Naša vas (Anton Novačan)

'
Anton Novačan
Izdano: Ameriška domovina letnik 32, številke 294, 296–298, 300, 302–303, 305–306; letnik 33, številke 1–14.
Viri: dLib 294, 296, 297, 298, 300, 302, 303, 305, 306; 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tiho leže vaški domovi po obronkih temnih gozdov; ali po prisojnih gričih, razkropljeni kot ponižne ovce; ali po dolinah, v dveh dolgih vrstah. Po sredi drži cesta, ozka, blatna, vaška, in psi in otroci so njeni popotniki. Otročaji se valjajo in igrajo po njej, starci se solnčijo po pragovih, sključeni in v naborih; njih misli se mude krog grobov, kadar je mračen dan. Kadar pa sije solnce in jih spominja življenja nazaj, premišljujejo in pravijo, kaj je doživela naša vas. Na sredi vasi pa stoji križ, trhel in star in črn, Zveličar visi na njem. Iz lipovega lesa ga je izrezljala okorna roka vaškega umetnika, njegova mehka duša je vdahnila v mehko lipo svojo bol. Bol stoletij, tiho in vdano, ki se je razlila na naše pokrajine kot otožna večerna zarja. Zato ne visi na križu judovski Mesija, na križu visi naše podedovano trpljenje, naša žalost, znamenje naše sužnosti tudi.

A nič zato, če stoji na sredi vasi trhel križ, saj stoji na sredi vasi tudi krčma. Hoja hoj, hoj, buči harmonika in vabi na vaški raj, pred katerim stoji okrogli krčmar kakor sveti Peter pred nebeškimi vrati in sprejema vse dobre ljudi. Dolgi, obriti in krivonogi dedci posedajo ob mizah in pijejo, se smejejo in menijo in kričijo do jutranje zore. Ko se pa zdani, odhajajo drug za drugim; eni k počitku, eni na delo, eni pa se preoblečejo in umijejo. Nikomur nič ne povedo, kar naravnost odidejo, zakaj v njih srcih je kes in pokora. In ko se vrnejo iz cerkve, zavlada doma praznik družinskega miru in tiha sreča. Gospodar-spokornik hodi po dvorišču kakor sama dobra volja, ukazuje in dela, kakor da je prvi dan po poroki. Nad ženo ne kriči, ne pretepa je, otrok tudi ne, z vsem je zadovoljen; nekoliko dni, dokler ne pride skušnjava. Zakaj naenkrat se zamisli in postaje ob večerih pred hišo. Harmonika v krčmi buči, ječi in vabi, ljudje vstajajo in prihajajo iz krčme kakor v nedeljo iz cerkve. In gleda, gleda gospodar in premišljuje in se bori, dokler ne stopi na cesto.

– Kam zdaj, zvečer? vprašuje žena iz kuhinje.

– H kovaču, da mi prekuje lemež! laže gospodar in se ne ozira.

– Ti, ti! se huduje žena.

Pa ne gre h kovaču dobri gospodar, ampak po ovinkih v krčmo. In kakor na praznik se mu zdi, ko sedi pri mizi in se pogovarja z vaščani. Možje so tam v krčmi in fantje tudi. Fantje tihi in ponižni, dokler jih ne razmaje vino. In ko je vina dovolj, je zunaj lepa poletna noč. Mesec sedi nad visokimi jagnedi in je vesel kakor široko lice vaškega muzikanta. Tako tiho je vse naokoli, ničesar ne moti mladih src, da ne bi gorela in hrepenela, če si fant, imaš dekleta; in dekle ne spi, torej ti tudi ne boš spal. Gorindol po vasi si hodil in si prepeval s fanti in si jim rekel, lahko noč. Pa nisi mislil na lahko noč, na sladko noč si mislil, ej – tam za tistim oknom. Nekoliko potikaj, nekaj zašepeči, tiho jo pokliči, da se ne zbudi stara mati. In kaj se pomeniš z ljubico? Govorita govorico rož in žvrgolita pesem ptic in dobra sta in lepa oba kakor golobčka dva, dokler vaju ne opomni beli dan.

