Munej je mleko izprosil, kužej pa kruh

Munej1 je mleko izprosil, kužej2 pa kruh

V davnih časih je imela pšenica klasje od tal do vrha. Tudi vse Wmlz> drugo žito je tako bogato rodilo. V tistih prelepih zlatih časih so imele krave pod vsem vampom dojke, kakor je danes videti še pri svinjah. Ni čudno, da je bilo v tistih časih žita kakor peska in mleka kakor vode. Ljudje so se prevzeli in pozabili, da je žito in tudi mleko žlahten dar. Prevzetneži so nastiljali živini s pšeničnim klasjem, prevzetne ženščine pa so v mleku kopale otroke in se tudi same umivale v njem. To je bilo Bogu preveč. Namenil se je vzeti kravam vse dojke. Prav takrat je naš maček zamijavkal: enmav, enmav, enmav! Bog je pogledal muneja, se ga usmilil in pustil kravi še toliko dojk in vimen, da je ostalo mleka za mačka. Ko je hotel Bog odvzeti žitu klasje in je že potegnil s prsti od korenine po steblu proti vrhu, se je postavil psiček na zadnje noge in prosil s prednjimi: hov, hov, rad bi kruha mov! Božja roka se je brž ustavila še pred vrhom stebla in ostalo je toliko klasa, kolikor ga je še v današnjih dneh. Od tistih časov velja, da je munej izprosil mleko, kužej pa kruh.

munej = maček, kužej = psiček.