Mučenica
| Mučenica Cvetko Golar |
| |||||||||||
Slonela je na oknu, in vlažne oči so ji plavale po sončni pokrajini, kjer je vrelo in kipelo iz tal novo življenje. Pred njo se je razgrinjal vrt, poraščen z mladim, sočnim zelenjem, in nad njim je poganjalo v svoji sveži, nedotaknjeni krasoti polno nedolžno-belih in živo rdečih cvetov. V balzamski sapi so klile in valovale rože in sanjale o pomladi, tem bajnem času, ki je s čudovitimi sokovi napolnila zemljico in dala življenje naravi.
Terezija je zrla skozi okno, a srca ji ni ogrel pogled na mlado prirodo; njene oči so bile kot slepe in neobčutne. Misli so ji blodile drugod; vživela se je v kraje, ki so tam daleč za gorami, videla je rodno gnezdo, ki jo je odgojilo. Malomarno si je podpirala s tenko, bledo roko zamišljeno čelo; prosojno lice ji je gorelo v nezdravi rdečici, in prsi so ji padale in vstajale nemirno, da je vsak trenutek v bolestni razburjenosti položila levico na srce, ki ji je plaho utripalo pod belimi grudmi.
Bila je učiteljica; živela je sama kot prognanka v gorskem kotu, daleč od rojstnega mesta, za katero je bilo in gorelo njeno srce. Grenka se ji je zdela usoda, in strašno njeno življenje. Kako naj živi v svojih dragih mladih letih v tej pusti samoti, kjer nima srca, nima ljubečega bitja! To ni življenje, to je umiranje! Rada bi šla zdaj, ko je prirajala s cvetjem in veseljem veliko noč, k materi in sestri domov, a ne upa si. Gotovo jo doma pričakujejo z nestrpnostjo, a Terezija se boji, da ne bi ostrašila matere, da ne bi odplaval zadovoljni smehljaj raz njenih lic, ko bi vzrla njo, slabo in tužno sirotico. Že ko je bila zadnjič doma, je opazila plašne in boječe poglede materine; vedno jo je vpraševala po zdravju, motrila pazno njeno bledo lice in si skrivaj brisala solze iz oči. — In ker se še vedno počuti tako slabo, ter se ji nočejo nikakor pobarvati lica s toplo rdečico, se boji stopiti pred mater, da ne bi ranila njenega ljubečega srca.
Vse, kar bo imela letos od velike noči, so sladki spomini na mladostne dni. A teh ne more Terezija pozabiti nikdar; tudi najneznatnejše stvari so se ji tako vcepile v srce, da se ji zdi, da ob spominih zopet ožive njena mlada leta.
In ravno zdaj, ko prihaja velika noč, se more tako živo zamisliti v rosne, iskreče se čase svoje mladosti; a najbolj jasno ji stopajo pred oči dnevi velikega tedna. In Terezija se zatopi v misli:
Bila je še tedaj prav mala deklica. Zunaj mesta je stala na hribcu kapela, in ob poti, ki je vodila do nje, je bilo postavljenih štirinajst postaj križevega pota. Prišel je veliki četrtek in sklepala je, da bo nesel nocoj Jezus križ gori h kapeli. — Tudi Petra je menila videti: Na levi strani kapele je stal kmečki dom, in tam se je grel ob ognju na dvorišču. Dekle so si trle roke ob plamenu, tolovaji so ležali ob strani z dolgimi sulicami, na strehi pa je Že čakal petelin, da zapoje, kadar Peter gospoda zataji. — V mislih je gledala celo zvonove, kako romajo v Rim: Kot bi jih gnali oblaki, so se drvili po zraku; z vrvmi so veslali in peli vso pot, kakor lastavice ...
Morala se je smehljati ob teh spominih, a bili so ji nad vse ljubi. Kako osamljeno bi se počutila, da niti teh nima!
Stopila je od okna in sedla k mizici. Pred očmi ji je zatrepetalo, se zameglilo, in čudna zona jo je spreletela: Kot bi Jezus potrkal s križem na vrata, ta misel jo je za hip obšla. A kmalu se je osvestila, in misli so ji pohitele v cerkev:
Tajen mrak plava okrog svetnikov, le božji grob se sveti od živobojnih steklenih krogelj v plameneči luči. Dva angela stojita ob strani, in vsak ima v roki zlat meč; med cvetlicami pa se dviga na sredi velik, rdeč križ. In Terezija stopi naprej; kar ji zakliče Jezus iz groba: »Pridi k meni, ki si zapuščena od sveta, in jaz bom tvoj ženin — « Angela povesita pred njo svoja meča, in Terezija stopi k Jezusu v grob.
