo skoro zatonilo. Kostanjevi gozdi so se pripravljali k počitku in potihnila je sapa, ki je med dnevom šumela po njih vejevju.

Gospodična Ana se je bila izmuznila z Nižave. Hotela je biti sama. Na večer je tako prijazen izprehod v pomirjenih gozdih.

K njemu ni hotela, seveda ne! Ali videti ga, od strani ga videti koprnečega in njenega prihoda brez uspeha pričakujočega — to bi bila radost!

Prav tiho izgine v gozd in koraka pod širokimi kostanji. A ne po prostorni — Bog varuj! — temveč po stranski stezi, o kateri óni gotovo še vedel ni.

Pred malo dnevi je bil dež pomočil pota v gozdu. Še so tu in tam stale mlakuže, in naša gospodična je morala sedaj pa sedaj nekoliko privzdigniti dolgo obleko, da se je koketno prikazala drobna nožica. Ali tu v samoti ni bilo rahlega, s salonskimi idejami napolnjenega srca, da bi bilo občudovalo to krasno delce stvaritve.

Vendar tu je moral takoj biti »Prepad«! Že se je čulo šumenje potokovo iz globokega jarka. Še malo korakov — in videti se je morala klop, in na nji — tisti koprneči človek! Hotela je prav varno pristopiti in izza skritega drevesa ozreti se proti njemu. Samo en pogled! Potem pa kot blisk odtod.

»Ana!«

Glas, s katerim je te besede izpregovoril, je bil mehak, iz srca kipeč.

Gospodično pa pretrese strah. Kri ji zatopi lice in ne dá se popisati srd njenega srca. To je bila strašna nesramnost, da je ni pričakoval na klopi, nje, ki ni hotela priti, temveč le iz zatišja ...

A sedaj je ta hudobni človek stal tik nje! Izza drevesa je bil stopil, da sama ni vedela kdaj!

Ravno pri njej na levo je vodila steza v gozd. In glejte, še pogledala ga ni, ampak plaho je zbežala po tej stezi v temni gozd ...

* * *

Strah je bil preobdal dekleta. Vse moči njene duše so se uprle, uprle proti njemu, ki jo je videl v takem položaju.

Dalje in dalje hiti. Trnje ob stezi ji trga nežno obleko. Ali ona tega ne čuti in ne opazi, da se je mrak ulegal med grmičevja in da so se pričele že nočne sence razprostirati pod košatimi vejami. Morala mu je uiti! Ali nesrečna usoda! Steza jo pripelje do precèj širokega jarka. Deževje ga je bilo izkopalo v teku časov, globoko izkopalo. Ozka, samo pastirjem služeča in nekdaj obe strani vežoča brvica, je ležala sedaj globoko v prepadu. Zadnja ploha jo je bila odplavila. Na levi in desni tik steze pa se širi gosto trnje, da ni moči preriti teh seči. Med vejami so se bile naredile že tako čudne teme, da Ana že pri goli misli skoprni, da bi ondod iskala zavetja.

Ubogo dekle je v grozni stiski. Naposled se pa skloni tik debla na mehki mah, da bi ga počakala. In čemu bi se tudi bala? Moral jo bo pustiti pri miru, da odide domov po poti, ki je po nji prišla.

Njen preganjavec pa je prihajal počasi za njo. Poznal je kraj in dobro vedel, da se mu krasni plen ujame v samo sebi nastavljeno mrežo.

Kakor je upal, tako se je zgodilo. Boječe dekle se končno stisne k staremu deblu, ki je z mahom obraslo razprostiralo veje nad njim. Njena bela obleka in pa še bolj beli vrat se črtata od temnega mraka. Gozdni ponočni duh pa je napolnjeval prostor naokrog.

Ali vsa srčnost se je bila raztopila v njeni duši. Z rokama si je zakrila obrazek in skoraj vdano pričakovala njega. Nočna, pogozdna tihota je bila prišla tudi v njeno srce, in ko je tako tu slonela, bilo jo je skoraj — strah!

Kar se začujejo njegovi koraki. Še bolj krepko si zatisne oči. Prijazno ne bo sprejet, ta človek, ki jo je sam, edino on sam vrgel v tak položaj.

»Ana!« izpregovori in zdajci obstoji pred njo. In mehko prime njene ročice, da bi jih odpravil od razburjenega lica. To se mu sicer posreči. Ali ko hoče privzdigniti tudi glavico, da bi ji zrl naravnost v obrazek, to se mu ne posreči. Srdito, prav gotovo srdito obrne pogled od njega ter zre proti sencam v logu, kakor bi ji bile te dokaj prijetnejše od njegovega obraza.

Oni je držal njene roke. In ko le neče razburjenega obličja obrniti proti njemu in ko čuti, da se ji tresejo te ročice in da pričenja jokati, reče dobrovoljno: »Ana!«

In potem privzdigne to drobno osebico k sebi, ji položi glavico na svojo ramo, položi prav rahlo, takisto, kakor se vzame otrok v naročje ter se mu položi glavica na ramo.

Nekaj časa je sicer skrivala, sramežljivo skrivala razburjeno lice, ali viri nam pripovedujejo, da se je potem, ko jo je nosil po slabi stezi in ji rahlo govoril sladke in mehke besede, kmalu umirila ter se mu oklenila okrog vrata, se naslonila z drobno glavico na njegovo ramo, si zatisnila oči in poslušala, kaj ji je govoril.

Viri nam še pripovedujejo, da se je Ana vdala, prav čisto vdala v svojo usodo. In ko je prišel Bogomir Lesovej na mesto, kjer so veje globoko visele na stezo, tako globoko, da je moral ukloniti svojo glavo, je poljubil pri tem vroče dekletovo lice. Ana pa se je bila že tako zelo vdala svoji usodi, da je tudi tedaj ostala mirna. In ako nam viri govore resnico, je oklenila bele roke še tesneje okrog njega.

Pri »Prepadu« stopita torej tik roba ter zreta v dolino, tja na belopenečo reko, ki je drevila globoko pod njima valove svoje. Bila sta srečna. In v tisočeri radosti koprni dekle po njegovih poljubih. Tudi tu — zunaj seče — se je napravljala skoraj noč. V dolu, v Rakovcu pa zapojo tedaj zvonovi in možnarji pokajo.

»K jutranji birmi je došel knezoškof,« pravi Ana, »in njemu zvone.«

»Veselo zvonjenje,« odgovori Bogomir, »in misliva si tedaj, da tudi najini ljubezni zvoné, Ana, tudi najini ljubezni!«

Trinajsto poglavje

Videl povsod si, kak iščejo d'narje,
kak se le vklanjajo zlat'mu bogu.
Prešeren

V Rakovcu ob vodi se je imela deliti sveta birma. Vas z raztrganimi strehami in umazanim zidovjem je bila olepšana tisti dan kakor nevesta pred poroko ter se je šopirila v zelenju in cvetju. Povsod se dvigajo mlaji proti nebu in vihrajo pisani trakovi. Pred cerkvijo pa stoji velikanski slavolok z znanimi prekipečimi napisi; okrog tega slavoloka razstavlja in ureja vaški učitelj svojo mladino ter ji zabičuje, kako se ji je vesti ob škofovem dohodu.

Za vasjo v bregu plapola ogenj; strelci nabijajo topiče in v žerjavici belijo palilno železje. Sedaj in sedaj buti strel, da se pretrese hrib in dol. Vmes se oglašajo zvonovi visoko v domačem stolpu, kakor tudi v podružnih stolpičih po hribovju naokrog.

Prihitelo je ljudstva, da se napravlja gneča po vasi. S cvetjem olepšani otroci se tirajo tja in sèm ter s svetlimi pogledi pričakujejo sreče današnjega dne. Prodajavci (po vedenju in mišljenju sorodni tisti drhali, ki jo je nekdaj Jezus iztiral iz svetišča) kriče pred božjim hramom ter hvalijo na vse pretege sladko svoje blago. Tu in tam se prepirata dva zavoljo prostora in napravljata hrup, kakor ga sodni dan ne bo čuti. Mestni gospodje se prikazujejo v množici in s kmetiškimi dekleti uganjajo neslane svoje šale. Mestne gospodične pa kupujejo znane verze in na uho si pripovedujejo, kar so čitale na belih listkih ...

Knezoškof je moral dospeti vsak trenotek v vas. Pred župnijo so ga hoteli pozdraviti najprej. V ta namen se je zbralo pred visokim vhodom obilo duhovščine in druge gospode. Še celo Ernest Malec z Nižave je prišel ter se sladkal duhovnim prijateljem. Domači župnik, gospod Andrej Blagor, hodil je nemirno od enega do drugega. Skrbelo ga je in v strahu je živel.

»Kake volje bo danes? Bogve, kake volje bo danes?« povpraševal je boječe.

»Ko sem bil zadnjič pri njem, se mi ni videl visok,« odgovori mu župnik Reber ter lehkodušno dostavi: »No, ali midva sva součenca!«

Služboval je pri osamljeni cerkvici v pogorju, toda v veliko svojo zaslugo si je štel, da je bil součenec knezu in škofu.

»Leskovškega je menda dobro pretipal,« oglasi se dekan Muhar iz Rovt, »ali ta nima nikdar svojih računov v redu. Tudi cerkvene posode, še celo krstni kamen in sveto olje ni bilo v spodobnem redu. Knezoškof je bil menda silno razdražen.«

»Moj Bog, kake volje bo danes! Moj Bog!« ihti Blagor.

V tistem hipu priropoče po vaškem trgu star in težak voz ter obstoji pred družbo. V veliko njeno radost stopi z voza stari graščak iz Soteske, grof Anton Babo. Ž njim pa je prišla tudi prekrasna hči, grofica Lina. Grof Anton je bil zastopnik starega plemiškega plemena, aristokrat, kakor jih ima malo, zelo malo zemlja slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve, se ume samo ob sebi.

Z ošabnim pogledom premeri pričujoče, poda roko dekanu Muharju in se hladno prikloni domačemu župniku. Potem pa se prične razgovarjati s starim kanonikom, ki je bil že prejšnji večer prišel iz mesta. Druga družba je spoštljivo umolknila.

»Kdaj je dospeti Njega knežji milosti?« vpraša grof zaspano.

»Vsak trenotek!« odgovori kanonik in sreča se mu sveti na obrazu, da ima čast razgovarjati se s tako visokim gospodom.

Pri strani ob farovškem vrtu je sedel na plotu gospod Lavrencij Sodar. Potil se je in z modrim robcem neprestano oral po tolstem svojem obrazu. Tik njega je slonel sin, notar, ter se — posebno od tedaj, ko je prišla kontesa — očividno nekoliko sramoval družbe neokretnega očeta, ki je venomer stokal, tožil o vročini in o dolgem času.

»Kaj se je vraga spomnil ta Malec, da me je posadil tu sèm na solnčno vročino, da se pečem kakor ovca na drogu!« se togoti stari.

»Ne preglasno, ata!« ga tolaži notar, »da vas kdo ne čuje!«

»E, naj me čuje ta ali oni! Čemu sem tu, bi rad vedel in — basta! Ali ta Malec se dela, kakor bi bil pameten in modrost zajemal z loparjem — mi pa smo sami bedaki! ′Le pridi, boš videl, da bo prav!′ To je bil odgovor, če sem hotel vedeti, čemu naj postavim telo svoje v Rakovec naprodaj. Kaj mi hoče škof? Dolžan mu nisem nič, in on meni nič — in tedaj basta!«

S strahom se je oziral elegantni sin po oddaljeni družbi, če morda ne opazovuje kdo smešnoprozaičnega prizora pri plotu. Ali ravno tedaj so se gospodje stiskali okrog grofa, ki je pripovedoval, kako čvrstega zdravja je bil knez in škof, ko je zadnjič obedoval pri njem, in kako ljubeznivega vedenja. Vse je vestno poslušalo. To pa je onega na plotu razkačilo še bolj.

»In ali se je kdo kaj zmenil zame? Tu na soncu me puste, kakor pijan kmet starega svojega konja. Ko pa je prišel ta grof, ali nisi videl, kako se je vse sladkalo, kako se je vse uklanjalo kakor dračje v pišu? No, Lovre Sodar ni zadnji!«

In iz žepa je izvlekel debelo, umazano listnico ter udaril ž njo po brunu v plotu, rekoč: »Ta je grof vseh grofov — in basta!«

»Pst, pst!« hití mladi Sodar.

»Nekaj ima ta Malec,« prične zopet stari, »nekaj ima, ali kaj? To že veš, da je povabil škofa na Nižavo, da bo prenočil pod njegovo streho. Čemu? Če sem hotel vedeti, je trobil vedno: ′Počakaj, vse boš zvedel; videl boš, da bo prav!′ Sedaj pa čakam tu na vročini, kakor hlapec farovški, ki gre na vrt spat, gospodje so pa pri kosilu.«

Godrnjaje je spravil debelo, umazano listnico.

»Srečo pa ima ta Malec! To je resnica. Zadnje čase je ril po tistih jamah ter hotel kopati rudo. A zakopal je zlato in pošteni, stari svoj denar, ki si ga je Vid Lesovej prisluževal v potu svojega gorjanskega obraza. Šlo je vse po vodi in sedaj je ta Ernest Malec, ki ga vidiš v oni gosposki družbi tam — berač, berač ti pravim.«

»Pst, pst!«

»Čemu pst? Kdor je berač, naj se ne dela, kakor bi spal na rumenih cekinih, ki jih je že davno vzel vrag — in basta! Pa šele ta sin, ta Viktor. Vedno se poja s konjem okrog in živi v veri, da je vsaj baron ali pa vitez. No, ali sedanje dni ste otroci vsi nič vredni, vsi, pravim.«

Notarju je čelo potno orosélo. Dobro je vedel, da se je govor nevarno zasukal.

»Vsi otroci ste malo prida,« se jezí oče, »in do roditeljev nimate spoštovanja. Ne spoštovanja, ne ljubezni!«

»Tu vendar ni mesto, da tako kričite!« odgovori notar skoraj togotno. Zdelo se mu je, da se je grofica ozirala po njem.

A stari se ne dá utolažiti:

»Pač res! Ne spoštovanja, ne ljubezni. Kdor nima otrok, je srečen na zemlji. Koliko sem zapravil zavoljo tebe denarja, težko pridobljenega denarja! In kaj si zdaj? Nič. Notar hočeš biti, a še vedno sezaš v moj žep. Tebe in tvoje notarstvo moram rediti sedaj. Če ti pa rečem najmanjšo besedico, se jeziš, kakor bi stari ljudje ničesar govoriti ne smeli. Igraš cele noči in laziš za ženskami kakor turški sultan. Živeti hočeš, kakor tista bleda smetana na Nižavi, tisti Viktor, ki mi želodec preobrača, če ga le vidim. To ti rečem, tako ne pojde dalje, in basta!«

Starec se je v resnici srdil. Na tolstem obrazu so se mu napele očí in srpo je gledal po sinu, ki je previdno molčal, da bi očeta še bolj ne razjaril. A le-tá je čutil potrebo, ohladiti svojo jezo. Ker ni imel pri roki prijatelja Malca, ki je vse to povzročil s čudnim svojim vedenjem (kakor je menil Lavrencij Sodar), ohladil je svoj srd nad sinom.

»Nikar me ne jezi, Nande,« oglasi se zopet, »nikar me ne jezi! Ti misliš, da jaz ničesar ne vem. Ali jaz vem vse, prav vse! Včeraj si zakvartal pet goldinarjev in s točajkami se pečaš, kakor bi se to brez denarja dobivalo. A denar je prva stvar na svetu, to si ubij v glavo, da boš vedel enkrat in vselej!«

Ko sin (ki je predobro poznal varčno in kočljivo naravo svojega očeta) ničesar ne odgovorí, ponavlja še enkrat: »Ti meniš, da ničesar ne vem. Pa se boš prepričal, da vem vse. Če me boš dalje tako srdil, ti bom napravil nekaj, da ti bodo na glavi vstajali lasje, ki jih mažeš, kakor smo mazali nekdaj os pri vozu!«

»Da v svoji govorici ne morete nikdar zatajiti nekdanjega voznika!« oglasi se sin zbodljivo.

Lavrencij Sodar je bil namreč v mladih svojih letih voznik ter si je potem s krvavo skopušnostjo pridobil in pripotil veliko imovino. Sedaj, v starih letih se ni rad spominjal nekdanjega svojega posla. Samó, kadar se je v jezi spozabil, mu je ušla beseda, ki je pričala o njegovi preteklosti. Sinova opazka ga je torej še bolj razburila: »Kaj, ti se sramuješ očeta svojega? Lehko se smeješ, ker se oblačiš bolje od cesarskega sina. A nikdar ti ni bilo skrbeti, ne za obleko, ne za jed in ne za druge reči. Ali oče tvoj, otročè! (Tu mu je bil glas mehak, kakor bi se mu hotelo jokati!) ... oče tvoj je moral stradati in preganjati uboštvo, spati na slami in piti vodo. Ti pa si ležal takoj na mehkih blazinah in drugega dela nisi imel na tem božjem svetu, nego da si usta premikaval, ko si jedel. Tako je, in basta! Zdaj mi pa očita moje vozništvo! Lepa je ta!«

»Ata,« tolaži ga sin ponižno, »saj veste, da nisem mislil tako.«

Ali stari se ne dá utolažiti.

»Nekaj ti bom napravil, Nande, da se ti bodo ščetinili lasje. Če umrjem, ti zapustim revno pest tisočakov in ne vinarja več. Videl boš, da bo tako. Vse drugo pa dobé tuji ljudje, in basta!«

»Molčite vendar, ata, saj nisva sama!« zdihne notar.

»Bom pa molčal, če govoriti ne smem!« odgovori oni ostro, »dandanes očetje tako nič več govoriti ne smejo.«

Nekaj časa molčita. Stari brenči tja predse. Končno se mu kri umiri in sin se mu prične smiliti: delal mu je krivico, razsrdil se je samo nad Ernestom! Notar pa je tudi vedel, kako se mu je vesti proti očetu. Delal se je torej, kakor bi bil silno užaljen. Séde na plot tik starega, se ozre enkrat in dvakrat proti nebu, zdihne sedaj in sedaj in tuga se mu razlije po vsem obrazu. Očetu se topí srce: saj je bil to edini otrok, in — hiša je imela denar.

»Nande,« vpraša rahlo, »Nande, ali si jezen?«

»Kako bi ne bil, če vedno ravnate z menoj, kakor tedaj, ko sem še po šolskih klopeh trgal obleko?« 

Zdihne ter pogleda proti nebu.

»Staremu človeku se ne sme vse v zlo šteti,« odgovori oče, »vidiš, jaz te imam veliko rajši kot ti mene.«

Pravil mu je na dolgo in široko o gorki svoji ljubezni, koliko mu hoče zapustiti po smrti in kako da se le zanj — za svojega edinega sina — trudi in muči. Sin takoj porabi mehko to priliko.

»Ata,« pravi ponižno, »že dolgo časa imam željo izpregovoriti z vami o neki važni stvari.«

V hipu se prične stari bati, da bi mu sin ne iztisnil kaj denarja, kakor se je pri takih domačih prepirih rado dogajalo.

»Po moji smrti,« spregovori hitro, »dobiš tako vse. Ali v življenju, Nande, moraš biti varčen in ne smeš zapravljati! Naj zapravljajo drugi, ki bodo na stare dni še beračili.«

Notar se ni dal odstraniti od naskoka: »Prav važna stvar je! ...«

»Moj Bog!« zahiti starec ter vidno obledi. »Pa vsaj nimaš dolgov?«

»Ne, nekaj bolj važnega je.«

»Povej že vendar!«

»Oženil bi se rad.«

»Oženil!«

In skrbnemu očetu se olajša srce. »Čemu ne, če imaš dobro nevesto. Si že kaj izbral?«

»Sem! Upam, da bo tudi vam po godu. Dobre hiše je hči!«

»Prav tako! Dobre hiše, ta je prva, in basta!«

»Morda ste že sami ugenili?«

»Ne, ne, le govori!«

»Meto z Nižave si mislim!« —

»K-a-j, Meto z Nižave, ha-ha!« Stari se spusti s plota na tla. »Kaj praviš? Meto z Nižave? Hčer Ernesta Malca?«

»Ravno tisto! Menim, da mi ne bo treba brez uspeha vprašati.«

Staremu je izginila poprejšnja rahlost z lica, prikazale so se prvotne, vsakdanje, trde in neusmiljene črte.

»Glejte no,« pravi ironično, »in jaz o tem ničesar nisem slutil.«

»Take stvari se ne razvešajo po cerkvenih stolpih.«

»Meto! A si že govoril z dekletom?« ... Nekako čuden, skoraj sovražen pogled šine proti sinu.

»Ne še. Upam pa, da me ljubi.«

»Ker te dobro poznam, ti tega ne verujem. Torej je še nisi vprašal?«

»Ne še.«

»Prav tako, a dostavljam še, da je nikdar vprašal ne boš.«

Zadnje besede je govoril v srdu.

»Ata!« —

»Nič ata! Če nimaš možgan v glavi, ti moram s svojimi priskočiti. Meto z Nižave! Iz te moke, ljubi Nande moj, ne bo kruha. Prvič zategadelj ne, ker nikdar ne dovolim, drugič pa zategadelj, ker nikoli dovolil ne bom!«

»Ata,« vzklikne notar kipeče, »ne teptajte mi sreče!«

»Ej, to je prazna beseda. Ti boš nesrečen! Ti, ki ti je vsaka točajka, če nosi zaručene lasé, ideal, ali kako že pravite učeni ljudje! To pravi drugim, a ne staremu, rodnemu očetu. Meniš pač, da boš sédel k polni skledi. Pa je že vse izpraznjeno, sinko! Prav vse! Ernest je berač, kakor sem ti že pravil in na Nižavi ni njegova niti opeka, ki s strehe pade.«

»Vi se šalite, ata!«

»Veruj, kar ti pravim. Saj nisi slep, a jaz poznam razmere. To vse je prišlo, kakor je moralo priti. Nekdaj je izteknìl v svojo nesrečo črno prst tam v nižavskih gozdih. Domišljeval si je, da je izteknil železno rudo. Saj veš, kako je ril potem v zemljo, kako si je naročeval delavcev in rudarjev. In kopal je in kopal in zakopal je v črno zemljo rumenjake, ki so žvenketali Vidu Lesoveju nekdaj po vrečah! Privlekel si je od vseh strani strojev vsake vrste in druge ropotije. Kuhali in topili so in poskušali vse vprek. Ali stopilo in zakuhalo se je nižavsko bogastvo, hi-hi! Rude pa ni bilo! In še danes je ni, ljubi sinko moj, in to niso šale, dragi moj!«

»Kdo bi si mislil, da je tako hudo.«

Mladi notar je govoril to že mnogo manj kipeče nego prej, ko je govoril o nesrečni svoji ljubezni.

»Hudo! Malec skriva, kar se dá. V svilo oblači svoje ženske, a še prtenína bi bila predraga, če bi jo morali plačevati s svojimi denarji. Že davno sem slutil vse in že dobri dve leti bo tega, kar mi je pojasnil denarnega zavoda agent, kako in kaj. Že takrat so ga pestili Židi in že takrat se je govorilo marsikaj! Že takrat niso več snemali lukovški mesarji pred nižavsko gospôdo klobukov z glave, ker je skoraj vsaka kost ostajala na dolgu. Denar je — čast, in če ga nimamo, nam je odvzeta čast in slava. Takšen je oče Malec! A če ga zdaj tam-le med gospôdo opazuješ, se dela in vêde, kakor da ima kapitala preobilo in na ostajanje. V resnici pa ga tarejo na vseh oglih dolgovi. Samo oni kislici na Višavi je dolžan nad štirideset tisoč. Ali ta ni sam in, če danes zapoje boben, se oglasi še drugih cela armada!«

»Moj Bog, moj Bog!«

Sedaj je bil notarjev glas suhoten in trd. —

»Srečo pa ima vendar! Oni na Višavi hrani celo butarico njegovih meníc in če danes zažvižga, pa se na Nižavi vse podere in raznese. Meni ta kislica višavska takoj ni ugajal! Ima že tak obraz, ki ni ne to, ne ono. V prvem hipu sem vedel, da to človeče o kupčiji in trgovini ničesar ne vé. Narôči mu, naj ti kupi dva centa suhih češpelj, in videl boš, da ne bo pametno izvršil tega težavnega posla. Čemu so taki ljudje na svetu in čemu morajo ravno take ničle denar imeti? Ali meniš, da bo zažvižgal in zabrlizgal, kakor bi to storil vsak drugi, kakor bi to storil jaz, in tudi ti, sinko? Pričetkom je malo nože pobrusil, ali sedaj stavim staro svojo glavo, da se bo zagledal v tiste rumene lasé rumenolične Ane na Nižavi! Ha-ha! Na zdravje! Zavrè mu srce, zavrè mu pamet in učakali bomo, da pozabi na težko butaro menic in da požrè Vida Lesoveja groše Malčev rudokop, kakor je že pozobal Gregorjeve! To pa vem, dragi sinko, da Lovra Sodarja grošev ne bo pozobal, teh pa ne, in basta!«

»Kaj mi je početi, ata?« vpraša sin ponižno, skesano.

Sedaj je bil čisto ozdravljen!

»Kaj ti je početi? Pameten bodi in očeta slušaj"«

Sin se zamisli; staremu pa se napravi satirična poteza okrog tolstih usten.

»Jurist si, Nande, ali vendar ti hočem dobro svetovati! In to brezplačno, kar v tvoji pisarni ni navada.«

»Kaj mi svetujete?«

»Ti bi se rad ženil in pravico imaš na svoji strani. Ženi se, a ženi se modro. Ženitev je loterija, v kateri se težko kaj dobi. Navadni nespametneži ž njo vse zaigrajo. Na primero, ta kislica višavska bo ž njo vse zaigrala, hi, hi! Ti, Nande, bodi modrejši. Kaj je ženska! Če je stara, ima vsaj to dobro, da bo zmerom stara ostala. Če je pa mlada, se pa postara, in kaj ti hasne to potem? Konec je takšne, da je vse eno in isto.«

Sin se zagleda v jasno nebo. Sedaj ni več zdihoval. Ko sin ničesar ne odgovori, prične stari nanovo: »Ako že hočeš v jarem, vzemi — Murnovko. Ni stara, ni mlada. No, mnogo se nikdar ne postara. Doma ima hranilnične knjižice, obligacije in gotovine po vseh zabojih. Travnik na Selih! Gozd pod Logom! To so lepe reči, sinko moj! Cenim jo na sto, na stopetdeset in to niso šale, sinko moj! Vzemi jo, in basta!«

»Premislim si stvar.«

»Vzemi jo in prav bo. Ona te tudi vzame, to vem, ker sem že malo od strani pozvedoval, hi, hi!«

Sin se zopet zagleda v jasno nebo.

»Meta ni zate, dragi moj! To bo draga ženska. Zategadelj si jo izbij iz glave!«

Satirična poteza okrog tolstih starčevih usten se pogloboči.

»Še nekaj je, Nande! Ker sva že toliko govorila, se pogovoriva še o tej stvari. Meta ni zate, ker tiči še nekaj drugega vmes, hi, hi!«

»In kaj?«

»Nič posebnega! Malenkost! — Vzel jo bom — jaz!«

»Vi, ata!«

»Jaz, in basta! Z Ernestom sva že vse dognala, ljubi sinko moj, hi, hi!«

Mladi se ni mogel zavedeti od strmečega začudenja, ker ravno v tistem hipu so zagrmeli možnarji in dvorni kapelan je prihitel k družbi z novico, da je knez in škof pri vhodu v vas stopil z voza in da bo takoj na mestu. Govorica potihne. Vse je osuplo in velik nered nastane v družbi.

