| Izdano:
|
Ilustrirani glasnik 3/17 (1916)
|
| Viri:
|
dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
To vam je gozd, gozd gost in zarastel,
gozd kakor nalašč za snovanje roparskih
pohodov, gozd poln groze. Mimo tega
vodi steza, in če greš po njej, si zaslužil
svetinjo hrabrosti, bolj kakor oni, ki se
bije tam doli ... Ne govorim o kupih
orožja, ki leže tam. Ne govorim o dežju
sovražnih krogel, ki nas išče tam. Druga
pošastna stvar je tu — živ mrlič — strahota
živim, straža mrtvim. In zopet ne
govorim o pešcu, ki sedi ob jarku, glavo
uprto v roke in strmi z debelimi očmi
predse. Kaj je ugibal, ko ga je zadela
krogla? — Nikdo na svetu neve tega. Zdaj
postaja z vsakim dnevom bolj droban, reži
se, se krči ... Ali blizu njega stoji tovariš.
Velik, trd in pokončen. Kakor je
stal onega strašnega dne. Zdaj je mrtev,
a drži še puško v koščeni desnici. Stoji
ob velikem hrastu. Gotovo je mislil, da
ga bo varovalo drevo. Izdalo ga je, zadela
ga je granata ali veja, ki se je bila
odlomila vsled strela, ga ujela za obleko,
da ni padel, da se ni mogel zgruditi v
smrti. Stati mora, stati na straži. Varovati
mora svoje tovariše, ki leže kakor
snopi okrog njega, tovariše, katerih ne
moremo pokopati, ker nam branijo njih
še živeči tovariši, ki pošiljajo hitro točo
izstrelkov, če ugledajo katerega od nas.
Pa kaj to. Ne moti nas. Ali če moraš
mimo živega mrliča, mimo mrtve straže
mrtvih ... Nikdo ne spregovori na tej
poti. Vsakdo se vprašuje z grozo: »Stoji
mrtva straža še tam?« — Vsakdo gleda
plaho nanj, izmoli hitro molitvico. Straža
mrtvih stoji in bo najbrž stala, dokler ji
ne naznani pogreba zvon miru. In kje
je še to? — Težko stočejo ponoči gozdovi,
slišno vzdihuje zemlja ... Čas ti naš
grozen, s krvjo prepojen, kdaj premineš?
