Pred dolgimi leti, pred strašnimi leti,
smo stali ko splavljenci morski na skali,
potem, ko zmetali so nanjo nas vali,
hropeče zverine, meduze sluzave
— o, kako strašno je bilo takrat!
Zakaj:
skala visoka in ostrorobata,
pred nami pa morje, zeleno kipeče,
strahotno po naših življenjih hlepeče,
nad nami nebo kakor črna duša,
iz neba vihar, tuleč kakor tristo hudičev,
v srcih beseda, z žeblji pribita:
Solnce, kje si solnce?
V divji obupnosti smo se objeli,
tisočkrat uro nesrečno prokleli,
ki nas je vrgla na strmo pečino,
v srca pribila bolečino presilno.
Naga telesa smo stiskali v strahu
drug k drugemu, da smo čutili,
kako brez besed smo v srcih molili,
kako trepetala so naša telesa,
kako so si duše želele nebesa
in solnca.
Morje in srca ihtela so od hrepenenja,
roke so se zvile od bolečine,
kakor vijak so se vrgle v višine —
prsti lomili so se koprnenja:
o solnce!
Ko je bil obup najhujši,
se je pripeljala po valovih svetla misel.
Tedaj smo planili drug za drugim v morje.
Iz dna smo pesek in školjke nosili,
s krvavimi prsti kamenje lomili,
trgali jambore od potopljenih ladij
in jih nosili na skalo na kup.
Ko je bil kup za en jambor visok,
ko nam je bil za en jambor nižji obok,
na katerem solnce visi —
je bil za en jambor manjši obup.
Taka je naša pot, bratje —
kaj za to, če galebi hripavo krikajo okoli nas!
(Iz zbirke Trbovlje)