»In mi ga pričakujemo tu,« vzklikne župnik Blagor, »in vsak človek je moral vedeti, da bo izstopil zunaj vasi!«

»Tu je,« odgovorijo drugi.

Počasi je tedaj po vaškem trgu prikorakal knez in škof Janez Evangelist. Bil je tiste dni star že skoraj sedemdeset let. A starost mu ni mogla skloniti visokega telesa. Kakor neomajan hrast je bil in nekaj poetičnega je obdajalo velečastno mu podobo. Ali tega poetičnega vtisa ni napravljal ves ta blesk, ki ž njim obdaja cerkev svoje kneze, niti vijoletni talar, niti z zlatom obrobljeni predpasnik. Tudi ostro risani obraz, ki je kazal strogo aristokratične poteze, je poviševal imenitnost knezovega vtiska, ali poezija je kipela edino le iz modrih oči, ki so izmed bleska z neskončno ljubeznijo opazovale pregrešni svet ter že naprej oznanjevale, da rade odpuščajo. Knez Janez Evangelist je imel globoko modre oči, katerih miloba še zdaj ni pozabljena in še zdaj uživa nekaj zgodovinskega spomina.

V solncu se je žarilo zlato na njegovi obleki in obdajala ga je tolpa v srebru in zlatu. Ali nad zlatom in srebrom je prevladal rahli knezov pogled. —

Ugledavši družbo pred župnijo, sname knez takoj triogelnik z glave ter ga ponosno odda lakaju. Potem pa ročno pristopi in poda roko domačemu župniku, da jo poljubi.

»Kako sem srečno iznenaden, da vas vidim tu, ekscelenca!« ogovori z zvonečim glasom grofa Antona.

Cerkveni in posvetni aristokrat si podasta roko in grofu je žar sreče za nekaj trenotkov omečil ostri obraz.

»Knežja in škofovska milost,« odgovori grof vdano, »tudi moja hči si ni hotela kratiti sreče današnjega dné!«

»Pobožnega otroka imate, grof Anton! Znano mi je in iz srca vam vosčim srečo k temu.« —

Kontesa Lina je prihitela z žarečim obrazom. In ko ji je podal knez belo svojo roko, padla je na kolena, da bi poljubila prstan na tej roki. Rahlo in galantno jo je dvignil. Pri tem pa je kazal vedenje pravega kavalirja, kar je knez Janez Evangelist v istini tudi bil, povsod in pri vsaki priliki! V družbi se je videlo nekaj dolgih obrazov, in pozneje se je morda tu in tam izrekla hudobna beseda o tem, kako se je knez vêdel nasproti grofici. A knez Janez Evangelist se je tolažil z izrekom: Honny soit qui mal y pense. —

Z bistrim pogledom je premeril potem drugo družbo. Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so si v svesti, da jih ne bo prezrlo knežje oko. Drugi, manj veljavni, morali so ostati v ozadju. A najzadnji, skoraj pri župnijskem zidu, se je tiščal stari kaplan Primož Varen! V večnih potrebah je služboval pri gorski cerkvi, jedel sok, pil vodo ter razdajal vse, prav vse, kar mu je donašala uboga službica. Danes je prišel, da bi videl svojega kneza in škofa. Bila sta součenca nekdaj, ali pri njem — kapelanu brez konkurza ni to veljalo ničesar. Prišel je v slabi obleki, na nogah pa je nosil obuvalo trdo okovano, kakor ga nosijo kmetje v pogorju. Niso se ga razradostili tovariši in čuli so se glasi, da bi bil prav naredil, da ni hodil takega slavnostnega dneva od doma. Tik zida se je torej skrival, da bi ga ne opazil knez. A opazil ga je vendar. Množica mu je morala napraviti prostor, in prej nego se je Primož Varen zavedel od sreče, mu je držal knez že obe roki ter vzkliknil: »Primož, ali tudi še živiš? Gospod je nama obdal z večnim snegom trudni glavi. Moj Bog, kje so časi, ko sva vsako spomlad opazovala, kako so švigale lastovice pod sinjim nebom? Ali se jih še kdaj spominjaš tistih dni? In svetega Vida donečih zvonov?«

Tožno pristavi:

»Prelepo poje svet'ga Vida zvon,
kater'ga slišal več ne bom!«

»In svetega Vida donečih zvonov, ali se jih še spominjaš? Morda jih nikdar več slišala ne bova!«

Obrne se k družbi:

»Sedaj je čas, da gremo v cerkev!« Vzame slugi triogelnik, si pokrije glavo ter odide s spremstvom v župnišče. Primožu Varnu pri zidu pa so kakor lešnik debele solze lile po licu: »To je knez, to je pravi knez!«

Štirinajsto poglavje

Ein gutes Volk — und Vater dieses Volkes,
Das, dacht' ich, das muẞ göttlich sein! —
Don Carlos, III, 10.

Knez in škof Janez Evangelist je ravnokar prestopil cerkveni prag ter šel, obdan z mnogoštevilnim spremstvom, pred véliki oltar. Po cerkvi je natlačeno pobožnega ljudstva, a navzlic temu vlada sveta tihota po visokem prostoru. S kora samo pojemajo glasovi veličastnega speva: »Ecce, sacerdos magnus!« Povsod goré med zelenjem in cvetjem sveče in svečice. Vmes pa plavajo oblaki vonjavega kadila in dišava se razprostira okrog vitkih stebrov. Pri vélikem oltarju plamté posebno debele sveče in njih dim se dviguje kvišku in kakor s tenčico prepreza podobe in oltarno zlatnino. Pri barvanih oknih prihajajo solnčni žarki v božji hram in objemajo svetnike in arabeske, da se blesketajo in mnogovrstno izpreminjajo. Vladala je tista poezija, ki je tako bogato vpletena med obrede katoliške cerkve.

Bogomir Lesovej je slonel pri zidu in skoraj omamil ga je ves ta blesk, katerega je danes prvikrat opazoval. Posvetnjak je bil prišel v cerkev, ker je vedel, da pride tudi Ana. Nekaj časa jo je iskal med množico v cerkvi, ali brezuspešno. Potem pa se je voljno prepustil vtiskom blesteče božje službe. Sam knez in škof je opravljal sveto mašo. Po dokončanem opravilu pa je odšel v zakristijo.

Tedaj je bilo, da je Bogomir Lesovej dvignil pogled proti visokemu oboku. Nad zakristijo pri širokem oknu, kjer je bil gospôdi odmenjeni prostor, je slonel grof Anton ter premikal ustna v neprestani molitvi. Napravljal je križ za križem in se skesano trkal na prsi. Tik njega je stala ponosna in nedosegljiva grofica Lina v čarobni svoji krasoti. Mrzlo se je ozirala po množici pod sabo, in tedaj, ko je Bogomir dvignil obraz, se je srečala s pogledom njegovim. Niti črtica se ji ni izpremenila na zornem obrazu, ali vendar se je Bogomiru dozdevalo, da je nekaj trenotkov na njega oprlo njeno oko. Takoj se je obrnil proti oltarju ter skušal misli prestaviti na drugo mesto. Obračal se je po cerkvi ter prešteval s trakovi in venci olepšane otroške glavice. Tudi bele peče je pričel šteti — ali končno je vendar zopet dospel s pogledom do širokega okna, kjer je kakor kip nepremično stala kontesa Lina. In zopet se mu je dozdevalo, da ga opazuje mrzlo njeno oko. Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat. Končno pa se mu vsilijo v spomin še Prešernovi verzi:

Trnovo, kraj nesrečnega imena;
Tam meni je gorje biló rojeno
Id dveh očés čistega plamena.

Postane mu pretesno v širokem hramu in pot mu oblije čelo. Prerije se med množico do izhoda ter stopi duševno prečudno utrujen na jasni dan, kjer je solnce obsevalo bele šatore in kjer so zvonovi bučali izmed visokih lin. —

* * *

Po dokončani birmi je šel knez in škof na Nižavo, da bo gost pri Ernestu Malcu. Spremljevala ga je dolga vrsta voz, tako da se je prostorni dvorec v hipu prenapolnil. V dvorani so sedli k obedu, pri katerem je nadvladala duhovščina. Ženske so bile izključene; v tem je bil knez tako strog, da se niti domači gospe ni odkazal prostor pri mizi. Knez je navadno le malo časa ostajal pri obedih, med katerimi ni rad govoril veliko. Tudi danes je kmalu vstal ter odšel v svoje sobe. Gospode pa je prosil, naj še ostanejo, naj, če se jim ljubi, tudi kaj zapojo. Vse je radostno o toliki prijaznosti, sevé mirno radostno. Kopica mladih duhovnikov skoči v kot, in komaj se dobro vrata za škofom zapro, že pojó: »Preljubo veselje, oj kje si doma?«

Hišni gospodar sili družbo jesti in piti. Kjer se mu ponudi prilika, stiska roke, in kjer le more, naglaša z veliko navdušenostjo, kako je srečen, da ga je knez in škof tako visoko počastil. Knezova strežaja donašata težke posode ter servirata z nekako ponosno galantnostjo jed in pijačo. Staremu Primožu Varnu pa se je stajalo srce, videč te strežaje v taki pridnosti. In ko mu eden prinese starega vina, se mu zasveti oko. Priljudno natoči kupo, pograbi onega za rokav, s srebrom obrobljeni, rekoč dobrovoljno: »Pij no, in ne strézi vedno, hudika!«

Strežaj prime leno za kupo in s kisloošabnim obrazom posreblje nekaj kapljic. Mož je hotel s tem nekako na vnanje pokazati notranje prepričanje svoje, da je pri takih prilikah knezov lakaj morda mnogo več nego župnik s pogorja! Po črni kavi, med katero so mladi duhovniki popevali: »V gaju zelenem na lipovi veji,« je póčila vest, da bo knez sedaj delil svoje avdience. Govorica takoj utihne in marsikomu se je videlo na licu, da mu vest ni prav po godu. Zapuste obednico in se preselijo na koridor. Kmalu se prikaže galonirani škofov strežaj — in izreče prvo ime. Poklicani se pretrese, si pogladi s kariranim robcem obraz, se pogleda malo pod noge — in odide za slugo. Mnogo jih pride na vrsto: potem pa se vračajo, ali potrti ali pa radostni, kakor je knez ravno delil svojo milost ali nemilost.

Naposled pride zopet sluga ter zanoslja: »Gospod Filip Tekstor!«

Le-tá urno pristopi. Pri strani ob zidu se je tiščal in nihče ni hotel govoriti ž njim.

»Kaj hoče ta izprijeni dijak pri knezu?«

Skoraj glasno so se napravljale take in enake opazke. Ali Filip odide s strežajem. Pri vstopu v visoko škofovo sobano se mu nekoliko skrči visoka oseba. Pri vhodu obstoji. Ker so bile pri oknu spuščene zavese, je vladal skoraj mrak v prostoru. Knez je bil, kakor znano, jako nervozen, zategadelj ni ljubil jasnih, solnčnih žarkov ...

Ravno vhodu nasproti je viselo na steni velikansko zrcalo. Ko se mu oko privadi mraka, opazi Filip, dvignivši pogled, ondi v steklu temno svoje obličje.

Knez, sedeč na mehkem stolu, obrne obraz proti njemu. Z belo roko, na kateri je tičal drag kamen, pa si je dal opraviti pri cvetju, ki je v dragoceni vazi stalo na mizi.

»Poklical sem vas,« spregovori zveneče, »ker ste po grofu Antonu izrekli prošnjo, da bi smeli z mano govoriti. A zdaj bi rad vedel, kaj hočete vi od mene?«

Ko se Filip ne gane z mesta, zgrbanči se čelo knezu in škofu. V veliki milosti mu je dodelil avdienco, a zdaj neče izkazati spodobnega počaščenja višjemu svojemu pastirju; sedaj tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi poljubil prstan na blagoslovljeni roki. V tem pa je bil škof Janez Evangelist jako občutljiv!

»Kaka je torej želja vaša?« vpraša znova ter nekako strastno prime za zlati križec, ki mu je visel črez prsi.

»Knežja milost,« odgovori oni mehko, »prišel sem k vam prosit — miloščine in sedaj sem v stiski, kako bi besede uvrstil, da bi vam, knez in škof milostivi, prijetno donele in vam ne utrudile visokega duha! Dana vam je oblast, dane so vam moči in pravice in izročenih vam je toliko talentov, da vam bo težka odgovornost, če jih ne boste obračali v prid.«

Knez vstane s svojega sedeža. Nekje pri oknu pa je bil prišel solnčni žarek v sobo ter mu obsijal prstan na roki, da švigajo iskre ž njega. Ta govorica, ki je bila nenavadna za knežje uho, je pri tej priliki vendar povikšala pozornost pri knezu.

»Vi ste dejali, da prosite miloščine,« izpregovori dobrovoljno, »a reči moram, da vaš govor ni tak, da bi vzbujal usmiljenje in dobrotljivost. Toda moje srce je mehko in kjer sem videl v resnici potrebo, sem delil vedno s polno roko, ker je nam ravno dan poklic celiti rane in brisati solze!«

»Lep in blag je ta poklic! Ali miloščine ne prosim zase, pač pa za trpina, ki nosi na svojem telesu toliko ran, da jih niti Job ni toliko imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že toliko solzá, da bi se napolnilo ž njimi jezero; za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja sama pod njim.«

»Kdo je to?« vpraša knez sočutno.

»Ta trpin« — in Filip v strasti pristopi — »ta trpin, knežja milost, je ubogi narod, stanujoč in zdihujoč po ubornih slovenskih kočah, narod, ki tava v duševni temoti od stoletja do stoletja kakor bolnik, ki ne more niti živeti, niti umreti.«

Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje Filip: »In vi, knez in škof milostivi, boste vprašali sedaj, čemu vam vse to pripovedujem? Vprašali boste: ali nisem v ljubezni služil svojemu stanu? Ali nisem delil dobrot svete vere z vdanostjo in prepričanjem? Ali nisem pohajal bolnikov na revnih ležiščih ter jim vlival tolažbe v dušo, ko se jim je odpirala večnost? Ali nisem vestno delil med ubožce, kar mi je ostajalo od mize, in ali nisem vsekdar učil ljubiti svojih sovražnikov ter jim odpuščati vsako krivdo? Blaga dela so to in večno plačilo vam izostalo ne bo! Dane pa so vam še višje moči in pravice in izročeni so vam talenti, a nekaj ste jih zakopali v zemljo, kjer leže brez prida in koristi. Kaj ste storili za narod trpeči? In če bi le-tá od najvišjega pastirja svojega zahteval račune, bi morali vi, knez in škof milostivi, s krvjo obliti spoznanje, da se opravičiti ne morete!«

»Ostre so besede vaše!« odgovori knez, ne v srdu, ker je vsekakor občutil, da sveti ogenj, plapolajoč v mladi duši, vsaj nekoliko opravičuje predrzne besede.

»Čul sem že o vas fantastih,« ponavlja knez, »a da ste tako žaroviti, nisem menil. Toda svet ni takov, kakor se slika v vaših dušah. Višjih razmer zahtev še ne poznate, Filip Tekstor! če pa kaj časa živeli, jih boste tudi spoznali!«

»Višjih razmer zahteve,« vzklikne Filip, »kaj so li drugega nego pregreha zgodovinskih časov? Niso jih poznali naši apostoli, niti učenci in nasledniki njihovi. Te višje razmere zahtevajo, da mora okostenéti vsak ud naše družbe, da si mora zamoriti sam sebi duha, da mora potem nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, če tudi cvete naokrog pomlad, pojo ptice pod nebom in se žari priroda v vsej svoji krasoti. Višje razmere so samo izgovor in vsak, kdor se ne upa na pekoče solnce delapolnega življenja ter bi rad prespal trenotke bodočnosti v senci duševne lenobe, ima te razmere takoj pri roki in opravičuje ž njimi brezplodno svoje postopanje. Ali vi, knez milostivi, se sklicevali ne boste pri svojem blagem srcu nánje in če se bo zbral narod okrog vašega prestola, pomoči in rešitve proseč, tedaj mu ne boste odgovorili: tiči v temi, ki si tičal do sedaj v nji, ker višje razmere zahtevajo tako.«

»Moj Bog, kaj mi govorite!«

»Vaša milost, bodite milostivi in dovolite mi, da izgovorim. Le malo besed mi teži še dušo in takoj hočem končati!«

»Govorite torej!«

»Stolica svetega Maksima, ki vam je izročena v teh dnevih, se dviguje kakor siva skala iz minolih časov našega naroda. V njenem znožju je trpel narod in njegove usode so pljuskale sedaj burno, sedaj rahlo ob njo. Na nji so sedeli možje različne narodnosti, plemiči, ki so v mehkem življenju tratili čas in o katerih se sedaj še samo to ve, da so se rodili in da so končno v Gospodu zaspali.«

»Ostro sodbo izrekate. A mladi svet je že tak.«

»Sodbo prepuščam drugim. Nikakor ne štejem vašim knežjim prednikom v zlo, da niso bili drugačni. Kar je v življenju (o večnosti, knežja milost, ne govorim) najvišje, tega niso poznali.«

»In kaj je to?« vpraša škof radovedno.

»Ljubezen do materinega jezika! Kdor je ne pozna, stoji v življenju s prozo v srcu in svetišče najvišjih vzorov mu je za večno zaprto. Spoznanje grenke pijače mora piti, ne da bi ga tolažila poezija, ki veje iz materinih sladkih glasov. Življenje mu je temna noč, po kateri razsaja vihar in v kateri so se vesoljnega obnebja svetle zvezde zavile v goste megle. Življenje mu je, kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele veje na njih.«

Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje: »Najlepši trenotek v življenju, visoki gospod, je pač tisti, ko se človek zave te poezije, ki je ž njo obdana domačega jezika vsaka beseda, ko se človek zave, da mora ta jezik ljubiti nad vse. Dobro ga se še spominjam, tistega trenotka! Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog mene se je hipno praznično preoblekel. Solnce mi je sijalo še enkrat tako svetlo pod visokim nebom in cvetoča spomlad na desni in levi se je usipala še enkrat tako žarovito materi zemlji iz srečnega osrčja. In tistega, ki je umiral na Golgoti, prosim vsak dan, da bi tedaj, ko bom s smrtnimi boji moral zapuščati to naše življenje, da bi tedaj zveneli okrog mene domačega jezika glasovi, da bi mi tedaj napolnjevali dušo tisti mogočni občutki prve ljubezni — do materinega jezika! Ali vaši predniki,« dostavi Filip z mrtvim glasom, »niso je poznali te ljubezni, in zategadelj se tudi nikdar niso zavedeli tiste grozne bede in revščine, ki je od očetov časov trla rod, ki se je zbiral okrog staroslavne stolice sv. Maksima!«

Nekaj časa je vladala tihota. Knez se zamisli:

»Morda je nekaj resnice v vaših besedah!«

In po sobi prične hoditi. Pristopi k oknu ter dvigne zaveso, da prisije solnce v sobo. Pred njegovim pogledom se razprostira rumeno obsejana ravnina: zlato klasje se ziblje v pišu, zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi se vrste med zračnimi logi. V ozadju pa se dviga ponosno gorovje s kipečimi svojimi vrhovi, ki na njih počiva skoraj večni sneg. Knez se zamisli v pokrajino.

»Krasna zemlja,« pravi mehko, »in dozdeva se mi, da sem še včeraj tekal otrok okrog domače hiše. Tedaj tudi nisem poznal drugega jezika nego tistega, ki ga je govorila rodna mi mati.

In vendar,« pristavi otožno, »koliko časa je preteklo od tedaj. To pa je resnica: poezija, ki veje iz materinega jezika, večno je resnična. To čuti človek najbolj tedaj, ko v sivi starosti zapušča življenje.«

Filip je bil med tem časom tudi pristopil k oknu.

»Da, knežja milost, lepa zemlja je zemlja slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod, prebivajoč po njej. Dolgo časa je ležala nemštva skala nad njim, in da ni poginil pod njo, pričuje dokaj, koliko plodnih moči mora imeti v sebi mali, a prečudni ta narod. Prebudil se je zopet, a prebudila ga je samo ljubezen do materinega jezika. Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila nemštva skala in studenci narodne ljubezni udarjajo na dan, kakor udarjajo po dolgem deževju hudourniki iz zelenih bregov. Za vse, kar ima, ima narod slovenski zahvalo dajati svojemu jeziku. Moč tega jezika ga je prebudila iz smrtnega spanja. Ali sedaj, ko se je ravnokar prebudil, je še slaboten, opoteka se sèm, opoteka se tjà in podstave nima, ki bi se stalno oprl na njo. Nima vodnika, nima pastirja in tako je naravno, da se moči drobe in da deluje vsaka glava in glavica po svoji volji. Ni ga stebra, da bi se okrog njega kristaliziralo narodno delo. Ali naj vam še dlje govorim, knežja milost? Pri takih razmerah je dana velika naloga knezu in škofu, sedečemu na stolici sv. Maksima. Moral bi zapustiti vzvišeno svoje mesto ter iti med narod. Prijeti bi moral za prapor kakor vojnih čet zapovednik v najvišji nevarnosti in biti prvi narodni vojnik, pravi narodni vojskovodja, katerega beseda bi se čula tudi v najoddaljenejšem mestu. Bil bi naroda pravi oče in do neba bi ga povzdigoval rod hvaležni. Lepšega življenja, kakor bi ga imel takov knez in mož po volji božji, si misliti ne morem. In to je, kar sem vam povedati hotel!«

Zopet se zamisli vladika. Končno pa izpregovori zaspano:

»Kako pravi don Filip:

′Ich lieẞ euch bis zum Ende reden — Anders,
Begreif' ich wohl, als sonst in Menschenköpfen,
Malt sich in diesem Kopf die Welt —′

Na stežaj so mi odprta groba vrata in stolica svetega Maksima postane kmalu sirota. Kaj hočem jaz? Morda poznejših kdo, morda! Zbogom, mladi prijatelj!«

Knez pozvoni. Videti je bilo, da neče dlje govoriti. Strežaj stopi v sobo. Filip odide z globokim poklonom.

»Torej tudi mrtvo srce!« zdihne sam pri sebi ...

Zunaj na koridoru so čakali gospodje Nekateri so popraševali Filipa, o čem je govoril s knezom in toliko časa. Ali v tistem hipu je stopil škof iz svoje sobe.

Vsi se globoko priklonijo.

»Opraviti želim kratko molitev v vaški kapeli in želja moja je, da me spremite« — tu se obrne knez k staremu župniku — »vi, gospod župnik Skala.«

Skala, vesel sreče svoje, naglo priskoči ter pritisne svoja ustna na bleščeči biser na knezovi roki. Janez Evangelist si pokrije glavo in odide v milostivem razgovoru s Skalo. Za njim odide vsa družba.

Ko so bili odšli gospodje in je Filip sam ostal na hodniku, imel je priliko čuti ta-le razgovor v zapuščeni obédnici.

»Pij še enkrat, Lovre!« se čuje hripávi glas domačega gospodarja, »pij še enkrat, raca pijana, in veseli se z mano, da se je stvar tako dobro končala. To ti je starina, da je nimaš enake v svojih kleteh, dasi imaš vina obilo!«

Glas Ernesta Malca je oznanjeval, da je mož pil nekaj čez mero.

»Le pijva ga!« se oglasi Lovre Sodar. Začuje se žvenket kup.

»Ali meniš, da bodo res sedali na limanice?« vpraša Lovro tleskaje z ustni.

»Boš videl! Kakor muhe na medeno satje, če ga postaviš na solnce!« odgovori Ernest kričé. »A sedaj morava za njimi, ti suknjarji so silno občutni. Še enkrat pijva!«

Zopet sta pila.

»A da ostaneš mož beseda, Lovre!« in čulo se je, kako sta vstala tedaj ter se bližala izhodu. — »Mož beseda kakor skala. Nekaj tisočakov se ti smiliti ne sme.«

»Moji tisočaki so tvoji, kakor rečem, in basta!« bleketá Lovre. »A kar si obljubil, moraš tudi izpolniti, saj veš!«

»Aha,« pravi Malec, »zanesi se name! Mesec dni ne bo preteklo in lehko se boš ženil, hi-hi!«

»Meta bo moja!«

»Kakor sem rekel, tvoja!«

»In basta!«

Filipa so zapuščale moči. Grozne besede so ga opalile kakor blisk, naslanjal se je k steni in nekaj trenotkov je slonel v resnici skoraj brez zavesti. Poštenjaka stopita na hodnik.

»Ta bledi obraz,« se zajezi Sodar, »morda je kaj slišal.«

»Naj sliši,« odgovori oni, »ta tako ne šteje. Ali hitiva, da jih doideva!«

Nerodno odlazita po stopnicah. Filipu se napravlja tema pred pogledom in zavedel se je groznega položaja šele tedaj, ko sta bila onadva že davno odšla. —

Petnajsto poglavje

Krotka je nje duša
kano golubova,
a nje ime slatko
kano med cjelova.
Al šta mi to hasni
dobro najugodnije,
kad nebo i zemlja
rastavlja me od nje!
Stanko Vraz

Filip Tekstor je sam ostal na hodniku. Ko so odšli gospodje, mu je bilo, kakor da se je prebudil iz dolgega spanja. Živo čuti, da je sedaj dospel do razpotja v svojem življenju in odpre se mu bodočnost suhotna in solzna. To je vedel, da tu ostati ne sme. Moral bi si izruvati srce iz svojega telesa, ako bi moral gledati, kako bosta brezsrčna starca izvrševala svoje naklepe.

Do danes se je včasih še vedno tolažil, da morda ta čustva, ki so mu živela v srcu, niso ljubezen. Ali da so samo ljubezen, kakor se ljubita brat in sestra. Zdaj je vedel, da ni tako, zdaj je vedel, da je to, kar mu je težilo že toliko časa dušo, boleča, brezupna ljubezen.

Oditi je hotel, oditi je moral! Prej pa, nego je zapustil kraj, kjer mu je padlo v srce seme prve ljubezni, je moral še enkrat videti njo, katere podoba mu je tako jasno živela v duši. Poprej jo je videl, ko je hodila po vrtu. Gre tjà. Med potjo si dela sklepe, kako ji bo govoril. Kakor iskra se mu utrne sedaj v trpečem duhu sladka misel, da ji mora govoriti o ljubezni svoji ter ji povedati vse. In takoj je trdno sklenil, da ji odkrije vse, kar je nosil toliko časa skrito v sebi, da bi svet ne brusil jezikov in ne metal na čisto njeno podobo umazane svoje pozornosti. To vse ji je hotel povedati, da se vsaj v srdu ne bo spominjala njega, ki se je kakor Ahasver napravljal se v daljnji svet.

Dà, vse ji je hotel povedati! Ponosneje je stopal nato med gredicami, kjer se je žarilo cvetje pozne pomladi. In bilo mu je, kakor da so dišave tega cvetja napolnile tudi srce njegovo, tisto ubogo srce, kjer je poganjala na kamenitih tleh nesrečna ljubezen krvavo cvetoče svoje vrhove.

Urno stopa dalje. Poznal je vrt in dobro je vedel, kje bo dekle. V najdaljnejšem kotu je stalo nekoliko starih hrastov, velikanov z obrastlimi debli. Pod njimi v senci se je skrivala mala miza in klopi.

Tu sèm je bila prišla Meta tisto popoldne. Nekaj časa je brala v knjigi. Ko je Filip prihajal, je slonela z glavo ob starem deblu, pri katerem je sedela. Knjigo je bila odložila tik sebe na mizo in lahnò položila roko nanjo.

Tako v mislih je sedela in gledala za oblaki, ki so pluli visoko po nebu ter se ravno tedaj žarili v zlatu zapadajočega solnca. Obrnivši oko od rumenih oblakov, vidi pred sabo Filipa Tekstorja. Ni ga še opazila, ko je bil pristopil. Po bledem obrazu se ji razširi svit sreče, ki pa takoj zopet izgine. Opazivši goreče poglede njegove, je vedela takoj, da mora napočiti ta trenotek. A sedaj, ko je napočil, se ga je ustrašila. Iz srca ji zakipi kri ter ji napolni mlado lice.

