Mucek se umije
| Mucek se umije Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Mali črni muc je sovražil umivanje. Saj ni vedel, kako neprijetno je, če si umazan. On ni bil nikoli umazan, kajti njegova mama ga je vsak dan oblizala od smrčka do repa. Toda pri tem opravilu je muc glasno vreščal:
»Pusti me, pusti! Žgečka me!«
Mama se za to ni dosti zmenila in ni odnehala, dokler ni bil njegov črni kožušček ves bleščeč in svileno mehak. Mucek je še dolgo potem godrnjal in pihal.
»Prosim, obnašaj se kakor maček, ne pa kakor opica!« mu je zviška rekla mama.
»Phhhh!« je rekel muc in od same jeze začel plezati po zavesah.
»Takoj dol! Ali ne veš, da se zavese kvarijo?« se je razjezila mama.
Ampak muc je že čepel na karnisi in izzivalno gledal dol. Mama je nekaj časa molčala, potem pa mu je zagrozila:
»Če pridem pote, bo joj!«
»Nič se ne bojim!« je zarenčal mucek.
Ampak tudi mama je znala plezati po zavesah, kar švignila je po njih, in že je držala poredneža za vrat. Hop, pa sta bila na tleh! In zdaj ... zdaj je dobil muc pravo mačjo zaušnico!
»Da boš vedel za drugič,« je rekla mama. Potem je opazila, da se je bil muc zgoraj na karnisi umazal od prahu. Vzdihnila je in ga znova začela umivati. Zdaj si ni upal muc niti mijavkniti. Mama pa je govorila:
»Zapomni si: vsak maček ima na jeziku majhno krtačko, da si z njo razčesava kožuh. Ponovi!«
Mucek jo je postrani pogledal, rekel pa ni nič.
»Si slišal?« je ponovila mama in svareče dvignila taco. To je pomagalo. Muc je zagodrnjal:
»... ima na jeziku kar tačko, da si razmršava kožuh.«
»Krtačko! Da si razčesava kožuh!« je strogo rekla mama in ga drgnila po hrbtu. »Ponovi!«
»Ima krtačko,« je zarenčal mucek, »da si razčesava trebuh.«
»Kožuh, ne trebuh! Gobček si umijemo tako, da ... dvigni glavo! ... da si najprej obliznemo tačko ... Ponovi!«
Muc je zamižal na eno oko in rekel:
»Gobček si umijemo tako, da dvigni glavo in si odgriznemo tačko.«
Ucvrl jo je pod omaro, kamor mama ni mogla za njim, in vpil: »Kaj mi pa moreš?«
Mama je legla na blazino in se delala, ko da ni nič.
Čez nekaj časa je postalo mucku dolgčas. Pod omaro je bilo temno in tesno in z ničimer se ni dalo igrati. Tam so ležale samo cunje prahu in muc je bolj in bolj kihal.
Čisto malo je pomolil črni gobček izpod omare. Ampak mama se je ozrla nanj in njene oči so bile od jeze še bolj zelene kakor sicer. Brž je smuknil nazaj.
»Mama je jezna,« si je šepetal, »mama me bo!«
In se je komajda drznil premakniti.
Pa je prišlo še hujše. Vrata so se odprla in teta Pavla je postavila na tla skledico z mlekom.
Mama je mehko skočila na tla in počasi odšla k skledici. Zaslišalo se je »mljas« in spet »mljas, mljas«.
Muc je škilil izpod omare in požiral sline, toda bilo jih je vedno več, in ko jih ni mogel več požirati, so mu kapljale iz gobčka na tla, in potem se mu je v levem očesu zalesketala mačja solza.
»Vse mi bo pojedla, za kazen ...« je pomislil in globoko vzdihnil.
»Mljas, mljas,« se je zaslišalo od skledice z mlekom. Muc ni mogel več zdržati, pomolil je izpod omare nos, potem celo glavo in slednjič ves pomečkan in prašen prilezel na dan.
Tiho se je priplazil mami za hrbet. Mama je pila mleko, kakor da ga ne vidi. Muc je prišel še bliže in tresoč se stegnil glavo nad mleko. Previdno je stegnil ozki jeziček in ga pomočil v mleko. »Mljas!«
Mama se sploh ni zmenila zanj in tako sta pila mleko, ko da se ni nič zgodilo: »Mljas, mljis-mljis, mljis-mljis.« Ko je bila skledica prazna, je mama mirno rekla:
»Okrog gobčka si moker od mleka.«
Mucek se je brž obliznil in vprašal:
»Ali še?«
»Ne več,« je odgovorila mama in nekaj časa sta bila tiho.
Slednjič je muc priliznjeno rekel:
»Mama, veš kaj? Ves sem prašen. In na brkih imam pajčevino. To je zoprno!«
Mama je zazehala in se zvila v klobčič. Muc nekako ni vedel, kaj bi.
»Mama ...« je spet začel, »me ne boš umila? Prosim, umij me!«
Mama je odprla eno oko in ga spet zaprla.
In zdaj se je mali črni muc prvikrat v življenju sam umil in očedil. Ko je končal, je bil tako lep kot še nikoli.
»Ni slabo,« si je rekel in šele zdaj opazil, da že ves čas prede od ugodja: mrrrr-vrrrr, mrrrr-vrrrr.