.
Zaspala je na mizi sklonjene glavice.
Popoldne drugega dne se je Terezija počutila jako slabo; prevzela jo je čudna slabost, in neznana tesnost ji je legla na srce. Misli so ji bile meglene in nejasne.
Zunaj so legle težke sence na zemljo, in sivi oblaki so v hipu premrežili nebo. Od gozdnega roba je potegnil rezek veter, da se je zašibilo drevje in so se cvetke v tesnem strahu privijale k zemljici.
Terezija je pogledala skozi okno in začutila je v sebi razposajeno radost: Bila je vesela vihre, mračna narava se je prilegala njenemu dušnemu stanju, in zdelo se ji je, da jo je navdahnila nova moč. Ob lepih dnevih se ni mogla popolnoma razvedriti nikdar; bila je tedaj vedno žalostna, kadar je gledala cvetočo naravo in je videla povsod samo bujno rast, samo zdravo življenje. S slastjo se je napajala ob divjih prizorih, ko je razbrzdan vihar klestil drevje, in je razbito cvetje mrlo na tleh. Iz temnih oblakov je drvil leden dež, in ni minulo mnogo časa, že je začel naletavati sneg v gostih, velikih kosmih.
Terezijo je opojila razposajenost popolnoma, — in prevzelo jo je razkošno čuvstvo; opravila se je v naglici in odšla veselo pod nebo. Sneg je še vedno plesal v hitrih kolobarjih na zemljo, in zeleno polje je dobivalo bel plašč. Koncem vasi je stalo poleg znamenja dvoje kostanjev; temno zelenje se je vprav razbrstelo, in zdaj se je sneg v težkih plasteh nasedel po listju, da so se šibile in omahovale veje pod nenavadno težo. Terezija je rajala v sladki zadovoljnosti; ah, kako ji je ugodno del ta besni boj v naravi! Niti mraza ni očutila, dasi je rezal oster veter, in je bila oblečena v lahno pomladno obleko. Kot v omotici je tavala po poljski stezi, in nezavedna sreča ji je opojila srce. Ničesar ni mislila, vse ji je izginilo iz spomina, da se je že komaj zavedala, kje se nahaja.
Nenadoma jo je nekaj zaskelelo v prsih; zastala ji je sapa, se ustavila za korak, in z roko se je prijela za srce. Čutila je, kot bi ji nož rezal po prsih, in hipoma so se ji usta zalila s slano, toplo tekočino. Kri je v tankem curku brizgnila iz nje in se razlila po snegu.
Terezija se je vstavila, se v silni slabosti nagnila naprej, a se takoj zopet zravnala. V čudovitem blesku ji je zažarel obraz, moten sijaj je imela razlit v očeh, in zasmejala se je z nenaravnim smehom:
»Ah, kako krasno! Rože cveto okrog mene!« Sklonila se je k zemlji in s prsti kazala rdeče lise, ki jih je poškropila s krvjo. Počasi je stopala dalje med vzdihi in blaznim smehom; v prestankih je bruhnila zopet kri, ki se je razlila v zavitih črtah po snegu. A Terezija je govorila: »Rožice, božje rožice cveto okrog mene. Zasadil jih je sam Jezus, ker sem njegova nevesta«.
Zunaj vasi so jo dobili ljudje in prepeljali domov.
Ležala je na modro pregrnjeni postelji, a zavedala se ni. Težko je dihala, oči so ji sijale v vlažnem ognju, in lice ji je odsevalo v snežnem blesku. Bledle so se ji ves večer čudovite stvari in šepetala je s slabim, tihim glasom, da je razpeta na križu, ter da ji iz ust cveto nageljni ... In ko je duhovnik drugi dan v cerkvi zapel slovesno »Aleluja«, ko so priromali zvonovi iz Rima in zmagoslavno zapeli v zvoniku, je zadnji dih odplaval iz Terezije. Zagledala se je s steklenimi očmi skozi okno; potresli so jo z rdečimi rožami, a ona je ležala na odru brezčutna, nema ...