Nem je stal Filip pred njo. S srečo na obrazu in s cvetjem v srcu je bil prišel. Ali pri njenem pogledu se razpršijo vsi upi, sreča izgine in hipno se posuši cvetje. Prešine ga bliskoma grozna misel, kaj potem, če bi ga ona tudi ljubila. Bila bi to strašna pregreha, ako bi jo s prokletstvom svojim potegniti hotel s sabo v prepade temnega življenja. Nikdar ne! Globoko na prsi se mu povesi glava. Videč ga v tej revščini, se raztopi dekletu mehka duša in solze ji zalijejo oko.

»Meta!« izpregovori Filip, ko je utolažil notranje boje. »K tebi sem prišel!«

Ne upa se mu pogledati v obraz, da bi ne opazil solz, oko ji kalečih.

»Prišel sem ti povedat,« nadaljuje zamolklo, »da moram še danes oditi, oditi daleč po svetu. Ker pa vem, da bodo metali kamenje za mano, mi očitali nehvaležnost ter obdali s črnimi sencami moje ime — zatorej sem prišel k tebi!«

Beseda mu zastane; kar ji je hotel povedati, vse je bil sedaj pozabil. Iskal je po kotih svoje duše, kjer se je bila ravnokar razcvetela mala in krasna pomlad — ali sedaj je bilo vse prazno in ostal je le črni pepel nekdanjih spominov.

Naposled sede k mizi, nji nasproti. Meti pa so se bile na licih še bolj razvile rdeče rože čistega devištva.

»In glej, Meta,« prične zopet ter si nasloni na mizo z rokama obraz, »naj svet misli, naj svet sodi, kakor mu drago! Ali ne hotel bi, da bi tudi ti imela o meni take spomine, da bi tudi ti sodila tako, kakor bo sodil svet. Ne hotel bi, da bi se tudi v tvojo dušo vtisnila črna moja podoba. Pa čemu ti pravim to, Bog moj, čemu?«

Filip umolkne in rahel zdih mu pride iz srca.

Z vsemi močmi je iskal besede, le ene besede; in bogve, da bi mu ne bila prišla le-ta beseda črez ustne — da se ga ni usmilila ona, zavoljo katere je boril silni boj s svojo dušo.

Dekletu se je milo storilo. Rahlo mu dene mehko, belo svojo ročico na glavo, rekoč: »Filip, poglej mi v obraz — in povej mi, da me ljubiš!«

In zardela je, kakor mladi rožni cvet spomladi.

Po njem pa se razburijo vsa čustva in pozabljen je svet okrog njega, pozabljen in vtopljen v večno temo, iz katere se mu svita le njena krasna podoba. Ona v sramežljivosti svoji vstane. Tudi Filip vstane in vzklikne srečen: »Meta!«

Ležala mu je na prsih. In brez besedi, brez besedi pritiska k sebi njeno glavico.

Ali je bil to greh, da sta se revna črviča v neskončni stvaritvi tako ljubila? Narava se ni zavila v temo in na nebu je še vedno rumenela zarja zahajajočega solnca. Nekje tam gori v razprostrtih vrhovih starih hrastov je sedel kos na veji ter pošiljal v hladni večer milobno svojo pesem. Ta pesem je donela po gaju in sladki njeni glasovi so prihajali tudi v dvoje prekipevajočih src tu dol ter se družili ondi s harmonijami ljubezni, s harmonijami sreče.

Iz te sreče ju prebude lahnì koraki. Nepričakovano je bil prišel po peščenem potu knez Janez Evangelist. In sedaj je stal pred njima v vijoletnem svojem talarju in z zlatim križem na prsih. V roki pa je držal s srebrom kovano knjigo, brevir svoj. Knez je na deželi svoje molitve rad opravljal pod milim nebom. Zategadelj je bil tudi tisti dan prišel na nižavski vrt in, po peščenih stezah hodeč, prebiral sveto knjigo. Po obrazu se mu razširi nekak dobrovoljen smehljaj.

»Tu je vir vašemu navdušenju, Filip Tekstor. Cherchez la femme!«

Ponosno se obrne, odpre knjigo ter počasi odide.

Šestnajstvo poglavje

Don Cesar: Und seine Schwester!
Chor: Wehe! Wehe! Wehe!
— — — — — — — — — — — — — —
Chor (Bohemund): Es ist gesprochen,
du hast es vernommen,
Das Schlimmste weiẞt du, nichts ist
mehr zurück!
Schiller: Die Braut von Messina

Proti večeru tistega dne je sedel Ernest Malec v svoji sobi. Odtegnil se je družbi, ker je hotel sam s sabo premisliti še enkrat vse dogodke, ki jih je ravnokar doživel. Ali najprej je hotel govoriti s hčerjo Meto, da bi se še danes vse dognalo. Ukazal je bil strežaju, naj poišče gospodično. Zdelo se mu je, da je predolgo ni. Malo ga je pričelo skrbeti in po mehkem stolu se je premikal tja in sem. Tu in tam si je potipal z roko za vrat. Imel je občutke, da ga hoče zavratnica zadušiti.

»Kje tiči toliko časa?« reče jezno, pograbi steklenico na mizi ter si nalije črnega vina v kupo. Ko je izpil, se zajezi na muhe, ki so mu sedale po potnem obrazu. V srdu je z modrim robcem tolkel za njimi.

»Saj je hujše to čakanje, nego sem menil. Preklicana golazen!«

In zopet je vihtel modri robec po zraku.

Tedaj je prihitela hči Meta v sobo.

»Tu sem, ata!«

Bila je rdeča kakor cvet.

»Kje si bila, da te tako dolgo ni?« vpraša stari s kislim glasom.

»Na vrtu!« odgovori in nehote je še bolj zardela.

»Čemu ti je treba toliko krvi v licih. Saj se ne kuri na vrtu! Ha-ha!«

Dajal si je pogum, zategadelj se je glasno smejal slabemu svojemu dovtipu.

»Sédi, Metka, sédi!« pravi mehkeje. »Sedaj je škof na vrtu in gospodje so se razkropili. Sedaj utegnem in s tabo sem hotel govoriti. Jezna pa mi ne smeš biti! Imaš nekaj vojaškega, nekaj odločnega, kar še celo mene, ki sem vendar oče tvoj, včasih spravi v strah. To bo revež prihodnji mož tvoj!«

Zopet se je smejal, da bi ga ne zapustil pogum.

Hči sede tik njega na stol.

»Tako je prav! Tu sédi tik mene!«

S tolsto svojo roko tipa po mehki njeni ročici.

»Silno te imam rad, Metka!«

In zopet gladi njeno ročico.

»Rajši od Viktorja, ki mi venomer zapravlja denar. A tudi ti me moraš rada imeti, to ti rečem!«

Tu izpije kupo vina.

»Malo vina potrebujejo moje stare kosti,« opravičuje se, potem pa se ji znova sladká: »Rad te imam, in ti mene tudi, ali ne, Metka?«

»Da, da!« odgovori Meta hitro.

»Nekaj bi te prosil, otrok sladki! Nekaj mi moraš na voljo storiti!«

»In kaj, ata!«

Stari si briše z robcem plešasto glavo. Sedaj je prišel odločilni trenotek, a vedel ni, kakšno besedo naj rabi, da bi dekle ne vzkipelo. Zagleda se v arabeske na steni ter premišljuje.

»Nič takega,« odgovori počasi, »da bi se ti bilo bati. Ha-ha! Ženina imam zate, ha-ha!«

»Ženina?« Vsa kri ji izgine z lica in kakor blisk se dvigne s svojega sedeža. Stari se dela, kakor da ni opazil vtiska svojih besed.

»Prihajaš v leta, Metka, in starost je najhujša bolezen pri dekletih, ha-ha!«

Neprijetno se je smejal.

»Tu pa se je častitljiv mož, dober mož, oglasil pri meni in poprosil za tvojo roko. Dejal sem si: dekle prihaja v leta, a snubači so bele vrane. Prideš v leta. Tista mehka kožica na licu se izgubi, izgubi se tudi svetlost las in šibkost telesa. Potem pa snubačev ni. A sedaj se je oglasil častitljiv mož, poštenjak, in vzeti te hoče.«

Ni ji gledal v obraz, ko je govoril te besede. Meta je slonela pri stolu ter skozi okno obračala pogled na večerno zarjo, zlatečo sivo gorovje. Dobila je bila nekje kos belega papirja in trgala ga mehanično, da se je pred njo po parketu napravil bel sneg. Končno se obrne proti nji. Smilila se je mu je, ko je tako bleda stala pred njim. Vstane in ji z debelimi prsti pogladi lice.

»Čemu se plašiš, golobica?« vpraša boječe. »Enkrat se moraš vendar možiti. Saj ste dekleta za to na svetu, ha-ha!«

Ojačila se je: »A jaz se ne bom, ata, ne, ne!«

Srpo ga pogleda, tako da Ernest Malec nehote zopet sede.

»Sédi tudi ti, Metka! Moj Bog, saj ti še povedal nisem, kdo te hoče. Ti pa hočeš takoj vse preobrniti, voz in voznika!«

»Kdo je? Še vedeti nočem! Malo me je skrb!«

Prične jezno hoditi po sobi. Staremu upade srce.

»Poslušaj me vendar, prepelica moja! Poslušaj me vendar!«

»Nečem!«

»Sodar bi te rad, in to je vendar tehten ženin!«

»Sodar, sladko-dišeči tisti notar?«

»Kaj notar! Ta je še otrok in zate ni. Ali vzel bi te stari, Lovre Sodar. Dobra duša je in, kar je še bolje, polne ima vreče in shrambe. V svilo te bo oblačil ter ti plesal čisto po tvoji volji. Okrog prstov si ga boš ovijala in dobro življenje boš imela. In to je glavna stvar!«

Meta postoji pred njim. Ne odgovori mu takoj. Srd ji dviga prsi in z bleščečimi očmi zre na svojega roditelja.

»Stari Sodar?« vzklikne zaničljivo s suhotno zvenečim glasom. »Vi bi me torej radi spečali, ata, kakor spečate udebeljeno živinče iz hleva! In vi ste mislili, da se bom v resnici dala položiti na tehtnico, da me prodaste, kakor voz starega blaga! Rajši grem služit, beračit po svetu, nego bi se vdala temu staremu grešniku!«

Tik nje na mizi je stala kupa. V srdu svojem jo pograbi ter trešči po tleh, da se razbije na drobne kosce.

»Rajši grem beračit! In ta človek, ki mi je že od nekdaj tako neprijeten z debelimi svojimi očmi. Prodati me hočete!«

Z belimi zobmí si grize ustna.

»Počakaj no, Metka, da ti povem in razložim. Ne bodi kakor vrelo mleko, ki takoj prekipi. Naj ti povem!«

»Rada bi vedela, kaj mi imate tu pripovedovati,« odgovori hči trpko. »Vi me hočete prodati, a jaz se prodati ne dam. To je vse in drugega nič — pa basta, kakor bi rekel sivolasi ženin moj!«

»Ti ne veš, kako se mi godi,« tarna stari, »ti tega ne veš!«

S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter globoko zdihne. »Ti misliš, da je vse tako, kakor se vidi. Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo tvojega očeta skrbi in spanje mu na trudne trepalnice sesti neče. Časih bi rad, da bi zaspal in se več ne prebudil!«

Obstala je pred njim.

»In kaj potem?« vpraša ostro.

»Imel sem nesrečne kupčije. In sedaj, da ti povem resnico, je zapravljeno vse. Če naši dolžniki danes hoté, me spode lehko izpod strehe mjih prednikov, mene in vas otroke. Take so rečí, ljuba Meta moja! Kaj potem? si vprašala. No, potem nam res ne ostaja drugega, nego beraška palica. Ž njo po svetu širokem!«

Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še: »Pri tem je najhujše to, da si lehko pomagam, če imam le male vsote. Zopet bi prišel denar v hišo in revščina bi se odgnala za vedno. Revščina, ki je tako grozna, če je človek kdaj v obilnosti živel! Potrebujem samo štirideset tisoč. A te moram imeti, moram imeti, če jih imam iz tál izkopati!«

Vstane in trd mu postane obraz.

»Dá mi jih Sodar, ali dá mi jih samo tedaj, če dobi tebe v zakon. Zdaj veš, kako je. Boljši je star mož nego stradanje!«

»To mislite vi, ali jaz sem drugačnega mnenja! Za ves svet ga nočem tega umazanega skopuha. In če pride danes Nižava na nič in mi vsi ž njo! Dajte me živo v grob! Samo tega starega človeka ne! Če mi poda roko, mi je, kakor bi čutila na svoji koži mrzlega kuščarja! Z vsemi močmi me ne pritirate v ta zakon. Zategadelj govoriva rajši o pametnejših rečeh!«

»Meta,« zastoče stari, »pomisli vendar, da nas rešiš vse. Tudi je star in umrl bo kmalu!«

Suhotno mu odgovori: »Otroška ljubezen mi ne naklada takega bremena. Tudi roditelji ne smejo zahtevati od svojih otrok, da bi se njim na ljubo usmrtili. In zame bi bilo to hujše od smrti. Da bo kmalu umrl! Te prozaične tolažbe bi si ne hotela privoščiti. Duša moja ni njiva, kjer bi poganjale take strupene rastline. Bogu dajem hvalo, da je tako! Naj živi vso večnost. Jaz pa ga vzela ne bom. Rajši še danes zapustim Nižavo in če hočete samo z obleko, ki jo sedaj nosim na sebi!«

»Ali je to zadnja tvoja beseda?«

»Zadnja! Da bi tega zaljubljenega starca sleparila ter mu metala pesek v oči vse dni, ki jih bo še preživel v sivi starosti, za to sem predobra. Hinavstva ne ljubim in če se mi še tako drago plača. Tudi je še drug vzrok!«

»Drug vzrok!«

»Drug, in sicer najglavnejši. Že spočetka sem hotela govoriti o njem, ali s svojim Sodarjem in njega tisočaki ste me razsrdili preveč. Pozabila sem, ali sedaj je še vedno čas, da govorim!«

»No kakšen je ta vzrok?«

»Važen, kakor sem rekla. Sami ste dejali, da sem že v letih in da se mi je čas možiti. Mislila sem že na to in srce moje si je poiskalo ženina, ki je boljši od Sodarjev, in če jih priženete celo armado!«

»Ti imaš ženina,« vpraša oče sarkastično, »in za hrbtom mojim si si ga izbrala? Vraga, to mi napravlja veselje. Končno pa vendar ni kakov nižavski hlapec, ali kakov drug mladenič take in enake romantike, ha-ha!«

Nekaj časa se smeje, potem pa vpraša: »Ali smem vedeti, kdo je ta plemeniti ženin, ki je po volji deviškem srcu tvojemu?«

»Smejete se lehko, ali pomagalo vam ničesar ne bo. Vzamem ga vendar, če je še tako smešen v vaših očeh!«

»Povej vendar, kdo je.«

»Filip.«

»Kakov Filip?«

»Tekstor!«

»Filip Tekstor!«

Počasi je izgovarjal zlog za zlogom. Poizkušal je vstati. Vidno mu je kri zapuščala lice, da je bil takoj bled kakor stena. Odpiral je usta in z nekakim smrtnim strahom opazoval hčer, ki je mimo stala pred njim. Končno se mu izruje vzklik: »Ali si zblaznela!«

»Zblaznela!« odgovori dekle in ponosno se dvigne. »Ali ste res mislili, da tako po denarju hlepim, da bom vzela v zakon moža, ki ima sive lase in polno vrečo denarjev? V tem sem premalo vaša hči, ata! Naj si obdrži oboje, denar in sive lase. Živo sem si ohranila srce in bolje, da sem srečna v uboštvu nego nesrečna v bogastvu. To je trdni moj sklep, in če je Bog razsodil, da mi je s Filipom trpeti in stradati, bodi tako! Še verujem v ljubezen in upam, da me ta vera nikdar zapustiti neče!«

Vstal je bil med njenim govorom. Sam s sabo mrmra besede. Iz steklenice si nalije vode na robec ter si moči vročo glavo.

»Ti ne veš, kaj delaš, kaj govoriš!«

»Dobro vem, da vam ni všeč, kar govorim. Pomagati si ne morem! Kaj me skrbe vaši rudokopi, vaše trgovine in vaše špekulacije! Da me le Filip ljubi!«

»Dekle, ti si popolnoma zblaznelo! Moj Bog, ali sem bil slep! Da bi ga bil pustil v Rusijo, v Sibirijo, ali tja, kjer je večni led in sneg! Da nisem opazil ničesar!«

Obstane pred njo in jo prime za roko: »Vse to si izbiješ iz glave! Če ne, te prekolnem še danes! Še danes te spodim, da pojdeš bosa od hiše. Ti ne veš, kakšen sem, če se raztogotim! Moj Bog, kaka nesreča!

»Izbij si ga iz glave!« tarna starec in teka po sobi.

»Ne morem! Nečem!«

»Nečeš, Meta, nečeš!«

»Nikdar ne!«

»Hočeš me torej prisiliti ...?«

»Storite, kar vam ljubo. Saj sem že dejala, da grem danes od hiše, in bosa, ako treba!«

»Imej pamet, dekle, imej pamet! Za Boga, ti ne veš, kaj počenjaš!«

»Vi branite Sodarjeve tisočake, jaz pa pravice svojega srca!«

»Sodarjeve tisočake! Naj jih vzame vrag! Meta, usmili se me! Usmili se bele glave moje! Vzemi, kogara hočeš! Sodarja zapodim in vrata mu pred nosom zaprem. Pomagal si bom na kak drugi način. Naj se mi proda vse, samo tega človeka pozabi! Zavoljo usmiljenja do mene ga pozabi!«

Z jokajočim glasom je govoril te besede. Ali vtiska vendar niso napravile.

»Ne morem in nečem!« odgovori hči ostro. Zbadljivo pa še pristavi: »Zdi se mi, da igrate komedijo, ata!«

»Komedijo! Ti se šališ iz starega svojega očeta? Tudi prav!«

Sede na stol. Obriše si obraz, izpivši kupo vode. Nekaj časa molči ter se pri oknu zagleda v krajino, ki jo je pokrival tedaj že večerni mrak.

»Ako hočeš sama tako,« izpregovori zaspano, »mi je tudi prav. Ali nocoj to noč boš še jokala, kolikor nisi še vse svoje dni. Sedi in poslušaj! Kratka bo pripovest, ali bolje bo, če jo poslušaš sedé!«

Dekle molče sede. Z nekako grozo jo napolnijo mrtvo-zaspane besede očetove.

»Sedaj poslušaj! Ker si sama hotela, ti moram povedati vse. Dolgo je že od tedaj, ali sence tistih časov sezajo še sedaj v moje življenje moje!«

Po kratkem premolku nadaljuje: »Nekdaj v mladosti svoji sem imel prijatelja. Dober človek je bil, ali jaz sem ga opeharil in pehnil v nesrečo! Mlad sem bil in strasti so kipele po meni. Mnogo sem grešil in če bi imel kaj vere, bi ne zatisnil v noči nikdar oči. Ali ti časi so pretekli. Kaj hočem! Mlad človek ljubi svobodo, prostost, in ne more prenašati nikakih okov!«

»Mene pa vendar hočete vkovati ...!«

»Potrpi, takoj zveš vse! Imel sem torej mladega prijatelja. Imel je ponižno, mehko naravo, in dobri prijatelji so smeli na njem drva cepiti, tako pohleven je bil. Njegova največja nesreča pa ni bila ta krotka in nad vso mero ponižna narava. Največja nesreča mu je bila mlada, prekrasna žena, ki ni bila niti ponižna, niti mehka. V hišo sem prihajal in ta ponižni in dobri človek me je še sam vabil. Ako me ni bilo en dan, je vprašal takoj: kje si tičal, da te ni bilo? In tudi žena me je tedaj vedno vpraševala, kje sem ostal, da me ni bilo? Zategadelj sem prihajal, prav obilokrat prihajal. Dobri prijatelj pa me je puščal pri svoji ženi, hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih svojih volov, ki jih je potem drago prodajal na Primorsko ali bogve kam. Jaz pa sem tičal pri ženici in drobil sem ji sladke besede. Bil sem človek, v katerem so kipele vse strasti. In tedaj sem še tudi obilo denarja imel, ki jih sedaj nimam! Privadila se me je počasi; tako zelo se me je privadila, da sem jo smel nekega dne poljubiti na lice, dasi je bila žena mojega prijatelja, bratranca mojega Vida!«

»Čemu mi govorite o teh ostudnostih!«

Srdito je vstala s sedeža. Prijel jo je za roko ter jo s silo potisnil na stol.

»Tu sedi in poslušaj! Sama si hotela tako, torej poslušaj, in izpij, kar si si natočila. Dà, draga, na Višavi se je vse to godilo. In tisti osleparjeni revež je bil moj bratranec Vid, ki je potem v širni svet pobegnil ter pustil na Višavi drobno in krasno ženo svojo. Morda si kdaj kaj čula o tem. Mogoče! Dolgo je od tedaj. Gotovo pa nisi do danes vedela, čemu jo je ta ponižni Vid potegnil v daljni svet. Sedaj boš zvedela vse! Nekega večera je bilo. S Klaro, tako je bilo ime Vidovi ženi, šetala sva se po temni gozdni poti. Mož je bil odrinil s puško nekam na polje. Morda je hotel vrabiče streljati, ki so mu vhajali v proso. Čemu naj bi tičal doma, saj je bila žena v dobrih rokah, ha-ha! Po temnem potu sva se izprehajala, a jaz sem grešil na temoto. Tik starega kostanja sem poljubil ženo bližnjega svojega na sladka njena usta. Ubogi Vid pa je tičal za kostanjem. Vse je videl in vse slišal. A ne, da me je s strelom kakor steklega psa podrl na tla, je grizel jezik in molčal. Ponoči pa je spravil svojega otročiča v potno torbo ter izginil črez gore. Takšen ponižen človek je bil bratranec moj, Vid!«

»Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?« vpraša hči nestrpljivo.

»Čemu? Takoj zveš in še prezgodaj. Kakor sem rekel, je izginil naš preponižni Vid črez gore. Tu na Višavi pa je ostala vitka njegova ženíca. Kaj je nama ostajalo nego sladka ljubezen? In tej sva se tudi vdala z vso silo kipečih src. Končno pa se človek naveliča vsake ženske, in če je krasna kakor boginja. Tudi Klare sem se naveličal. No, ali vse to ne spada semkaj. Spoznal sem se s tvojo materjo, in ker mi ni kazalo, za vse večne čase nositi bremena skrivne ljubezni, sem se oženil. Morda si zopet čula, da se je na dan poroke moje ustrelila gospa z Višave. Govorilo se je obilo, ali končno je obveljalo mnenje, da se je usmrtila zavoljo toge in žalosti. Dobri ljudje so dejali, da ni mogla prenašati puščobe na Višavi, videč srečo in veselje na Nižavi. Prav mi je bilo tako. Ali v resnici se je ustrelila zavoljo mene in ne zavoljo nezvestobe moževe, ki jo je bil zapustil ter odrinil v široki svet. To pa še ni vse. Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov. Dobila sva sina in ta sin ...«

»In ta sin!« Strastno se je dvignila Meta. Vsa kri ji zapusti lice. Oči se ji široko odpro in v grozi in strahu zre svojemu roditelju v trdi obraz. S tresočo roko se opre na mizo in ponavlja z zamolklim glasom: »In ta sin?«

»Dà, dà, ta sin je Filip Tekstor!« »Filip Tekstor!« zdihne. Obidejo slabost. Po parketu se je zgrudila, da je niso vzdržale roke roditeljeve, ki je toliko gorje povzročil otroku svojemu ...

Drugo jutro je odhajal knez Janez Evangelist.

Pred Nižavo stoji njegov voz in konja se penita v srebrno-kovani opravi. Tudi drugih vozov se je bilo nabralo in vse je čakalo na odhod. Hlapci so pohajkovali med vozovi ter pričakovali gospodov.

Naposled stopi škof iz poslopja z vso množico spremljevalcev. Prišel je tudi hišni gospodar.

Ko stopi knez na dvor, pade na kolena ljudstvo, ki je bilo prišlo »gledat«. Janez Evangelist se ozre po navzočih ljudeh, povzdigne belo, drobno roko in jih blagoslovi, leno in takisto življenja trudno.

Potem se obrne k hišnemu gospodarju.

»Da se kmalu zopet vidimo, gospod Malec! Vero imate! Vi ste naš mož!«

Zbranim gospodom pa reče: »Gospod Blagor, želja moja je, da prisedete k meni!«

Z župnikom sedeta v voz. Kmalu potem oddrdra vsa vrsta tja v pogorje, v deželo, kjer je hotel knez deliti birmo.

Pred Nižavo pa ostane Ernest Malec, in dolgo časa zre za odhajajočimi.

»Vero imate!«

Ali res?

Ernest Malec je bil tedaj pač v takih okoliščinah, da ni smel imeti — nikake vere!

Sedemnajsto poglavje

Prosim te, tujka ljubezniva,
v mé ne vpiraj temnih očí,
da se ljubezen nepremagljiva
v mojem srcu ne obudí.
Simon Jenko

Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil Nižavo, je bilo tudi na višavskem dvorišču več življenja kakor navadne dni. Iz hleva sta bila hlapca izvlekla starega, koščenega konja, ki je do sedaj vlačil plug in brano po graščinskih njivah, ali pa vozil butarice in hlode po gozdnih, blatnih potih. Malokdaj je užil kaj ovsa, zategadelj so štrlele kosti ž njega, kakor štrli ostro kamenje z neplodnega Krasa. Nerad je zapuščal prijetne svoje jasli in skoraj spehali so ga na plan pred hlevom, kjer ga je pes ob verigi sprejel z glasnim lajanjem. Melanholično je povesil glavo ter čakal, da bi ga vpregli v voz, v tezalnico! Ali danes mu je bila namenjena bolj gospôska usoda: črez trebuh so ga tesnó s pasom prevezali in na hrbet mu potisnili staro, oguljeno sedlo, ki ni rabilo morda že pol stoletja.

Pri sedlanju sta počenjala hlapca svoje šale, v veliko radost drugi družini, ki je bila ravno odkosila in je od mize sèm tik vežnih vrat opazovala čudni ta prizor.

»Kaj li bo danes, da mora koščenjak v gospôsko to obleko?« vpraša hlapec Miha. »In ravno danes sem mu nasul ovsa, da je šlo črez jasli. Hudika, da bi se le nesreča ne pripetila! Žival ni taka, žival je iskrnata!«

»Splašil se ne bo,« odgovori volár Jaka, »ker ga je podkev malo otiščala. Res, sreča, drugače bi ga gospod še ne ukrotil!«

»Pójaj mu muhe!« kriči Miha. »Kopita mu moram omiti, da me hudir ne vseka. Žival ni taka, žival je vroče krvi! Pójaj mu muhe!«

S slamo mu je obrisal kopita. Končavši to delo pa reče: »Prav čedna kopita so še, malo široka, kakor lopata. No, pa to je še bolje, vsaj bolj varno stopa.«

»Molčita vendar,« ju kara stari Jernej, stopivši iz veže, »molčita in mirujta! Naš gospod si napravi lehko konja, kakršnega žive dni videla nista in ga žive dni videla ne bosta. Hvaljen bodi Bog, daj mi uzdo, Jaka!«

»Kaj pa bo danes,« vpraša Miha radovedno, »pride li Elijev voz, da se bomo odpeljali proti nebesom?«

Glasno smejanje razkači starca: »Ne smejajte se! Naš gospod bi imel lehko lepega konja, pa ga neče! Hvaljen bodi Bog, dosti je denarja. A tudi ta konjiček je še dober. Star je nekaj. Hvaljen bodi Bog, kdo pa se ne postara na svetu? Za naša pota je konjiček še predober!« Ponosno je tiščal uzdo v roki in z zeleno vejo odganjal osedlanemu konju muhe, ki so mu sedale po velikem trebuhu.

