201
Muzikant Ciril Novak.
Spisal Franc Bregar.
I.
GpJ|p<TWsak človek je nekaj filozofa in nekaj pes-
1JIP7IB n'^a' Filozofira več ali manj modro ter
lKjwS\ poje pesmi v verzih ali v prozi; eden,
ILL/AJ ka c ja r j e trezen, drugi, kadar je pijan.
Tudi Ciril Novak je bil pesnik in filozof. Bil
je moj sosed, a nikdar še nisem govoril z njim.
Enkrat pa je stopil nepričakovano k meni, bilo je
popoldne v gostilni. Videl sem ga, kako je premišljeval
in gestikuliral, preden je prisedel, in poznalo
se mu je, da je hodil z negotovostjo in s
strahom. Vstal je izza mize, prijel za palico, ker
brez nje ni mogel hoditi, ter stopil par korakov.
Noge so mu v kolenih čudno omahovale in se
šibile, ljudje so se ozirali od vina in kart ter so ga
opazovali s pomilovanjem in žalostjo. S suho roko
je potisnil svoj črni, zmečkani klobuk nazaj na glavo
in njegov rjavi, koščeni obraz je bil še bolj strašen
in žalosten. Bil je kakor jetičen bolnik, ki vidi v
razdalji treh dni smrt in konec.
„K vam prisedem, če smem."
Sedel je in položil palico v naročje.
„Kajne, jaz sem vaš sosed Ciril Novak?"
— Pijan je, sem si mislil, in resnično se mi je
zasmilil.
„No, prav, jaz sem vaš sosed in kdaj sem vas
še nadlegoval ? Ali sem vas kdaj srečal na cesti in
morda ogovoril? no, povejte!"
„Oprostite, meni . . ."
„No, vidite, to jaz pravim, ravno to vedno
mislim. S poti sem vam šel, kot grem vsakemu človeku,
ki ga poznam. Čemu srečavati? No, čemu
srečavati? On gre zraven mene ter me pogleda in
jaz mu berem v očeh in vidim jasno njegove misli:
Pohabljen si, niti hoditi ne moreš, glasu nimaš in
govoriš šepetaje in zamolklo, kot bi vedno razkrival
skrivnosti. Bog te je kaznoval, prijatelj! — Vse to
vidim natanko v njegovih mislih in pravim: Čakaj,
prijatelj! Glej, še eno stran je dal Bog na ulici, da
ni treba srečavati neljubih ljudi. In že sem na drugi
strani in grem in gledam v tla. Kaj hočete, izgubljen
človek . . ."
„Ampak, gospod Novak, meni se zdi . . ."
„No, glejte, tudi jaz to mislim: Kaj če pohabljenec
v družbi? A danes sem prišel k vam, zato
ker ste človek in ker sem malo pijan. Jaz sam vem,
jutri me bo sram in ne bi vas rad srečal za nobeno
ceno. Sramoval se bom teh neumnosti, a
glejte, človek vendar včasi zaželi biti človek. In vi
ste človek. Takrat ste podarili moji ženi kovčeg.. .
„ Oprostite, jaz nisem . . ."
„Vem, kaj hočete reči. Vam je to malenkost,
a meni veliko pomeni. Grem kam in nesem s seboj
svoje reči, vaš kovčeg pa . . ."
„ Ampak jaz sploh nisem . . ."
„Seveda, seveda . . . Ona pride zvečer domov
in ga prinese. Glej, prosila sem na posodo, pa sem
ga dobila zastonj. Hu — meni je težko! Še so ljudje
in se me spomnijo, jaz pa jim ne smem pogledati
v oči: pohabljen si in nič ne moreš! A kje so naši
mladi časi? Naše društvo pride in jaz igram prvo
vijolino. Vsi mladi, vsi zdravi in kaj nam vse življenje
mar . . ."
Potisnil je klobuk na oči — to je bila njegova
gesta.
„Mi igramo in pojemo. Glejte, tisti gospod, ki
zdaj pije črno kavo in kadi smodke, je takrat zažigal
desetake na svečah in nas je objemal. Sedaj
je oženjen in zadnjič mi ni hotel dati več dveh kil
moke na upanje. Nehal je biti človek. — A to je
neumnost! Zdaj ni več ljudi, niti sam o sebi ne
vem, ali sem še človek. Ko bi še enkrat prišel čas,
da bi se bilo treba pokazati človeka, ne vem, kaj
bi storil . . ."
