Muk
| ← Jurko je iskal strahu | Muk Fran Milčinski |
Dva brata → |
| |||||||||||||||
Živel je vdovec, bil je brodar in je imel hčer, ta bi se bila za živ svet rada možila; mislila je, da je hudo pri očetu, in če dobi moža, bo manj dela, več jela in nič skrbi. V nočeh, ko je svetila luna, je posedala ob bregu, gledala prek vode in si klicala moža.
Pa je potrkal nekega dne kosmat možak, pisane hlače je imel, svetle čeveljčke, zeleno suknjo, na debeli glavi rdečo kapico, v roki pa bič iz kačjih kosti; ni delal dosti ovinkov in je zasnubil hčer.
Oče ga je vprašal, kdo je in od kod, in snubač je odgovoril: »Jaz sem Muk, imam veliko graščino, živine pa toliko, da je nihče ne prešteje. «
Oče si ga je ogledoval in je majal z glavo, hčeri pa se je mudilo, kakor da ji gori pod podplati, dala je snubcu roko in vero - komaj da se je poslovila od očeta, pa sta odšla.
Muk je prijel svojo mlado nevesto za roko -roka mu je bila hladna in potna - in peljal jo je vprek in brez pota, čez polje, čez plan, čez drn in strn, da sta prišla do širokega jezera. Mlada nevesta se je ozirala po čolnarju, da ju prepelje, Muk pa je z bičem švrknil po vodi in voda se je pregrebala, za njima se je zagrebala in šla sta po dnu jezera kakor po suhem.
Kjer je bilo jezero najgloblje, tam je stal mogočen grad iz čistega stekla, krog in krog gradu je plavalo sto in sto rib, velikih in majhnih. »Glej mojo živino!« - je rekel Muk in zdajci so se mladi ženi odprle oči in je spoznala, da je v oblasti povodnega moža in kako jo je udarila lastna nespamet.
Povodni mož pa je lepo ravnal z njo in vsega ji je znašal, česar si je zaželela. Dela ni imela hudega, le kuhala mu je in pometala hišo, ali ni smela pometati od mize proti durim, ampak narobe, in je vse smeti grabila v luknjo, ki je bila izkopana pod mizo.
Tako sta živela skupaj, žena se je privadila možu in rodila se jima je deca, trije zali fantiči. Muk jih je čudno ljubil, le včasih, kadar jih je gledal, se mu je zmračilo lice in žena ga je čula tiho vekati: »Ali boste -moji, ali ne boste?«
Poteče sedem let, osmega pol, pa reče žena možu: »Ljubi Muk, stožilo se mi je po gornjem svetu; še enkrat bi rada videla milo sonce in ljubega svojega očeta, ali je sonce še tako zlato in gorko, ali so oče pri dobrem zdravju in kdo jim streže, in najine dečke bi rada vzela s sabo, da vidijo sonce in da jih pokažem očetu.«
Muk se je prestrašil. Potem je rekel: »Ne! Ko te spet obsije sonce, pretežko ti bo pri meni, in če prideš k očetu, oče ti bo branil nazaj.«
Pa je pričela glavo povešati in bolehati, in ko ga je le prosila dan za dnem, ji je nazadnje dovolil, da gre, toda sama in brez otrok.
Zagrozil pa ji je: »Gorje, če se ne vrneš od danes tretji dan, gorje tebi, meni in deci! Naju obeh je deca, gorje, če bi jo moral deliti v živi krvi, da vsak dobiva od vsakega pol.«
Privezal ji je na desno nogo zlato verigo, trdno kakor jeklo, tenko kakor las, da je ni razločilo človeško oko, in še ji je ukazal: »Ko prvič potegnem, že jemaj slovo, ko drugič potegnem, moraš biti sredi pota, v tretjič že v gradu nazaj!« - in ji je prepovedal, da živi duši kaj črhne o verigi. S sabo ji je dal koš smeti iz luknje pod mizo, naj jih nese očetu, poljubila je otroke, spremil jo je do kraj jezera, tam sta se poslovila.
Šla je svojo pot, srce se ji je smejalo vedremu nebu in pisanemu polju, in ko je milo sonce posijalo v koš za smeti, so se izpremenile v samo suho zlato in koš je bil težak, da je komaj zmagovala do doma.