»Ovsa res ni dosti zobal,« prične Miha na novo razgovor.

»Kdo naj zoblje oves dandanes!« odgovori starec suhotno. »Ali mislite, da ga imajo óni na Nižavi? Osat in slamo hrustajo, in še tisto plesnivo.«

»Oves ste pa vi prodali!«

Miha je spregovoril te besede ponižno, samo besedico »vi« je nekaj bolj naglasil, kar je povzročilo, da se je družina takisto na tihem smejala.

»Kaj praviš, fante!« se zatogoti v svojem poštenju zadeti majordomus višavski.

»No, no,« se odreže Miha, »za gospoda, ne zase, za gospoda!«

Stari konj, ki je dal povod vsemu temu govoričenju, je vohal do sedaj po tleh za drobjem slame in sena. Kar je ujel iz prahu, to je s tiho zadovoljnostjo hrustal s starimi zobmi. Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno je dalo od sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor da je izteknilo kaj zelo prijetnega. Začuje se konjskih kopit topot in po poti iz gozda prijezdi grofica Lina.

»Ta iz Soteske je!« pravi Jernej.

»In kako jezdari,« dostavi Miha. »Ni čudo, da strahuje hlapce in dekle v Soteski. Bolj se je boje kakor starega grofa! Kam neki plazi?«

»Gospodar je v Soteski,« vtakne se vmes tudi volár Miha, »in še grof se trese časih pred njo, pravijo. Kam se ji pač tako mudi? Prav po generalsko sedí na konju! Ni napačna taka ženska.«

»Hvaljen bodi Bog, k nam gre,« zastoka stari, »in gotovo zavoljo meje!«

Res je grofica s konjem kači enako bliskoma zavila okrog zidovja in zdajci obstala sredi višavskega dvorišča. Na mah je ukrotila konja, ki je razljučen grizel železo ter otresal ponosno glavo, da so pene letele naokrog. Z belo ročico ga je potrepála po svetlem vratu in izpregovorila nekaj nemških besed svojemu konju v hvalo. Potem šele je dvignila ošabni obraz, z nepopisnim zaničevanjem opazovala nekaj časa osedlanega starega konja in kupe gnoja, ki so pred hlevi od nekdaj kužili višavsko ozračje.

»Kdo je tu gospodar?« vpraša grofica mrzlo. Pričela je z uzdo nagajati konju, da je prišel v ogenj ter plesal s krasno jahačico po peščenem tlaku. Ko ga je brez težave zopet umirila, vpraša še enkrat: »Kdo je tu gospodar?«

Stari Jernej ji v prvem strahu ni vedel česa odgovoriti. Njegov tovariš, koščeni rjavec, pa je hotel porabiti lepo priliko: dvignil je mršavo glavo in raztezal mehke nozdrvi proti gosposkemu sorodniku iz Soteske. Ali ta ni hotel napraviti tega plebejskega znanja, umeknil je ostro črtano glavo v stran in samo z vitkim kopitom udaril enkrat ali dvakrat ob tla, kakor bi se pri svoji zapovednici pritoževal, da ga je privedla v tako kmetiško soseščino. Oni z Višave je premeknil nato okorne noge, da bi prišel bliže.

»E-há!« zarjove starec. »Kam siliš, koščak? Tu ostani no! Kdo je gospodar, ste vprašali? E, dobro, da ravno prihaja! Stoj no, polt rjava!«

V tistem hipu stopi Bogomir iz veže. Najprej opazi samo osedlanega svojega šarca; a ko ugleda tudi grofico, ga izpreleti, kakor bi se sramoval. Nasproti njeni aristokratsko-poetični podobi se mu je dozdevalo to staro, umazano dvorišče silno prozaično. Tisti hip je opazil prvič, kako nevokusna je gnojna luža pred hlevom, in kako je raztrgana lesena streha po poslopjih. Tudi zidovje se mu je videlo sramotno umazano, kakor bi na Višavi ne poznali ni apna, ni zidarjev. Sramoval se je. In v sredi vsega pa še ta suhorebrni konj, po vnanjosti čisto onemu enak, ki je nekdaj sedal nanj znani vitez španjolski.

»Grofica soteška povprašuje po vas!« kriči mu Jernej naproti. Starec se je odločno bal te ženske in želel je kar najhitreje prepustiti konja svojemu gospodarju.

»Smo ga že osedlali, rjavca,« poudarja zavedno, »prav kakor ste ukazali!«

Ko mu gospod, ki je bil ob tem še bolj zmeden, ničesar ne odgovori, obrne se h konju. »E-há! Prestopi se, koščenjak!« In ko se konju ni hotelo prestopiti, pograbi z obema rokama povodec in ga izkuša tako po vsej sili spraviti z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar. Ali konj ni hotel z mesta, in ko ga je starec z vso močjo vlekel, so se mu napele žile na suhem vratu in v nekako horizontalno ležo se mu je spravila glava, da je bilo groza pogledati nestvorno žival. Vmes pa je kričal stari Jernej svoj »e-há« in rotil se je, kakor bi se močno srdil. Toda živinče se vendar ni hotelo prestopiti in ko mu je Jemej takisto pri glavi vlekel in vlekel, je obračalo debelo, a motno svoje oko proti gosposkemu sosedu: češ, tudi mi, ki smo pri poljskem delu opešali, imamo časih svoje trme.

V tem se je bil Bogomir s klobukom v roki in s primernim poklonom približal kontesi, katere konj ga je z žarečimi očmí ogledoval in nekolikokrat zasopihal proti njemu.

»Vi ste torej tu gospodar?« izpregovori trdo grofica. Z visokega svojega sedeža mu premeri osebo od glave do tal in potem od tal do glave.

Zardel je, ko ji je odgovoril: »Sem, in ime mi je Bogomir Lesovej.«

»A jaz sem hči grofa iz Soteske,« je dejala nato ona skoraj ironično ter nagnila glavo, toda prav malo.

Bogomir se globoko prikloni. Iž njegovih pogledov je morala sklepati, da je radoveden, česa tu išče hči grofa soteškega.

»K opravku torej!« izpregovorí ponosno jahačica. »Vi sekate danes na Logu, kjer mejite ob našo zemljo, to je ob zemljo, ki je mojega očeta last, ekscelence grofa Antona v Soteski!«

»Res. In ravno sem hotel iti na mesto, da bi mi kaj mladega lesa ne posekali.«

»Meja, seve, vas ni mnogo skrbela,« je odgovorila trpko.

Tu je menil stari Jernej, da je napočila njegova doba. Vsili se brez omahovanja v razgovor.

»Meja je tam,« prične počasi, »tako vidna, da jo dobim, če sem slep in ponoči. Tu pri Ločniškarjevi mlaki je tista stara smreka, ki se ji lubje lušči, ker so ji zažgali smolo. Posušila se bo, to je gotovo! Od te smreke pa kakor nit dalje do robovja, ki je z mahom obrastlo. Na tem robovju je umrl onega leta stari ovčar, tisti Tržačan Luka. Žganja se je bil napil črez mero in to se je vnelo v njem. Drugo jutro smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo je slonel na tistem robu. Od roba dalje pa za dva vatla v krivino in potem zopet kakor nit ravno proti severu dalje. Moj Bog, meja je očita, vsak otrok jo pozna. Seve, kdor je videti neče, ta je ne vidi. In graščinski ste tam zmeraj radi uhajali črez njo, da ste dosegli kak hrastiček, ki je rasel na našem. Taka je! Hvaljen bodi Bog!«

Starec se je pri tem govoru zelo razvnel in opazil ni, kako mu je gospodar dajal znamenja, naj utihne. Popisati pa se ne dá, kako se je izpreminjal aristokratski obraz mladi kontesi: satiričnost, zaničevanje in bogve kaj vse enakega se je izraževalo med govorico starega služabnika na tem obrazu. Izpregovorila je z zvenečim smehom: »Pri vas, gospod Lesar, videti je, da so vaši hlapci vaši gospodarji.« Maliciozno je naglašala besedico »vaši«. —

»Kontesa, ali odpustite staremu, zvestemu služabniku, ki je že vse dni svojega življenja pri tej hiši?«

Bil je močno v zadregi. Grofica obrne konja: »Ako vas je volja, pojdiva na mesto. Sami se boste prepričali, kje je pravica. Drugega ne zahtevamo, nego pravico samo.«

Z bičem zadene stegno svojemu konju; le-tá se spusti takoj v lehak tek. Zapustila je dvorišče, ne da bi čakala Bogomirovega odgovora. Temu ni ostajalo drugega, nego splezati v sedlo. Pri tem mu je pomagal Jernej in godrnjal: »E, mnogo so nam pokradli graščinski, in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor postojna na tisto mejo. Že grofov oče je silil na naše. Taka je! Čemu bi se več govorilo!«

»Za božjo voljo, molčite vendar!« vzdihne Bogomir, sedeč na svojem konju. Le-tá se sprva niti premakniti ni hotel. Brskal je z nogami, nekaj kratov na mestu zaplesal naokrog ter izkušal zadnji del težkega svojega telesa dvigniti v zrak. Ko ni vse nič pomagalo, se je vdalo končno živinče in s smešnimi skoki odrinilo z dvorišča. Tu je ostal starec na mestu in gledal za njim. Z velo roko si pogladi sivo glavo in reče bolestno:

»Danes bo pa šla meja in nekaj sežnjev višavske zemlje ž njo. Dobre in poštene višavske zemlje! In če bo hotela deset tisoč kubikov hrastovega lesa, dal jih ji bo. Dal, ker je mlada! Hvaljen bodi Bog!«

Onadva sta nekaj časa molče jezdarila po gozdni poti: grofica naprej, Bogomir pa nekoliko korakov zadaj. Priliko je imel opazovati vitko njeno telo, ki je z nepopisno gracioznostjo tičalo ter se gibalo v sedlu. Z gracioznostjo pa se je družil plemiški ponos, ki je svojstvo samo porojenim plemenitnikom. Vsa njena podoba je dihala mrzlo lepoto, ki je mlademu spremljevalcu v hipu zmedla vse misli, da je pozabil na komični položaj, ki se je brez dvojbe nahajal v njem. Bil je jezdec, a ne preizvrsten, in časih se je v resnici videlo, kakor bi hotel poiskati pot s sedla navzdol. Pri tem je delal stari konj neprijetne skoke, da je Bogomir sedaj in sedaj že hotel pograbiti sedlo, da bi se vzdržal v višini in da bi ne padel na pot, kjer so se kazale luže in črno blato. Njen konj pa je premikal elastične svoje ude kakor pogorska srna in kontesa je sedela na njem varno in zavestno, kakor bi na noben način raz sedlo uiti ne mogla. Bilo je veliko nasprotje med njo in njim in samo se je vrivalo v oči to nasprotje! Ali naš Bogomir ni ničesar opazil, tudi ne, kako se je nekolikokrat ozrla po njem in konju njegovem ter le stežka zadrževala smeh, ki ji je silil na kipeče lice.

»Vi ste že dalj časa tu, gospod Lesar?« vprašala je napósled.

Mimogrede je vsekala z bičem po grmu, da je zafrfetalo zeleno listje na vse strani.

»Lesovej, kontesa, Lesovej!« popravlja Bogomir ponižno.

Ravno tedaj sta morala prekoračiti veliko lužo. Ker jo je grofice konj premeril z mogočnim skokom, je storil osedlani rjavec isto tako, Bogomir se je pa le s težavo obdržal v sedlu.

»Glejte, da ne padete!« de grofica s prav odločno ironijo. »Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska vaša imena. Meni se vselej jezik zapleta, če mi morajo med zobe. Odpustiti mi morate torej, če se mi pri vašem imenu ne godi drugače; saj vas do danes niti poznala nisem!«

Razsrdil se je nekoliko.

»Ekscelenca, grof Anton Babo,« je izpregovoril pikro, »se prišteva glavnim stebrom slovanstva v tej pokrajini. Naša imena bi ne smela v njegovem dvorcu ...«

Ni mu pustila, da bi bil dogovoril.

»A!« dejala je ter z bičem zopet udarila po grmu. »Vi hočete na to polje! Midva sicer nisva poklicana, soditi o političnem delovanju mojega očeta. Ali kolikor poznam ekscelenco, je v prvi vrsti katolik, v drugi vrsti pa grof in tajni svetnik Njegovega Veličanstva. Kar je še potem, je le zategadelj, ker je katolik in grof! Slovanstvo pa nima pri tem ničesar opraviti. Upam, da me umejete, gospod Lesovej!«

Sedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno.

»Vi ste brez dvojbe demokrat?«

Z roko je potegnila uzdo, da je konj obstal. Obrnila se je k njemu in temno njeno oko se je uprlo vanj, kakor bi ga hotela pozvati na boj.

»Demokrat? V tem pomenu, da smo vsi enaki na svetu in pred Bogom, sem pač demokrat!«

Srčno in brez bojazni se ji je upal pogledati v srpo oko.

»To sem vedela takoj!«

Korakoma odjezdi dalje. »To sem vedela takoj! Vaša krivda ni, ker ste ravno otrok svojega stoletja. Vzgoja naših časov je taka, površna, brez jedra, bi dejala. Odkar imamo francoski upor, vbijajo posebno vneti preroki zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki sta jih tedaj porodila strah in umor ter jih krstila s sveto kraljevo krvjo. In zategadelj dobivajo še plačo od naše dobrovoljne države ti krivi preroki! Vzgojenci pa so potem vsi demokrati in nalogo svojega življenja vidijo v tem, da zavidajo nas aristokrate in da nas v mislih more in pokladajo pod giljotino.«

Tu se ji predrzen Bogomir od strani nasprotovati: »Po mojem mnenju, grofica, stvari in razmere niso tako grozne, kakor jih vi opazujete s svojega stališča, odpustite, da dostavim: s svojega subjektivnega stališča!«

»Ne tako grozne!« odgovori srdito ona. »Še groznejše so, častiti moj gospod Lesovej, še groznejše, kakor pravim! No —« in zopet obstane s konjem in zopet obrne proti njemu srpo svoje oko — »pa recite sam mi in trdite, če si upate, da niste v sredi svojega demokratičnega srca uverjeni, da je plemstvo silno nepotrebna, smešna in krivična institucija in žalosten ostanek tistih tujih časov, ko so še surovi klativitezi gospodarili vrhu holmov, kjer še dandanes pričujejo o njih podrte, stare zidine?«

Vsak bo rad pripoznal, da je bilo to vprašanje kočljivo in da se je mladi mož nahajal v stiskah, ki jih je tembolj občutil, ker je tedaj že občudoval, v vsakem oziru občudoval krasno svojo nasprotnico. Notranjega uverjenja žarovitost ji je plapolela po obrazu, da je vsa njena podoba sprejela nekako vzorno lepoto, ki je Bogomira popolnoma omamila. Ni ji vedel odgovoriti, zatorej se je še bolj razvnela in še enkrat vprašala: »Pa trdite, če si upate!« Posamezne besede so ji takorekoč sikale izmed zob, da so se komaj čule.

»Smešna, krivična, nepotrebna institucija, grofica,« odgovori Bogomir na to, »tega bi nikdar trditi ne hotel. Piramide egipčanske, ki se na meji puščave dvigajo proti vedno jasnemu nebu, ki pa jih je nekdaj sezidal tlačen in trpeč rod, kdo bi trdil, da so smešne, nepotrebne? Veličastni ostanki so starodavnih časov! In svete naše bazilike in stolpi božjih hramov, kdaj so se že sezidali! Ali kdo bi dejal, da so nepotrebni ostanki srednjega veka? Veličastni spomeniki so, ki še sedaj navdušujejo človeški rod! Nikdar bi torej ne trdil, da je plemstvo smešna institucija. Naravno pa je, da sedaj, ko je omika svojina vsemu rodu, ne more imeti tistih vplivov, kakor nekdaj, ko so se plemiči po omiki razlikovali in odlikovali od drugih stanov.«

»Vaše mnenje je zatorej« — in tu zopet požene konja »da je takoimenovani olikani in omikani kmet tiste vrednosti in cene, kakor grof, čigar predniki so v križarskih vojskah s svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine.«

»V istini ne vidim bistvenega razločka.«

»Ha! Vi govorite za olikanega kmeta. Za Boga, pustite me v miru s kmetom in njega omiko! Kar ste pričeli omiko nositi med kmete, spremenil se je rod in je hudobnejši, pregrešnejši. Samo po tuji lasti hlepi, in, da nismo pazili, odnesli so nam že davno polovico soteške graščine. Moj oče, grof Anton, ve o tem mnogo pripovedovati, častiti moj gospod Lesovej! V Soteski pod graščino ob pečini smo imeli nekdaj star trs. S širokim svojim vejevjem se je raztezal po skalinah navzgor in proti jeseni je vse viselo modrega grozdja na njem. Zasadil ga je bil grof Abdon Maksimilijan slavnega spomina. Ko ga je nekdaj sam cesar počastil z obiskom svojim – Abdon Maksimilijan je bil vpliven, zelo vpliven mož na dvoru! – je utrgal z veličastno svojo roko grozd s tega trsa. V vedni spomin so ga imenovali potem cesarski trs. Grof Anton pripoveduje, da je tedaj, v tistih groznih časih, ko smo še imeli tlako – prosim vas, nikar ne omedlite pri tej besedi! – leto za letom dozoreval sad na starem tem prijatelju naše stare obitelji. In pili so vino njegovo v spomin tistega dne, ko je bival prevzvišeni cesar pod streho soteško! In pili so ga samo v dneh velikih praznikov! A potem, ko so odpravili tlako, pokradli so takoj prvo leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo leto pa so ga že do jagode obrali. In tako vsako leto pozneje. Lansko zimo pa, ko je vladal hud mraz, so ga posekali v noči in odnesli, da so v peči kurili ž njim.«

Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice. Opazila je to kontesa in dejala:

»Vi, gospod Lesovej, boste pač trdili: to je malenkost. A rečem vam, to je pomenljivo, zelo pomenljivo za čase, v katerih živimo. Tako je povsod, v gozdu, na polju in v gorici. Niti praprot v logu niti klas na polju niti grozd na trsu ni varen, da bi ga ne odnesla tuja roka. Oče moj, grof Anton, je premehak, zategadelj pa čuvam jaz, da se ne ugonobi last naše obitelji. Zategadelj sva danes tu, ker tudi vi, gospod Lesovej, ste posegli – in upam, da nevede! – po naši zemlji, ki jo je braniti sveta moja dolžnost. Vendar, čemu bi dalje govorila, saj se s svojimi nazori tako nikdar strinjala ne bova. Sicer sva pa na mestu!«

Res, dospela sta na prostor, kjer so višavski delavci že bili posekali nekoliko hrastov. Na tleh so ležali ti stari velikani in po zelenem vejevju so klestili s sekirami, da so iveri letele naokrog. Peli in žvižgali so in niti v delu niso ponehali težaki, ugledavši gospico. Vedeli so, da bo prepir zavoljo meje. S svojim prepričanjem so stali na strani svojega gospodarja; zato se jim ni videlo potrebno, ponehati v delu zavoljo te ženske, ki je tako ni ljubil nihče, še družina v Soteski ne.

Kontesa je obstala na mali višini, od koder so se videla posekana drevesa in tudi mesta, kjer so stala prej. Hipoma – da Bogomir niti opaziti ni mogel, kje ga je vzela – se ji je prikazal obris iz katastra v nežni ročici; na vratu svojega konja ga je razprostrla ter z rožnatim prstom pričela kazati mejno črto.

»Zdaj vidite sami!« izpregovorila je zmagonosno. »Ti posekani hrasti so stali v ravni vrsti!«

»Res je, grofica!«

»A tu na obrisu je mejna črta kriva, saj vidite! To je mesto, kjer stojiva, in to je mejna črta! In ta je odločno kriva! Saj vidite!«

»Res je, grofica!«

»Saj vidite, da so posekani hrasti stali na soteški zemlji?«

»Res je, grofica!«

»Torej pripoznate svojo krivdo?«

Bogomir ni videl ničesar drugega, kakor beli prstek, ki je plula ž njim po papirju. Ali skesano je pritrdil: »Res je, grofica!«

»Dobro! Ravno prav, da prihaja moj oče, grof Anton! Ž njim lehko uredite vse! Zna se, da hrasti ne smejo vaši ostati.«

Po gozdni poti je prijezdila tedaj dolga, koščena oseba grofa Antona. Nekoliko začuden je bil, opazivši hčer v družbi tujega človeka. Kontesa mu je takoj razložila stvar ter mu z veliko slovesnostjo predstavila mladega soseda. Potem pa je oba zapustila, češ, da sedaj lehko sama vse opravita.

Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd, izpregovori grof Anton skoraj šaljivo:

»Torej ste res voljni hčeri moji na ljubo pripoznati mejo, kakor vam jo je ravno izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih hrastov!«

»Čemu ne?« odgovori Bogomir lehkodušno.

»Hraste prodajva in tisti denar dobi cerkev v Rakovcu, če vam je prav tako, gospod Lesovej!«

»Čisto, kakor želite, ekscelenca!«

»Vidim, da ste mehak sosed in da je z vami lehko izhajati. Ali sedaj je še nekaj!«

Bil je malo v zadregi.

»Kontesa mi bo tičala ves mesec na vratu, če z vami ne sklenem kaj — pismenega!«

»Vse podpišem ... «

»Veste kaj, gospod Lesovej. Soteska ni daleč odtod. Pojdiva tja in podpišiva kaj površnega, da bom potem metal pesek v oči svoji hčeri. Bodite uverjeni, da mi do vse stvari ni prav nič. A kontesa mi drugače ne dá miru!«

»Kakor ukazujete, ekscelenca!«

Osemnajsto poglavje

Evo izbe, gdje mi
kano zvijezda tajna
rasvietila dušu
nje ljepota sjajna.
Stanko Vraz

Nekoliko streljajev pod železniško postajo Grčavo, o kateri se je govorilo v prvem poglavju, se dviguje na strmi pečini Soteški grad. Globoko pod njim se vije nam znana Rakovška dolina in modra reka po nji. Od nekdanjega starega gradu je ostal samo širok stolp, tičeč tik prepada. Gledal je ta stolp pač še tiste čase, ko so spodaj v dolu turške čete napajale svoje konje v zeleni vodi, in čul je tudi obilokrat razljučenih Osmanov rjovenje, ki so brezuspešno naskakovali skalino, kjer so imeli varno zavetje spoznavavci svete vere. Historičnega pomena je to selišče soteških grofov. V starem stolpu ti kažejo še sedaj sobo, v kateri je spal nesrečni Kacijanar, in pripoveduje se tudi, da se je tu nekaj časa skrival sloveč slovenski reformator. Učakal in prebil je ta stolp stotere nesrečne usode slovenskega rodu. Ni čudo torej, da se mu težkih časov jekleni zob pozna na vseh oglih. V zidu so se napravile razpoke široke in dolge; v njih pa gnezdijo vrabiči in od njihovih gnezd visi stara umazana slama po stari, nesnažni steni navzdol.

Na omenjeni stolp se naslanja novi, v četveroogelniku zidani grad, s prostornim dvoriščem, visokimi sobami in z zračnimi mostovži.

Tu sèm je pripeljal grof Anton svojega soseda tisto jutro. Pred grajskimi hlevi, ki tiče skriti v gozdu, sta oddala konja ter peš korakala potem med vrtovi proti graščini. Stopivšemu na dvorišče se je zdelo Bogomiru, kakor bi žive duše ne bilo v poslopju: vladala je znana smrtna tihota, katera navadno vlada po aristokratskih dvorcih. Od nekod je pridrl črn pes in skakal okrog grofa, a ni si upal zalajati, da ne bi motil splošnega miru. Grajski oskrbnik se odlušči nekje pri steni ter prihiti s sklonjenim telesom. Zgoraj na mostovžu pa zapoje zvon, v znamenje, da je hišni gospodar prestopil prag svojega gradu.

Vstopijo v pisarno pri oskrbniku. Tu se je napravilo pismo, kratko in površno, ki sta ga grof in Bogomir slovesno podpisala. Po končanem opravku se je hotel Bogomir posloviti; ali grof Anton ga je povabil, da bi stopil ž njim v gornje prostore. Bogomir se izgovarja s svojo slabo obleko. Oni pa je odgovoril z veliko ljubeznivostjo:

»Kaj hočete? Saj smo na kmetih! In pri kontesi se boste vendar poslovili.«

Vdati se je moral. Po širokih stopnicah odkorakata navzgor po mehki pogrinjači, da se ni čul korak. Ves čas je govoril grof priljudno; popraševal ga je posebno vestno, če ima obilo divjačine po višavskih logeh in če je kaj prida prepelic ali jerebic. Močno se začudi, čuvši, da Bogomir niti lovec ni in da nikdar puške v roke ne vzame. Na hodniku jima pride kontesa Lina naproti. Če je bila poprej na konju videti ponosna in nekako nedosegljiva, se je videla pa sedaj Bogomiru milejša, ker je nosila domačo, krajšo obleko.

»Kako je kneginji?« vpraša grof skrbno.

»Nisem še bila pri nji, kar sem prišla iz gozda.«

Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče z važnim in pomenljivim glasom: »Seznaniti vas hočem z materjo rajnke svoje grofice, s kneginjo Teansko. Radostilo jo bo, videti vas!«

Bogomir se globoko prikloni. Grof je govoril tako, da se je moralo čuti iz naglašanja njegovih besed, da hoče mlademu znancu izkazati visoko čast. In res je bila vsa grofovska obitelj uverjena, da je kneginja Teanska največji zaklad nje hiše.

Strežaj jim odpre vrata v solnčnato sobo. Skozi široka okna se je videlo daleč po zeleni ravnini in ob straneh na vinske gorice, nad katerimi je tedaj žehtela poletna vročina. V tej sobi, tik okna je sedela na mehki blazini stara, siva ženica. Prvi hip, takoj pri vstopu Bogomir niti njene glave opaziti ni mogel: tiščala se ji je globoko med ramama, skrita med čipkami. To je bila kneginja Teanska!

Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in Bogomir se je čudil, kako hitro so se ji raztopile ostre črte po obrazu in kaka ljubezen ji je zažarela v očeh. Pred starko se je zgrudila na kolena in z nekako sveto strastjo je pritiskala vele in rjave njene roke na cvetoča svoja usta. Skrbeče je popraševala, kako je danes kneginji, če ji solnčna vročina ne škoduje, če so ji vestno stregli in če kaj zaukazuje: Kneginja se je dobrovoljno zasmejala, položila roko na dekletovo glavo ter izpregovorila:

»Hi, hi, golobica draga, kaj naj mi je? Kaj naj mi je? Glej, tu pri oknu imam solnčnato ravan in vinske gorice. Moj Bog, da jih v sivi svoji starosti še smem gledati, to je največja dobrota? Moj Bog, česa naj si še želim? In vidiš, ravno prej se mi je dozdevalo, da gledam visoko v modrem zraku sivo ptico, ki se je mogočno zibala nad solnčnatem polju, mogočno in ponosno. Pa sem si dejala, taki smo bili, nekdaj, v mladosti hi, hi! Tedaj smo razprostirali peroti, kakor bi Boga ne bilo nad nami. Kakor sokol v sivem zraku! Ali gospod Bog pošlje svojo strelo in razdrobi mu peroti ž njo, da se ošabna ptica strmoglavi potem v silni prepad. Tako je z nami! Gospod Bog nas udari in potem je konec ponosnemu povzdiganju.«

Videla je, kako je silila dekletu solza v oko; tudi starki sami je prihitela debela kaplja na lice.