„Kako menite to, gospod Novak, človek biti?"
„Gotovo, gotovo, ljudje so redki. Vi ste človek,
ker se me pohabljenca ne sramujete . . . No, to je
neumnost! Kdo se mene sramuje? Naj pove, kdor
se mene sramuje! Ali jaz nisem bil človek? Vi veste,
da sem takrat sprejel ubogo Marico. Kaj sem bil?
Pohabljenec in izgubljenec, kar sem zdaj. Zakaj
sem jo sprejel? Ej, človek, bodi človek — sem
mislil in vzel sem jo. Pride zvečer k moji ženi in
joka. Kaj jokaš? Če nimaš nikogar, če si sirota,
bolje zate! Nimaš nikamor pod streho — kaj ti
mar? Pojdi po svetu, povsod so tla, da stopiš nanje,
Če nečeš, pa ostani pri meni, če se ne sramuješ
pohabljenega muzikanta. Dokler bom jaz, bo tudi
kruha. In ostala je. Sedaj šiva z mojo ženo in vsak
dan je bolj vesela. Glejte, to se pravi biti človek.
Učim jo na gosli igrati, pa je trda in okorna. —
Jaz sem človek in kaj hočem potem še? Imam ženo
in ljubša mi je nego celi svet, imam gosli, živim
Marico in kaj zato, da nisem nič? K6ga rabim, koga
nadlegujem? In potem imam knjige; pa z njimi ni
nič! Kaj bodo vse te njihove povesti? Kdo je še
26
202
napisal, kaj je človek? In kdo je še povedal, kako
se živi, kaj se misli in kaj je v srcu? Lažejo ti falotje,
strašno lažejo, da se človeku gnusi. Pripoveduje
popolnoma po nepotrebnem, kako se imata
dva mlada človeka rada; a to ni nič, to ni življenje.
Življenje je nekaj velikega: vse se čudovito meša,
misli vstajajo, srce je žalostno in veselo, človek je
pijan in pohabljen, drugi igra tam zraven mene karte
in se široko smeje, vse umira in ničesar ni več —
to je življenje. A to se ne da opisati in zato niso
vredne vse knjige ničesar; lažejo, lažejo . . ."
„Vendar so nekatere, gospod Novak . . . nekatere
knjige menim . . ."
„Seveda, sanja se jim, a kaj so meni mar njihove
sanje, ki niso res? Enkrat sem bral popis Postojnske
jame. A vse to so sanje — kar je tam za
tistimi zastori in stebri, to je res! Tisti možakar je
natanko premeril vse dolžine in visočine, vse dobro
opisal in na koncu knjige vabi v Postojnsko jamo
in pravi, da je to čudež sveta. Sanjalo se mu je,
in kar je on meril, to ni čudež sveta, ker se čudež
ne da meriti. Da bi mene enkrat pustili noter, da
jaz vidim resnični čudež. Šel bi ob palici navzgor
in bi hodil čeprav tri dni, lačen in žejen. Vratarju
bi dejal: Odpri, prijatelj, vrata, bodi človek! Jaz
sem pohabljen muzikant in nimam denarja, a ti si
človek in me boš pustil. Na uro — vrgel je rumeno
nikelnasto uro po mizi, —pa grem. Hodim počasi
in vidim: Stoji pred menoj cipresa, vsa iz svetlega
bleščečega kamena, listi lepi in žalostni, steblo pravo,
kakor v naravi. Ha — kaj je to ?"
„Toda, to ni ravno . . ."
„Lažejo sleparji, vun s sleparji, vun iz te svete
hiše!" Ves se je tresel in ljudje so se ozirali po njem.
„Mislite, da jaz ne vidim vaše sleparije ? To cipreso
je lepo izklesal tainta profesor in zdaj laže, da je
to narava. Obesite takega falota, to ni človek! Razbijte
cipreso in pometite po njej vso jamo ! Ali je
to mar čudež sveta?"
„Takih cipres . . ."
„Proč z njimi! — Grem naprej in vidim: Naenkrat
stoji Kalvarija pred menoj. Dva križa se že
dvigata na hribu, tretji se dela. Kapljica kaplje za
kapljico, počasi, vsak dan ena ali dve. Tam sedem
in gledam križ, kako stoji ves žalosten in pust, kot
bi ravno zdaj umrl Bog na njem. Tega ni delal
profesor, ker križ še raste in je z vsako kapljico
večji. Ali je to čudež sveta? Ne, to ni čudež; križ
je neskončno lep, a lepih križev je veliko na zemlji.