Beli dan in orjaško delo tam na poljani. Plug se zarije v zemljo in se zabliska v solncu, kadar je brazda pri kraju, široka črna brazda kakor debela črna kača, ki se greje na solncu. Kose pojo po livadah, cepci pokajo po gumnih, tam pri Matičku mlatijo, pri Korenu tudi, pri Koželu tudi. Nad vaškimi hišami suklja dim, poganja se v solnčne višave in izgine, kakor da bi ga nikoli ne bilo.

Mogočni so vaški domovi v svoji široki oholosti in zavoljo svoje starosti. In tudi zavoljo trdnih zakonov, ki dihajo iz njih in vodijo in urejajo vaško življenje. Kdor jih ne spoštuje in se jim ne pokori, ga čaka izobčenje. Preživa deklica, ki je preplesala svoja prva leta in prebedela ob oknu s fanti lepe mlade noči, ziblje svojega prvega črviča z žalostno pesmijo in s solzami mu moči bela lička. Oče grdo gleda in pobeša sramote oči, mati nima s hčerko usmiljenja. Pohujšanje je na vasi in zavoljo njega v domači hiši kreg in prepir. Bog pa je usmiljen in vzame črvička k sebi, dekleta pa pelje v mesto, kjer ne vedo za njeno sramoto. Ali jo najde sreča tam v tujem mestu med novimi ljudmi in v novem življenju?

Zgodi pa se včasih, da se sporeče sin z očetom, neubogljivec in oholež, ki ima mogočna pleča in vojaški stan za sabo. Kar na tihem se zgodi, da poveže svojo culico in se preseli iz rojstne hiše. In okrog vasi rastejo male zidane hiše, bele in tako žalostne ... Tam domujejo izobčenci, ki niso kmetje in ne delavci. V tovarne hodijo dan na dan, zjutraj med rosnimi travniki, zvečer med pojočimi polji ... Bledi, izpiti so njih obrazi in žalostne so njih misli. Ne bom te kosil, livada zelena, polje rumeno nisi moja radost ... Zmirom več je belih hiš okrog vasi in stari kmetje majejo z glavami. Sovraštvo je med mogočnimi vaškimi domovi in belimi kočami nad vasjo... Izobčenci to občutijo in hudo jim je pri srcu. Kadar gredo izmučeni in trudni iz tovarne in je večerna krajina obdarovana z najlepšimi barvami zahajajočega solnca, stopajo v gručah proti vasi in taki so njih pogovori ...

– Danes sem ga prosil, da mi zviša plačo. Pa je dejal, da ne zaslužim niti teh treh kron, ki mi jih daje z milosti! ...

– Vidiš, Franc, ti imaš vsaj tri krone, jaz imam samo dve. In poleg tega imam pet otrok, stara boleha, ne vem, kaj bo! ...

– Hudičevi ljudje, ti nemški gospodje ... Kri nam hočejo izpiti in bahato se drže ... mrmra sobesednik.

– Reci jim to v obraz, če si upaš! ...

– Čemu? Da me poženejo in da beračim na zimo. . .

Počasi stopajo, povešajoč svoje trudne glave. Mrak postaje prijetnejši, hladnejši, in vedno bolj izginjajo kričeči obrisi vaških hiš.

– Križ je na svetu, pomagati si ne moremo! konča eden svoje premišljevanje.

– Ne, jaz pa mislim drugače .. . Glej tam na hribu razvaline starega gradu. Od tam so nas nekdaj vladali, pa je minilo ... V naših časih so se preselili v doline, sezidali fabrike z dolgimi kamini in zopet vladajo nad nami. Nekdaj oglati grajski stolpi, danes okrogli fabriški kamini ... Pa tudi to bo minilo! ...

– In kaj potem? vprašujejo boječe.

– Potem? Ne vem ... ne vem!

– Siromaki ostanemo ...

Približajo se vasi. Pred hišami se hladijo plečati gospodarji, polnih lic in široke volje.

– Dober večer! pozdravljajo delavci.

– Bog ga daj, dobrega!

– Se hladite?