»Čemu bi jokali, srce moje? Saj mi je še dano gledati v zorno ravnino in, kar je še mileje, gledati v zornejše tvoje oko, ljuba, draga moja!«

Med solzami sta se smejali.

»Meni se je zdelo,« izpregovori kneginja potem, »da je nekdo prišel s tabo. Kdo je to, otročiček moj? V sobi ne vidim tako dobro, kakor tedaj, če zrem na planine, pod jasno neb.«

»Jaz sem,« odgovori grof Anton, pristopivši k oknu, »in pripeljal sem ti mladega soseda, svojega prijatelja, gospoda Lesoveja z Višave.«

»Lesovej, Lesovej!« in kneginja se živo obrne k Bogomiru, ki je bil z grofom pristopil. »Čakajte no, čakajte no, kje sem že čula to ime! Bog, pomagaj mi vendar! Pot življenja mojega je že tako dolga, da so mi njeni pričetki zaviti v gosto meglo. Koliko sem jih srečala popotnikov na tej dolgi poti, so me prehiteli in pred mano dospeli v groba zavetje, a jaz sem pozabila njih imen. Lesovej! To je krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsej zemlji v breme, hi, hi!«

Bogomir ji poljubi roko.

»Lesovej,« prične kneginja zopet, »to ime sem že čula, ali sam sveti Odrešenik vedi kje?«

»Na Višavi je gospodar, mama!« dostavi grof Anton.

»Na Višavi! Sedaj vem vse, hvala Bogu, sedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu kraju: na Nižavi! To je bilo tedaj, ljubi otročički moji, ko vas še na svetu ni bilo. Na Nižavi ste torej? Sveta pomagalka, česa človek učaka! Tam je bilo časih jezerce, ki je zamrznilo v zimi, da smo se brez skrbi drsali po svetli površini. Kje so časi! Ali je še ta tolmun tam doli, sredi kostanjevega lesa? Ali je to vse še tako, kakor nekdaj!«

»Vse še tako, svetlost!« odgovori Bogomir.

»Nekdaj v trdi zimi nas je povabil grof Lenart, oče tvoj, dragi mi Anton, semkaj v Sotesko. Prišlo nas je kakor prepelic, če se spomladi vračajo z juga. Hrupno življenje se je pričelo v gradu in nekaj tednov ni prenehalo. A ti, ljubi Anton moj, si bil tedaj še otrok in Veliki Napoleon se je bil ravno vsilil na prestol francoski. Tu v Soteski pa smo živeli radostno in na ledu nižavskega tolmuna smo imeli svoja zbirališča. Torej je to še vse tako, kakor nekdaj?«

»Vse, svetlost! Samo ljudje so pomrli.«

»Drugi rod je nastopil. Kaj je naravneje nego to? Rod človeški je kakor list na veji. Veja ostane, list pa odpade v jeseni!«

Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko ravan in premišljevala.

»Tisto zimo,« se je oglasila zopet, »je zahajal v našo družbo mlad človek, skoraj še otrok in v letih, ko se še ničesar ne ve o resnosti življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi; rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je prišel kakor list s pogorske trepetlike, če ga je sapa zanesla v gosposki, po francoski šegi ostriženi vrt. Gospod Gregor smo mu rekali in radi smo ga imeli, dasi nam ni bil vrstan po rodu. Ali sem vam že pravila, kako sva se poslovila z gospodom Gregorjem tisto zimo?«

»Ne še!« oglasita se grof in kontesa. »Povej nam, mama!«

»Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o Nižavi. Ko smo se odpravljali zapustiti gostoljubni dvor grofa Lenarta, je prišel tudi gospod Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva se na stopnicah. ‚Prišel sem, da se poslovim, kontesa,’ je izpregovoril mehko in po vsem obrazu se mu je razlil rdeči žar. ‚Bog vas obvaruj srečnega, gospod Gregor!’ sem odgovorila ter mu podala roko. ‚Tu sem vam, kontesa, nekaj prinesel.’ In še bolj ga je oblila rdečica. Pazno se je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo čuti. Nekje iz obleke je vzel v beli papir skrbno zavit rdeč cvet. Kje ga je dobil v zimi, ne vem. Ponudil mi ga je in zdihnil: ‚Morda se boste včasih spominjali mene!’ Vzela sem ga; obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo smilil. Čudna bolest mi je prešinila dušo. ‚Ali se ne boste poslovili od drugih?’ vprašala sem tesno. ‚Čemu tudi?’ odgovoril je lahnò, ‚če mi vi, kontesa, podaste še enkrat roko, potem je vse dobro!’ — ‚Zbogom, gospod Gregor!’ Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi potem vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma zmedla mlada glavica. ‚Zbogom, kontesa, čemu naj se poslavljam pri drugih? Morda se boste včasih spominjali mene!’ — Še sedaj ga vidim, kako je s solznimi očmi počasi odhajal po stopnicah navzdol. Spodaj pri izhodu se je obrnil še enkrat za mano; jaz pa sem v tistem hipu pritisnila rdeči cvet na ustna in pri srcu mi je bilo tako bridko, da bi se bila najrajši zjokala. ‚Hvala kontesa!’ dejal je še, potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj Bog, bili smo še vsi otroci tedaj, in gospod Gregor je imel morda komaj osemnajst let; ali nosil se je, kakor ste videli, resno in moško. Že tedaj je vedel, da ločijo naju visoke, neprestopne stene. Prosil je samo, da bi se ga morda spominjala včasih. Pa sem ga hitro pozabila! Vidite, gospod Lesovej, to je bila prva ljubezen moja, hi, hi!«

Pristavila je še: »Bogve, če še živi gospod Gregor? Ni mogoče skoraj! Nikdar nisem čula pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«

»Po vaših besedah, svetlost, sodim, da je bil to stari oče moj Gregor Lesovej, ki je bil sin Huberta Lesoveja. Le-tá pa je v tistih časih gospodaril na Nižavi. Dolgo je tega, kar je umrl Gregor Lesovej!«

»Vidite,« odgovori kneginja živahno, »saj sem vedela, da sem že čula nekdaj vaše ime, Lesovej, da, Gregor Lesovej! Torej je tudi mrtev? Seve, seve, od tedaj je sedaj več nego pol stoletja in v zemljo moramo vsi. Ali to vas dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi. Umejete li peti, gospod Lesovej?«

»Za silo.«

»To je krasno, to je krasno!« razradosti se kneginja.

»Pri nas v Ogrski poje ljudstvo svoje pesmi, ki ti črvičijo dušo, če jih čuješ v večernem mraku. Ali vaše ljudstvo tu okrog kaj poje?«

»Poje, svetlost!«

»Kako? Ali nemški?«

»Slovenski.«

»Kaj je to?«

»Jezik, ki ga rod tu govori.«

»Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori svoj jezik?«

Kontesa, ki je od strani z veliko radostjo opazovala, kako je kneginja zgovorna z novim gostom, se je oglasila tedaj: »Gospod Lesovej, tu imate še tesnejše stališče, kakor meni nasproti! Le dalje ga sprašuj, mama!«

»Bi vas li utrudilo, če mi zapojete narodno pesem, tu pri vas v navadi? Močno sem radovedna!«

Pri tem mu je kneginja posegla po roki, da bi prošnjo svojo s tem še bolj podprla. Skoraj se je hotel braniti; prosil je tudi grof Anton, in ko je končno še kontesa obljubila, da ga hoče spremljevati na klavirju, mu ni ostajalo drugega nego vdati se. Grofica je hitela h klavirju ter ga pričela prebirati, da so strune mogočno zapele. Bogomir je pel s tresočim glasom in nikakor ne pravilno. Zapel je o »Zagorskih zvonovih«, znano melodijo, ki je navzlic preprostosti svoji podobna žarku krvi, kipečemu iz umirajočega srca. Radovedno je poslušala kneginja. Ko je končal, mu je dajala pohvalo aristokratska družba in kneginja sama mu je gorko stiskala roko. Zopet so sedli k oknu tik kneginje.

»Čudno,« je izpregovorila, »da se povsod po širni zemlji v ljudskih napevih izraža globoka žalost. Če jih poslušaš, zdi se ti, kakor bi čul peroti večne smrti, s katerimi veje neprestano nad človeškimi rodovi.«

»Kdo bo vedno o smrti govoril!« oglasi se grof Anton. »Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama!«

»Res, res, povej nam še kaj,« dostavi grofica. »Saj imaš pri gospodu Lesoveju še nekaj dolga, ker je ravnokar ustregel tvoji želji.«

»Kaj vam hočem povedati?« vpraša kneginja, »spomin moj je knjiga, v kateri je ljubi Bog vse prečrtal, vse izbrisal.«

»Povej nam kaj o vojvodinji Korneliji Amaliji!« prosi kontesa.

»O Korneliji Amaliji!« Takoj se je starki razjasnil obraz. »Ali vam še nisem pravila o Korneliji Amaliji!«

»Ne še, vsaj vsega nama še nisi povedala!« oglasita se grof in njegova hči. Dasi sta že vse obilokrat čula, vendar nista hotela kaliti veselja kneginji, ki je s spomini na čase pretekle, kakor je pri starih ljudeh navada, si rada sladila pikro sedanjost sive starosti.

»Torej vam še nisem pravila o nji!« se začudi kneginja. »Poslušajte torej, da boste vedeli, kako posvetni blesk in posvetna moč ne daje sreče, ki je dar vesoljnega Boga. Po milosti veličastnega, sedaj v Bogu počivajočega Friderika Avgusta sem bila poklicana na dvor k cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji blagega spomina. Vzorno bitje je bila ta hči visokega vladarja; v prsih pa je nosila vroče srce, ki ji je pozneje rodilo toliko gorja. S prečudno ljubeznijo sem se je oklenila; ali ona me je tudi ljubila in v trenotkih, ko ni čulo drugo človeško uho, me je osrečila z dovoljenjem, da sem jo smela tikati kakor prijateljico. Moj Bog, kaj takega se sme pripovedovati sedaj, ko so davno pomrli vsi, ki so z mano gledali tiste dni.«

Nekaj časa je molčala. Potem pa je pozabila na družbo in sama v sebi je začela govoriti.

»Mrtvo je njegovo veličanstvo, Friderik Avgust; mrtva cesarica mati Leonora in mrtva si tudi ti, Kornelija Amalija! Nad zvezdami kraljuješ sedaj in se oziraš na revno zemljo, kjer si morala, dasi si se rodila med najvišjimi, pretočiti toliko solz, prenositi toliko srce morečih bolesti.«

Predramila se je zopet. »O čem sem vam že pravila, preljubi otročiči?« je vprašala mehko.

»O vojvodinji Korneliji Amaliji!« odgovori kontesa rahlo.

»Res je, o Korneliji Amaliji. Pa je bila tudi prečudne krasote. In da se je porodila v kmettiški koči, bi jo bili poiskati morali ter posaditi na prestol kraljevi. Njegovo veličanstvo Friderik Avgust je z železno pestjo tiste čase pokoril svoj dvor; preganjal je lehkoživnost, zapravljivost, in ves dvor je moral v cerkev hoditi kakor bratje v kapucinskem samostanu. Bog ga blagoslovi, Friderika Avgusta, pravičen in pobožen zgled je bil podložnikom svojim. Če je bil jezen, so se pred njim tresli visokorojeni otroci njegovi; bil je pravičen, ali oster vladar. Tiste dni se je vpeljal pri dvoru sin visokega dostojanstvenika, knez Aleksander Teanski. Živel ni v redu in s tolpo šumečih prijateljev je spravil obilokrat cesarske oblasti in gosposke v velike stiske, ker niso smele vsega prezreti. Na dvoru je bil priljubljen, ker se je vedel nositi kakor jagnje in ker je redno dohajal k službi božji. Trdilo se je, da je najkrasnejši mož v vsej Evropi. Vsekako pa je bil človek predrznega, silno predrznega značaja in, ker se je pregrešil proti milosti božji, moral je potem vse dni življenja svojega piti grenki kelih gorjupe pokore. Kmalu so sikali jeziki, da se knez Aleksander ni bal dvigniti pogleda še celo do njene visokosti, preblažene Kornelije Amalije!«

»V Hellbronnu je imela vojvodinja Kornelija Amalija svoje letovišče tisto poletje. Osamljen, pozabljen cesarski gradič je to, sredi mogočnega parka. Sama si je bila izprosila Hellbronn pri visokem očetu, ki ji ni mogel odreči nikake želje. Tam je torej bilo. Odpravila je bila nekega jutra drugo spremstvo, a mene je obdržala pri sebi. Z visoke sobane sva zrli na zeleno drevje v vrt. Na steno pri oknu je naslonila glavico s tistimi historičnimi zlatimi lasmi, ki jih še zdaj opazujete na podobah njenih. Zamišljeno je gledala na modro nebo, kjer so se okrog solnca zbirali rumeno obrobljeni oblaki.«

‚Margerita,’ je izpregovorila zamolklo, ‚Margerita, danes pride!’

‚Kdo, visokost?’ sem vprašala začudena, in v hipu me je pretresla groza.

‚Kdo? Knez Aleksander!’ je zdihnila in kakor zora se ji je razširila kipeča kri po nebeškem obrazu.

‚Visokost, knez Aleksander Teanski! In semkaj pride in brez vednosti njegovega veličanstva?’

Ni mi takoj odgovorila.

‚Ali meniš, da se nisem dolgo, dolgo bojevala, Margerita! Sedaj pa — ne morem več! Moj Bog, Margerita, kako sem nesrečna!’ Topila se je v solzah in bridko je jokala. Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati nad njo, ki je v blesku svojem solze pretakala kakor drugi smrtniki ter neprestano zdihovala, da je nesrečna kakor drugi smrtniki. Kakor otrok me je objela in na srcu mojem je počivala njena prekrasna glava.

‚Danes mi je obljubil priti. Pri stranskih vratcih ga boš pričakovala in po skrivnem hodu pripeljala semkaj. Grofica Tvrdovska pa bo zadrževala drugo družbo. Jeli, Margerita, da storiš to meni na ljubo? Saj bo samo danes in potem nikdar več.’

Kako bi se bila mogla protiviti tej prošnji? Zgodilo se je, kakor je želela. Po skrivnem hodu sem ga ji pripeljala. Stopivšega v to svetišče, ga niti najmanjša stiska ni preobdala. S srečnim obrazom je pristopil k nji ter ji poljubil roko. Nji pa je deviška sramežljivost izvabila nežno rdečico na divno lice. In ko je dvignila trepalnico, se je usul iz veličastnega očesa žar neskončne ljubezni proti njemu, ki je bil tedaj brez dvojbe najdrznejši človek svojega stoletja. Zastajala mi je kri pri srcu, ker sem imela zavest, da ničesar dobrega nastati ne more. Sedli smo. O ljubezni nista govorila; kadar pa so se srečali pogledi, se je izlivalo srce v srce. Svoje kneginje še nikdar nisem videla v taki sreči, taki radosti. Hotela je, da bi se čutil čisto kakor v domači obitelji, in verujte mi, da ga je prisilila, v pravem pomenu besed prisilila, da je moral prižgati dehtečo cigaro. Dolgo se je branil in vse mogoče ugovore koval. Nič mu ni pomagalo, vdati se je moral visoki njeni želji.«

‚Pri nas se ne sme dolgočasiti knez Aleksander!’ je dejala živahno.

‚Visokost,’ odgovoril je vdano, ‚ali mi je Bog res tako nesrečno ustvaril lice, da ne kaže tiste sreče, ki jo uživam sedaj?’

‚Margerita! Knez Aleksander ima slabost, da puši, in čemu bi tega ne storil pri nama? Sicer pa ima še marsikatero slabost, ki jo bomo opustili odslej!’

Milostivo se je smejala. Poljubil ji je ročico in jo osrečil s pogledom, kakor ga je imel v oblasti svoji samo knez Aleksander, najlepši mož v vsej Evropi!

Hipoma je tedaj v sobano prihitela grofica Tvrdovska.

‚Visokost! Njegovo veličanstvo!’ je vzkliknila. Prvi mah nismo vedeli, kaj bi počeli. Bila je to strela z jasnega neba. Knez je odhitel v sosednjo sobo, dasi ni imela izhoda. Pri tem mu je odpadla tleča cigara in utegnila sem komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah ostri glas cesarskega očeta. Friderik Avgust je imel navado, da je obilokrat neoglašen prišel k svoji ljubljenki Korneliji Amaliji. Tudi tisti dan se je zgodilo tako. In kakor sem stara, dragi moj (tu se je obrnila kneginja Teanska k Bogomiru) in kakor so mi otemneli duha pogledi, stoji mi vendar še dandanes vzvišena oseba njegova pred duhom. Tiste dni še ni bil prestar in telo njegovo je bilo še gibčno in polno življenja. Na visokem čelu mu je kraljevalo pravo veličanstvo. Še celo tedaj, kadar je bil njega vzorni obraz miren, je pretresal strah dvornike.

Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu. Globoko sem se priklonila. Ko sem dvignila obraz, je stal še vedno pri vhodu in v solncu se je izpreminjalo zlato na obleki njegovi. Tedaj v tistem trenotku sem prvič v svojem življenju opazila, da so se mu krog senc kazali že sivi lasje. Bil je to najgroznejši trenotek v življenju mojem in vse misli so takorekoč okamenele v meni. Samo zavest me je navdajala, da ima Njegovo veličanstvo že tudi sive lase. O drugem niti misliti nisem mogla. Vojvodinja je bila prihitela k njemu ter mu je poljubovala roko, s katero ji je potem pogladil lice.

‚Kako je, ljuba moja?’ vprašal je milostno. ‚Krasno imate tu na deželi!’

Pristopila sta bliže k meni. Friderik Avgust se je pričel ozirati po sobani, po kotih, po stropu in končno je izpregovoril, odločno z nemilostivim glasom:

‚Mon dieu! Palffy, zdi se mi, dà, gotovo je, nikakor se ne motim, prepričan sem, da se je tu — odpustite mi izraz — pušil tobak!’

Te besede so veljale meni, ker sem rojena v stari obitelji Palffyjevi, česar morda niste vedeli. Tedaj je vojvodinja Kornelija Amalija bledejša postajala nego uniforma Njega veličanstva. Plaho svoje oko je obrnila proti meni, ki ji pomagati nisem mogla.

Globoko sem se priklonila: ‚Ni mogoče, veličanstvo!’

Že sem čutila, kako me je pričelo greti pri nogah. Ali za življenje svoje bi se ne bila pregenila tedaj.

‚Ni mogoče, grofica!?’ In Njegovemu veličanstvu je postal glas trd kakor jeklo; na čelu pa se mu je nabralo temnih oblakov in vedela sem, da se bo name razlila nevihta.

‚Vi gorite, kontesa, za božjo voljo!’ je vzkliknil Friderik Avgust prestrašen. Počasi me je zapuščala zavest. Tudi je v tistem hipu prekoračil knez Aleksander prag sosednje sobe; bil je bled kakor mrlič.

‚A,’ začudil se je vladar togotno, ‚vi ste tu, Teano! Kako interesantno!’

Čula sem še, da je oni mrzlo odgovoril:

‚Da, veličanstvo! Cesarska visokost mi je milostivo dovolila, da sem smel trenotek, samo za trenotek, obiskati svojo nevesto, konteso Margerito!’

‚Skrb mi bo, na cesarski moji besedi, skrb mi bo, da se kmalu poročita!’

Te nepopisno ironično izgovorjene besede njegovega veličanstva sem še čula, a potem je zavihral plamen krog mene ter mi ugasnil zavest.

Ko sem ozdravela, zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Postala sem kneginja Teanska. Knez Aleksander mi je bil blag soprog; bil je pravi steber mojemu življenju. Niti zdihovati ga nisem čula nikdar. Ko pa je ležal na smrtni postelji, je dejal skesano: ‚Margerita! Vsega dolga ti še nisem poplačal! In to, edino to mi greni smrtno uro!’ Ali pomislite, da sem bila od tistega groznega trenotka hroma in da se potem nikdar več na svoje noge opreti nisem mogla. Tega je sedaj več nego petdeset let, kar me kakor onemoglega prenašajo z mesta na mesto. In vendar je vse življenje svoje posvetil meni, in kakor rečem, niti vzdihovati ga nisem čula nikdar. Kornelija Amalija, poklicana na kraljevi prestol, je umrla še mlada, mlada in nesrečna. Meni pa je dano še vedno živeti in gledati v zorno ravan leto za letom. Dà, dà! Kornelija Amalija pa je umrla mlada in nesrečna! Vidite, ljubi moji, življenje je povsod eno in tisto: kelih grenke pijače, ki jo nam osladi samo notranja zadovoljnost. Ali ta je dar božji!« ...

»To so vzorni ljudje, v resnici vzorni!« si je dejal Bogomir, ko je tisti dan počasi jezdaril po zelenem logu proti Višavi.

Devetnajsto poglavje

In mein gar zu dunkles Leben
Strahlte einst ein süẞes Bild;
Nun das süẞe Bild erblichen,
Bin ich gänzlich nachtumhüllt.
H. Heine

Tisto leto se je oglasila zgodnja zima in sneg je pokrival krajino v dobi, ko je druga leta še rumeno listje padalo z vej in zlatilo zemljo pod njimi. Dasi je bila jesen kratka, vendar je gospodu Ernestu Malcu donesla obilo dozorelega sadu. Brezuspešno se ni trudil med vročim poletjem. Kakor bi jo bil vihar raznesel po deželi, tako jadrno se je razširila vest, da je sam knez in škof Janez Evangelist obiskal Nižavo ter njenemu lastniku javno izročil najboljše versko izpričevalo. Pobožna srca so se topila v veselju o spokorjenem tem grešniku. Ko je pričetkom jeseni stopil pred občinstvo z velikanskim podjetjem, so mu bile vse bogoljubne duše vdane. Do tedaj je sekal Malčevemu blagostanju rudnik, o katerem se je v prejšnjih poglavjih že govorilo, globoke rane in polagoma je bil pogoltnil starih trdnjakov obilo vreč, ki so ležale nekdaj v Vida Lesoveja železnih zabojih. Ravno isti rudnik pa je postal Ernestu Malcu kar čez noč vir neusahljivega dohodka. Mož je porabil čase, v katerih je živel. Seve, da je moral tajiti pri tem svoj značaj ter umoriti v sebi vsako stalno prepričanje. A kaj če to v časih, v katerih sta špekulacija in sleparstvo, če sta se vedeli zaviti v tenčico hinavstva, bili prava in edina zapovednika nevedne in zaslepljene tolpe.

Z denarji, ki mu jih je naštel stari Sodar, je »olepšal« Ernest Malec jamo in nekega jutra so zadeli na posebno bogato žilo, ki je do tedaj nesrečnemu rudniku obetala najlepšo bodočnost. Takoj se je razneslo med narod, da tiči v Ernesta Malca rudniku neskončno bogastvo in da ga je treba samo izgrebsti. Tudi se je dostavljalo, da Malec sam ničesar opraviti ne bo mogel, ker nima zadostne zaklade, in da bi pač bilo najbolje, če bi večja družba stvar vzela v roke. Vsi pa so bili edini v tem, da korist dežele zahteva, da se ima kaj storiti. Videlo se je torej vsakemu naravno, ko je pričetkom jeseni gospod Ernest Malec v družbi beležnika Sodarja osnoval delniško društvo, ki je prevzelo nalogo z rudnikom po vseh pravilih in predpisih rudoslovja pametno in uspešno gospodariti ter iž njega izkopati, kar bi se izkopati dalo. Zavladalo je splošno navdušenje, in ko so umetno okrašene delnice zagledale beli dan, se je trgalo občinstvo zanje. Ko pa se je celo zvedelo, da se je sam knez Janez Evangelist vpisal v kolo delničarjev, ni se mogla ustaviti več reka razljučenega dobičkolovstva: kar se je v trudu dolgih let prihranilo, je moralo zapustiti skrite predale in se izpremeniti v lepo obrobljeno delnico novega društva, ki se je potem v skrivni predal z večjim veseljem spravila nego poprej v trudu dolgih let težko prisluženi denar. Delničarji so se množili kakor gobe po dežju; tako zelo so se množili, da je moral še celo Ernest Malec lepo število delnic prodati, ki si jih je bil pridržal v imenu poplačbe kupne cene, ki mu jo je dolgovalo novo delniško društvo za prevzeti rudnik. In še hvalo so mu peli, ker je bil tako nesebičen, da je imel rajši denar nego pa delnice, ki so morale mnogo več donašati kakor gotovina.

Staro bogastvo se je povrnilo na Nižavo, in veljava starega rodu ni bila nikdar tako mogočna kakor tiste dni, ko so se delnice novega društva trosile po deželi ter polnile Ernestu Malcu prazno blagajnico. Vse se je posrečilo, in da bi se znova pridobljena sreča za trdno ohranila obitelji, se je sklenila zakonska zveza z imovito obiteljo Sodarjevo, da se je tako veliko imetje spojilo z drugim velikim imetjem, kar je mnogobrojnim delničarjem dajalo še več upa, še več poguma. Podjetje, podprto po obiteljih, kakor sta bili Sodarjeva in Malčeva, nikakor ni moglo splavati po vodi. To je moral uvideti vsak človek in zategadelj so morali takoj utihniti nekateri bojazljivci, ki so opominjali občinstvo k pozornosti in treznemu preudarku.

Stari Sodar je sedaj, ko je prijatelj Malec imel lepo žetev, zahteval plačilo svoje. Jesenskega jutra se je oglasil na Nižavi, črno oblečen; na glavi mu je tičal visok star klobuk, o katerem se nikakor ni dalo določiti več, kdaj je bil v modi. Pripeljal se je na vozu, v katerega je bil vpregel počasna in težka konja, ki sta navadno vinske vozove vlačila po rakovškem klancu. S sabo je pripeljal stari poštenjak velik šop dišečega cvetja ter se s tihozadovoljnim tolstim obrazom izvalil z okornega voza, da je le-tá na vseh mestih zastokal in zaječal. Sopihaje in zdihaje je vstopil pri Malčevih in poprosil očeta za hčer Meto. Ni se mu odbila prošnja, in ko so bledega dekleta poprašali, je bila z vsem zadovoljna.

Stari ženin pa je v svoji sreči Ernestu Malcu, ki ga je od tedaj prišteval k svoji obitelji, razodel še drugo veselo novico.

»Če sem oženjen,« je dejal s sladkim glasom, »kaj čem s sinom v hiši? Ali ni res taka?«

»Naj se tudi oženi!« odgovori Malec.

»Vidiš, tako se bo zgodilo. Izbral sem mu nevesto in ker je bil zmerom ubogljiv otrok, je poslušal očetove besede, ne da bi bil ob enem prešteval izbrani nevesti sive lase na glavi. Dober otrok je Nande moj!«

»In katero si mu izbral?« vpraša Malec zaspano. Stvar ga je silno malo zanimala.

»Katero? No, Murnovko! Ta ima denar in vzela ga bo rada.«

Ko Malec ničesar ni odgovoril, dostavi Lavrencij, da bi pač najbolje bilo, če bi se oboje ženitvovanje napravilo še pred adventom, in če bi se oboje ženitovanje slavilo skupno — na Nižavi.

»To bi bilo tudi najceneje, ker tako ženitovanje, ljubi moj, je preklicano draga šala. To vem predobro. Ko sem se pred štiridesetimi leti oženil s prvo svojo ženo, me je stalo denarja, da sem bil ves trd. Ali tedaj, dragi moj, smo dobivali živež skoraj zastonj.«

Ernest Malec je bil zadovoljen, in ko so bledo nevesto poprašali, bila je istotako zadovoljna.

