Mrtvo srce
| Mrtvo srce Pohorske pravljice |
| |||||||||
Nekoč je stal na skali grad in pod njim se je razprostiralo mesto.
Na gradu je živel grof z grofično, v mestu pa mizar z mizarko in sinom.
Mizarjev sin pa ni hotel mizariti, pač pa je znal tako lepo pisati na ustrojeno kožo in tako čudovito igrati na piščal, da ga je nekega dne poklical grof na grad za grajskega učitelja svoji mladi in lepi hčerki. Nekega dne je stari grof dejal svoji hčeri: »Star sem že, če te je volja, pa se omoži. Ali si že katerega spoznala in izbrala?« »Že, dragi oče! Našega grajskega učitelja. Tako rada ga imam, da bi ga takoj vzela za moža.« Stari grof pa se je silno razjezil: »To se ne bo nikoli zgodilo! Če ti ne poznaš pravih mej, jih poznam pa jaz. Ta učitelj, mizarjev sin, mora takoj iz gradu in mesta, sicer izgubi glavo!« In velel je vojakom, naj ga izženejo.
Grofična in grajski učitelj sta se zelo žalostna poslovila.
»Moj oče te je izgnal iz tega mesta, zato pojdi od tod! Če se pa še kdaj vrneš, se bova spoznala po temle,« je rekla in prelomila svoj zlati prstan na dvoje, pretrgala bel svilen robček ter vsako polovico zlatega prstana zavila v belo svilo. »Kakor sta šele ti polovici prstana in robčka celota, tako se bova nekoč midva zopet našla in se poročila!« Obenem je izročila eno polovico prstana, zavito v belo svilo, učitelju, drugo pa je ohranila sama.
Žalostno je bilo njuno slovo.
Mizarjev sin se poslovi še od očeta in jokajoče matere, si najame kočijo in se odpelje iz rodnega mesta.
Dospe v drugo mesto, kraljevo mesto, od koder pošlje kočijaža s kočijo domov. Zopet postane učitelj. Daleč naokoli je slovela njegova lepa pisava, na piščal pa je igral tako lepo, da je vpričo njega celo slavček utihnil s svojo pesmijo. Tudi kralj in kraljica, ki sta se vsak večer s kraljično sprehajala po vrtu, sta ga poslušala. Kralj je bil tako srečen ob njegovi pesmi, da so mu prešle vse vladarske skrbi, kraljica si je od ganotja brisala solze, kraljična pa je z vso dušo vzljubila mladega učitelja. Prosila je očeta in mater, naj ga sprejmeta na dvor, ker ji brez njega in njegove pesmi ni več živeti in da ne mara za vse na svetu nobenega drugega ženina kot samo njega. Kralj in kraljica, ki nista nobene stvari bolj želela kot sreče svoji edini hčerki, sta pozvala učitelja na dvor. Mizarjevega sina je zaskrbelo: »Morda me je zatožil stari grof in mu sporočil, da me je celo izgnal iz svojega mesta?«
S to mislijo je stopal po krasnem vrtu in dvorišču proti kraljevemu gradu. Na stopnicah ga je sprejela straža in ga odpeljala takoj v zlato dvorano pred kralja.
Okrog kralja je bilo zbranih mnogo dvorjanov in dvorjank v prelepih oblekah. Tedaj je mizarjev sin iz spoštovanja in iz strahu padel pred kraljem na tla. »Vstani!« je velel kralj. »Znana mi je tvoja modrost, znanost in učenost, kakor tudi tvoje dobro srce. Zato sem te namenil za moža svoji edini hčeri in za svojega naslednika na prestolu.«
Kraljica pa je pripeljala v dvorano prelepo kraljično, ki mu je podala roko in rekla: »Pozdravljen, moj učitelj in moj ženin!« »Prevelika čast je zame, vendar, oprostite mi, v najkrajšem času odpotujem iz tega mesta,« odvrne učitelj, mizarjev sin. Po dvorani so se začuli vzkliki začudenja. Vsi so ča¬kali, kaj poreče na to kralj. Ali čuda! Kralj ni vzrojil niti kaznoval ga ni. »Kaj te sili k temu?« ga je vprašal.