– Hladimo se!

In ko odidejo mimo, se smejejo gospodarji in govorijo od soseda do soseda.

– Franc je silno shujšal. Kakšen je bil pred nekaj leti! Vso vas je krotil.

– Fabrika ga je vzela...

In hvalijo na tihem Boga, da imajo svoj dom in okoli nega po dvajset oralov dobro obdelane, rodovitne zemlje.

V.Uredi

In zgodi se včasi, da se pripeljejo iz mesta gosposko oblečeni ljudje. Bele obraze imajo in bele mehke roke. V gostilni posedejo in pijejo sladko vino. Kmetje molčijo in jih s spoštovanjem občudujejo.

– Vidite, dragi kmetje, ljudstvo mora odpreti oči. Luč prosvete naj bi zasijala tudi v te kraje, da bo narod močan in srečen ...

Po vrsti govore gospodje iz mesta in poučujejo ljudstvo. Ljudstvo pa mežika in posluša nezaupljivo.

– Čitajte knjige ... časnike berite, da boste vedeli, kako žive druga ljudstva.

– I moj Bog, seveda smo neumni ... Kaj pak! odgovarjajo kmetje.

– Svoboda, napredek, narod! doni iz grl navdušenih gospodov.

In potem se odpeljejo žarečih obrazov in napišejo v svoje časnike: »Tam in tam se ljudstvo budi, vstaja ... V hribih se dela dan!« Kmetje pa ostanejo v krčmi in se spakujejo, oponašajo gospode. In ko se napijejo, se zibljejo domu; doma po potrebi pretepejo svojo ženo in se naspijo in živijo naprej v svojem širokem, kmetskem veličanstvu ...

Tako živi naša vas, tako živijo naše vasi. Pijejo in kolnejo, grešijo in molijo po svoje, in Bog ima svoje dopadenje nad njimi. Dokler ne vzklije zrno, ki leži globoko v rodni naši grudi ...

PISMOUredi

Zdi se mi včasi, da je vse na svetu enolično, ljudje in živali, rastline in kamenje, črna zemlja in modro nebo nad nami; da je vse notranje in zunanje življenje brez svrhe, in da bi ne bilo treba toliko različnih oblik, ko je vendar vse le mučno prehajanje od rojstva do smrti. Zakaj ni Bog takrat, ko je dihal v glino, dihnil rajše v vso zemljo in ustvaril le enega velikega človeka, ki bi zadovoljno čepel v vsemiru in se igral z zvezdami. Kregal se z luno, kadar bi zaljubljena hotela spati na njegovem velikem srcu, bratil se s solncem in hodil z njim od vzhoda do zahoda. En sam človek bi bil, velik bi bil, nikoli ne bi umrl. In božja slava ne bi trpela pomanjkanja, kajti veliko srce, velika slava – in vroča ljubezen. Oj da, ko bi ne bil gospod Bog delil še tisto malo gline v dvoje, ko bi ne bil ustvaril ono divno dvojino, manje bi bilo skrbi in trpljenja.

Tako sem mislil danes zjutraj in se nemalo razjezil, ko je mojih filozofičnih misli sled zablodil v fantaziji. In še z večjo ljutostjo sem se obrnil na svojega soseda, mladega slovenskega vojaka, ki je na postelji sklonjen zrl v mene s svojimi steklenimi očmi. Izmed vseh je bil zmirom najtišji, z nikomur ni spregovoril besede.

Snoči pa, ko sva se kregala z nekim širokoustnim tujcem zaradi narodnosti, me je tako hvaležno pogledal in mi je pred spanjem napravil posteljo. Bilo mi je zelo neljubo, ko sem se mu zahvalil, ker so me boleli njegovi ponižni pogledi. Vso to noč ni menda nič spal, kajti bled je bil in tako majhen na dolgi, beli postelji.

– Zakaj ne spite? ga vprašam.

Povesil je sramežljivo oči, jih zopet povzdignil in si v zadregi popravljal odejo. Ponovil sem vprašanje in pristavil, če mu je slabo.