A odkod ta križ? To naj pove tisti profesor, ki je
klesal cipreso, in tisti tepec, ki je pisal knjigo o
Postojnski jami! Kapljice padajo in delajo skalo —
to ni nič, to so sanje in laži. To lehko vsakdo reče.
A povejte, odkod kapljice delajo ravno križ, tak
križ, kot je v resnici, pust in žalosten? No, kje ste?
Vidite, to je čudež sveta, o katerem toliko lažejo
v knjigah. — Jaz bi tam obstal in bi si misli: Pohabljen
muzikant sem in ne vem, kaj je to. Samo
to vem, da je nekaj velikega in čudežnega na Kalvariji
in da se moramo vsi odkriti, kadar stojimo
pred temi križi. Potem vem, da jaz nisem nič in vi
niste nič in mi vsi skupaj nismo nič, samo tisti čudež
sveta je nekaj. Tam za Kalvarijo in za zastorom
se skriva velika, čudežna moč in ljudje, ki merijo
Kalvarijo in štejejo barve na zastoru, sanjajo in lažejo.
Vse povedo, samo tistega, kar je res potrebno
in čudežno, ne vidijo . . ."
Zamahnil je z roko in potisnil klobuk na oči.
„A kaj vem, kaj je to, kar govorim. Tudi to
je neumnost! Vse se meša in samo eno je res:
Doma me čaka žena, ki skrbi zame in ki jo imam
jaz rad, Marica se smeje, morda misli, da ji še danes
zagodem, jaz sem pohabljen muzikant in sem zelo
zadovoljen. To je vse, kar je, in moj dom je več
vreden kot vse drugo, kar ljudje lažejo. Pojdimo
domov!"
Počasi je vstal in kolena so mu trepetala, kot
bi bil zelo pijan. Še globlje je potisnil klobuk, oprl
se na palico in ubiti glas mu je bil še bolj skesan:
„Pozabite vse, in če me jutri srečate, me ni
treba poznati!"
Šel je, skrbno se je ogibal miz in poznalo se
mu je, da mu je zelo hudo, ker ga ljudje gledajo.
Pred vratmi je še enkrat nekaj zamrmral in zamahnil
z roko, potem pa je šel po stopnicah in videl sem,
kako se trdo oprijema ob zid. — — —
Drugi dan sem stal ob oknu in sosed Ciril je
šel mimo po Umazanem dvorišču. Ko me je opazil, je
jezno pogledal na svoje umazane hlače ter jih začel
otepavati, da me ni bilo treba videti. Njegova žena
— bila je še mlada in lepa ter je čudovito skrbela
zanj — je pripovedovala, da se jezi že cel dan nad
seboj ter pravi, da Bog še ni ustvaril takega tepca,
kot je on.
Še isto popoldne sem videl tudi Marico. Ni
bila lepa; a komur je pusto in žalostno na svetu
in bi videl njen veseli otroški nasmeh v očeh in
na ustnicah, bi jo zavidal in bi postal še bolj žalosten.
II.
Minilo je precej časa izza pogovora s Cirilom
Novakom in življenje je teklo v vsej svoji puščobi.
Nekega večera pa, ko je že gorela luč v moji sobi,
je nalahko potrkalo na vrata. V sobo je stopil Ciril
Novak, globoko upognjen ob palici, in kolena so
se mu nenavadno šibila. Obraz kakor obraz jetičnega
človeka, ki vidi smrt, da je že zamahnila nad njim.
203
„Vi ste sami? . . . No, to je nazadnje vseeno.
Danes mi je zelo hudo in bi rad našel kje človeka,
pa je ni več odkrite duše na svetu. Ne vem, če
sem dobil v celem življenju dva človeka, ki me
nista nazadnje nalagala, in dve knjigi, ki sta pisali
malo resnici podobno. Posebno pesmi — vedno
me jeze, zlasti če jih ne razumem. Zakaj razkladajo
te reči, ko jih vendar ni mogoče povedati? Glejte,
meni je danes strašno hudo: ljudje so mi ukradli
Marico. Jokal bi se od jeze in žalosti, če me ne bi
bilo sram, a kako naj to v pesmi povem ? To ni
Glejte, ljudje, to dekle; kdor ima dušo, ve, kaj se
ji godi v srcu, tudi če mu jaz ne povem, kdor je
pa nima, naj nikar ne bere pesmi. — To pesem bi
lehko igral brez not na vijolino. Sama se igra. A
pravzaprav tudi igrati se ne da I Življenje je več,
kot se da povedati z besedo ali vijolino. Glejte,
moja Marica . . ."
