Mrzla gora v Savinskih planinah (2208 m)
| Mrzla gora v Savinskih planinah (2208) Anton Švigelj |
Dr. Anton Švigelj
| |||||||||||||
Namenil sem se — bilo je 7. avgusta lanskega leta — čez Okrešelj v Češko kočo, kamor bi imeli priti drugi dan žena in tovarišica Darinka F., da bi polezli na Kočno in Grintavec. Ta dan sem že preplezal naporne južne stene Brane. Ondi smo otimali drznega turista, ki je v družbi sicer previdnega tovariša zašel v pečine, odkoder ni bilo pota ni gori ni doli in kjer je moral na ozki skalnati prižnici prezebati vso ljubo noč. Mene pa je grelo žarko opoldansko solnce in s Kamniškega sedla se mi je odpiral diven razgled na Brano, Turško goro, Rinko in Mrzlo goro, ki oklepajo ozadje razkošne Logarske doline in bujno zeleni Okrešelj. Krasni dan me je prevzel in čez dobro uro sem se že naslajal ob širnejšem razgledu z Brane.
Zdaj pa se mi že celo več ni ljubilo po starem potu nazaj. Zaupajoč v Kocbekovega „Vodnika" in naznanjene „žice", sem krenil, prišedši nazaj z Brane, pred severnim prodom na levo, da bi prišel čez „Rdeče griče" na Kotliče. Toda turist obrača, gora pa obrne. Žic ni bilo — vzela sta jih zima in plaz — in ne vprašujte me, kako je šlo naprej po tistem strmem, krhkem skalovju, ki se nanj opira široka Brana nad Kotliči. Kdor je bil že v podobnem položaju, ve, da mi je bil tu še peti plezalni organ premalo, in prav zadovoljen sem bil, ko sem slednjič stopical po kotliškem melu nizdolu.
Zdaj, ko vendar že stoji Kamniška koča, se bo pač dala napraviti zveza med Kamniškim sedlom in Skuto, oziroma Podi in Češko kočo čez Brano, Kotliče, ob Turški gori nad Turški žleb, da ne bo treba prav odveč tratiti višine in časa s prelazom čez Okrešelj.
A tudi še sedaj ne bo nikomur žal, kdor bo s Kamniškega sedla po krasno popravljenem in morda še preveč zavarovanem potu, po širokih in položnih, bodi skrbno izklesanih, bodi lesenih stopnicah posetil divno planino Okrešelj. Jaz ne poznam tiste tolikrat navajane španske doline, ki se ž njo zmeraj primerja Logarska, — zdi se mi pa, da' je vsako primerjanje prav odveč. Vse so lepe naše doline, vse te navdušujejo za krasno našo domovino — a gledat jih pridi, stopi v kolo slovenskih planincev in izvil se ti bo vrisk iz srca, kakor se je tisti čvrsti turistki iz Kamnika, ki je, prišedši vsa izmučena s Skute po Turškem žlebu na Okrešelj in zroč te divne naše gore, žareče v večernem solncu, zavriskala, da je odmevalo na sto strani.
Sam sem bil ta popoldan na Okrešlju, kneževal sem v idilskem tem miru, dokler ni znani bojni klic „a-la-la-i-ti!" še bolj znanega „Joštarja" predramil tišine. Pet „Joštarjev" in jaz ponižni „Šmarnogorec" — pa smo vzbudili življenje in vrvenje, da so se oskrbniku nemške koče kar oči iskrile.
Kjer so zbrane take korenine slovenskih planincev, tam se seveda tisti večer ne gre spat. Zato nas je drugi dan šele solnce zbudilo, in ko smo se na koncu Mrzlega dola pod Savinskim sedlom pri skali z napisom „Mrzla gora" razhajali, je režal vsakomur z nahrbtnika pristen in pošten planinski — maček.
Najraje bi jo bil pobral z veselimi tovariši proti Češki koči. Ker pa sem že toliko čul o težkočah „Mrzle gore", o »strašanskem potu" nanjo — vsaj vodnik Potočnik ga baje tako imenuje — sem jo na vsak način hotel imeti v zapisniku svojih vrhov, predno se pot nanjo uredi in opremi z vsemi udobnostmi, kakršnih zahtevajo tisti planinci, ki jim je najlepša pot na Triglav — Tominškova pot - kar v strah in grozo, ker ni s klini tako obsajena kakor - jež.