»Premilostljivi kralj, prosim te oproščenja! Imam še žive starše, ki jih ljubim z vso dušo. Drugače jim ne morem povrniti njune dobrote kakor s hvaležnostjo. Oba sta preprosta, skoraj bi rekel siromašna; zato ne verja¬mem, da bi si upala sama na mojo poroko s tvojo prelepo hčerko. Potrebno je, da ju sam1 že sedaj pripravim na to.« »Premodri učitelj!« ga je kralj občudoval. »Če je tako, ti je odprta pot kakor tudi kraljeva blagajna. Ponesi jima daril in ju pozdravi!« Učitelj se je lepo zahvalil ter se od kraljevih poslovil. Vzel je iz blagajne pest zlatnikov, sedel v prelepo kočijo, kraljevi kočijaž pa je zavihtel srebrn bič nad debelimi hrbti štirih vpreženih konj in kočija je oddrdrala po beli cesti iz kraljevega mesta ... V večernem mraku se je ustavila prelepa kočija pred mizarjevo hišo v njegovem rojstnem mestu. Učitelj je podaril kočijažu zlatnik ter izstopil. »Sedaj zavij zopet na pot, po kateri sva se pripeljala, in poreci kralju, da se pripeljem s svojo kočijo, da ga lepo pozdravljam ter da želim njegovi hčeri obilo sreče. Si me razumel?« »Da, mladi kralj!«
Zopet je zapel kočijažev bič, kočija je zavila po, mestnih ulicah ter izginila radovednim očem ... Učitelj si je bil nalašč pustil rasti črno brado, da bi ga zakrivala pred grofovim preganjanjem. Brada mu je popolnoma spremenila obraz, a kljub temu je hotel preskusiti, če ga kdo vendarle ne bi spoznal. Tedaj je prestopil očetov prag. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« je odzdravil stari mizar. Pozorno ga je ogle¬doval; saj ga je spreletela neka čudna slutnja, da ni ve¬del, ali bo sreča ali nesreča.
Nehal je po mizarski mizi pospravljati les in oblice ter zaklical svoji ženi: »Prinesi luč, nekdo naju je obiskal!« Sinu se je dobro zdelo, da je vstopil ravno v mraku.
Mizarka je prinesla gorečo lojenko ter jo prilepila na mizo. »Dober večer!« je pozdravila. »Ali lahko pri vas prenočim?« Njegov glas se je tresel, ker bi ju bil najrajši objel. »Tujec sem v tem mestu in sedaj na noč si ne bi rad iskal drugod prenočišča. Dobro vama bom plačal.« Pošten se jima je zdel in, če ima povrh še denar, gotovo ni malopridnež. In sta mu obljubila. Mizarka je odšla v sosednjo sobo, kjer je po dolgih letih zopet odgrnila sinovo posteljo: »Popolnoma se nama je zgubil zastran tega grofa in njegove grofične. Morebiti se še kdaj vrne? Tako sva ga pričakovala, a od nikoder nobenega glasu. In sedaj, po toliko letih, bo spal tujec v njegovi postelji.« Postelja je bila medtem preranijana. »Semkaj pridite!« ga je poklicala.
Njun sin je tedaj po dolgih letih bil zopet v svoji sobici, mizarjeva pa sta odšla v kuhinjo. »Dobro sem se prikril, če me še starši niso spoznali!« si je mislil.
