Naša pomoč v imenu Gospodovem
| Naša pomoč v imenu Gospodovem |
| |||||||||||||
»Kako je že bilo takrat, gospod župnik, ko bi bili kmalu pustili mlado svoje življenje v morskih valovih?« vpraša postaranega duhovnika njegov mladi pomočnik v nekej vasi v Istri.
»A, ono menite o »moreni«, no, povedati Vam hočem, le poslušajte, morebiti tudi Vas kedaj doleti kaj enacega; saj duhovnik mora storiti svojo dolžnost, četudi tvega lastno življenje.«
»Morena« je bila, ali veste kaj je to? Morje je vsled burje in nevihte tako pluskalo čez nizko bregovje, da je voda segala daleč na kopno; to se zgodi sicer-le redkokedaj in je vselej velika nadloga za prebivalce ob nizkih bregovih. Blizu obali stala je koča na pol že podrta, v njej je ležala za smrt bolna žena. Proti večeru je bilo, ko me pride nekdo poklicat naj grem k ženi, ki gotovo ne bo več dolgo živela. »Ali – djal mi je mož – gospod obleči in obuti se morate dobro, ker do koče sega morsko valovje, tudi bo burja čoln zanašala in huda bo, gospod.«
»Izročiva se v božjo voljo, Bog je močen ščit onim, ki v Njega zaupajo,« dem jaz, pozvonite in pripravite vse potrebno, da takoj odrineva, dal Bog, da bi prišla še o pravem času in pomogla vbogi bolnici.«.
»Veliki zvon je zapel, oznanujoč ljudem, da se ponese sveta Popotnica bolniku, in korakala sva z možem skozi vas tja proti morju. Dobre tri četrt ure hodiva in že sva na kraju, kjer so bili navadno travniki, sedaj pa je bila čez in čez morska voda. Nekoliko časa bredeva, ali voda postaja vedno globočja in dalje ni več mogoče.«
»Koča je bila oddaljena še kakih dve sto korakov od naji, ali do nje ni bilo mogoče.«
»Kaj pa sedaj počneva,« pravi mož, »naprej ni več mogoče, čolna pa ni več tu in vendar sem ga pustil tukaj, morda ga je voda, mej tem vzela.«
»Ravno ko se to pogovarjava, pa zagledava da nekdo od koče sem vesla proti nama. Z vso silo se upira v veslo, da bi čim preje prišel do naju.« »Podvizaj se,« zakliče moj spremljevalec, »nama ni mogoče naprej.«
»Kmalu je bil veslar pri nas.« »Kako je bolnici?« vprašam ga.
»Slabo,« odgovori prišlec, »poleg bolezni jo je prevzel še strah šumeče »morene«. V pritlični kuhinji je vse pod vodo, ona leži pa zgoraj in skoraj se maje že strop nad njo, nevarnost je velika, duhovni gospod. Rog se nas vsmili.«
»Veslajta,« pravim zdajci ko stopim v čoln, »naša pomoč v imenu Gospodovem, ničesa se ni bati onemu, ki v Boga zaupa.«
»Moža sta začela veslati, in kmalu smo bili pri koči.«
»Kako pa sedaj priti do bolnice, ker spodaj je voda že visoka, zgoraj pa se do okna ne doseže s čolna,« pravi eden izmej mož.
»Počakajta nekoliko, de drugi veslar, jaz se splazim na kakov način do sobe, ter vama skozi okno porinem kako desko, da oprimaje se na njo prideta do okna ter do bolnice.«
»V nekoliko trenutkih bil je zgoraj, podal skozi okno dolgo klop, v roki pa je držal vrv, katere konec je spustil do mene, ter me potegnil do okna.« »Hvalo Bogu, sedaj sem tu, težko a vender srečno sem prišel.«
»Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo,« začnem moliti, ko stopim v sobo. Bolnica me je bila vsa vesela, kajti mislila je, da jej ne bo mogoče izpovedati se, ter prejeti Popotnice v večno življenje.
»Opravil sem svoje sveto opravilo, tolažil bolnico, ali groza je bilo mene samega. Zunaj je bučalo valovje kakor bi se bile vse sile uprle, da škodujejo revnemu človeku. Od časa do časa plusknil je val s tako silo ob kočo da se je vsa zatresla in sem mislil, da pač ne pridem več živ od ondi. Ali roka Gospodova pripeljala me je vendar srečno zopet v varnost.«
»Z Bogom, dem bolnici, priporočiti vas hočem Vsemogočnemu in presveti Devici, naj vas varujeta; zaupajte v Boga in kličite na pomoč »morsko zvezdo«, »zdravje bolnikov«, ona vas ne bo zapustila.«
»Sedaj pa pojdimo zopet v imenu božjem.« »Z desnico primem za vrv, ovijem si jo okolu telesa, ter se polagoma zopet po klopi spustim z okna do čolna. Veslar je bil že pripravljen, odrinil je čoln in plula sva z združenimi močmi proti kraju. Kmalu sva zopet na plitvini, kjer nama obstane čoln in zopet morava bresti po razbrzdanem valovji.«
»Hvalo Bogu, iz nevarnosti sva,« pravi spremljevalec, »iz srca sem vesel, da ste opravili srečno, gospod, stokrat Vam povrni Vsemogočni; sedaj pa bova kmalu na Vašem domu.«
»Nikakor,« pravim jaz – »me sedaj ne boste spremljali do doma, pot mi je znana, najdem jo tudi v temi. Le pojdite zopet nazaj do koče in ostanite pri bolnici, pomagajte, kar je mogoče, mislim, da voda že vplahuje in da se nevarnosti ni bati. Stisnil sem še možu nekaj v roke, ter odšel počasi proti domu.«
»To je bila toraj tista »morena« onega leta; v tistem času sem bil še mlad kakor ste zdaj Vi, gospod, in bal se nisem ničesar. Spomin na »moreno« pa sem dobil v svojih nogah, ki so mi na starost odrekle svojo službo. Vi ste zdaj še mladi in neizkušeni, Bog zna, kaj Vas še čaka v Vašem pastirovanji; dal Bog, da bi vse srečno prestali v njegovo večno čast in izveličanje svojega bližnjega.«
»Lepo hvalo, gospod župnik,« de njegov poleg njega sedeč pomočnik: »Naša pomoč v imenu Gospodovem, Gospod je z menoj, koga bi se bal!«