Naš čolnič otmimo!

Za dom med bojni grom! Naš čolnič otmimo
Poezije 4
Simon Gregorčič
Uzori
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Po skalnati strugi divjal je potòk,
vodà je v njem bila po plohi narasla;
potòk bil deroč je, globok in širok,
tostran je stal deček, še skoro otrok,
onstran so se jagnjeta pasla.
Valovje le rase, že vzpenja se val
čez hribe po strugi navàljenih skal,
oj, čuvaj se, deček, tako še mal!
A deček ne vpraša,
če voda naraša:
"Saj dan že nagiblje se, bliža se mrak,
po nebu podi se viharen oblak,
zver divja se včasi tu zglaša,
in čredica ona je - naša!"
Od skale do skale zaganja se v skok,
in, drzno skakaje, čez burni potok
pastirček, glej, janjčke prenaša. -

Planinski dom in planinski mir
zapustil je rano ta mladi pastir;
med svet ga je gnalo kopnenje srca
iskat učenost in sreče sveta.
A zábil pastirček sred daljne ravnine -
nikoli ni zábil domače planine.
Tja k reki tekoči s predragih planin
zahajal pogosto planinski je sin.
Ko kopal se v reke je bistrem valovju,
pri srcu mu bilo tako je mehko,
kot še bi v planinskem prebival domovju,
kot sanjal bi mamiki v naročju sladko.
Ko k reki prišel spet neki je dan,
ta bila narasla je v tok strašán.
Tok s sabo cel gozd, cel gozd je valil,
ki nekdaj planine je senčil, krasil;
podrl, razklal ga je gorsk bogatin,
plavil ga je v mesto na sredi ravnin;
a reka, srdita zbog gorskih goljav,
ves gozd pač odnese do morskih planjav.
Ne žrtve le te, ne žrtev še drugo,
glej, reka zahteva v preplavljeno strugo:
iz trume, ki gleda s pobrežnih skal,
omahne v valovje, oh, deček mal
in naglo pogrezne
v valove se jezne.
Med trumo gledavcev bolesten vzklik!
Kdo dečku pač bo iz valovja rešnik?
Ne mož ne mladenič noben se ne gane!
La prejšnji pastirček, le mladi planinec
drznó za njim plane -
dve žrtvi pogoltne pač besni vrtinec!...
Ne, ne! Glej z urno rokó
planinec mi reže srdito vodó -
spremljá na obrežju ga množica plaha; -
a deček za reke se žrtvo podi,
že z vali in brémenom, glej, se bori -
zdaj konec bo straha,
še enkrat že trudne posili moči
in trumi izróči polmrtvega - Laha...
Res, materi tuji je sina otel,
a danes še tega je čina vesel.

Pri morju pastir nekedanji stoji,
na morju nevihta razsaja,
mal čolnič odnaša od kraja -
kdo ve, kdo ve, kaj ž njim se zgodi!
Valovje se dviga, hrumijo viharji;
a ustavljajo krepko se vrli veslarji,
da zmogli viharjev naval bi preteči,
da čoln bi privedli do varnih obal,
da čoln bi pripeli do trdnih skal -
daj Bog, da se to jim posreči!...
Ta mali, a krepko boreči se brod
naš mili je dom, v njem vrli naš rod;
zaganja vanj silno se morje tujine,
požreti ga v svoje želi globočine.
    Bog čuvaj ta brod,
    Bog čuvaj naš rod! -
Brodarji upirajo jezni se vodi;
a on, ki stoji kot gledavec na prodi,
mar čoln bo prepustil pogubni usodi?
"Če ôtrok ni gorskega zbal se potoka,
če jagnjet bi čredo očetu otel;
če dečka ni ustrašila reka globoka,
no vanjo zagnal se je srečen, vesel,
da rešil bi materi tuji otroka -
mar mož se bo ustrašil penečil valov,
mar gledal brezčutno bo s trdnih bregov,
da v morju sovražnem tujine
ta čolnič izgine,
ta čolnič, ki narodič nosi njegov?
Nikdár in nikdar!
Jaz vržem se v mórje, naj tuli vihar,
za mano, za mano, kedór je plavar,
    brodarjem pomoči nesimo,
    naš čolnič pogube otmimo!