„Kaj je z Marico, gospod Novak?"
„Neumnost, nič drugega. Pravzaprav je vseeno,
ker življenje mora tako iti, sicer bi mi ne bili
žalostni in obupani in bi ne bili ljudje. A to me
PRAGA: VELIKA DVORANA NA HRADČANIH
mogoče. Vse, kar bi rekel, bi bilo popolnoma drugače,
zlagano; nihče ne more zlagati pesmi in pisati
povesti, da ne bi lagal. Samo enkrat sem bral
lepo in resnično pesem, pa še v tistih časih, ko
sem se pečal z muziko in umetnostjo in so mnogi
mislili, da sem talent. Bila je kratka in ne spominjam
se več besed: Zunaj burja in mokra jesenska
noč. Bledo, samotno dekle stoji ob oknu, gleda v
noč in joka, joka in nihče ne ve zakaj, tudi pesnik
ne. — Glejte, to je pesem. Nič se ne laže, kako ji
je hudo v srcu in brez vsakih lepih besed o prevarah
ali ljubezni ali drugih neumnostih. Samo pokažejo:
jezi, da bi lehko bilo drugače, ko bi ubogala ljudi,
ki vedo, kaj se pravi potepati se po svetu. — Ti
si pri meni, imam te rajši, nego te je mati mogla
rada imeti, in kdor se te dotakne, me bo pomnil.
Kaj siliš v službo? Naveličala si se pohabljenega
muzikanta in dolgočasno ti je v njegovi pusti sobi.
Pojdi, ptička, Bog s teboj, a nazaj mi ne hodi.
Kadar boš vesela in srečna, kot si zdaj, pridi povedat,
ker bo tudi nam ljubo. Pojdi, pa glej, da
najdeš človeka, ker ljudi je malo. In ne pozabi na
pohabljenega muzikanta, čeprav ti je bilo pusto v
njegovi hiši. Rad te je imel. — No, šla je in je
204
služila pri nekem trgovcu . . . Jaz jim pokažem, falotom;
jutri pojdem tja in s tole palico . . ."
Ves se je tresel in je vihtel palico, da mu je
padla iz slabih rok. Nato je udaril s pestjo po mizi
in potisnil klobuk globoko na oči.
„Tisti trgovec ima dva sina, ki sta oba falota
in ki mislita, če imata denar, da jima ni treba ne
božjih, ne človeških postav. Kdo pravi, da jih ni
treba? Jaz vam jih pokažem, jaz stari muzikant, ki
ga je Bog kaznoval. Če me sreča na ulici tak falot
in se mi smeje v obraz, prav! Pravico ima. A če
poseže s svojimi umazanimi rokami v mojo sobo
in se me dotakne, tedaj ne bo dobro."
Sunil je s palico v stol, da se je skoro prevrnil.
Jaz sem bil v zadregi in sem vedel, da bo nerodno,
karkoli rečem.
„Skoro preveč se razburjate, gospod Novak!"
„Ne govorite neumnosti in me razumite! Snoči
ležim in noge me silno bole. Ležim in premišljujem.
Kaj sem ti, o Bog, zakrivil, da me tako kaznuješ?
Naenkrat se vrata odpro in med njimi stoji Marica.
Nič ne govori, samo stoji in gleda v tla. A kaj je
to? Kje so njene oči in kaj hočejo tiste gube ob
ustih? Tako gleda človek, ki je spoznal, da ni več
ljudi na svetu, in za takega je bolje, da bi se nikoli
ne bil rodil. „Marica!" Žena je zaklicala; vsa
preplašena stoji pred njo in jo gleda. In jaz vidim:
Marica nalahko trepeta in si zakriva oči, jok se pa
komaj komaj sliši. Potem se obrne in leti vun, moja
žena jo zadržuje. Jaz sem vedel vse in sem se
obrnil na drugo stran k oknu. Oba sinova tistega
trgovca zaslužita, da bi ju obesili na najbližje veje.