V kuhinji je mizarka uzrla pod sajastim stropom na dolgi palici dve klobasi. Hitro je pristavila lonec vode, suhi in malo plesnivi klobasi umila ter ju potisnila v krop. Čez nekaj časa mu prinese večerjo, ki mu je zelo tek¬nila. Mizarjeva pa sta prisedla ter ga opazovala. »Nekam znani se mi zdite. Zelo ste podobni najinemu sinu. Od kod pa in kam?« je vpraševal mizar. »Prihajam iz kraljevega mesta v vaše mesto, ker meni kralj vzeti vašo grofično za ženo. Prepričal bi se rad, če ga je vredna in če je že pozabila nekega grajskega učitelja!« je poizvedoval.
Rdečica je udarila obema v stari obraz.
Mati pa je zajokala: »Poznam jo zelo dobro, saj nama je odgnala edinca v neznano tujino. Oni grajski učitelj je bil najin sin. Rada sta se imela, zato ga je grof izgnal iz tega mesta. Že šest let nimava nobene vesti o njem!« »In grafična?« je spraševal kraljev odposlanec. »Žalovala je za njim ter odbila vsakega snubca. Grof je odprl največjo trgovino v našem mestu. Grofična pa je sedaj v trgovini, ker ne mara čakati konca v grajskih sobanah.« Mizarjeva sta odšla, ker se je kraljev odposlanec začel razpravljati. Dovolj je zvedel in želel si je biti sam s svojimi mislimi in čustvi. Jutri bo poiskal grofično. Zgodaj bo vstal ter šel od doma. Staršem pa napiše list, da je njun sin in da ga ne smeta izdati. In res: ko je drugo jutro mizarka pospravljala po¬steljo, je našla pod vzglavjem denar in papir, popisan s prelepo pisavo. Pokliče mizarja. Stopita k oknu, da bi bolje videla.
Saj to je pisava njunega sina! Oba citata: »Vrnil sem se v rodno mesto, v svojo rodno hišo. Nihče me ne sme spoznati, za to tajnost skrbita vidva! Ni se mi godilo slabo, denarja imam dovolj, da ga bosta vidva lahko imela za priboljšek na stara leta. Jaz pa bom zopet poskusil s svojo srečo. Pozdravlja vaju vajin sin!« Od veselja sta oba jokala. Njun sin, kraljev odposlanec, pa je brezskrbno poiskal v mestu grofovo trgovino. Mnogo ljudi je srečaval, a še njegovi najboljši znanci ga niso prepoznali.
Šel je v trgovino, a grofične ni nikjer uzrl; zato je stopil proti mlademu trgovcu ter zahteval sukna. Prinesel mu je več vrst blaga ter vse prav zelo hvalil, a mizarjev sin ni bil z nobenim zadovoljen; zahteval je še boljšega. To je trgovca hudo ujezilo. »Kar povejte, če mislite sploh kaj kupiti in če imate sploh kaj denarja?« Prav tedaj pa je prišla grofična in ga vprašala, kaj želi. Zahteval je blago, kakršnega nosijo grofje. Prinesla mu ga je. Vprašal je za ceno, naročil in že vzel denar iz denarnice, ko mu je padel na blago bel, svilen zavitek... Grofična je urno pograbila zavitek, ki se je, pri padcu razvil in spoznala svoj dar. »Kje ste to dobili?«
»To je moje! In vi imate ostali polovici.« Urno je izvlekla svoji polovici in ju primerjala. Bih sta pravi. Nad vse srečna mu je podala roko ter ga odpeljala v pisarno, kjer ji je moral pripovedovati vse na dolgo in široko.
Želel bi si najti primerno službo, a je ni. Tedaj mu pove grofična, da so nekega pomočnika odslovili in da bo govorila s svojim očetom. Poiskala ga je ter prosila, da bi vzeli mladeniča v trgovino. Grof ji je ustregel. Odslej je imel službo v grofovi trgovini. Le kako neki sedaj pripraviti grofa, da prekliče njegovo izgnanstvo in dovoli poroko? Dolgo je premišljeval. Naposled je stopil pred grofa ter mu povedal, da je kraljev odposlanec in njegov naslednik. Tedaj je stari grof privolil v poroko, četudi bi mu bil ljubši sosednji grof, ki ga je tudi že prosil za roko njegove hčere. Vse je bilo pripravljeno za poroko, gostje že povabljeni, ko je nevesta nenadno hudo zbolela in umrla. Vse je žalovalo za njo, najbolj pa mizarjev sin.
