Naša Pufi je poznala fašiste
| Naša Pufi je poznala fašiste Vera Albreht |
Pufi → |
| |||||||||||||
Veste, kdo je bila Pufi? Majhna rjava psička, na nizkih ukrivljenih nogah, z dolgim gobčkom in mahedravimi ušesi. Pač takšna, kot so psički jazbečarske pasme.
Pripeljala jo je v našo hišo neka znanka, malo pred prihodom fašistov v Ljubljano. Spočetka smo se je branili, ko pa smo zvedeli, da je njen gospodar moral na vojsko in da je stara gospa, njena gospodarica, umrla, je pač ostala pri nas.
Bila je kaj ljubka živalca. Spočetka se je skrivala in kukala izpod zofe za nami. Ko pa smo jo po nekaj dneh s sladkorčkom zvabili na plan, se nas je kaj kmalu privadila in si sama poiskala svoje mesto. Zdaj na zofi. Vendar je dobila kmalu svojo košarico z blazinico in odejo. Ker je bila na tako nizkih nogah, je vselej stala in po nekaj minut premišljevala, preden je z zaletom skočila vanjo. Bila je tako zadovoljna v tej svoji košarici, da je vselej glasno renčala, če se je je kdo od nepoklicanih samo dotaknil.
Ta njena košarica je bila kamen spotike fašistom vselej, kadar so vdrli v stanovanje. Premetavali in stikali so po vseh kotih in nikdar niso pozabili prevrniti tudi Pufine košarice, če ni morda skrito v nji kakšno orožje.
Lahko si mislite, kako je ob takih prilikah Pufi divjala. Morali smo jo dvigniti v naročje, vendar je nismo mogli umiriti. Grbančila je svoj gobček in čelo, hlastala po zraku in kazala bele zobe, da smo se vselej bali, da je kdo iz podivjane tolpe ne udari s puškinim kopitom po glavi.
Seveda si je potem te črne fašiste kaj dobro zapomnila. Vselej kadar jo je naš Mišo[1] podražil s fašističnim pozdravom, je pričela besno lajati in ni odnehala vse dotlej, dokler ni pobesil roke in jo potolažil.
Pufica nam je tudi pomagala, da nas niso fašisti že v začetku vojne odgnali v zapore.
Sedeli smo v zakotni krčmi ob Ljubljanici in prebirali letak Osvobodilne fronte. Kar se nenadoma odpro vrata in v sobo se privali tolpa oboroženih karabinerjev. Ukazali so nam vstati in dvigniti roke.
Pograbila sem z mize papirje in jih vtaknila pod Pufico, ki mi je sedela v naročju. Pričela se je preiskava.
Pretaknili so vse žepe, listnice in torbice. Ko so prišli do mene, ki sem stala vsa bleda in tiščala Pufico kar se dá tesno k sebi, so me izpustili in nadaljevali pri sosedi. Kako smo takrat vsi trepetali od strahu, če bi mi fašisti ukazali, da moram izpustiti psičko. Vsi letaki bi z njo vred popadali na tla in potlej – zbogom naša svoboda.
Vendar je imela Pufica tudi neko slabo lastnost. Ne vem, ali je bila tako razvajena od stare gospe ali se je res tako bala, za nobeno ceno ni hotela sama ostati doma. Če smo jo zaprli v kuhinjo, je tulila kot obsedena in zgrizla vse, karkoli ji je prišlo pod zob. Potegnila je z obešalnika predpasnik in ga vsega razcefrala, privlekla iz kota copat in ga razgrizla na kosce. In če smo ji vse spravili v kraj, se je v svojem obupu lotila celo lesene noge stola, da je bilo vselej vse narobe, ko smo se vrnili. Če smo jo še tako okregali in včasih tudi nabili, ni nič zaleglo. Drugič je storila isto …
Časi so postajali vedno hujši. Zmerom pogosteje so fašisti razbijali po vratih našega stanovanja. Pufi jih je vselej z glasnim lajanjem odganjala, vendar je vse pogosteje morala ostati sama, ker so nas fašisti odpeljali s seboj.
Takrat smo sredi noči zanesli košarico s Pufico vred k dobrosrčni sosedi, belolasi gospej Lenori, ki je potem do jutra tolažila ubogo psičko kot je vedela in znala.
Joj, kako je znala Pufica prelisičiti italijanske fašiste. Spočetka smo bili zaprti v bolniškem oddelku, kjer nas je stražil pri vhodu neki karabinjer. Večkrat je Pufica neopazno smuknila mimo njega in pridirjala po stopnicah k nam v prvo nadstropje, z zvitim lističem pod ovratnikom. Tako je postala tudi ona naša "obveščevalka" in je prihajala vse dotlej, dokler nas niso premestili v druge zapore, kamor, žal ni imela dostopa.
Opombe urednice
uredi- Različica: Vera Albreht, Pufi, narisala Melita Vovkova, Ciciban, 1955/56, št. 3, str. 70-71. Objavljena je nekoliko krajša zgodba kot je v tipkopisu.
- ↑ Nečak Miha Čop (1926-1944), ki je padel kot partizan v bojih za Mozirje.