Pa jih ne! Vsega imata, pa še kradeta od moje
revščine. Ali je Marica lepa ? Ni lepa, ampak to je
popolnoma vseeno, samo kradi beračem, da nič
nimajo. A jutri pride dan, in če ne naredim nekaj
velikega, da se bo čudil svet, mi pljunite v obraz!"
Naenkrat je obmolknil, česar ni sicer nikoli
storil, kadar je začel govoriti, in mi pogledal naravnost
v obraz. Šele tedaj sem opazil, da ima dobre,
a nenavadno motne oči, morda od pijače. Potisnil
je klobuk daleč nazaj in videl sem lepo, razorano
čelo in veliko srebrnih niti v črnih laseh. Hotel
sem dobiti dobro, odkritosrčno besedo, a vsaka
je bila nenavadno mrzla in vsakdanja.
„Tako ležim in gledam skozi okno. Noč je lepa,
nebo blizu in temno-modro in na njem zvezd zlati
zakladi v milijonih. Moj Bog, zakaj si ustvaril tako
lepoto, ko je življenje tako grdo in žalostno, neprestano
ihti, ihti ? A kaj bi bilo, če ne bi bilo neba
in zvezd? Nihče ne bi vedel, čemu živi na tem
gnilem svetu, in vrvi bi samo zato prodajali, da se
ljudje obešajo. In zato stoji nebo večno nad zemljo,
vsak dan je bližje in lepše, ker je na svetu vsak
dan bolj hudo in bolj žalostno. Vse se suče in gre,
jaz umiram in ti, ljudje se ljubijo, pobijajo in zopet
umirajo, nebo pa je nedotaknjeno in večno lepo.
Tatovi kradejo in skrunijo, kar je najlepšega, siromaki
obupavajo, zakladi na nebu pa vedno svetijo
in milijoni se dannadan čudežno množe. V nebo in
lepoto je Bog zavil vso zemljo in vso njeno gnilo
hudobijo. Čudno bi se zgodilo, če bi se enkrat
pretrgala nebeška odeja, ves smrad in gniloba bi
se dvignila v svetovje in bilo bi konec vsega . . .
Tako mislim pametne in neumne misli, ure minevajo
in že ne vem več, ali še bedim, ali spim. Naenkrat
slišim, kako je težko zaječalo, zbudim se in
se ozrem: Marica stoji pri oknu, lepi lasje po ramenih,
vsa obsijana od mesečine, oko gleda mrtvo
in stekleno proti nebu, usta ihte in se neprestano
premikajo. Kaj je to? Ali je to Marica? Tako govore
samo bolniki v vročici, kadar se jim že blede. Ali
je to ona? — Marica!
Ona stoji v mesečini in se ne premakne. Usta
šepečejo, hite, hite, in lica zdajzdaj vztrepetavajo.
Meni je hudo in v grlu me nekaj stiska. Da bi zdaj
dobil razbojnika . . . Eh, to je neumnost!
Marica! Marica, otrok moj!
Naenkrat se ozrč steklene oči name, a niso več
steklene. Velike so in gledajo prestrašeno, da pogled
reže v srce. Usta so obstala in so napol odprta
in samo velik strah gleda z obraza. Tedaj se zgane
in poleti proti vratom. Kakor senca je švignila bela
obleka po mesečini in že je ni več v sobi. Jaz vem,
kaj je. Skočim, letim brez palice na dvorišče, zunaj
pa se koplje vse v svetlobi. Vidim Marico, hiti, hiti
v mesečini, lasje in obleka se vijejo za njo, nedaleč
pa srebrni voda in je silno lepa, Marica leti naravnost
k njej. Mene stiska v grlu in samo Marico
vidim, kako je vedno bliže tistemu srebrnemu pasu.
Moj Bog, daj mi moči!
Marica!
Hitim in mislim, da me nesejo krila. Kje so bolečine,
kje pohabljenost? Naenkrat obstane. Srebro
trepeta pred njo in jaz sem že blizu. Že jo držim
za roko, ona me suje proč, na obrazu strah.
Pustite me! Pustite me! Jaz sem prokleta!
Zopet ji lica trepetajo, telo drgeče in bose noge
se šibe.
Marica! Ti otrok neumni! Prijel sem jo na
te moje šibke roke in sem jo nesel po mesečini v
hišo. Glava mi visi čez roko, bledi obraz je ves
oblit od srebrne luči in usta neprestano govore.
Ali je Marica lepa? Ni — a take lepote še nisem
gledal kot nocoj, ko sem jo nesel pod svetlim nebom
domov.