– Oj ne, je začel jecljaje. Saj le nekaj bi vas prosil, ne zamerite mi. Snoči ste tako lepo branili »slovenšno,« pa sem si mislil, da ste sigurno iz naših krajev. Tudi pri nas imamo študenta, ki zmirom brani »slovenšno.« Pisati znate dobro, zato bi vas prosil, da mi napišete pismo.

Bil je zanimiv na tej dolgi bolniški postelji, bled in slab, z vodenimi kalnimi očmi. Njegov iskreni, topli glas, zibajoč se v sladkih notah prleškega narečja, je hitro osvajali. Mahoma sem razumel njegove motne poglede, njegov molk in zamišljenost vse te puste dni najinega sosedovanja.


– A kakšno pismo, ga vprašam, naj bi vam napisal? Do očeta, do matere, do vaše ljube zaljubljene?

Moj nasmeh ni pregnal otožne resnosti, ki je gledala iz njegovih oči. Temveč se je skrbno ozrl po spečih tovariših in je začel na dolgo in široko, včasi pretrgoma in boječe, včasi naglo in živo pripovedovati o svoji nesrečni ljubezni.

Čul sem že dovolj ljubezenskih vzdihov in tistega dolgega pripovedovanja o nezvesti ljubici, ki je taka in taka, a vendar se vrača srce z vsako svojo željo k njenim očem, ki gledajo drugega, čul sem že dosti kletev, videl dovolj solza, a čudno, nikoli nisem občutil usmiljenja z nobenim zaljubljencem ali zaljubljenko; sam Bog ve, zakaj. Menda se nam protivi tisto ponižanje, ki s pomočjo varljive domišljije povzdigne ošabno ljubico in zatre ponos do smešnega, poskakujočega jadikovanja, da je človeka sram, kadar mine vihar in se mu povrne razmišljajoča treznost, še bolj čudno pa je, da vidimo to le pri drugih, sami sebe pa obdamo z mučeniško zarjo in na vsakih vratih trkamo za sočutje. Pa naj si bo tako ali tako, lepa je norost, zmirom lepša od prefrigane računske naloge z življenjem, če ni usmiljenja, bodi odkrito razumevanje, a Janez žalostni fant, ne zna računati.

Kako je pripovedoval, pel, tožil, slikal, risal enostavno po slovensko, dokler mi ni pričaral v bolestni spomin domačo vas ... V jeseni je bilo in vse dobre ptičke so se selile na jug. Po zelenih še travnikih je nosil veter rumeno listje dreves, bele črede tolstih goved so se pasle v složnih skupinah, a pesmi mladih pastirjev so oživljale nepregledno, zeleno plan. Solnce je plavalo v redki sivkasti megli proti zahodu, vrhovi daljnih gora se svetlikali v medli večerni zarji. Pod starim hrastom sta sedela Janezek in Pepica, oba otroka štirinajstih spomladi. Gledala sta v zahajajoče solnce in Janezek je rekel Pepici:

– Glej, zdajle zaide solnce ...

Pa ni videl solnca, gledal je v njen obraz in je čutil v svojem srcu sladko bojazen pred njenim rdečim licem.

– Komaj še ped visoko visi nad gorami, kmalu bo mrak, kmalu bo noč ...

Pepica je imela zlate uhane od svoje birmske botre. Kadar je nagnila glavo, so se zazibali zlati obročki in se skrili v mehkih laseh, ki jih je bilo toliko. In Janezek je čutil v srcu sladko bojazen pred njenimi mehkimi lasmi.

– Ti si kakor ciganka.

– Ciganka? se je začudila Pepica in je vstala užaljena. Janezek je videl njene bele noge in je čutil sladko bojazen pred njenimi belimi nogami.

Takrat se je začela ljubezen s strahom in zadregami. Dve leti pozneje je kumoval mesec prvim poljubom, dvoje vročih src je plamtelo v prvem ognju do zgodnje jutranje zarje.