* * *

Že v dan pred dvojno poroko se je zbralo na Nižavi nekaj gostov. Domači sin Viktor je bil tiste čase zopet stopil v vojno službo, iz katere ga je bila prej nekdaj pognala preobilnost nadležnih dolgov. Nepričakovana sreča nižavske obitelji ga je pljusknila kvišku; plačal je dolgove in zopet stopil med častnike ulanskega polka.

Ta je tedaj že dan pred poroko dospel na Nižavo. S sabo pa je pritiral dva tovariša, plemenitnika, ki sta ž njim že poprej v garniziji popivala in z novopečenim častnikom uganjala vsakovrstne šale, ki jih ta v radosti svoji, da ima aristokratske prijatelje, niti opazil ni. Bila sta to baron Krušič in grof Welser.

Nadčastnik baron Krušič je nosil na velikanskem telesu drobno in s telesom v nikaki primeri stoječo glavico. Njegov obraz je bil navaden, takorekoč vsakdanji, in da si ni česal redkih las v velik rep okrog ušes, bi ne bil kazal niti najmanjšega plemenitaškega znaka na sebi. Pod nosom so mu visele velikanske brke, podobne ledeni sveči. Te brke so dajale drobnemu obrazu nekaj smešnega, da bi se bil človek najrajši glasno zasmejal, če je moral gledati baronov otroški obrazek in velikanske brke, ki so zakrivale lep kos tega obrazka. Ali naš baron si je bil v svesti, da so brke največji kras, s katerim ga je oblagodarila priroda. Zategadelj jih je neprestano sukal z drobnimi prsti in posebno tedaj, če je bil v družbi, v kateri so se nahajale ženske. Imel je tudi svojstvo, da se je mnogo in glasno smejal in da je skoraj po vsaki drugi besedi vpletel med govorico vprašanje: »Bin ich nicht ein verfluchter Kerl, was?« To je vse, kar vemo povedati o baronu.

V nasprotju z baronom pa je bil grof Welser tenak častniček, nizke postave in bledega obraza, ki niti brk imel ni. Glavno svojstvo mu je bilo, da je rad pil šampanjca. Govoril je zaspano in ne mnogo. Tolikanj bolj pa je klel. In če se je pričelo besedičiti o kaki opolzli stvari, tedaj se je grof Welser hipno oživil in na blaziranem obrazu se mu je napela vsaka žila. Če je bil pijan, je bil nevaren človek, ker je pri najmanjši priliki takoj rad potegnil orožje.

Četrti v družbi je bil neki vitez Lanski, ki se je šele v Lukovcu pridružil vojakom ter se jih tiščal potem toliko časa, dokler niso prišli na Nižavo. Vitez Lanski je preživel svoje dni v Lukovcu, o čem pa je živel, to je vedel sam Bog nebeški. Kjer je hrumela vesela družbica, tja se je znal pritihotapiti, da je pil in jedel drugim na stroške. Kjer se je dolgočasila lepa zakonska ženica, je sukal naš vitez gotovo dolge svoje ude krog nje. Delal ni nič, imovit ni bil, ali vendar je živel v veselju in hrupu. Svoj čas je bil častnik, ali moral je iz službe zavoljo dejanja, ne posebno častnega, o katerem pa pozneje ni rad govoril. Pač pa je poznal skoraj vse častnike v cesarski vojski.

Ta četvorica se je oglasila torej v dan pred dvojno poroko na Nižavi. Orožje je žvenketalo in ostroge so brenčale po hodniku kakor v kaki vojašnici. Napravljali so krika in hrupa, da ga ponižni dvorec poprej morda še nikdar toliko ni čul. Posebno Viktor, ki je bil sam sebi v novi uniformi neizmerno po volji, je kričal kakor besen, ker je živel v veri, da se pravega vojaka vojaški značaj razodeva v glasni in kričeči govorici.

Popoldne okoli treh so se umekníli iz druge družbe in napravili svoje taborišče v stranski, oddaljeni sobi. Dasi že silno pijani, pričeli so v tej sobi piti iznova. Prazne steklenice so metali v steno, skozi okno, da je razbito steklo žvenketalo, kar jim je posebno dobro delo, ali pa po tleh, kamor se je komu zljubilo. Bil je še velik dan, vendar navzlic temu so jim gorele sveče. Da bi dejanski pokazali, kako nepotrebno orodje so stoli in mize, so polegli po tleh, po podnicah in ležali krog polnih steklenic kakor nekdaj Rimljani krog svojih skled. Uganjali so raznovrstne neslanosti, ki jih pameten in trezen človek ne uganja. Ali ti so živeli v zavesti, da se nebeško kratkočasijo in da se nosijo kakor bogovi, ko so srebali nektar na olimpskih vrhovih.

Končno pa je moralo tudi to brezmejno pijančevanje zaradi enakoličnosti dolgočasno. Prvi se je pričel dolgočasiti baron Krušič.

»Veste kaj,« spregovoril je, »to-le pijančevanje je sicer pametno.« Tu je odrinil viteza Lanskega dolge noge, ki mu jih je bil ta lehkodušno položil na trebuh. »Ti si dolgočasna zverina, Lanski!«

»Silno dolgočasna!« je dostavil Welser zaspano. »In prsti me srbe, da bi te s palašem usekal okrog pijanih ušes!«

Lanski je potrpežljivo molčal in junaško pil.

»Če se dobro premisli,« se je oglasil zopet baron, »je stvar ena in tista.«

»Ena in tista,« mrmra Lanski, »in šampanjca je tudi že preveč.«

»Molči no!« ga zavrne Welser. »Šampanjca nima človek nikdar preveč. Vsaj pošten človek ne. Ti Lanski, ti pa si preklicana sirota.«

Takoj je vitez obmolknil, ker se je bal, da bi ga sicer ne izpehali iz družbe.

»Nečesa vendar nimamo, nečesa nimamo,« tama Krušič. »Potrebne soli nimamo!«

»Česa nimamo?« vpraša Lanski ponižno.

»Vraga, ali ne čuješ? Potrebne soli nimamo!« kriči Welser nanj ter dostavi trudno: »Vse na tem človeku me jezi!«

»Res je, soli ni!« nadaljuje Krušič. »Nekaj šale mora imeti vsak človek. Ali naj ves čas tega Lanskega uživam? Tako bedast vendar še nisem.«

Lanski je molčal in pil.

»Izmisli si kaj, Krušič!« prosi Viktor. »Nesrečen bi bil, če bi se pri meni dolgočasili tako izborni prijatelji!«

»Jaz bi že nekaj vedel!« odgovori baron in vrže prazno steklenico tako ročno proti stropu, da je nazaj padši priletela Lanskemu na dolge noge.

»Govori, govori!« sili Malec.

»Predlog moj je ta-le. Ponižno sedemo k mizi, odpremo vrata ter čakamo, kdo pride prvi po hodniku. Kdor pride prvi, nam pade v plen in malo se pošalimo ž njim.«

»Izvrstno!« kriči vsa družba.

»Pridi, kdor hoti, naš bo!« dere se Welser.

»In če je rodni oče moj!« pritrdi Malec. »Lepa šala bo!«

»Urá!« vpijejo vsi.

Takoj vstanejo, postavijo mizo na prejšnje mesto, sedejo k nji ter jo oblože s polnimi steklenicami in kupami. Tudi sveče pogase in vrata na hodnik odpro na stežaj. Potem sedé mirno in pazljivo poslušajo. Ali na hodniku se ni začulo ničesar.

»Vraga, nikogar ne bo!« zatogoti se Krušič. »Kje tiči vse? Če pride ženska, prosta ji pot. To se ve, in med poštenjaki tega posebej naglašati ni treba.«

»To se ve, to se ve!« godrnja pijani vitez Lanski.

»Da bi satan le starega Sodarja privlekel,« izpregovori zaspani grof Welser, »to bi bila pečenka za naš lonec. Strela nanj! Ta sivolasi ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od tebe, Lanski, ki si vendar tako dolgočasna puščoba.«

»Veseli bodimo, prijatelji!« odgovori vitez pohlevno. »Čemu me zbadaš venomer, Welser, saj sem vendar dobra duša, ali ne, Malec!«

»Molčite!« zašepeta Krušič. »Nekdo prihaja.« Zdajci se začujejo na hodniku koraki. Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi si skoraj sopsti ne upajo. Krušiču se je zabliskalo oko, kvišku se je sklonil, da bi bil takoj pripravljen, če bi oni na hodniku hotel pobegniti. Kakor rečeno, nekdo je počasi prihajal, in ko je trdo stopal po tlaku, je odmevalo od sten. Včasih je postal in tedaj se je vselej čulo, da je govoril sam s seboj. Senci enak je prilezel po hodniku — Filip Tekstor! V mislih je prikorakal. Ali pri vratih nehote obstane in dvigne temni svoj obraz proti pijani družbi. Spoznavši jo, hoče hitro oditi; a že ga je tiščal baron Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je moral prav v sobo.

»Kam hočete, prijatelj?« kriči baron radostno. »Da bi vi znali, kako težko smo vas pričakovali, na kolenih bi nas prosili odpuščanja, da ste pred našo izborno, prijazno družbo hoteli pobegniti.«

Grof Welser pripravi stol, rekoč: »Dajmo mu stol, da sede ljubi prijatelj naš. In kako je bled ta revček! Umekni se, Lanski! Povsod te je preveč, preklicana duša!«

Lanski se mrmraje odmakne. Welser pa se obrne z največjo vljudnostjo k Filipu: »Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi, da se zelo veselim, ker vas zopet vidim. Baron Krušič ni legal, prav res, prav težko smo vas pričakovali. Ali vi ste hoteli pete pobrusiti. To ni bilo lepo! In prepričan sem, da nas boste še na kolenih prosili odpuščanja. To je bila tvoja ideja Krušič, a jaz jo potrdim. O tem pozneje! In na golih kolenih, rečem vam! Na častno mojo besedo, še danes hočem videti gola kolena vaša! Grof Welser še ni kmalu toliko govoril, zategadelj bodite uverjeni, poštenjak bledi, da se bo zgodilo, kar je govoril. Za sedaj pa mu dajmo piti.«

Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel položaja, ki se je nahajal v njem. Mali Welser ga potisne na stol ter mu nalije vode v kupo: »Le pijte, prijatelj! Potem pa nas boste na kolenih prosili odpuščanja. Drugo za drugim. To bo še prijetno danes!«

Tedaj se je hotel izkazati tudi naš vitez Lanski. Vstal je in pristopil k osuplemu Filipu.

»Tudi jaz se vam predstavljam,« jeclja s težkim jezikom, »prijatelj dolgičas, jaz sem vitez Lanski in moral sem že nekje videti samostanski obrazek vaš!«

Bil je črez mero pijan in ko je te besede govoril, se je opotekal tja in sem. Le z veliko težavo se je obdržal v ravnotežju.

»Vidiš, dragi moj!« nadaljuje. »Rad te imam, ljubim te, in zategadelj ti hočem očistiti lice, da boš čeden, ker si v čedni družbi. Ali ne govorim pravice, gospodje?«

»Lanski ima svojo idejo! K ataki, k ataki, Lanski!« vpije Krušič.

To vpitje je pijanega viteza še bolj ojačalo.

»Poglej,« je dejal, »včasih smo taki kuretini, kakor si ti, pulili perje s telesa, ha-ha!« V resnici prične nato s prsti grabiti Filipa za obraz, da bi mu izpulil kaj brade. Le-tá se predrami in potisne Lanskega od sebe, da se je hipno zvrnil po sobi. Obležal je na podnici in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da bi mu morali vsi poizkusi izpodleteti. Dobro je poznal Lanski svoje moči. Zategadelj je mirno obležal na trdi deski.

»Lanski je ugnan!« izpregovori Welser trudno. »A mi smo drugačnega kova, dragi moj!«

Tisti hip se je vsilil v razgovor domači sin Viktor. Do tedaj je sedel tiho pri mizi in na obrazu se mu je kazala velika notranja zadovoljnost, da je usoda privedla ravno Filipa Tekstorja v družbo. Od nekdaj ni rad gledal tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je pametil svojih dni.

»Pustite ga meni, prijatelj, pustite ga meni!« se je oglasil zamolklo. »Sam Bog mi ga je privedel, gospodje, in meni ga morate pustiti!«

»Naj ga ima Malec!« je zaječal Lanski na tleh.

»Dobro, imej ga!« pravi Krušič.

»Tudi meni je povšeči tako,« dostavi Welser, »ker si sin te hiše, imaš prednosti ti!«

Videlo se je, da se grof srdi, ker se mu je plen njegove šale tako nepričakovano izvil.

»Hvalo vam! Storili ste mi veliko dobroto.«

Nato je vstal Malec s svojega sedeža. Le s težavo se je dvignil in z rokami moral opreti ob mizo, da so ga držale noge. Tudi Filip je vstal. Nekaj časa sta si zrla oko v oko. Bledo lice se je Tekstorju zalilo s krvjo in sovražno so se mu svetile oči.

»Tvoje je torej vse to delo, nižavski pleničar,« je izpregovoril suhotno. »Do sedaj si dremal v temačnem kotu in spoznal te nisem. A vedeti bi bil moral, da je vse to tvoje delo, pijani gospod častnik!«

»Zobe kaže!« reče Krušič. »Le po njem, Malec!«

»Danes bo še prijetno tu!« zamrmra grof Welser.

»Potrpite, prijatelji, učakali boste, da mi bo zobal oves iz roke, kakor star konj.«

Nekaj satanskega se je razlilo Malcu po ničevem obrazu, ko je govoril te besede. Nepopisen divji srd mu je polnil srce, da se mu z besedo ustavlja pred vso družbo to človeče.

»Obleka ne dela človeka in uniforma ne vojaka. Zategadelj me ni strah pred tabo, prijatelj Viktor! Sicer pa tudi še ni predolgo, ko si se skrival za materina krila.«

»Dobro! Ta bleda prikazen ima še nekaj možgan v čepinji. Sabljo na brus; če ne, padeš, Malec!« kriči Krušič.

»Vraga, danes bo prijetneje, negoli sem mislil!« dostavi Welser s tiho zadovoljnostjo.

Malec je glasno škripal z zobmi in razburil se je tako o Filipovih besedah, da prvi hip niti odgovoriti ni vedel.

»Gospodje, izborni prijatelji moji,« prične s sikajočim glasom, »vi se hočete s tem človekom kratkočasiti in res ne vem, čemu bi se ne. A rečem vam, iz roke mi bo zobal. Do sedaj pa še ne veste, kdo je ta interesantni človek, ki stoji tu pred vami kakor kos umazanega perila, na drog obešenega. Izkazali ste mu veliko čast, da ste si ga izbrali sebi v šalo; pravico imate torej zvedeti, kdo je.« —

Filip se ozre po obrazih okrog: »Upam, da sem v olikani družbi. Kar pa ti govoriš, napravlja mi malo skrbi.«

»V olikani, zelo olikani družbi!« naglaša Malec. »Prijatelji, tu vam predstavljam gospoda Filipa Tekstorja! Na mojo čast, to je Filip Tekstor, in če do sedaj še niste čuli o njem, vaša je krivda, edino vaša.«

»Na svojo čast ne prisezaj!« odgovori Filip zbadljivo. »Dolgo te že poznam, ali kaj takega še nisem nikdar opazil na tebi.«

»Prijetno je danes! Le dalje, Malec!« se oglasi Welser. »Čast pa je sicer malenkostna reč in če je nimaš, kaj potem? Obilo je takih ljudi na svetu. Ni li res, Krušič?«

»Res! Le dalje, Malec!« odgovori Krušič.

»Tu je torej Filip Tekstor in jaz sem Viktor Malec. Viktor Malec sem, kolikor me je od nog do glave.«

»Poštena duša si,« se oglasi Krušič, »poštena od nog do glave. Sedaj si malo pijan, a to ti služi le v povzdigo tvojih talentov.«

»Filip Tekstor in Viktor Malec! To se čuje kakor voda in ogenj, ali ne?«

»Kakor voda in ogenj! Recimo, da si ti voda!« dostavi Welser zaspano. Veselilo ga je, da se je tudi z Malcem mogel šaliti. Ve se, da ga je v aristokratski svoji duši zaničeval, umazanega tega plebejca.

Malec nadaljuje: »Dostavljam še, da je bil pošteni moj oče sicer dvakrat oženjen, a vedno se je pisal za Malca. To je, kar vem, izborni prijatelji, naglašam. A naglašati mi je tudi, da niti prva, niti druga žena njegova ni bila iz obitelji visokorodnih Tekstorjev!«

»Malo me briga to, prekleto malo!«

»Potrpi, Welser, potrpi! Kmalu ti bo stvar kratkočasnejša! Poglej naju! Evo mene, Viktorja Malca, in tam gospoda Filipa Tekstorja! Kdo bi si mislil, da sva — brata!«

»Brata!« vpije grof Welser.

»Na moji častni besedi! Brata po krvi, a samo pred Bogom! Pred ljudmi pa se skrivava, ker se sramujeva!«

»In oče tvoj se je pisal vedno za Malca?« vpraša Welser, in na obrazu se mu napno črte. »Ha-ha! Danes se izvrstno zabavam, nebeško!«

»Ti se šališ, Viktor!« izpregovori Filip. Čudna groza mu je pretresala ude in zavest se ga je lastila, da bo iz ust tega pijanca čul nekaj groznega, morda najgroznejše, kar ga je še pričakovalo v samotnem življenj.

»Govori, govori, dragi Malec naš!« sili baron Krušič, ki se je tudi zelo zanimal za stvar. »Sproži in povej nam vse!«

»Reč je hitro povedana!« odgovori Malec. Bil je očividno tako pijan, da ni vedel, kaj blebeta. »Nekdaj je živela tam na Višavi mlada ženica in je imela počasnega, nerodnega moža, ki ga ni ljubila. Kaj takega se pripeti včasih!«

»Res, res! Kaj takega se rado pripeti!« dostavi grof Welser goreče. »Toda povej, kako je bilo potem, ljubi, preljubi mi prijatelj Malec!«

»Moj oče — saj ga sedaj poznate, starega krokarja — pa je bil v mladosti pravi hudič, pravi satan in kakor strela za ženskami, ha-ha! In sin ni mnogo boljši sedaj, ali ne, Krušič?«

»Res je, in za ženskami si kakor strela!«

»Recimo kakor vodena strela, ki še slamnate strehe ne užge, če trešči vanjo, ha-ha!«

»Ti si dovtipen, Welser, a sedaj pusti, da Malec nadaljuje! Stvar je taka, da se o nji med prijatelji govoriti dá!«

»No, vidita!« prične nato Malec. »Oče moj je izgubil pred časom lase in sedaj se ve zakaj. Oni na Višavi mu je prišel na sled. In kaj mislite, kaj je storil? Tepec jo je potegnil v svet, tu na Višavi pa pustil zeleni travnik, da ga je ata moj kosil, prijetno in polagoma!«

»Kaj vraga!« ječi Krušič in oči se mu napno na drobnem obrazcu, da mu stopijo izpod nizkega čela. »In potlej?«

»Potem, nekaj let potem pa se je oglasil na Višavi sinek, dasi je bil domači graščak že davno odrinil v svet. Saj umejete to zastavico?«

»Umejen! Vse mi je jasno!« kriči Welser.

»In ko se je oče moj ženil in ko se je peljal s svojo ženo iz cerkve, ga je čakala tik pota gospa z Višave in pred njim se je ustrelila v srce, da je obležala mrtva na mestu. Saj umejete, kaj in kako?«

»Vse mi je jasno kakor modro nebo!« odgovori Krušič. »In tisti sinek je v naši družbi danes, ha-ha!«

»Taka je in čast mi je predstavljati vama — gospoda Filipa Tekstorja.«

Pozornost vse družbe se je obrnila tedaj na tega nesrečnega človeka. Na stol je bil sedel med Malčevim govorjenjem in kakor v smrtni grozi je obračal skaljene poglede proti onemu, ki je s tako umazano prozo moril njegovega srca vzore ter mu takorekoč iz živega telesa trgal mučeno to srce. Zadnja kaplja krvi mu je izginila z upadlega lica, da je bil bolj bled od mrliča. Debele kaplje so mu stopile po čelu, po vsem obrazu.

»Viktor,« je zdihnil, »ali imaš toliko pameti in zavesti, da pomniš, kaj si izbruhal ravno iz sebe? Reci, da si lagàl, da vse to ni res! Moj Bog, saj ne more biti res, ne sme biti res! Pomisli vendar, kako ste me trli, kako ste me preganjali in kako sem moral zavoljo vas nesrečno živeti do sedaj! Ne spominjam se dneva, da bi bil srečen. Pomislite, gospodje, vse to in imejte usmiljenje z menoj. Ves ta čas mi je pred temno dušo sijalo solnce spomina nanjo, ki mi je bila mati. In sedaj mi hočeš sveto podobo v mojem srcu razdrobiti in oskruniti najskrivnejše svetišče v moji duši. Reci, da si legal, Viktor, in vse ti hočem odpustiti, kar si mi kdaj storil žalega, kar ste mi storili žalega vsi! Reci, da si legal, za vse svetnike! Reci, da si legal! Vzdrami se vendar, sicer mi je zblazneti.«

Na mizo nasloni težko glavo in globoko zdihuje. Malcu pa se je srce topilo v radosti.

»To mi je prijeten pogled. Le trpi, spaka, ki sama ne veš, kako si prišla na svet.«

»Ti ne govoriš resnice, Viktor!«

»Ha-ha! Kdo pravi? Včeraj se mi je izpovedala sestra Meta, nesrečna nevesta naša! Kazal sem ji dobro srce in počasi vse izvlekel iž nje. Uboga, bleda golobica! Veruj mi torej, da je bila mati tvoja — ničvredna, izprijena ženska!«

Filip vzdigne glavo. Z mrtvim pogledom opazuje onega, kakor bi pričakoval, da bo še enkrat ponovil grozne besede.

»Res, res!« ponavlja Malec. »Tako je; izprijena, slaba ženska!«

Nato Filip vstane, popade polno kupo na mizi ter buškne tekočino Malcu v obraz, da je hipno vse curelo po njem.

»Na, kukavica,« izpregovorí, »da boš laže pogoltnil laži, s katerimi hočeš onečediti gomilo materi moji!«

Malec si obriše mokri obraz in votlo zaječi. Potem pa plane v kot, kjer je slonelo orožje. Ali prehiti ga mali grof Welser.

»Kaj hočeš pri orožju? Branil je čast svoje matere in ti moraš vedeti, kaj ti je storiti sedaj.«

»Naj orožje razsodi!« se peni Viktor.

»Dobro, naj razsodi!« odgovori Filip ponosno.

»Stvar je torej v najlepšem redu,« dostavi Welser, »vse drugo prepustite meni! Lepšega konca si niti misliti ne morem!«

Dvajseto poglavje

In ko ura nam odbije,
črna zemlja nas pokrije;
kdo bo še po nas povprašal?
Kdo se z nami bo ponašal?
Simon Jenko

Welser je res vse uredil. Ker ni bilo glede sekundantov mnogo izbire, si je delil s Krušičem v ta posel. Potem pa se je odpeljal v Lukovec, kjer je poiskal vojaškega zdravnika, ki naj bi bil za vse slučaje navzočen pri dvoboju. Tudi je preskrbel tamkaj potrebne samokrese. Kratko rečeno, grof Welser se je posvetil tej stvari s tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem mnenju zahtevala pred Bogom in pred ljudmi. Največ preglavic mu je napravljal prostor, kjer naj bi se izvršil dvoboj. Po dolgem posvetovanju in premišljevanju sta si izbrala gospoda sekundanta nižavski tolmun, ki je bil tedaj zamrznjen ter je služil gospodi v drsališče. Originalni grof Welser je nasvetoval, naj bi se streljalo med drsanjem, češ, da bi se stvar prekrvavo ne končala in da bi imeli kaj izgovora pri roki, če bi jih motili med bojem. Dogovorilo se je, da se bosta nasprotnika na različnih mestih spustila na led in da imata potem premeriti zamrznjeno vršino po njeni dolžini trikrat gori in doli; kjer bi se srečala, tam naj se streljata. Vsakemu se je dodelila pravica trikrat streljati; po šestem strelu pa je boj končan, ne glede, ali je tekla kri ali ne. Mali grof je bil precej ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega dvoboja svet še nikdar ni videl.

Ko so na Nižavi domači ljudje legli k počitku, je zapustila naša družba tihi dvor. Najprej je odšel Krušič z Malcem in zdravnikom. Viktor je škripal med potjo z zobmi in neprestano preklinjal; morda se je bolj hlinil, nego se je srdil v resnici. Morda pa je hotel s togotenjem samo prikriti strah, ki mu je légal, smrtnemu mraku enak, po prazni duši. Vsaj baron Krušič je bil prepričan, da je tako. Welser in Filip sta prišla šele nekaj časa za onimi. Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče pred Nižavo je vprašal zamolklo:

»Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater svojo?«

»Kaj besedičite o smrti?« odgovori grof dobrovoljno, »Kaj besedičite o smrti? Mislite li, da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, ki bi zadel v takih okolnostih! Malo se bosta sprehodila in malo popokala, pa bo vse dobro!«

»Lepa smrt bi bila!« dihne Filip sam v sebi. »In lepše bi praznega svojega življenja končati ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen. Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v njegovo srce.«

Gosta megla je pokrivala krajino, ko so stopali od Nižave po poti v gozd. Skoraj se ni videlo korak predse. Sneg je ležal po vejevju in tu in tam se je usipal na tla, da se je čulo, kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal pes in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo in melanholično zvenelo semkaj v samotni log.

Pred tolmunom se je ustavila ponočna družba. Sekundanta sta določila, da ostane Filip na mestu in da ima Malec odriniti na gorenji konec tolmunov. Da se je obliki ustreglo, so poizkušali oba sprijazniti. Niti Malec, niti Filip ni bil voljan odjenjati. Krušič je odšel nato s prvim po ledu ter kmalu izginil v gosti megli. Tu pa si je Filip pripel železje za nogo in, ko je lagak žvižg z drugega konca oznanjal, da je tudi ondi vse pripravljeno, je vzel samokres Welserju iz rok in se lahnò spustil na led.

»Gospod Tekstor!« izpregovori Welser. »Odpustite nam, če smo vas žalili danes. Bila je šala in pijani smo bili. Sicer pa merite pod noge, če hočete kaj zadeti.«

Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v nočno meglo, je sédel grof Welser k zdravniku na posekano deblo in dejal rahločutno:

»Dober človek je videti. In niti trenotek ga ni preobdal strah. Škoda, da ni vojak. Zdi se mi, da se nismo prav nosili danes. Moj Bog, kaj hočemo! Življenje žene svoje valove in nas meče tja in semkaj.«

Zapalil si je cigaro. »Sedaj pa čakajmo, da prične pokati. Tri sto vragov, takega dvoboja še ni bilo. To pa vem, da ta tepec, ta gorjanski vol, ta Malec ne bo ničesar zadel. Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!«

Ko mu zdravnik, ki se je nerad vteknil v to stvar, ničesar ni odgovoril, je umolknil še grof Welser. Tudi ga je pričelo zebsti in ko je piš zazibal veje, se mu je usul sneg za vrat, da je moral glasno zakleti.