Zlo in gorje je prišlo v našo hišo. To zlo je
kos našega življenja in se niti povedati ne da tako,
205
kakor je v resnici. Človek ga more samo videti in
potem ostane v srcu, besede pa . . ."
Boječe je potrkalo in v sobo je stopila njegova
žena Ana.
„Pojdi domov, Ciril. Večerjaš lepo in se spočiješ,
saj veš, da ni dobro za tvoje noge, če si
predolgo pokonci."
»Precej greva, precej. Kaj sem že hotel povedati?..
. Da, če človek govori, laže, ker se godi
vse drugače, bolj je živo in bolj . . . ne vem kaj,
drugače je. Tudi jaz sem prej lagal, in če bi pisal
pesmi o tem, bi še bolj lagal. Kako je, to veva
samo Marica in jaz in to je nama v srcu ter se ne
da povedati z besedami. Nekoliko bi se morda dalo
z vijolino. Tisto pesem o bledem dekletu v jesenski
noči bi bilo treba komponirati. Čudno, da se ni
tega še nihče spomnil. Ana, pojdi po gosli domov.
Pojdi, dušica, pojdi!"
„Pusti to, Ciril! Pojdiva, počitka ti je treba!"
„Kakor hočeš, meni je tudi tako prav; precej
pojdeva. Ampak tiste verze je treba na vsak način
komponirati... To bi bilo nekako takole: Pesem
brez besed. Najprej jesenska noč, dež, veter. . ."
Zapel je čudno melodijo s svojim glasom, ki
ni bil glas. Gledal mi je naravnost v oči in je hotel
v njih brati, ali ga razumem. Gestikuliral je tudi z
roko, meni pa je bilo nepopisno žalostno pri srcu.
Ana je stala pri vratih in se je prisiljeno smehljala;
gledala me je in v očeh se ji je bral skrit strah,
da se nenadoma spomnim, kako neskončno smešen
je njen mož.
„Nehaj, Ciril, jutri vse poveš!"
Utihnil je in je zamahnil z roko.
„Kakšna pesem je to, ali je to glas? Ej, kje
so naši časi! Vam se zdim gotovo smešen, a to je
vseeno . . . To se vse zgodi tako mimogrede na
svetu in ni vredno, da bi se zato jezili. Samo ena
reč je, ki se je zgodila mimogrede in ki me vendar
jezi. Tisti razbojniki z umazanimi rokami in umazanimi
srci! Jutri je moj dan in svet bo zvedel, česa
je zmožen pohabljen muzikant. Jaz sem to, jaz!"
Udaril se je močno z dlanjo po upadlih prsih. „Ti
bi šla, Ana! No, dobro, dušica, že grem. Rad te
imam, ker sem človek in vem, kaj je dobra žena..."
Vstal je, oprl se nanjo in šel brez pozdrava.
Tudi tisti večer je pil. Ana pa je posodila pri meni
denarja Marici za zdravila.
III.
Komaj je minilo drugi dan poldne, je bil sosed
Ciril pri meni. Stopal je nenavadno trdo in zdel se
je veliko mlajši in močnejši.
„Jako zadovoljen sem danes sam s seboj. Danes
jim povem na zanimiv način, kaj je življenje in kaj
se pravi skruniti tuje hiše. Ampak ti ljudje so naravnost
duhoviti in jaz jih moram občudovati. Pomislite,
kako razumen je ta narod! Danes lepo sedim
pri kosilu in nič mi ni mar, kaj delajo in mislijo
ljudje, ker ni nič pametnega in lepega. Kar naenkrat
se odprti vrata in kdo pride ? Lepo dekletce, prijazno
in rdečelično, smehlja se in vse drugo, kot
se spodobi. O, dober dan, dekle, dober dan! Kje
smo mi vredni, da nas počasti taka lepa gospodična?
O, in kaj nese ta prijazna ptičica moja! Glej, glej,
nekdo se je spomnil ubogega muzikanta! Dve veliki
steklenici vina meni staremu grešniku v tolažbo
in krepilo. O, še so dobra srca in življenje je jako
prijetno zraven dobrih ljudi. — Gospod vam pošiljajo
malo dobrega starega vina, da ga spijete v
njegovo zdravje. — O golobica, kdo je ta dobri
in usmiljeni gospod? Poznati ga moram, da mu
bom hvaležen in da se ga bom spominjal v svojih
molitvah za dobrotnike. — To je tisti gospod, pri
katerem je prej služila Marica. Zvedeli so, da je
zbolela — to je tako dobra gospčda! — O, stokrat
hvala, pisani metuljček, tisočkrat hvala! Milostljivi
gospe poljubljam roko jaz in vsa moja hvaležna
hiša. In dobremu gospodu izroči, ti rožica moja,
moje najponižnejše poklone, obadva mlada gospoda
pa pozdravlja stari muzikant in tudi Marica, tudi
Marica ju pozdravlja! — Vse to povem doma gospčdi!