Tedaj pa je sosednji grof povedal staremu grofu, da je ta kraljev odposlanec lažnivec, da je to mizarjev sin, njegov bivši grajski učitelj in izgnanec, ter da je on kriv grofičine smrti. Stari grof ga je še enkrat izgnal, ga preklel ter se tako razburil, da je od žalosti in jeze še istega dne nanagloma umrl. Tako sta bila mrtva oba: grof in grofična...
V grajski dvorani sta bili med palmami in oleandri položeni dve krsti, obdani z venci belih in rdečih rož; ob straneh pa je stala grajska straža v črnem. Prišel je dan pogreba. Pogrebci so položili grofovo krsto z odra na tla, jo pokrili z visokim pokrovom in zvok kladiva in žebljev je odmeval po viteški dvorani. Tedaj so pristopile bele deklice v tenčicah, z rožmarinovimi venci v razpletenih laseh, zasule krsto z grofično s cvetjem ter jo dvignile... »Ne pustim je odnesti, ker grofična ni mrtva!« je zaklical njen ženin in se postavil h krsti, da bi jo branil. »Žalost vas je prevzela,« ga je tolažil grajski duhov¬nik. »Pustite vendar prenesti njene zemeljske ostanke k njenim mrtvim sorodnikom v grajsko grobnico! Telo bo strohnelo, duša pa bo večno živela nad zvezdami. Vse zemeljsko je mrtvo, duša pa je večna.« Mislili so že, da so ga župnikove besede potolažile, ko je stopil k svoji mrtvi nevesti: »Poglejte vendar, ljudje božji! Ona ni mrtva, le spi, na njenih licih so le Sanje; ona je živa in sanja!« Tedaj je stopil zdravnik k velikemu svečniku, vzel zlato iglo ter jo v plamenu razžarel. Približal se je mrtvi grofični ter ji prebodel žilo na roki. Iz nje je pritekla le sokrvica.
»Mrtva je,« je odmevalo po tihi dvorani, »spi in sanja večni sen, da se prebudi na sodni dan!« »Odnesite grofovo krsto, mene pa še pustite samega pri grofični!« je ukazal. Zaplapolale so bakle, dim se je kadil po črni viteški dvorani, kakor bi bila vsa dvorana v plamenih. Dvignili so krsto z mrtvim grofom, za njo pa se je razvil žalni sprevod po mračnih hodnikih v grajsko kapelo, pod katero je bila grobnica.
Štirje vojaki so z železnimi drogovi dvignili marmorno ploščo ter jo prislonili k zidu. Težak vzduh je priplaval iz odprte, temne grobnice. Na rokah so prinesli pogrebci krsto ter jo položili k ostalim in duhovnik je odmoUl poslednjo molitev za starim grofom. V viteški dvorani pa je mizarjev sin kleče molil: »O Bog, pomagaj mi in oživi mi jo, ker je v resnici mrtva!«
Tedaj pa so se razgrnile črne zavese pri vratih, čudna svetloba se je razlila v dvorano. Približal se mu je belo oblečen otrok in dolgo krilce se je vleklo za njim. Rahlo ga je potrkal po rami.
Mizarjev sin se je ozrl ter ga vprašal: »Kaj prinašaš, sel božji?« »Njej življenje, tebi trpljenje!« je odgovoril otrok. Nalahno je dvignil h klečalniku roki ter je odprl knjigo življenja in mu dal tri lističe: »Položi enega na njeno čelo, drugega na usta in tretjega na prsi ter moli iz te knjige; nato dvigni zapovrstjo vse lističe ter jo vsakokrat pokliči po imenu!« Storil je tako. Dvignil je lističe in zapovrstjo govoril: »Nevesta, tvoj razum naj deluje, usta naj govore, srce naj zopet bije in čuti kot poprej!« Lističe je zopet vložil v knjigo ter mu jo hotel vrniti, a otroka ni bilp nikjer več.