Filipu se je pomirilo valovje razburjene duše, ko se je spustil po ledu v gosto meglo. Nočna tišina je vplivala na strasti v njem, da so se vsaj na videz pomirile in polegle. Ko se je lehnò zibal po ledu in so mrzle sape hladile vroče mu čelo, so ga obšli takoj rahlejši spomini. Kratko življenje se mu je dozdevalo vendar tako dolgo in zavest, da je dospel sedaj morda h koncu trnjeve poti, mu je hladilno napolnjevala vroče srce. Stopila mu je pred dušo podoba nje, ki ga je nekdaj v bridkostih porodila. Nikdar do sedaj se je ni tako živo spominjal, kakor ravno danes, ko je morda stal pred groba vrati. Gledal je v duhu milobni njen obraz in zdelo se mu je, da mu niti najskritejša črta ni neznana na tem obrazu. Obšla ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče poljube, ki mu jih je — gotovo v solzah — pritiskala na otroška usta; kakor bi bil še ravno koprnel pod pogledi, ki so mu včasih nasproti žareli iž njenih oči. V vzorni krasoti je gledal Filip Tekstor v duhu svojo porodnico tisto noč in kamorkoli je obračal oko, se je razpršila siva megla in mu razkrila milobno njeno lice. Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital, kako je le mogel za en hip dvomiti o nji, ki je takorekoč brez madeža živela in gotovo tudi brez madeža umrla. Takoj se ga je polastila slepa strast in vse, kar mu je dihalo in živelo v razdraženi duši, dihalo in živelo mu je v sovraštvu proti človeku, ki je z zlobno roko poizkušal oskruniti gomilo najčistejše ženske, ki je kdaj hodila pod božjim solncem.

»Lopov!« je siknil. »Ti moraš umreti!«

Trdneje je oklenil samokres z roko in napenjal je moči očesne, da bi prodrl megle zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna proga sredi megle. To mora biti! »Naj umrje, kleto to bitje!« Strastno dvigne orožje, pomeri in izproži. Mogočno je odmeval strel v daljnjo noč. Pri žaru smodnikovem je opazil, da je streljal v temno deblo, v drevo, stoječe kraj tolmuna! Moral je zadeti v vrh, kajti zašumelo je v vejevju, in sneg je padal k tlom, da se je nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa vran, ki je počivala nekje v lesu, se je dvignila in zamolklo kričeč zapustila kraj ponočnega boja.

»Bog je protivnik moj in udaril me je s slepoto!« vzdihne Filip. Senci enak se je izluščil tedaj Viktor iz meglenega zatišja ter — za streljaj od mesta — šinil mimo. Opazivši Filipa, se je zaničljivo zasmejal.

»Slabo si meril, bratec! Morda bom jaz bolje!« Ustrelil je, da se je napravil goreč žarek po megli. Čutil je Filip, kako je treščila svinčenka predenj na led, potem pa odskočila in se žvižgaje izgubila v šumi.

»Smrti dih je bil to!« reče Filip žalostno. Oni je bil že davno izginil. Tudi Filip odrine proti gorenjemu koncu tolmuna. Ondi se je tiščal baron Krušič pod kostanjem ter prezebal, da se mu je treslo po vsem životu. Opazivši Filipa, izpregovori zamolklo: »Proklicano je mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehladimo vsi. Ali niste zadeli?«

»Ne!«

»Torej brzo nazaj in glejte, da ste srečnejši. Ali vas nič ne zebe, sèm od gorovja vleče, kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kosti.«

»Mraza ne čutim!«

»Sreča vaša! Lehko noč!«

Na to se Filip obrne in takoj je zopet sam sredi megle. Morda se je bila megla v tem že bolj razvlekla, morda se je pa tudi oko bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je, da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo do Nižave. Kakor skozi nežno tančico je gledal na tihi dvor, ki se mu je kazal v površnih potezah. Samo dve okni sta mračno brleli v megleno noč pričajoč, da v gradu še ne spi vse.

»Tam je Meta,« zaječi Filip, »in spati ji ni moči!« Že poprej mu je silil v dušo temni obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda udarila s slepoto, je otemnela vzorna podoba materina v trpeči mu duši. Dvojba mu je pretresala duha in sedaj ga zagrabi z železno pestjo misel, da morda Viktor ni lagal in da bi ga Meta vendar ne bila tako neusmiljeno pehnila od sebe, če bi se ne dvigalo nekaj med njo in med njim. Zavest grozne nesreče ga obvzame in zapustiti ga hoče življenje. Z onemoglo roko zagrabi vejo, ki se je v zraku nad njim razprostirala. Ravno tedaj poči strel. Čul ga je bil Viktor in izprožil orožje proti njemu. Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno, potem pa z obrazom na led, kjer je obležal kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, je lila kri izpod ležečega protivnika in po ledu se je videl teman curek, ki se je vil dalje in dalje. Strah je prešinil Viktorja. Pričel je klicati na pomoč, in zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so zadetega bojnika, in zdravnik je preiskal rano.

»Živ je še, ali zadet je nad srcem. Vsak hip mi lahko umrje v rokah. Kam naj ga spravimo?«

»Na Nižavo ne!« odgovori Malec boječe. »Če umrje, potem je izkaženo ženitovanje!«

»Kam pa?« vpraša zdravnik srdito. »Svetujte kaj, vraga! Tu ga vendar ne moremo puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes!«

»Veste kaj,« pravi na to Malec, »nesimo ga na Višavo. Ta je tudi bližje kakor Nižava. Prekleta stvar to!«

Popolnoma je že bil pomirjen in sedaj se je že čutil junaka, ki je srčno zmagal v slavnem boju! —

Na Višavi še niso spali, pričakovali so še gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno vznemirjenje, ko so brezzavestnega Filipa prinesli pred vežni prag, zahtevajoč, naj bi ga sprejeli pod streho. Prihitela je družina ter se takoj z velikim hruščem razpršila, opazivši, da so prinesli mrliča. Stari Jernej se je izgovarjal, da ni gospoda doma, da ne sme sprejeti nikogar in da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora, več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže.

»Kdo pa je vendar?«

»Lipe z Nižave!«

Obledel je kakor zid in jecljaje je vprašal: »Kaj mu je bilo, za božjo voljo, kaj mu je bilo?«

»Sam se je ustrelil,« odgovori Malec nesramno, »in tam doli na ledu smo ga dobili, pozno v noč. Ni še mrtev in morda se mu še pomaga, če ga vzamete pod streho.«

»Sam se je končal! Sveta Marija! In semkaj ste ga prinesli, da pri nas umrje? Kdo naj bi ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo! Tu naj umrje! Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi Bog! Urša!«

Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje prihitela.

»Lipe z Nižave je, Urša! In sam se je ustrelil!«

»Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!«

In Urša se je takoj spustila v jok in klicala vse svetnike na pomoč.

Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane in ga položili v posteljo. Zdravnik je zavezal rano kakor je vedel in znal; ali bolniku se ni hotela vrniti zavest. Ko je nižavska družba odšla, je ostala Urša sama pri njem in z molitvijo preganjala grozo, ki jo je napadala, če se je ozrla na bledi obraz bolnikov. —

Proti polnoči se prebudi Filip.

»Jezus Marija, zdaj gleda!« zdihne starka. Bilo je je strah in mrzel pot ji je oblil čelo. Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah. Končno se mu je vprl pogled na steno, kjer je visela neznatna podobica.

»Urša,« je izpregovoril z veliko težavo, »pojdi semkaj in pomagaj mi, da se vzdignem!«

Plašno je pristopila starka ter vprašala bojazljivo: »Kaj bi rad, Lipe? Ali te boli? Ali si žejen! Ali ne moreš zaspati, pozno je že?«

»Urša!« je zastokal in pokazal s tresočo roko proti steni, »daj mi podobo semkaj! Pri slabi luči sem videl — samo za trenotek se mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo semkaj!«

Snela je zaprašeno podobo s stene in mu jo dala. Z obema rokama je pograbil po nji: »Primekni luč bliže! Tema se mi hoče napraviti pred pogledom.«

Posvetila je bliže. Dolgo je zrl na podobo in nemirno je ječal vtem, z roko pa si je tiščal prsi, kjer je imel globoko rano, kakor bi hotel zabraniti, da bi mu v tem trenotku ne odtekla srčna kri.

»Urša, ali veš, kdo je to?«

»Kdo je to?« je ponavljala Urša jecljaje, in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti. »Kdo je to! Kaj bi je ne poznala! Mati je našega gospoda! In ko se je ustrelila, je ležala ravno v tej sobi na mrtvaškem odru. Nihče je ni prišel kropit. In ravno tam, kjer imaš ti glavo, je ležala tudi njena glava tisti dan. Sveče so gorele okrog nje, pa nihče je ni prišel kropit, ker je bila sama sebe umorila. Prav velik greh je to in pravijo, da zanj ni odpuščanja ne na tem, ne na onem svetu.«

Videlo se je starki, da je rada govorila, da bi si s tem pregnala grozo, ki jo je neprestano nadlegovala. Sicer pa brez dvojbe ni vedela, o čem govori. —

»V tej sobi je ležala na mrtvaškem odru« — reče Filip tiho. »In to je njena podoba? In mati je vašega gospodarja?«

»Mati, prava mati! Ali nosila se ni kakor gre materi. Vendar, čemu bi govorila o tem! Saj je že vse pozabljeno! In kaj tebi skrb, ti usmiljenja vredni revček moj! Zaspi, zaspi! Revček, hov-hov!«

Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je bilo vroče to čelo in čutila je, kako mu je tolklo pod sencem. Filipu je bila podoba odpadla izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je molčal in oko, ki se mu je bilo poprej zjasnilo, postalo je zopet motno in kalno. Otemnela mu je tudi zavest.

»Urša,« je izpregovoril strastno, »vidiš, umreti mi bo. Tam v kotu se že napravlja rumen oblak, in angel, ki ima peroti od čistega zlata, me kliče in vabi, naj pridem! In lilije cveto okrog njega. — V ozadju pa se vije svetega Slovanstva sveta reka, mogočna Volga, in cvetoče lipe ji senčijo pisane obale! — V visoki kremeljski baziliki ga gledamo častitljivega starčka in s tresočim glasom oznanjuje začudenemu svetu, da je Krist vstal! — Kako je krasno vse to! –«

Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla tedaj skladalnica drv, da se je čul mogočen ropot.

»Moj Bog, spomin!« vikne starka. »In sámo me puste tu, ko umira!«

Filip se je zopet zavedel. »Urša,« ji reče, »umrl bom morda takoj, morda jutri! – Ali mi hočeš skaziti veliko dobroto?«

»Kaj hočeš, Lipe? Morda bi pil rad gorko mleko?«

»Pokliči gospoda! Lesoveja! Reci mu, da bi bolnik, ki ima le trenotek življenja še, rad govoril ž njim. Bolnik, ki tako težko, tako bridko težko umira!«

»V Soteski je!«

»Čul sem, da je ravno prišel domov. Po stopnicah korači in morda pride semkaj!«

Urša je hitela k vratom. Res se odpro in v sobo stopi Bogomir Lesovej s starim Jernejem. Vse je bil zvedel in s prečudno grozo se je približal bolnikovi postelji. Ničesar ni mogel izpregovoriti. Dolgo ga je opazoval oni, potem pa dejal zamolklo:

»Gospod Lesovej, gost sem vaš, a menim, da le za kratek čas. Podajte mi roko!«

Ko mu je podal roko, je vprašal Filip: »Lagáli mi ne boste, če bom hotel vedeti resnico.«

»Ne, gospod Tekstor!«

»Na častno besedo vašo!«

»Na častno mojo besedo!«

»Poglejte in povejte mi, jeli bila to vaša — mati.«

Z onemoglo roko mu je ponudil podobo, ki jo je Bogomir Lesovej takoj spoznal. Ni mu mogel odgovoriti, zgrudil se je bolniku na posteljo in pričel je ihteti kakor otrok. Oni pa je prijel njegovo roko ter jo položil sebi na vroče lice, potem pa šepetal predse:

»Nun das süẞe Bild erblichen
Bin ich gänzlich nachtumhüllt.«

S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa Tekstorja v neizmerno večnost. Ko pa je Bogomir Lesovej vzel svojo roko z lica mrličevega, je bila mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega ...

Enoindvajseto poglavje

Hamlet: – – – – Nekdaj sem vas ljubil.
Ofelija: Resnično, kraljevič, zatrjevali ste
mi to.
Hamlet: Čemu ste mi verjeli: – – – –
Jaz vas nisem ljubil. –
Hamlet, III. akt, I. prizor

Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo drugi dan na Nižavi, ni užigalo tiste radosti v udeležencih, ki je je pričakoval hišni gospodar. Takoj zjutraj se je oglasila nenadejana vest: najprej je odpovedal grof Anton iz Soteske ter poslal pismo, da ne pride, ker je kneginja zbolela. Tudi je Ernest Malec gojil upe, da ga bo ta dan počastil knez in škof Janez Evangelist; ali namesto škofa je prišla vest, da ga je v noči prešinil mrtvoud in da — umira! In res je knez Janez Evangelist umrl tiste dni, in mi vsi vemo, da za njim stolica sv. Maksima ni imela vodnika, ki bi ga bila obsevala bliščoba in slava Janeza Evangelista.

Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku pred cerkvijo. Po poroki, ko se je gosposka svatovščina usula iz božjega hrama in posedla na vozove, za slovesni ta dan po vsem Lukovcu izprošene — so zapeli v stolpu zvonovi, žalostno in mrtvaško — trudno. Stari Sodar je ravno z mlado svojo ženico hotel stopiti v voz.

»Komu zvoni!« vpraša Meta in bolestna slutnja se ji polasti duše.

»Ali misliš, da res mrliču zvoni, srce sladko moje?« odgovori mož. Bil je navzlic vsej svoji sladkosti smešna, ostudna prikazen. Toliko smešnejši in ostudnejši, ker se je stari grešnik zaljubljeno dobrikal okrog preuboge trpinke, ki je bila sedaj za življenje priklenjena nanj.

»Komu pač zvoni?« ponavlja Meta v strahu. Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali. Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom in z nekako umetno sramežljivostjo spravljal, kar se mu je stiskalo v radovoljno roko.

»Čakaj, takoj bomo zvedeli, draga ženica!« In starec je zakričal: »Tine, Tine!« — Oni pri cerkvenih vratih je hipno priskočil: »Kaj ukazujete, gospod Sodar? No, ali ni bila cerkev ozaljšana kakor nevesta, hi-hi? No, ali ste videli, kako debele sveče so gorele na oltarju? In lestenec, ali se ni svetil kakor solnce nebeško? Mi smo cerkveniki, da malo takih, kajne, gospod Sodar? No, saj pa take poroke ne bomo več učakali, to sam Bog ve, da ne!«

Vtem je bilo pristopilo tudi nekaj druge družbe. Tudi Ernest Malec.

»Zakaj ne odrineš, Sodar?« vpraša malomarno.

»Ta-le ženica moja, ki je radovedna kakor vse, bi rada vedela, komu zvoni. Kdo je umrl, Tine?«

»E,« odgovori Tine zaničljivo, »tista žival, ki se je plazila po Nižavi in Višavi. Pa saj morate vedeti?«

»Kdo?« zdihne Meta.

»No, tisti Lipe, ki je stradal pri vas tam gori. Pa sem mislil, da veste.«

»Lipe!« In mladi ženi se je zazibalo vse pred pogledom. »In kaj mu je bilo?« zastoka v smrtni grozi.

»Pravijo, da se je sam ustrelil. A to ne bo res, ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti.«

»Ustrelil! Jezus, Marija!«

Na zemljo bi se bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je bil v tistem trenotku bledejši od zimske odeje, ki je krila pokrajino.

Bil je tožen povrat iz cerkve. Nevesta je ležala brez zavesti v vozu; svatje pa so si šepetali različne opazke na uho, in hudobni jeziki in jezički so se brusili, milovaje sicer, ali s takšnim milovanjem, ki je dosti zbadljivejše od očitnega zasramovanja.

Spomin na ta dogodek je ležal potem nad svatovščino, kakor leži včasih nad cvetočo ravnino teman oblak, ki grozi sedaj in sedaj s ploho in točo posuti vse.

Dvaindvajseto poglavje

Kakor bi se udeleževali sedmine, so sedeli svatje krog dolge s cvetjem bogato okrašene mize. Malo se je govorilo, mnogo jedlo in mnogo pilo. Šele proti večeru se je družba nekaj bolj ogrela, in vojaki, ki so se med obedom odločno dolgočasili, so izrekli še celo željo, naj bi se v sosednji sobi plesalo. Učitelja Vekoslava Kozico, ki so ga samo v ta namen povabili k svatovščini, so poklicali h klavirju. Poštenjak se ni branil in kmalu je z debelo pestjo udrihal po beli slonovini, da so vse strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica. Mladina se je sukala po ozkem prostoru, ob steni pa so sloneli starejši svatje ter — zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi jed ni preslastna in da je smešno, če se poroči tako star človek z mlado, krasno žensko i. t. d.

Pri mizi sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin Lovre Sodar. Le-tá se je nekoliko časa trudil, da bi zabaval mlado svojo ženo. Brez uspeha. Meta je sedela tik njega bleda kakor mrtva, ni jedla, ni pila, in vse na nji je pričalo, da je v mislih vse kje drugod nego pri hrumeči svatovščini. Morda je bila v mislih pri njem, ki je tedaj ležal v osamljeni višavski sobi na mrtvaškem odru in že počival v dolgem — večnem spanju, iz katerega se do sedaj še ni prebudilo človeško bitje.

Ko je Lovre Sodar videl, da ne more ženice ogreti, je pričel sebe ogrevati; proti večeru je vedela vsa družba, da je stari ženin dodobra pijan. S težkim jezikom je jecljal o kupčijah, o žitni ceni in o slabem vinu, ki se je to leto pridelalo. Pri vsaki priliki je napijal Ernestu Malcu in tu in tam se tudi pričkal ž njim, če ta ni vsemu pritrjeval, kar je oni govoril. Včasih je glasno kričal, koliko se mu ima Nižava zahvaliti in da bi marsikdo — beračil, če bi Lovre Sodar ne živel. Hišnemu očetu se je ohladilo srce, ko se je odpravila družba na ples. Bal se je, da bi oni v svoji pijanosti preveč ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnosti, Ernest Malec nanje niti mislil ni rad.

Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče. Ali opazilo jo je skrbeče materino oko. Gospa Helena, ki se je bila v teh časih postarala za leta ter se posušila kakor travnata bilka v jeseni, hitela je za hčerjo. Dohiti jo v sprednji sobi.

»Kam greš, Metka?« vpraša boječe. Ni se ji upala pogledati v trpeči obraz.

»Glava me boli, mama, in razpočila mi bo, če še dalj časa ostanem tu. Prodali ste me staremu možu.«

Poslednje besede je samo zdihnila, ali vendar jih je čulo materino uho. Vsa se je pretresla stara ženica. Imela je predobro srce in za svoje otroke bi bila prelila srčno kri. Toda v hiši ni veljala mnogo, in Ernest Malec je včasih sam dejal, da je žena njegova tako tiha, da skoraj ne ve, je li oženjen, ali ne.

»Meni ničesar ne očitaj, Metka!« odgovori proseče. »Da je po mojem, bi bilo vse drugače, vse drugače!«

»Zdaj je dognano!« reče hči zamolklo, »in drugega mi ne ostane, nego pusto, obupno življenje. Filip — to veste, da je moral umreti! — je dejal pri priliki, da mora človek včasih živeti navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu srcu. Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem, in sam večni Bog ve, kako ga bom doživela!«

Šli sta v hčerino sobo. Ondi je Meta razmetala cvetje in drugi svatovski lišp s sebe. Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega življenja nesrečne trenotke. Nji nasproti je sedela gospa Helena, vila suhe roke in venomer točila bridke solze. Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako da ni vedela, kaj naj bi govorila nji, ki ji je nasproti v neskončnih mukah koprnela. Tam v sobi pa je klestil Vekoslav Kozica z debelo roko po klavirju in mladi svet je plesal in se smejal, kakor bi nebeška radost kraljevala pod to streho.

Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež. Če je le izpregovoril besedico s tem ali onim dekletom, ga je drezala ostarela nevesta z lehtjo očitno pred vso družbo in strupeni njeni pogledi so mu preprečevali besedo še prej, nego jo je izpregovoril. Sedaj in sedaj ga je pretresel mraz, če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je na njegovi strani v nenaravno deviškem lišpu razkazovala ogrodi svoje in ga neprestano preganjala z zaljubljenimi svojimi pogledi.

»Denarna je res« — si je mislil — »a življenje na njeni strani bo pa tudi — tožno dolgo!« — Ta misel ga ni hotela več zapustiti potem. Zdelo se mu je, da ga pričenja boleti glava. Obrnil je pogled na kupo, ki je polna šampanjca stala pred njim in ki so se neprestano drobile v nji od dna proti vrhu iskram enake pene.

»Morebiti so to solze, ki jih še pretočim v življenju!«

Ko se je družba odpravila na ples, je vstal tudi notar s svojo soprogo. Pred vhodom v plesalnico ga je zadržala.

»Ti se že danes dolgočasiš!« zastoka Murnovka in z nekako deviško sramežljivostjo ga pogleda.

»Kako si moreš kaj takega domišljati!« odgovori hladno.

»Zdi se mi tako!« reče in gorko — kakor bi storilo mlado dekle — se mu oklene roke. Sram ga je bilo. Čakala ga je še hujša zadrega.

»Poljubi me enkrat, Nande moj!« zašepeče stara nevesta.

»Moj Bog, tu pred ljudmi!« zdihne Nande in obledel je kakor pražnji prt.

»Že vem, ti se rajši oziraš po mladih!« V hipu se je stari devici napolnilo staro oko z vodo in vsak hip se ji je grozila izliti mala ploha solz po licu.

»Le jokaj se ne!« se razsrdi notar. »Saj je dosti, da imamo že eno nesrečno nevesto danes!«

Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga sreča vitez Lanski.

»Kam greš, notar?«

»Na zrak malo.«

»Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče ljubezni, ha-ha!«

Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega bedaka, toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar odgovoriti.

Stopivši na hladni hodnik si misli: »Odslej boš vsemu svetu v posmeh!« Bila je jasna noč zunaj. Mraz je pritiskal in na nebu so mrgolele zvezde tako trepetajoče, kakor bi jih tudi zeblo.

»Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi prihodnje moje življenje ne bilo podobno jasni zimski noči, v kateri vse drgoče od mraza, še zvezde na nebu!«

Po telesu ga je pretresal mraz, ali v možganih mu je gorelo. Na steklo pri oknu je pritiskal vroče čelo, da bi se mu ohladilo.

V sobi pa je Vekoslav Kozica trpinčil klavir, da so se mu debele kaplje utrinjale po razburjenem obrazu. In grof Welser je vodil kadriljo s tistim ponosom, kakor bi jo bil vodil — na dvornem plesu.

Tudi Bogomir Lesovej je prišel na ženitovanje. Davno je že bil ukrenil razrešiti vezi, v katere se je lehkomiselno in proti oporoki očeta svojega ukoval. Noč in dan ga je preganjala misel, kako bi se otresel spominov na rumenolaso dekle, ki ji je nekega dne govoril o svoji ljubezni. Iskal je prilike, da bi zopet vse preklical in se po lepi poti iztrgal iz okov, ki jih nositi ni več hotel. Vest mu je očitala marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje, da bi snubil hčer tistega, ki mu je takorekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja ga je potrdila v naklepih, ki se je bil že prej odločil zanje. »Tudi tega reveža so umorili ti ljudje!« To je bil nov dokaz, s katerim je podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje, izvirajoče iz površnosti in plitvosti njegovega pravega značaja. Razvnel se je nad smrtjo Filipovo in čutil se je pozvanega, maščevati umorjenca. Poprej pa, ko je še živel, se ga je skoraj ogibal in groza ga je vedno obhajala, če mu je gledal v obraz ter imel zavest, da je rodila oba ena mati. Bogomir Lesovej je bil sin svojega časa in niti trenotek se ni plašil pred hinavščino, s katero je omamil dobre moči v duši svoji. Razsrdil se je o smrti Filipovi, da bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže izpregovoril ločilno besedo nji, ki se ga je oklepala z gorečo prvo ljubeznijo. Poleg tega si pa Bogomir Lesovej ni hotel povedati resnice. V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo oporoko in s smrtjo Filipovo in večkrat je deklamoval v duhu znani Hamletov samogovor, v katerem se kraljič tako ostro obsoja samega sebe. Dobro mu je del moralični srd, h kateremu se je silil, silil, da bi prikril resnico sam sebi. Hlinil je moralično razburjenost, ali vse to je povzročil — rožnati obraz ponosne, mrzle ženske, ki je kraljevala v njegovem srcu od tistega dne, ko jo je prvič ugledal. Sprva se je branil vplivom njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški hiši so ga prečudno osrečili. Prej je menil, da je demokrat, da je človek enak človeku, naj se je porodil na slami, ali na mehkih svilnatih blazinah. Prve čase je zahajal v Sotesko, da bi tem ošabnim ljudem dejansko kazal, da se ne plaši pred njimi in da mu nikakor ne imponira staro ime stare obitelji. Nosil se je, kakor bi bil med svojci, dasi je moral kmalu pripoznati, da je dejanjsko zvrševanje sive teorije od teorije samo bistveno različno. Prav kmalu je občutil, da loči visoka stena kroge, v katere je sedaj zašel, od krogov, v katerih je dosedaj živel, in da se ta stena preskočiti ne da z demokratičnimi frazami. Videč aristokrate, ki so med sabo živeli, kakor se je dalo sklepati, v vzorni ljubezni, in ki so se v vedenju, v govorici brez najmanjše težave ogibali vsega, kar bi tudi le iz dalje spominjalo na vsakdanjost, je sodil, da so to vzorni ljudje, da so to bitja boljša od njega. Sodil je po vnanjosti, po vedenju, po govorici ter bil prepričan, da mora, če je govorica čista kakor zrcala bistro steklo, tudi duša čista biti, da tudi le-tá ne pozna vsakdanjosti, o kateri vedenje, govorica ničesar vedela nista. V svojem prepričanju, da ga je usoda dovedla v dotiko z osebami, ki so bile popolnejše od njega, se je nosil med aristokrati sprva okorno, kakor se nosi polja ratar, če so ga valovi življenja zanesli v družbo gosposko. Vedel je, da se je njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje opazilo, ali niti pogled, niti smehljaj ga ni spominjal nikdar na to, da se ne vede vselej po strogih predpisih salonskih zakonov. Ko se je od dne do dne bolj privadil družbe, se je vnelo v njem hrepenenje po tej družbi. In če je sedel v Soteski pri stari kneginji, mu je izginil čas, da sam ni vedel kdaj, in poslušal je s sveto vdanostjo, kar mu je pripovedovala o časih, ko je še živel veličastni Friderik Avgust in preblaga mu hči Kornelija Amalija. Dan za dnevom je čul eno in isto, ali dan za dnevom je poslušal z večjo vdanostjo. V zavesti se je zibal, kakor bi se bil z razburkanega vesoljnega morja rešil pred viharji in pred srdito burjo v skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje pomiri in izpremeni v srebrno površino, kjer niti najslabši dih ne moti harmonije v prirodi, in kjer se nad krasno tropično krajino kroži neskaljeno, prečisto, tropično obnebje. S tega obnebja pa so mu sijale žarne oči kontese Line! In kakor pluje preslepljeni ribar za vabečo povodno vilo v smrtonosni vrtinec, tako se je vdal Bogomir Lesovej smrtonosni strasti, ki ga je morala dreviti v prepad. Da je kontesa kmalu opazila, kakšna strast mlademu znancu razsaja po srcu, se ve. In niti trditi nam ni moči, da ji je bila ljubezen, ki je Bogomiru pri vsaki priliki sijala iz pogledov in se nehote kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna. Kje živi na svetu ženska, ki bi ji kaj takega neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, bi se bila smejala morebiti, a smejala s srčnim zadovoljstvom nad grbastim častivcem. Zategadelj se ni čuditi, da mlada kontesa ni samo ničesar storila, kar bi bilo gasilo ogenj v navdušenem srcu navdušenega Bogomira, temveč da je z lahno koketnostjo še bolj zanetila plamen in da je s pogledi, ki si jih je Bogomir tolmačil sebi v korist, mu zmedla zdravi premislek ter mu sebi v šalo nastavljala mreže, v katere ga je morala zasačiti prej ali pozneje.