— Prav, medeni srček moj, pojdi pa vse
povej! In že gre in je gotovo ginjena zaradi nenavadne
hvaležnosti. Jaz pa primem prvo steklenico
in — že leti na krilih za njo, udari ob tla in žlahtno
vino se razliva po tleh; teče, teče, zemlja ga pije
in rdi od veselja. Moj lepi metuljček obstane in
gleda. Zgodil se je čudež ali kaj? Vino teče samo
po tleh in zemlja ga pije — odkod to? Čudi se
moja ptičica in ne verjame očem. — Na, glej, prijazni
murnček moj, nismo vredni velikih dobrot,
smo zarod grešnikov in pohabljencev!... In že
leti druga steklenica za njo in pade na zemljo prav
blizu usmiljenega dekleta. Žlahtne kapljice ji škrope
po obleki in po lepem obrazu, zemlja pije dragoceni
sok in se krepča, ker je že stara in betežna.
A kam bežiš, srnica moja? Kam hitiš, plašni otrok
moj? Hahaha! Ona beži in se ne ozira, bose noge
imajo krila. Hahaha!"
Prvič sem ga slišal smejati se in ta smeh je bil
suh ter silno hudoben in zopern.
„Ali niso ti ljudje duhoviti ? Z vinom plačuje
oče grehe svojih sinov in si misli: Stari muzikant
rad pije vino, da se nekoliko razveseli in okrepča.
Zdaj je morda malo žalosten po tisti neumnosti.
Pošljimo mu par kozarcev starine, da se ne bo
mogel pritoževati. Napije se ga malo in nam bo še
hvaležen. — Tako se mešajo tatje v moje življenje
206
in jaz jim ne morem ničesar! Vidim Marico: Leži
na postelji, lica plamte, lasje so potni in božajo
ves obraz ! To naj mi kdo plača z dvemi steklenicama
vina? Danes jih naučim, kako se beračem vračajo
dolgovi. Pa njim je to vseeno; dobro se jim
godi, veseli so svojih pravic in kaj jim vse drugo
mar? Imel sem enkrat tovariše muzikante in nobenega
človeka ni bilo med njimi. Popotovali smo
po trgih in mestih; cigani in cigansko življenje.
Enkrat pridemo v neko gostilno in jaz vidim,
gostilničar je pošten: dobrota človek! — Da nam
prenočišče, belo posteljo in lepo sobo. Oleda
nas cigani in težko mu je pognati nas, a boji se,
ker ve, da smo cigani. — Prijatelji, posteljo sem
vam dal in sobo, a bodite dobri in pametni. Enkrat
mi je nekdo s škornji legel v posteljo in mi delal
celo noč škandale!... Meni se mož smili; človek je,
a mi smo cigani in ne bo dobro. Zvečer ležemo
in jaz začnem sezuvati škornje. Tesni so in mokri
— ne gredo. Kaj hočem? Tovariši se mi smejejo:
Lezi, kaj ti mar, jutri zgodaj odidemo in kdo nas
pozna ? Cigani. A jaz ne morem, ne da mi srce.
Potegnem nož in — rzk ! — škornji so prerezani
in jaz ležem, kot se spodobi. Zjutraj se zbudim, a
mojih tovarišev ni. Gledam in eden pride. Je velik
kolač in se smeje. — Pojdi, Ciril, zajtrkujemo! —
Drugi pridejo, vsi jedo in se veselo pogovarjajo.
Eden tišči pod suknjo nove čevlje, drugi pomerja
hlače. Cigani so obišli shrambo in kovčeg. —
Nesite to vse nazaj, tovariši, sicer se ne premaknem
iz sobe! — Oni se smejejo, a jaz ne grem. Potem
se jeze in me silijo, tudi pretč mi. — Ne grem.