Nastop iz Mrzlega dola na Mrzlo goro je odkril znani vodnik Potočnik in pot markiral z rdečimi križi. In res je to pravcat križev pot. Od rečenega kamena treba čez ruševje severovzhodno do strmega jarka. Tu sem odložil nahrbtnik ter vzel s seboj le aluminijevo čutaro, kjer sem imel mešanico čaja, limonade in vina — vse vprek, da se le žeja ugasi. Nadalje mi je kazala ob strmi steni napeta žica smer ob južnovzhodni strani strmega skalnega pobočja do melaste zareze. Odslej se menjavajo skalni stolpi s kamini, jarki in žlebovi. Zdaj prideš na greben, pa moraš spet doli, zidki z dobrimi oprijemki ob razritih skalnih stenah, poči, gladke skale — vsega imaš v izobilju. Plezanje je prijetno in zanimivo, tem bolj, ker te končno vselej preseneti rdeča znamka tam, kjer si je prej zaman iskal, in te potolaži o pravi smeri. Slednjič prideš po strmem žlebu do vrhovnega grebena. Misliš že, da si na vrhu. A še te ustavlja par nizkih žandarmov, ki jih treba na levi ali desni obiti, pri čemer ti uhaja pogled zdaj daleko na sever, zdaj na jug. Natančno takega pota ni moči opisati. Paziti moraš venomer, da te kak oprijem ne prevara in se ti ne izruje pod roko ali ne zdrsne pod nogo. Više in više plezaš in minute ti beže diroma. Polasti se te tolikrat opisani, a kljub temu neopisni čut samozadovoljstva, ko se z lastno močjo, navezan le na sile lastnega mišičja naporno dvigaš proti vrhu. Razumevati počneš, zakaj veleturisti (Nemci jih imajo v izobilju, Čehi tudi že nekaj — na čelu jim izborna plezalca dr. Dvorsky in Čermak — v nas je le nekaj kandidatov) zastavljajo vse svoje sile, da si pribore »zmago« nad mrtvim skalovjem, nad navidezno nepristopno steno! Tudi triumf človeka nad naravo!... In vendar nas ima narava vse v svoji trdi roki in se nad marsikom bridko ali — če hočete — krvavo maščuje ondi, kjer si je postavila skalne ali ledene smrtonosne stene za branik svojih gorskih krasot.
Tudi jaz sem se razvnel in vse je gorelo v meni, ko sem slednjič menil, da imam pravi vrh pred seboj. Iti bi bil moral po zelo ozki, a varni polici okrog strmega robu, pa sem silil naravnost gori, delal vzmike, da bi me bil sam dr. Murnik vesel, pritiskal se k strmi steni, da bi povečal adhezijo, ter iskal vsake vidne brazgotine in zarezice. Misli pa so mi uhajale domov, češ, tam imaš udobnosti odveč, prijetno stanovanje, mehke naslanjače, dobro kosilo in - last not least — ženo in čvrsta dva fantiča . .. pa se mučiš in telovadiš tod okrog, da ti pot lije s čela. Prijemal se me je kes, zakaj sem v ruševju pustil nahrbtnik in v njem plezalne čevlje, ki bi mi zdaj tako dobro služili. Slednjič sem sklenil, da sam sploh nikamor več ne pojdem, kaj le še v take stene — — in bil sem na vrhu. Še par neznatnih skalnih robov, pa se mi je pokazal iz kamenov zloženi »možic«.
Sedel sem in se nekoliko razgledal tja doli na zeleno Koroško in Štajersko, proti vitki Ojstrici, zobčastim Škarjam, široki Planjavi in razsežnemu Kamniškemu sedlu. Brana, Turška gora, Rinka — vsepovsod same skalne strmine ! Težko si je misliti lepši kontrast. Pod teboj kultura: Dravsko polje in bogata Logarska dolina, pred teboj prvotnost: nerodovitno skalovje in strmi, težko dostopni vrhovi večnih gora. Okroginokrog pa tisti velikanski planinski mir, tisti nad vse blagodejni pokoj, ki ti objame vso dušo, da popolnoma čutiš opravičenost krilatega izreka: »beg od kulture«, ki ga je dal v odgovor navdušen turist na vprašanje, čemu hodi na gore, dočim ima v velikem mestu vse boljših duševnih užitkov . . .
Solnce se je nagibalo čez poldan in pot do Češke koče je še dolga. Treba mi je bilo misliti na odhod, ki je bil primeroma mnogo lažji od nastopa. Plezanje nizdolu je spet z druge strani zanimivo: marsikje se čudiš, da si tod mogel priti gori, drugje se ti zdi spet vse neznano, da rdečim znamkam, sicer dobrim znankam, kar ne verjameš. V dobri poldrugi uri si doli, dočim si hodil na vrh dobro uro več. Češka pot čez Savinsko sedlo, Žrelo in Vodine je znana. Skoraj si ni treba misliti lepše in boljše. Oporekati se češkim planincem ne more, da so ustvarili baš v Savinskih planinah izborne zveze, otvorili ta del naših domačih gora najširšemu občinstvu in tako oteli krasen kos naših planin nam.
Končno me je sprejela v varno in prijetno svoje zavetje najponosnejša naša planinska stavba: Češka koča, kamor je — pa šele v pozni nočni uri prišla tudi željno pričakovana dvojica navdušenih slovenskih turistk. Drugo jutro navsezgodaj pa smo že vsi trije speli po drznem Kremžarjevem potu na Kočno in čez vse te krasne vrhove do Ojstrice.