Nekdaj sta bila sama v sobi. Stopila je bila pred ogledalo ter si z roko, na kateri se je koketno blesketal drag kamen, popravljala lase. Pri tem so se krasne črte vitkega njenega telesa kazale v taki jasnosti, da je Bogomir Lesovej nehote pristopil bliže. Nikdar do sedaj se mu kontesa še ni videla tako krasna. Ko je z belimi prsti medla po laseh, je odpadel ondi cvet, ki je tičal med kodrci. Morda ga je sama sprožila, da bi videla, kako se bo vedel Bogomir. Tik nje je sédel na stol in že mu je hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti o nesrečni svoji ljubezni. Ko pa obrne pogled po vitki, ponosni njeni podobi, mu otrpne takoj srčnost in v zavesti svoje nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje, se ne upa niti izpregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iž njenih las ter se polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo, ki je ona stala na nji. Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v svetlem steklu, iz katerega ji je nasproti žaril njen obrazek, prav dobro videla, kam je drobni cvet izginil z mesta svojega. Da se Bogomir izkušnjavi obraniti ni mogel, je naravno. Sklonil se je lehnò, pobral cvet in ga ravno tako lehnò pritisnil k ustnom. Potem pa ga je skril v obleko na razburjeno srce in občutil je srečo, kakor je občuti zaljubljen dijak, če mu je usoda v posest dala pisan trak ali kaj takega, kar je poprej nosila ona, ki si jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo. Kontesa je tudi to opazila v jasnem steklu. Lehnà zora ji je zakrila nežno lice, potem pa je izpregovorila tiho, tako tiho, da je Bogomir stežka čul njene besede:

»Gregor Lesovej!«

Zdihnil je za njo: »Gregor Lesovej!«

Oba sta se spominjala pradeda njegovega, ki je nekdaj morda ravno v tej sobi nosil s sabo bolno svoje srce!

Obrnila se je proti njemu in njeno oko se je uprlo nanj nekaj trenotkov. Koprnel je pod tem pogledom in bral v njem — ljubezen. A to, kar je menil, da je ljubezen, bilo je morebiti samo — usmiljenje!

»Gospod Lesovej,« je dejala nato, »midva sva pač odrasla — otroka.«

Glas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala mehkobe svoje.

Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v nekaki duševni omamljenosti. Kjerkoli je bil, povsod ga je spremljevala podoba njena. Vedno jo je v duhu gledal pred svetlim zrcalom, kako si je z ročico popravljala svoje lase in kako se je po beli njeni obleki spuščal cvet, podoben kaplji rdeče krvi. Od tačas pa je Bogomir Lesovej zatrdno vedel, da bo razrušiti moral vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Zategadelj je prišel tudi na ženitovanje in sicer s trdnim sklepom, poiskati si prilike, pri kateri bi izpregovoril ločilno besedo. Ves dan se je dolgočasil, in ko se je pričelo plesati, je moral na plesišče ter iz priljudnosti plesati z domačo gospodično Ano. Ker mu ni bilo povšeči v gneči plesati in ker je bil poslednji čas, če je hotel opravek, glavni opravek današnjega dne izvršiti, je zvabil dekleta, da sta se sešla v jedilnici. Sedla sta k spodnjemu koncu mize, da bi ju ne čula ona dva, ki sta še vedno pila pri zgornjem koncu. Ali stari Sodarju je takoj opazil. Z lehtjo sune soseda svojega, zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu koncu ter pomenljivo zamežika.

»Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj, ha-ha!« reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi Ana umela njegovih besed pomen. Po bledem obrazu se ji razgrne kakor rdeča tenčica, ki pa takoj zopet izgine.

»Če se kaj sprede, meni prav,« govori Sodar, »imetje je pri hiši in ta je prva!«

Ko Malec ničesar ne odgovori, dostavi: »Ali mu nisi ti še nekaj dolžan, kaj?«

»Ej, ni toliko, kolikor se je govorilo, ne!«

Ernest Malec je odgovoril to srdit, ni mu bilo prav, da se je govorilo o tem.

»Naj je, kolikor hoče,« pravi Sodar lehkodušno, »kolikor je dolgov, toliko jih je preveč. Naj se sprede, naj se sprede! V to naj Bog pomaga! Potem bosta dva srečna človeka več pod tvojo streho, Malec, ha-ha!«

Malec se ni hotel smejati.

»Smej se, ali ne« — in Sodar dvigne kozarec — »pijva na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živi!«

Trčila sta s kozarci.

Tu spodaj pa je bil Bogomir v hudi stiski. Sam ni vedel, kako bi pričel govorico. Dekletov obraz je bil tako prečudno bled in tako močno je bila upadla, odkar jo je poslednjič videl, da se mu je nehote pričela smiliti in da se je skoraj sramoval besed, ki so mu že bile tičale na jeziku. S povešenimi očmi je sedela pri njem in vdano pričakovala udarca, o katerem je vedela, da pride. Batistno rutico je stiskala med prsti in z lehnimi zdihi si je sedaj in sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir ni ničesar izpregovoril, je dejala lehnó:

»Dolgo vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej!«

»Dolgo že ne, gospodična.« To je bilo vse, kar ji je vedel prvi hip odgovoriti. Obrnila je v stran obrazek, ali Lesoveju vendar ni mogla prikriti solz, ki so ji zalile oko.

»Pravijo, da zahajate v Sotesko!« je zdihnila. Ozrla se je zopet proti njemu. Skrčilo se mu je srce in že se je bal, da bo omagal, da ji tudi danes še ne bo izpregovoril slovesa. Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno podobo in na srce si je pritisnil roko, kjer mu je počival cvet, ki se je nekdaj kakor kaplja rdeče krvi spuščal po njeni obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril:

»Gospodična Ana, nekdaj sem menil, da sem vas ljubil.«

»Pravili ste mi to nekdaj.«

Kako težko je izrekla te besede!

»Čemu bi se vam hlinil, Ana! Sedaj vem, da to ni bila ljubezen. Človek ne pozna vselej svojega srca. In kakor megle po nebu se izpreminjajo naši občutki. Ljubezen se ne dá izsiliti.«

Vedela je, da pride ta hip. Ali bo tako gorjup, tega ni vedela. Poslednja kaplja krvi ji je zapustila lice in da je imel le količkaj srca, bi se mu bila morala smiliti, tako uboga je bila.

»Kaj hoče zakon potem,« je nadaljeval brezsrčno, »zakon brez ljubezni je življenje z mrtvim srcem. Zategadelj vas prosim, pozabite, kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnost. V svojo srečo« — je dostavil s prečudno vsakdanjostjo — »je človek tako ustvarjen, da lehko pozabi na to, kar je bilo.«

»Pričakovala sem vas včasih, poprej. Ali sedaj že ne več. Morebiti vas pozabim.«

V bolesti in trpljenju je to govorila.

»Tako je prav! In vidite, jaz s svoje strani sem že delal nekoliko pokore. Tam pri prepadu je bilo. Saj veste, tisti dan, ko sva gledala v globoko ravnino pod sabo.«

»In so zvonovi peli k dohodu kneza in škofa, preblagega Janeza Evangelista,« dostavila je trpko.

»Vaš oče mi je bil mnogo dolžan in včasih bi ga bil s pismi, ki sem jih imel v rokah, lehko spravil na beraško palico. Da ga nisem spravil, se ima zahvaliti vam, gospodična Ana!«

»Vedela sem, da smo izgubili imetje.«

Vdano je nagnila glavico.

»Prizanašal sem mu, ker sem menil, da ljubim vas. A potem, ko se mi je razjasnilo obnebje srca, sem stal nekega dne zopet pred prepadom in v roki sem tiščal vse tiste listine, s katerimi bi bil poprej lehko spravil vašega očeta na beraško palico. In spustil sem jih, da so sfrfotale globoko v žrelo zevajočemu prepadu, kjer so za večno zakopane. Vidite, to je bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki sem jo posvetil vašemu spominu! Ali srca svojega vam žrtvovati ne morem.«

Bistro ga je pogledala.

»V redu je torej vse. Vi ste plačali, kar ste mi bili dolžni. In sedaj se mi zdi, da vas bom laglje pozabila, nego sem mislila. Zbogom, gospod Lesovej!«

Ravno tedaj je prihitel grof Welser iz sosednje sobe ter prosil, da bi smel ž njo plesati. Vstala je in odšla. Z olehčanim srcem je vstal tudi Bogomir. Kmalu potem je zapustil Nižavo skrivaj, da se niti poslovil ni.

Tu pri mizi pa sta sedela starca in še vedno pila.

»Kje pa sta otroka?« vpraša Sodar.

»Plešeta zopet,« odgovori Malec.

»Izginila sta torej, aha, se je že spredlo.«

»Mogoče.«

»Ti mladi ljudje, ti mladi ljudje!«

In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še:

»Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen.«

V sosednji sobi pa je razbijal Kozica po klavirju in pari so se vrteli in smejali so se in glasno govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična Ana in počivala je tujemu vojaku na prsih in se tudi sladko smejala kakor druge ženske vse. Ali v resnici ji je hotelo počiti mlado srce in pred dušo se ji je razgrinjalo prihodnje življenje kakor pusta, peščena ravan, kjer ni niti hladilnih vrelcev, niti zelenih ledin.

Triindvajseto poglavje

Pismo (Bogomir Lesovej prijatelju Ivanu K.)

Umrlo je meni srce,
umrle so nade sladke,
umrla ljubezen goreča,
umrla življenja je sreča.
S. Gregorčič

Močno se boš čudil, ko ti dospe ta drobni list v roke. Svojim očem ne boš hotel verjeti, ali končno boš moral verjeti. Resnica je, tožna resnica je, nekdanji prijatelj tvoj je zapustil malo svojo domovino in sedaj se že razprostira vesoljno morje med njo in med njim. Če ti pride v roko ta list, moral bo poprej prepluti neskončno vodno planjavo, ki se v sivi svoji večnosti širi med mlado Ameriko in med staro Evropo. Obupal sem nad življenjem v stari Evropi in pobegnil semkaj, hoteč pričeti novo življenje. Moje srce je kakor dolgočasno zimsko polje. Kamor seže oko, pokriva blestečega snega odeja mrtvo livado. Vse je mrtvo pod to odejo, kar se je spomladi radostilo pisanega življenja, in nikjer drugega, nego enolična, dolgočasna, misli moreča belina. Nad njo pa se ziblje tu in tam črn vran, počasi, težko in trudno pluje s perotmi, kakor bi hotel sedaj in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš, tako snežno polje je sedaj moje srce. Nad njim pa se dviguje črni vran temnega obupa in se počasi, ali neprestano preletava tja in sem.

Sam s sabo nositi bolest! Ni mi mogoče. K tebi, prijatelj dragi, hočem se zateči. Morda se mi olehča srca težko breme, če se ti izpovem, kako je bilo ...

Povestnica minolega življenja mojega ti je vsaj nekoliko znana. Moj poslednji list, ki sem ti ga pisal še z Višave, je bil kakor ozaljšana in olišpana ladja, v vsem ponosu in z mnogobrojnimi jadri zapuščajoč luko in noseč s sabo tolpo veselega ljudstva, ki se je vdalo brezmejnim nadam na srečno potovanje po hudobnem vodovju. Pisal sem ti, kako nežne vezi so se osnovale med mano in grofico v Soteski, pisal sem ti o rdečem cvetu, ki sedaj ne počiva več na srcu mojem, pisal o žarnih njenih pogledih, ki so mi vse obetali. Čul sem divne sirene sladko petje in s svojim revnim čolničem plul proti smrtonosni skalini, kjer se je moral ta čolnič na stotine koscev razdrobiti. Čul sem sirene sladko petje in zategadelj nisem opazil nevarnosti, zategadelj sem menil, da jadram po mirni svetli površini, zategadelj sem menil, da se mi že iz dalje prikazujejo cvetoči bregovi, kjer bom užival srečo, ki so jo bogovi ustvarili sami sebi. Ali sedaj je čolnič razbit in ta moj list je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori, raztrganimi jadri in brez krila, stežka na površju se držeč, povrača k pobrežju. Tako je to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje.

Ali sedaj poslušaj, kako je bilo.

Nekaj dni po dvojnem ženitovanju na Nižavi — o katerem sem Ti tudi pisal — sem se odpravil proti Soteski. Mrzla burja je brila po logu, toda v meni je kipela kri in vroče mi je bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje. Danes se mi je hotela razrešiti temna prihodnost, danes se je imela končati igra, pri kateri se je igralo za srečo mojo. Skrb in up sta me navdajala obenem; skrb, če sem se spominjal na imenitnost stare obitelji, in up, če sem si v spomin klical vedenje njeno. Ko je gosposki dvor ležal pred mano, tiho in ponosno, mi je skoraj upadla srčnost, in že sem se hotel vrniti. »Gregor Lesovej!« Te besede je šepetala tisti dan pred zrcalom in te besede so me tedaj v tistem trenotku zopet ojačile. Sama se je spominjala »Gregorja Lesoveja«, o katerem je vedela, da je z ljubečim srcem zahajal v Sotesko, z ljubečim srcem, s katerim sem tudi jaz prihajal pod to plemenitaško streho. Da jo ljubim, ji ni neznano, kakor ji ni bila neznana nesrečna ljubezen Gregorjeva. Ta misel mi je dala srčnosti, da sem vstopil pri visokem portalu in da sem znova zatrdno sklenil današnji dan izreči odločilno vprašanje. Vidiš, takšen bedak sem bil tisti dan!

Grofa Antona in kontese ni bilo doma. Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno prav, sem si mislil, tej dobri, mehki in rahli duši povem vse in prepričan sem, da bo ginjena in da bo z mano točila solze in da bo potem zame govorila, ta vzorna, rahla in dobra dušica, ki je s svojim usmiljenjem objemala najmanjšega črviča v prahu. In z mano naj bi ne imela usmiljenja?

Ko sem pri nji vstopil, je sedela v stolu tik peči. Zavita v starodavno obleko in v obilo čipek, da si le težko opazil dobrovoljni njen obrazek, ki ji je tičal globoko med ramami. Vsa srečna je bila, da sem prišel.

»Kako krasno, da me obiščete danes, cher Bogomir! Ljub gost se je oglasil v tej zimi in grof Anton in kontesa Lina sta mu hitela naproti. A jaz sem sama in zima mi sili v dušo. Kako krasno, da ste prišli! Nikamor mi ni pogledati. Povsod te puste megle. In mraz je tudi, silno mraz. Ali vas ne zebe, dragi moj?«

Sédel sem tik nje, vdano poljubil ji velo roko in ji pritrdil, da je res mraz in da me tudi zebe. To zadnje ni bila resnica. Govorila je o vremenu, o zimskem mrazu in o tem, kako bi bilo življenje prijetno, da ni te grde, nesrečne zime. Popraševala je po mojem zdravju, hvalila, da se vidim čvrst, in včasih je z vlažno svojo ročico pogladila moje lice. Bila je sama dobrotljivost in topla ljubezen ji je sijala iz pogleda. Vse to je množilo srčnost v meni. Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek. Že mi je silila odločilna beseda na jezik in že sem ji hotel govoriti o srčnih svojih upih, a zopet mi je zamrla ta beseda, ko je kneginja v teku govorice po stari svoji navadi naglaševala, da se je porodila v stari obitelji Palffyjevi in da ji je bil soprog knez Teanski.

»Pri sveti Devici in Materi božji,« je vprašala rahločutno, »vam, gospod Bogomir, morajo pač tudi prav počasi teči dneva trenotki, ko ste tako sami na Višavi?«

»Pač mi je dolgčas tu in tam, svetlost,« odgovorim in kri mi zahiti k srcu, »z delom in branjem si kratim čas. Poprej pa sem lazil po zelenih logih in užival prirodno krasoto.«

»Po logih zelenih! O sveta Trojica, kdaj jih že nisem gledala! In morda jih videla več ne bom.«

Na skrivnem si je obrisala solzo iz očesa.

»A čemu se ne ženite, ubožec moj?« vpraša po kratkem premolku. »Vedno vendar ne morete tako živeti kakor puščavnik. Ali dandanes ni več mladih deklet, ki bi se možiti hotela, hi-hi!«

Bila je zopet radostna in meni se je zdelo, da me nekako pomenljivo opazuje s svojimi pogledi. Zardel sem kakor sramežljiva deklica. Sedaj je napočil trenotek, da sem skoraj moral govoriti.

»Mladih žensk je na izbiranje, svetlost!« sem odgovoril srčno. »Ali z ženitvijo se stori usodepoln korak in človek ne ve, kaj bo potem prinašala prihodnost. To je ravno, to je ravno!«

»Kdo bo tako boječ, cher Bogomir,« — pri tem se je svetlost tako milobno smejala — »kdo bo tako boječ! Kakor čujem, imate imetja obilo, da bi lehko preživeli sebe in obitelj. Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest in da vas prištevajo najimovitejšim našim sosedom.«

»Res je, svetlost,« odgovorim ponižno, »nebesa so mi pomnožila posvetno imetje.«

»No, vidite —«  z roko je posegla po moji roki in mi jo gladila kakor otroku — »no, vidite, čemu se torej ne ženite?«

Zamišljeno je dostavila: »To vam je bil Gregor Lesovej, praded vaš, drugače vrste junak, hi-hi! Oj, ti časi, oj, ti časi!«

Hvaležno sem poljubil roko. Prišel je bil torej trenotek. Tiho, boječe sem izpregovoril: »Svetlost, že dolgo mi leži na srcu težko, silno breme. In le vaša izborna prijaznost in materinska ljubeznivost, če se smem tako izraziti, me osrečuje, da odkrijem svoje duše skrbi pred vami, svetlost. Ne štejte mi te predrznosti v zlo; ravno osrečili, pregreli ste mi srce in povedal vam bom vse, če mi blagovoljno dovolite, da smem nadaljevati — — —«

»Le govorite, dragi moj!«

In odprla se mi je duša in pričel sem govoriti, kako mi je ona od tedaj, ko sem jo videl prvič, zmagala srce, kako se me je polastila ljubezen in da pravzaprav samo zavoljo nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih upih in kako živim v veri, da me tudi ona ljubi in da to vsaj posnemljem iž njenega vedenja. Ko sem govoril, se ji nisem upal gledati v obraz. Končavši svojo izpoved sem dvignil pogled proti nji. V stolu se je bila nekoliko vzdignila, in prav prestrašen sem opazil, da je to trd, ošaben obraz in da na njem ni ničesar rahlega, mehkega in dobrotljivega. Vse to je bilo izginilo tisti hip ž njenega obraza in v sivih očeh, s katerimi je neprestano zrla vame, ji je vzplamenel žar sovraštva. Obledel sem in tresoče vprašal:

»Vi se srdite, svetlost!«

»Če sem vas prav umela, ste govorili o domači kontesi?« je izpregovorila ostro. Tudi glas ji je bil trd kakor jeklo in ni pričal o nikaki dobrotljivosti več.

»Da!« sem zdihnil potrt.

»Mislila sem sicer, da govorite o mladi naši hišni. Pametna, dobro vzgojena deklica je, in včasih sem si dejala, da bi to bila žena za vas, kakor si je le želeti morete.«

Hudobno, ironično je govorila in kakor strele so mi udarjale njene besede v revno moje srce.

»Svetlost!« sem vzkliknil in vstal.

Dostavila je ošabno, ponosno, kakor prava kneginja:

»Ne verjamem, da bi se bila kontesa tako zelo izpozabila. A če se je izpozabila, potem poslušajte, kar vam govorim. Že pol stoletja čepim tu v stolu, hroma, onemogla kakor novorojeno dete. Pol stoletja opazujem kras prirode le iz dalje in sladkosti življenja so mi le pravljica, so mi le sanje, so mi zgolj fantom. In to je nekaj, gospod Lesovej! Ali odkritosrčno vam rečem in na sveto telo našega Odrešenika vam prisezam, da sem še sto let rajši prikovana na ta mučni stol, da še sto let rajši zrem pomladi cvetove le iz dalje in da še sto let rada umiram tako počasi kakor tega pol stoletja do sedaj, ko mi je časa kragulj kakor Prometeju nekdaj kljuval trenotek za trenotkom življenje z mene — nego pa bi privolila, da bi kontesa Lina prevzela gospodinjstvo na kmetiški vaši Višavi. To vam rečem jaz, kneginja Teanska! Ali sedaj sem se utrudila. Zbogom, dragi moj gospod Lesovej! Zbogom!«

Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti. Poparjen in pobit sem zapustil sobo. Skoraj brez zavesti sem bil, ko mi je sluga v sprednji sobi pomagal pri oblačenju. Čustvo osramočenja družilo se je s čustvom nesreče v duši moji. Zalival me je pot in v duhu sam nisem vedel, kaj naj sedaj počnem. Steza življenja me je dovedla na mesto, kjer se mi je pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti? V mislih sem še enkrat pretehtal vse malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha rešilna misel. Kaj mi hoče sodba te stare ženske, ki s svojim zastarelim mišljenjem, s smešnim svojim plemenitaškim ponosom korenini še v minolem stoletju? Takim ljudem so jemali glave za francoske prve revolucije! Ali od tedaj so se časi izpremenili. Da me le ona ljubi; njo samo sem sklenil vprašati, naj ona sama razsodi. Tu je šlo za srečo vsega mojega življenja, in nespametno bi bilo, če naj bi odločevala beseda stare ženice, ki brez dvojbe ni vedela, kaj govori, ki je v svoji zmedeni starosti menila, da še vedno živi na dvoru Friderika Avgusta v časih, ko se je tikala s preblaženo Kornelijo Amalijo. Kontesa sama naj razsodi! Stopivšemu na hodnik mi je zavel nasproti hladni zrak in me v omenjenem sklepu, zbistrivši mi omočene možgane, še bolj utrdil. »To je edino prava pot, in lahkomiselno je bilo, da si govoril kneginji, ki te ni mogla umeti, ker ravno ne umeje zakonov sedanjega stoletja!« V mislih sem odkorakal po koridoru, po mehki pletenini, ki je bila ondi razgrnjena. Vrh stopnic sem obstal. Tu je bilo mesto, kjer je nekdaj Gregor Lesovej krčil se pod bolestjo brezupne ljubezni. Na ta držaj se je morebiti naslanjal, ko je tej brezsrčni ženski, ki sedaj tam notri ni mogla ni živeti, ni umreti, pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela niti upov, niti prihodnosti, kakor jih nima cvetje, če se je sredi zime po umetni poti izvilo iz osrčja materi zemlji. Morebiti je tudi ljubezen moja taka, brez upov, brez prihodnosti. Znova me je davila bolest, znova je grabila obupnost z železnimi prsti po meni. Ravno tedaj je pridrdral voz na graščinsko dvorišče. Prihiteli so sluge od vseh strani ter mimo mene drevili se po stopnicah navzdol. Otrpnile so mi noge in nekaj je reklo v meni, da pride sedaj še hujši udarec, nego je bil ta, ki mi ga je vsekala vela roka kneginje Teanske.

Kmalu se je v znožju stopnic prikazala gospoda. Najprej je prišel grof Anton z dolgo koščeno svojo podobo. Za njim je stopal mlad, tenak častnik v huzarski opravi. Izmed kožuhovine mu je štrlel blazirani, bledi obraz, na katerem se je čitala zgodovina razuzdanega dosedanjega življenja. Ob roki pa je vodil konteso Lino, ki je istotako tičala v dragi kožuhovini. Mraz ji je bil razvnel lice, da ji je lehnà rdečica pokrivala obrazek. Meni oslepelemu bedaku se je videla tako krasna kakor boginja. Niti prestopiti se nisem mogel. Govorili so francoski ter počasi stopali navzgor po stopnicah. Najprej me je opazil mladi človek. Meneč, da ne umejem, kaj vpraša, je izpregovoril: »Kdo je ta človek tu gori?«

Grof Anton je pogledal proti meni. Na obrazu sem mu bral, da ni bil razradoščen, ko me je ugledal na tem mestu.

»Kdo je? Moj Bog, nadležen sosed, ki se nam vsiljuje v hišo. Pri kneginji je časih, da se razgovarja ž njo. Saj veste, da mora zmeraj kdo biti pri nji!«

Prišli so k meni. Grof Anton je lehnò odzdravil mojemu poklonu.

»Kaj, ali ste v tem mrazu prišli k nam? Po gozdu morajo biti slaba pota. Tudi se mi zdi, da je nekoliko južno vreme.« Le težko je prikrival malicioznost v svojem glasu, tako da sem moral prav občutiti, kako neprilična mu je moja navzočnost danes.

»Bil sem pri kneginji, ekscelenca!« sem zajecljal. Mladi aristokrat, ki je bil s svojo spremljevavko vtem tudi dospel na vrh stopnic, me je opazovals plemenitaško zaspanostjo. V tistem trenotku sem moral biti brez dvojbe nekoliko smešen. S potnim čelom sem stal tu pred družbo in sam nisem vedel, kam naj obrnem pogled.

»Seznaniti vaju moram!« je dejal grof lehnò in malomarno, kakor bi to seznanjenje bilo nepotrebno tako, da se ni takoj prvi trenotek spomnil na to.

»Magnat grof Erdoedy! Gospod Lesovej, naš sosed!« Lehnò je nagnil glavo magnat grof Erdoedy, a meni se je zdelo, da me opazuje z nekakim zaničevanjem.

»Velika mi je čast!« Pri teh besedah, ki sem jih zamolklo izpregovoril, se je ujelo oko moje z očesom kontese Line. Tudi njen pogled je bil mrzel, kakor bi me videla danes prvič v življenju.

»Grof Erdoedy nas je obiskal,« je nosljal vtem grof Anton. »Že dolgo časa smo ga pričakovali. Zaročen je s konteso in sedaj hočemo določiti, kdaj bo poroka. To pa nam napravlja dela in skrbi. Zbogom, gospod Lesovej!«

Odšli so. Kontesa ob roki mladega magnata, sladko se nasmihajoč. Znan mi je bil ta pogled od tedaj, ko mi je dejala: »Kaka odrasla otroka sva pač, gospod Lesovej!« Ali od tistega dne sta bila minula jedva dva tedna.

»Čuden človek je to,« je govoril magnat odhajajoč, »in vidi se, da se med nami niti nositi ne ve.«

Te besede je govoril zopet francoski. Hišni gospodar je odgovoril tudi francoski: »Kaj hočete, grof? Na deželi ne smemo na tehtnico polagati vsakega, s katerim občujemo.«

»Dà, dà!« je pritrjeval ta.

»Sicer me bo pa skrb« — oglasil se je oni — »da ne pride več v Sotesko, če vam njegov obraz ni povšeči.«

Te besede sem še čul. Potem sem taval po stopnicah navzdol. Vse se je sukalo krog mene in kako sem tisto jutro dospel nazaj na Višavo, še danes ne znam. Vse je gorelo po meni in le ena misel me je navdajala: stran, stran v daljnji svet!

To je zgodovina mojega mrtvega srca! Ako bi bil imel več moralične podlage, ne bil bi zapravil dosedanjega življenja svojega. A sedaj je zapravljeno!

Porodil sem se sredi malega naroda in slovanska kri se mi pretaka po žilah. Užival sem nemško vzgojo; v meni živi zategadelj duh, vkovan v nemške verige. Zemlja, v kateri koreninimo, je slovanska, ali zrak, ki veje nad njo — je nemški. Dva elementa se vedno bojujeta v nas, nemški in slovanski. Zategadelj ni celote, zategadelj je vse, kar počenjamo, kar mislimo, polovično, površno. Tudi značaji naši se ne morejo razviti, tudi ti so polovični. In včasih jih še celo ni. V prihodnosti bo boljše morebiti, ko ne bo samo naša zemlja slovanska, temveč tudi zrak, ki veje nad njo. Mi pa zdihujemo pod prokletstvom sedanjosti!