Vrnite, kar ste ukradli. Naš gospodar je človek in
mi smo cigani. Plazijo se počasi in spravljajo vse
lepo nazaj. Niso jih opazili in mi gremo na pot.
Zbogom, gospodar, in hvala vam! Zbogom, prijatelji,
pa ne zamerite! . . . Vidi se mu, poštenjak je,
človek, in mene je sram, da sem cigan. Gremo po
blatu in vodi, vsi smo umazani in siti ciganskega
življenja, dež rosi in vse je v megli. Tedaj se prvi
ustavi. Sede na kanton in izvleče iz žepa kolač.
Drugi prinese klobaso, tretji zopet kolač. Vsi jedo
in se mi smejejo. Eden je imel v gitari skrite nove
gospodarjeve hlače in drugi pod klobukom uro in
prstan. Meni je hudo, ker vidim, da sem cigan in
nič drugega. Cigan s cigani. Tudi jaz sedim na
blatnem kantonu in jih gledam, kako so veseli.
Krčmar ima voz in konje, naenkrat se lehko pripelje
po cesti in nas vidi v blatu. Ha, tatovi — sem ukradeno
blagč! Mi bi stali in bi dajali lepo počasi. Prenočil
sem vas in za plačilo me okradete! Vse to sem
premislil in dejal: — Tovariši, če ste vi tatje in
cigani, jaz nisem. Ne premaknem se s kantona,
dokler mi ne daste vsega, da vrnem. Smejali so se
in jezili, potem je stopil eden k meni in mi je ponudil
pol klobase: Na, Ciril, da se ne jeziš. Pojej
pa gremo dalje! Vstal sem in sem šel cigan s cigani
. . . Vidite, kadar mi vržejo ljudje pest blata v
obraz, me tudi lepo potolažijo: Ti si sicer tat z
nami vred, pa na pol klobase, da pozabiš! Kak
drugi je še bolj usmiljenega srca: Res je sicer, da
sem te malo opljuval in oblatil, pa glej, zato ti
pošljem dve steklenici starine. Le pokusi, dobra je
in razveseli ter potolaži srce. In teh ljudi ne poobesijo
na najbližjih drogovih! — Niti kapljice nisem
danes pil, pa se mi vse vrti v glavi. Še danes stopim
s tole palico pred falota in ne bo dobro niti
zanj, niti zame. Me poznaš, ha? Poznaš Marico?
Zakaj si okradel berača! Tat! Poglej, tako se kaznujejo
tatje!"
Tolkel je pri vsaki besedi s pestjo ob mizo in
pri vsaki besedi je bil bolj divji.
„Ne razburjajte se, gospod Ciril!"
„Ne razburjajte se, gospod Ciril, prosim vas,
ne razburjajte se, gospod Novak; okradli so vas,
pa blagoslovite tatove in njihovo tatvino! Neumnosti
! Ali ne veste, da je meni danes treba veliko
jeze in veliko moči?"
Vstal je in šel z nenavadno krepkimi koraki iz
sobe. Na ulici je zapretil s palico in odšel v mesto.
Gledal sem za njim, kako so se mu čudno
opletale roke in noge, in težko mi je bilo. Vse lepe
in pesniške misli, ki jih zamisli srce v blagoslovljenih
urah življenja, vsa radost v redkih trenutkih
je neskončno majhna in ničeva in ni vredna kupice
slabega vina. Tam po ulici gre gorjč, noge se mu
čudno opletajo, telo je sesehlo in zaprašeno od
starosti in puščobe, in če bi mu kdo ponudil kozarec
slabega vina — ali bi bilo drugače ? Samo še bolj
se zave vse svoje nadležnosti . . . Takrat sem se
sramoval in kesal vseh lepih in visokih misli . . .
Vedel sem, da se bo muzikant Ciril Novak
kmalu vrnil; in res se je. Stal sem ob oknu, on je
že oddaleč mahal s palico.
„Vun me vržejo, če pridem k njim in prav bi
storili. Ali nimajo pravice delati, kar hočejo in kar
se jim poljubi ? Gotovo jo imajo, sicer ne bi mogli
delati. In kaj bi bilo potem naše življenje, če ne bi
bilo takih ljudi? Vse bi bilo lepo in dobro, to je
pa neumnost in nemogoče. Prav so imeli, in kdor
mi reče, da sem polblazen tepec, ima tudi prav."
Šel je in nikoli nisem več govoril z njim. V
srcu je ostal samo grenak spomin in bridko spoznanje.