V tem trenutku se je grofična dvignila ter se ozrla po dvorani. »Kje sem? Povej, neznanec, kaj pomenijo te črne zavese?« ga je vprašala. »Umrla si in sedaj zopet živiš, moja nevesta,« je dejal veselo. »Tvoja nevesta? Ničesar se ne spominjam!« Tedaj ji je pričel pripovedovati svojo in njeno povest, vzel je piščal ter ji igral. Šele pesem, ki je vrela iz njegovega srca, je razumela.
Tedaj pa mu je dejala: »Ali ne veš, da srce samo en¬krat živi? Ko pa umre, je mrtvo in vse, kar je bilo v njem. Zapustila bom ta kraj in vse ljudi. Tudi tebe, ker si mi popolnoma tuj!« Nato je odšla ter ga pustila samega. V ušesih so mu donele otrokove besede: »Tebi trpljenje, njej življenje!« Grofična z mrtvim srcem je prodala trgovino in grad; na svojega ženina, grajskega učitelja, pa ni mislila več. Družila se je le s sosednjim grofom, odšla z njim daleč v tuje kraje, kjer sta postala mož in žena. Grajski učitelj je dolgo časa žaloval za njo, toda mati ga je potolažila: »Nikar ne žaluj za njo, ki ima zate mrtvo srce in ljubi sosednjega grofa,! Za grofično je grof, ne pa mizarjev sin, ki lepo piše in lepo igra na piščal!«
Že je hotel (z materjo domov, ko je pristopil vojak-godec. »Krasno igraš, pojdi k naši vojaški godbi! Jutri odidemo v drugo mesto!« ga je povabil. Mizarjev sin je obljubil. Že naslednje jutro je odšel z vojaško godbo iz rodnega mesta, kjer je doživel svojo največjo srečo in nesrečo... Nekoč so prikorakali v neko mesto, kjer so vojaško godbo z veseljem sprejeli. V mestu pa je prebivalo tačas mnogo plemičev, med njimi tudi grofična z grofom. Vsi so naročali, da jim mora nova vojaška godba igrati podoknice. In tako je godba korakala po mestu od palače do palače.
Nekoč so igrali tudi pod oknom, kjer sta bivala grofična z mrtvim srcem in grof, njen mož. Nenadoma se je okno s treskom, zaprlo. Grofična ni mogla poslušati flavte, ki je tožila... Ni mogla več poslušati vojaške godbe, ker v njej je igral njen prvi ženin, mizarjev sin in njihov grajski učitelj.
Premišljevala je in premišljevala, kako bi ga za vselej odstranila, in že si je izmislila načrt. Z grofom sta priredila velik ples in veselico, na kateri je igrala vojaška godba. Njen mož pa si je spremenil obraz s tem, da si je pripel brado in potem je šel med godbenike ter vsakemu spustil v žep vrečico srebrnikov, le mizarjevemu sinu vrečico zlatnikov. Veselo sta grof in grofica zaplesala zadnji ples in gostje so se poslovili.
Tudi godbeniki so se že odpravljali, ko priropotajo grofovi služabniki ter jih obstopijo. Grof pa jim veli: »Okradli so me, medtem ko sem plačeval godcem. Preiščite vse! Tistega pa, pri katerem najdete zlatnike, privedite predme!« Potem je odšel. Služabniki so vse preiskali in našli zlatnike pri mizarjevem sinu.