Oče je bil na vso moč vesel hčere in bogatega daru. Izpraševal jo je, kako in kaj, in hči se je smejala in jokala, oboje hkrati, in mu pravila o možu, o ljubi deci, o silnem bogastvu; le kdo je njen mož in kaj ji je zagrozil, ni povedala.
Prehitro je obema napočil tretji dan, hči je bolj in bolj prihajala tiha in plaha, in ko je Muk vprvič potegnil verigo, je kar sredi besede vzela slovo, da se vrne izpod milega sonca v povodni grad.
Očetu se je zdelo, da mu hči nekaj prikriva, kar jo tare; hudo mu je bilo, da ni vedel kaj in da je odšla brez pomoči. Sklenil je; če še kdaj pride, je ne izpusti, dokler mu vsega ne da na dan.
In res, čez Ieto dni je spet prišla, tudi to pot mu je prinesla košek, poln suhega zlata. Še bolj ga je objemala kakor zadnjič, še bolj je bila potrta, razodeti pa mu le ni marala svojih skrbi. Zdaj je oče ugibal in je uganil, kako ji pride do živega, da izve resnico.
Tretjo jutro zarana je še ležala v postelji, pa je stopil prednjo in ji rekel, da je ne pusti od tod, in če bi jo pripel s kovano verigo in zaprl v obokano klet, poprej mu mora odkriti kakor na izpovedi, kaj jo mori.
Hči je prosila, naj ji ne brani nazaj, oče je biI trd in ni odnehal, dokler se ni vdala in se mu izpovedala v solzah, da je žena povodnega moža in kako je priklenjena z zlato verigo, trdno ko jeklo, tenko kakor las.
Zdaj ko je vedel, je hitel brodar, da ne potrati ne trenutka. Hčeri je snel verigo z noge, zaklenil jo je v hišo in še ji skril čevlje; z verigo pa je bežal v divji gozd in jo ročno ovil najmočnejšemu hrastu okoli debla. In je bil skrajni čas; komaj jo je ovil, že je Muk potegnil vprvič: zamajal se je hrast, stresla se je zemlja.
Hči je doma trepetala, kaj bo. Bolj ko kdaj je koprnela po rešitvi iz povodnega gradu pod milo sonce, pod sinje nebo. Pa ko se je stresla zemlja in se je zavedala, da jo kliče Muk, se je spomnila svoje nebogljene dece in krvave grožnje Mukove; zatrepetalo ji je srce in zdajci je začutila, da jo bolj kakor zlata veriga, trdna ko jeklo; tenka ko las, veže ljubezen do otrok. Vrata so bila zaklenjena, pa je skočila skoz okno in jadrno je stekla kar vprek, čez drn in strn proti povodnemu domu; v boso nogo jo je rezal kamen, jo je bodel trn, kjer je stopila, so bile stopinje polne krvi.
Še v pravi čas je prišla. Zvezani so vekali sinčki, na mizi je ležal nož, svetel in nabrušen. Muka ni bilo v gradu. Hudo mu je bilo dece, pa se je hotel uveriti še na Iastne oči, zakaj ni žene, zakaj veriga ne odneha njegovi sili. Sledil je za verigo, veriga ga je peljala čez bregove in jame, skaline in pečine v črni gozd, tam je bila ovita okoli silnega hrasta. Spoznal je, da je ukanjen. Zarjul je kakor ranjena zver, v divji togoti je izrval hrast, ga vrgel kvišku, da je padel onstran hriba, potem se je zapodil proti domu, da stori, kakor je zagrozil.
Toda tačas je bila žena že zbežala s svojimi tremi sinovi iz povodnega gradu, in ko je Muk hitel za krvavimi sledovi njenih nog, je prišel do božjega krova: že so bili vsi štirje v cerkvi in fantiči krščeni in Muk ni imel čeznje več moči.
Tisto noč je bučalo jezero, Muk se je jokal in voda je silila čez bregove.
Mukovi trije sinovi pa, ko so dorasli, so bili vsi trije ribiči in v vodi tako varni in domači kakor na suhem.
Ob jasni mesečini so radi polegali na bregu in so poslušali in molčali in tiho je rekel drug drugemu: »Ali čuješ? Oče pojejo. Kako žalostna je njihova pesem!«