Mutec Oti (1960)
| ← Mutec Oti (1957) | Mutec Oti (1960) Vera Albreht |
| |||||||||||||
Mutca Otija smo poznali vsi otroci. Oprt ob steno hiše, je po cele dneve postajal na gornjem koncu našega trga in se dobrodušno smehljal s stoterimi gubicami svojega prezgodaj ostarelega obraza.
Prosil ni nikdar. Bil je iz dobre hiše, spodobno oblečen in zmerom pokrite glave. Če mu je kdo iz nevednosti ali usmiljenja ponudil kak dar, je denar vselej odklonil. Vzel je le kak priboljšek, posebno rad je jemal sladkorčke, ki jih pa ni vtaknil v usta, temveč v žepe med raztresen tobak. Sam res ni nikdar iztegnil roke za vbogajme.
Rad je opazoval življenje na našem trgu. Po ves dan so vozili okoliški vozniki vprego skozi mesto. Ob semanjih dneh so prihajale kmetice, kmetje so prignali živad in pričelo se je barantanje, ki ga je mutec nemo zasledoval.
Poznal je po videzu skoraj vse sejmarje, ki so prazni, z verigami obešenimi preko ramen, svečano stopali po trgu, da v krčmi onkraj Krke znova potrdijo sklenjeno kupčijo. Poznal je meščane in vedel, kdaj bo pot pripeljala koga mimo. Ob enajstih se bo primajal stari profesor in zavil k »Tučku«. Ko bo odzvonilo poldne, se bo iz šole usula gruča razposajenih šolarjev, pretepajočih se s torbami, dokler se ne bo ustavila sredi trga pred Friškarjevo stojnico. Segala bo v raztrgane žepe hlačnic, da zapravi zadnji krajcar, ki ga bo staknila. ─ Le vsake svete čase je zabredel kak tujec v mesto. Temu je Oti sledil s sovražnim pogledom, zakaj ni mu bilo po volji, da bi se enoličnost njegovega mesteca le za troho spremenila.
Posebno rad je opazoval otroke pri igri. Sledil jim je z očmi, ko so se šli »perforškat«, in napeto čakal, ko so preštevali:
Enkati, penkati, cukati me,
avle, pavle, domine ...
Ves čas je vneto sodeloval z njimi in trepetal za vsakogar, če bo pravočasno smuknil iz svojega skrivališča.
Tako so mu potekali dnevi in mutec bi ne bil nikomur v napoto, če se ne bi razposajena mladež čestokrat spravila nadenj.
Mali otroci smo se mutca na svoj način bali, ker so nas doma strašili, da nas bo »mutec vzel, če ne bomo pridni«. Starejši pa so vedeli, da je mutec pohabljen in da se je s svojimi zveriženimi nogami jedva privlekel do mesta, kjer je stal. Saj se je moral z obema rokama spotoma oprijemati zidovja, da se je stežka pomikal naprej.
Prav zato so mu večji večkrat neusmiljeno nagajali. Vedeli so, da se ne bo mogel pognati za njimi. Zasmehovali in dražili so ga toliko časa, dokler ga niso do kraja raztogotili. V svoji nemoči jim je pričel žugati s pestmi in presunjeno rjoveti. Mu, mu, mu, je bilo vse, kar je prišlo iz njegovih ust.
Bolj se je mutec jezil, bolj so ga paglavci dražili. Na njegovo vpitje se je resda kajkrat prikazal na oknih in na vratih bližnjih hiš jezen obraz prebivalca, ki je zmerjal podivjance in jih odganjal. Če besede niso zalegle, jih je polil še z vedrom vode, da bi jih prepodil.
To je navadno zaleglo, da so se oddaljili, a v svoji razposajenosti so ga potem od daleč začeli obmetavati z blatom in kamenjem, dokler niso ubogemu mutcu od same jeze privrele pene na usta.
Zares se je mutec oddahnil šele takrat, ko se je v opoldanski sopari izpraznil razgreti trg. Bil je edini, ki je vztrajal na svojem mestu. Buljil je v prazno predse in čakal, da bo v hladnejših urah trg spet oživel.
Nekega jutra pa mutec ni več stal sam na vogalu hiše. V rokah je držal vrvico z navezanim psičkom.
Odslej je imel zaveznika, če so ga fantje dražili. Psiček je lajal in se besno zaganjal vanje, da bi jih prepodil. Res da ga je mutec komaj zadržal. Psiček ga je vlekel s takšno silo, da ga je neredko zvrnil po tleh. Stežka se je revež spet skobacal na noge in si z robom rokava brisal prah s pobitega obraza.
To je bil seveda nov povod, da so ga pobalini pričeli znova zasmehovati. Skakali so mu pred nosom, ga cukali za rob suknjiča in ga izzivali:
»Mojster mutec, mojster mutec, al' se spiš, al' se spiš?« so surovo prepevali ter se skokoma oddaljevali, dokler ni pasje lajanje in mutčevo obupno vpitje spet privabilo dobrih ljudi, ki so mu prišli na pomoč.
Kljub temu ni mutec spremenil svojega življenja. Dan za dnem je prihajal na trg. V deževju je vedril pod oboki starinske hiše, ko pa je posijalo sonce, se je pomaknil na svoj običajni prostor. Vselej ga je spremljal njegov beli psiček ...
Nekoč pa je mutca zadela nesreča. Ker je bil od rojstva tudi gluh, ni slišal, ko je neko jutro nenadoma izza vogala pridirjal velik tovornjak, naravnost v njegovega psička. Na mestu je obležal mrtev in malo je manjkalo, da niso kolesa strla tudi njega.
Sprva je mutcu od groze okamenel obraz. Ko pa je spoznal, kaj se je zgodilo z njegovim psičkom, je malodane ponorel od žalosti. Snel je z glave svoj klobuk, ga metal ob tla, ga spet dvignil in vrgel, in zraven obupno tulil svoj mu, mu ... Sto in stokrat je ponovil isto in debele solze so mu v potokih polzele prek lic.
Na njegovo v srce segajoče rjovenje se je na trgu zbrala množica ljudi. Tolažili so mutca, kot so vedeli in znali. Dolgo je trajalo, preden so ga ukrotili in s silo zvlekli domov ...
Od tega dne ni bilo mutca Otija več na spregled. Šele pomladno sonce ga je spet zvabilo na staro mesto.
Zdaj je bil videti še bolj zverižen in ubog. Nihče mu ni mogel brez sočutja pogledati v oči. Nobenega glasu ni dal več od sebe in nikomur se ni več nasmejal.
Še otrokom se je smilil, ker so poznali njegovo žalostno povest. Niso mu nagajali in tudi kamenja niso več metali vanj. Pa tudi če bi ga ─ mutec se odslej ni zmenil več za nobeno stvar na svetu. Stal je naslonjen ob zid kakor kip iz pradavnih časov in čakal …
Opombe urednice
urediRazličica: Vera Albreht, Mutec Oti, Pionir, 1957, ilustrirala Roža Piščanec, let. 2, št. 2, str. 41-42.