Odpeljali so ga pred grofa: »Tale je ukradel zlatnike!« »Jaz nisem ničesar ukradel in sem nedolžen! Sploh ne vem, kako so prišli zlatniki v moj žep, ker pri meni ni bilo nikogar drugega kot vi, grof!« je dejal mizarjev sin. »S tem hočeš reči, da sem ti jih jaz podtaknil?« je kričal grof. Tedaj si je odtrgal prilepljeno brado ter po¬vzel z nenavadnim glasom: »Ali me sedaj poznaš?« »Dobro te poznam, sosednji grof!«
»In vojaški poveljnik tega mesta!« doda grof. Odprla so se tajna vrata in skozi nje so pridrveli vo¬jaki ter ga zvezali. »Ali boš padel predme ter me prosil za svoje življenje? Sedaj si v mojih rokah!« »Podlež! Ne bom prosil!« je zaklical mizarjev sin. »Dobro, kot grof in poveljnik tega mesta te zaradi tat¬vine obsojam na smrt na vešalih!« Pomignil je vojakom in odpeljali so ga v ječo. Ponoči so vojaki postavili na hribu vešala in zgodaj zjutraj so ga pripeljali iz ječe. Prišel je tudi grof s spremstvom ter vprašal vojake:. »Ali je že povedal svojo zadnjo željo?« Ti so mu pritrdili, a mizarjev sin je zakričal: »Lažete! Po starodavni pravici zahtevam, da se mi izpolni moja zadnja želja!« Grof je tedaj moral dovoliti.
»Želim govoriti s svojim prijateljem!« je dejal obsojenec in pomignil je vojaku godbeniku, ki ga je bil v njegovem rodnem mestu povabil s seboj. Prijatelj je takoj pristopil ter se mu začel opravičevati, ker ga je zvabil s seboj na pot in tako v smrt. »Poznaš tega grofa?« ga je vprašal mizarjev sin. »Iz strahu me je po nedolžnem obsodil na smrt. Denar mi je sam podtaknil! — Toda sedaj me dobro poslušaj! Ko me bodo pokopali, pridi ponoči in me izkoplji. Tu imaš mojo knjigo in v njej tri lističe. Enega mi položi na čelo, drugega na usta in tretjega na prsi. Zraven pa čitaj tole iz knjige in jaz bom oživel. Si me dobro razumel?« Prijatelj mu je vse potrdil in obljubil ter potisnil knjigo skrbno v žep.
Vojaki so nato obesili mizarjevega sina ter ga takoj pokopali. Grof pa je zadovoljen odšel in za njim tudi vojaki. Ponoči je prišel prijatelj mizarjevega sina in ga izkopal. Izvlekel je knjigo, mu dal lističe na čelo, usta in prsi, molil, lističe spet dvignil in zaklical: »Tvoj razum naj deluje, usta naj govore, srce naj zo¬pet bije in čuti kot poprej!« In res, mizarjev sin je vstal živ in zdrav. Prijatelju se je lepo zahvalil:
»Nikoli ti ne pozabim tega, kar si storil zame! Kraljevsko te bom poplačal! Oba sta nato nanosila v odprti grob kamenja ter ga zasula. Mizarjev sin pa je pobral lističe, jih položil v knjigo in se poslovil od prijatelja. Cez leto dni je prišel v kraljevo mesto, ki je bilo vse zavito v črnino. Krčmarja je vprašal, kaj se je neki zgodilo, da je tod taka žalost.
»Kakor vidim, ste tujec v našem mestu,« pravi krčmar. »Veste, to je dolga povest o smrti na kraljevem dvoru. Pred dvema letoma je prišel na naš kraljevi dvor neki tujec za dvornega učitelja. Kraljeva hči ga je imela hudo rada in kralj ga je določil za svojega naslednika. Gostija bi že morala biti, ko si je domislil oni tujec, da mora povabiti na poroko tudi svoje starše, zato je zapregel kočijo ter se odpeljal. No, in se je odpeljal, kakor pravim, a ni ga bilo več nazaj. Tak potepuh, no, saj sem takoj rekel, da je za kraljično le kraljevič, ne pa kak pritepen učitelj! Nevesta ga je čakala in čakala, nato pa je od sramote zbolela. Nobeno zdravilo ni nič pomagalo, no, in tako je umrla, sirotica. Jutri bo njen pogreb!«
Mizarjev sin je tedaj hitro sklenil, da jo bo oživil, če se mu bo le posrečilo. Zato je nagovarjal krčmarja: »Jaz jo bom oživil! Pojdite h kralju na dvor ter mu to po¬vejte!« »Ali noriš, še zaprli me bodo!« je odvrnil krčmar.
Tedaj pa mu pove, da je on tisti kraljevič in da jo bo v resnici oživil. Skupaj sta šla na dvor; mizarjev sin v dvorano k mrtvi kraljiČni, krčmar pa h kralju, kjer so bili zbrani vsi ministri. Tam je povedal, kakor mu je bil mizarjev sin naročil. Kralj in ministri so takoj odšli v dvorano, kjer je ležala mrtva kraljična.
Tam je stal mizarjev sin, bivši dvorni učitelj ter naslednik prestola. Padel je kralju pred kolena in zaklical: »Veliko gorja sem zagrešil, ker sem odpotoval ter se tako pozno vrnil. Sedaj hočem kraljično oživiti, samo, odpustite mi!«
Kralj je sklenil, da mu odpusti, Če jo bo res oživil. Tedaj so pristopili vsi ministri, dvignili zlato krsto z mrtvaškega odra ter jo položili na tla. Mizarjev sin pa je izvlekel knjigo, položil lističe na čelo, usta in prsi ter jo poklical: »Nevesta, zbudi se iz spanja, ker te jaz, tvoj ženin, čakam, da te popeljem pred oltar!«
Tedaj se je kraljična trudoma prebudila, mizarjev sin pa ji je podal roke ter jo dvignil iz krste. Objel jo je, za njim pa še njen oče, kralj. Ministri so od veselja jokali. Mizarjev sin je tedaj krčmarja bogato obdaril, ministri pa so se mu začeli dobrikati.
Vsemu kraljestvu so oznanili preveselo vest, da je kra-ljična oživela in vse mesto se je odelo v zastave in cvetje. Na kraljevem gradu pa so pripravljali za veliko gostijo, kajti kralj je povabil vse meščane in grofe; mladi kraljevič je poslal prelepo kočijo po svoje starše, mizarja in mizarko, ter še posebej kočijo po grofico z mrtvim srcem in njenega moža.
In res, prišli so vsi na poroko in gostijo. Ko sta grof in grofica z mrtvim srcem zagledala kraljeviča, sta ga takoj spoznala. Hudo sta se prestrašila. Padla sta na kolena in prosila: »Milost, milost, o kralj!« Mladi kraljevič pa je dejal: »Jaz sem vama že odpustil, a kaj porečejo moji mi¬nistri?«
Ministri pa so dejali, da morata oba v ječo in tako se je tudi zgodilo. Mladi kralj je obdržal svoje starše, mizarja in mizarko, za vselej pri sebi na dvoru. Zvesti prijatelj godbenik, ki ga je oživil, pa je postal njegov prvi minister. In tako sta na dvoru srečno živela mladi kralj in kraljica. V ječi pa sta čakala konca grofica z mrtvim srcem in grof, njen mož. Ko je bil kralj že v letih, je moral svojim otrokom često pripovedovati zgodbo o mizarjevem sinu, ki je ljubil grofično z mrtvim srcem. Vedno jim je naročal, naj za mrtvimi nikdar ne žalujejo: kar je mrtvo, naj ostane mrtvo!
To zgodbo o mrtvem srcu pa je s svojo prelepo pisavo napisal na pergament, ga zvil okoli piščali ter nato kmalu umrl. Našel sem ta zavitek in iz njega prepisal zgodbo o mrtvem srcu...