In poteklo je še pet srečnih let, zopet je prišla jesen. Fantje so pili in vriskali po vasi, vsak je imel šopek, Janez najlepšega. Ukali so in peli, pri srcu pa jim je bilo hudo, Janezu najhuje, šli so v železno sužnost in se bali treh dolgih let. Sužnosti se niso bali in ne treh dolgih let, zavoljo ljubic jih je morila skrb, da bi jih ne prevzeli poredni izpeljančki, ki so ostali doma. Že pojo, že vriskajo skoz vas, dekleta prisluškujejo. Ni pravi, si mislijo in se obrnejo od okna proč. In vendar ne morejo zaspati ... Pa dekleta v naši vasi so zmirom zvesta in če pride nepravi vasovat, ga polijejo z vodo. Kajti dobre ptice gnezdijo le enkrat v letu, naša dekleta ljubijo le enkrat v življenju, če pride kaj druzega, ni več ljubezen, ampak hude razmere, ki pa obdajo srce s temnimi sencami, da je nesrečno do smrti.

Tako je govoril zaljubljeni Janezek in polagoma se je storil beli dan. In ko se je storil beli dan, sva bila že v pustnem času, na njegovem prvem dopustu tam v lepi domovini. Pepica je ohranila zvesto srce in je jokala veselja. Plesala sta vse popoldne, ves zvečer do nesrečne devete ure, katere se je bil Janez privadil pri vojakih. Pa je rekel ljubici, naj bi šla domov, ker je že pozno. In sta šla, tesno objeta, po blatni cesti, oba nezadovoljna, oba molče. Zakaj? Ni vedel Janez, ni vedela njegovo dekle. Prišla sta do njenega doma in tam pred hramom pod jablano, ki jo je posušila zima, se mu je oklenila krog vratu in je prosila: »Ostani pri meni nocoj, ljubček moj! Kaj bi hodil domov, ko je cesta blatna in je že temna noč.« A Janeza je menda zmotil hudi duh ošabnosti, ker je brez pomisleka odgovoril dekletu, da pojde nazaj v gostilno in da še hoče malo plesati. In še se ga je oklenila, ponavljala je svojo prošnjo: »Glej, jutri odrineš, ljubi moj, bogve kdaj se zopet vidiva. Pridi k meni, vso noč te bom držala krog vratu in te poljubljala na tvoje žalostne oči. Povedala ti bom, kako mi je hudo brez tebe, ki greš tako daleč od mene. Ostani, prosim te.« A Janeza je že premagal hudi duh ošabnosti. Šel je nazaj v gostilno in je plesal do belega dne, potem pa je odrinil brez slovesa in rož v tuje kraje.

Ko pa je poteklo nekoliko dni, se je zbudila ljubezen s staro močjo. Pisal je dolga pisma, pa odgovora ni bilo nikoli. Jel je premišljevati v svojem srcu, ki ni imelo miru, ne ponoči, ne podnevi. Vedno bolj je postajal žalosten, včasi je jokal. Začel je hirati in slabeti, dokler ga niso prenesli v bolnišnico.

Tukaj že leži tri tedne in še hujše mu je tukaj. Vsak dan se spravlja k pisanju, pa se mu zdi, da je vsaka beseda, ki jo napiše, premajhna, preslaba, da bi mogla popraviti njegov greh in ganiti maščevalno ljubico.

– Bodite tako dobri in ji pišite v mojem imenu. Pa nič takega od rož in ptičic, ampak, globoko v srce segajoče besede jo bodo omečile.

Rekel sem mu, naj napiše pismo sam, jaz pa mu ga popravim, kolikor bo potrebno. Po zajtrku je začel pisati. Pisal je ves dan, sedeč na postelji, zvečer pa mi je boječe vročil s svinčnikom popisan in prečrtan papir. Zgoraj je bilo napisano z velikimi, nerodnimi črkami: Preljubo mi dekle! Pismo pa se je glasilo takole:

Ko bi ti vedela za bolečine mojega srca, izmolila bi zame očenaš, ali bi pa zapustila sedanjega fanta, če ga imaš, in bi prihitela k meni, celit moje rane. Mislil sem, da te bom pozabil, ko so bile zaman vse moje prošnje, zdaj pa vidim, da to ne gre. In kakor padajo solnčni žarki na visoke in strme gore, tako se jaz obračam do tebe, da bi te ganila moja vroča ljubezen. Moje besede mi pridejo iz srca in s tem žalostnim srcem te hočem vprašati, kako in kaj je s teboj. Saj ni bilo nikoli nobenega sovraštva med nama, nikoli si nisva rekla žal besede, najina ljubezen je cvela celih sedem let. Če sem bil jaz tistega večera slabe volje, mi moraš odpustiti, saj veš, da so vojaki samosvoji ljudje. Lahko mi to odpustiš, meni se zdi, da mi lahko odpreš z eno samo besedo stara nebesa, kjer bi zopet kraljevala najina ljubezen. Moje upanje še vedno bedi, da se boš spomnila še enkrat name. Ako mi to upanje ne bo splavalo po bistri vodi, potem se mi bo moje srce olajšalo. Pa rad bi znal, zakaj si mi to storila, da si mi srce umorila? Ni več tako lepo na svetu, kakor je bilo poprej, ko sem še bil pri tvojem srcu zapisan, ko sem se imenoval še ljubček tvoj. Za majhen odgovorček te prosim, da se mi odvali težka skrb, ki leži na mojem srcu kot grda kača. Saj veš, da sem zmirom le tebe ljubil in si mislil, da boš moja nevesta. Zdaj pa ni tako, pa odgovor dobim, kaj ne? Če ne, bom umrl. Nikoli ne boš zvedela, kje je moj grob in prav se ti bo zgodilo, če te bo srce bolelo. Ostani mi zdrava, jaz pa tvoj najboljši prijatelj, če že ne kot ljubi tvoj.«

Prepisala sva pismo na čisto, zaprla zavitek; jutri ga odnese strežaj na pošto. Pepica ga prejme v dveh treh dneh in če bo pridna, dobiva »odgovorček.« Janez čaka nanj kakor na sodnji dan in zdi se mi, da je govoril resnico, ko se je v pismu spomnil smrti.

Tudi jaz sem radoveden in pričakujem z največjim zanimanjem odgovora. Do takrat pa bom tolažil Janeza z najlepšimi mislimi, ki mi jih prinese dolga noč. In vem, da bo na moji strani, če se bom zopet kregal z Bogom: Zakaj ni takrat, ko je dihal v glino, dihnil rajše v vso zemljo in ustvaril le enega človeka, ki bi zadovoljno čepel v vsemiru in se igral z zvezdami. Kregal se z luno, ki bi hotela spati na njegovem velikem srcu, bratil se s solncem in hodil z njim od vzhoda do zahoda. Velik bi bil, sam bi bil, nikoli ne bi umrl. In ne bi poznal one divne dvojine, ki vlada z nami in ne da našim srcem pokoja.

NAZAJ JE HODILAUredi

Starega Videnška imam rad, ker je pobožen in bogaboječ mož. Niso vsi starci taki. Nekateri še kljub svojim krivim nogam rogovilijo po vasi, pijejo, kolnejo in hodijo na božja pota. Nič ne mislijo na pokoro in smrt jim je deveta briga. Z Videnškom sva jih obsodila vse po vrsti: Dolgega Blaža, ki ima že osem križev, pa je navihan in živ kakor kak štiridesetletni vdovec. Ko je prepustil posestvo svojemu sinu, si je nalašč izgovoril najbolj oddaljen vinograd, kamor zahaja enkrat na mesec in ... no, med nama govoreč, ljubico ima tam. Baba je sicer stara kakor zemlja, brez zoba in kričava, pa – Bog ji odpusti grehe. Onegov Jernej ni nič boljši. Pije kakor mora, v cerkev ne hodi, vaške babe preganja. Nihče ne ve, koliko let mu je natovorilo življenje na pleča, on sam se pa hvali, da so se mu šele zdaj odprle oči. Tako zelo so se mu odprle, da so ga zadnjič vrgli fantje iz gostilne; to pa veste, da fantje nikogar ne mečeje zaman iz gostilne. Malo boljši je Vranov Boštjan, četudi je pijanec. Hodi vsaj v cerkev, če ne more, ga peljejo. A drugi trije.– saj veste, koga mislim, so pa očitni grešniki. Enega izmed njih je poklical župnik k sebi in ga je resno posvaril: »čas je že, oče, da mislite na smrt!« – »Kaj bi, hudiča, mislil na smrt?« – »Bog je pravičen, pa hud sodnik!« – »Naj bo, kaj mi pa more? Mar nisem storil svojo dolžnost? Pet sinov, šest hčera in nezadolženo posestvo, kaj to ni nič?« – Tako pravi, da sta se menila z župnikom, pa laže hudobnik. Jaz vem, da se mu je tresel v roki klobuk in da je zatrjeval župniku božjo zvestobo. Pa nič ni še človek ne rekel, če pijejo in razsajajo, ko bi le ne delali očitnega pohujšanja. Grem zadnjič iz polja proti domu, večerilo se je. Preudarjam in premišljujem, ali bo jutri dež ali ga ne bo. In srečam one tri bratce. Držali so se za rame in peli pijani – Bog se jih usmili:

Češčena si Marija,
je angelski glas,
ko zadnja ura pride,
prid' mati po nas ...

Ko me zagledajo, me ustavijo. »Pojdi z nami, Videnšek, gremo k hramu! Kaj bi zmirom doma čepel in jagode prebiral.« –«Tudi za vas bi bilo bolje, če bi ostali doma in mislili na smrt.« – »Tiho bodi, Videnšek, in pojdi z nami!« Ko nisem hotel, so me prijeli in povaljali, da sem jim komaj ušel. Šli so naprej in še pota niso spoštovali; kar čez travnik so jo udarili in vpili:

Tist', ki je najmlajši,
pije ga najrajši,
najrajši iz glažeka.

Tako jih sodiva, naše starce, midva s starim Videnškom. In si poveva, da sva midva edina pravičnika v vsi vasi, če odštejemo tisto malo pobožnih devic, ki so zapisane v zlati nebeški knjigi. Na tihem seveda preštevava vsak svoje grehe, ampak tako lepo se reče: Ti si pravičnik, jaz sem pravičnik, obadva sva pravičnika! Zato se razumeva in kadarkoli se srečava, si rečeva prijazno besedo.

Ej, takole zvečer, ko je srce nezadovoljno. Ko iščejo oči daljav in se vznemirijo, ko zazvoni k večerni molitvi. Hrepenenje me kliče, da grem za one daljne gore. Hrepenenje mi pravi, da sem bolan, a smeh oporeka, da nisem bolan. Pridejo dvomi, ki šibajo, grizejo, naučijo mojo dušo. Kak vihar – kakšna neumnost – čemu? Kakor brezplodna ravan še mi zdi moja duša, kakor mrtvo morje, kakor mrtvo morje, kadar se poleže v meni vihar, tak vihar, kakšna neumnost – čemu? In grem k svojemu dobremu starcu, da zaseje to pusto ravan s cvetkami domišljije, da oživi te mrtvo morje v blagodoneči in skladni šum rastočih voda.

Tik stare jablani, naslonjen ob plot, ki mu čuva majhen dom, sameva ob temnih večerih. Gleda v noč in moli rožnivenec. Ustnice se mu pregibljejo, a srce ne ve za sladkosti češčenihmarij. Najdem ga tako in sedam kraj njega, aj – aj o smrti bova kramljala nocoj.

– Ljubi moj!

– Pokopali so danes Jožeta: škoda je zanj, v najlepših letih ga vzela je smrt. Nič več ne bo hodil za svojimi konji in kričal: »Hi, hi! Ti, pramče, ho-hod!« Pa zdaj že uživa nebeško svetlost. Pred božji tron ga je peljal ljubi patron, sveti Jožef, skrbnik in varuh Device Marije.

– Vi mislite! Kaj pa, če ni tako? Če je smrt le nehanje brez plačila, brez slave nebeških slasti?

– O ne, ne, ljubi moj! Kadar umreš, gre tvoja duša pred božji stol. In sodba je taka: Brez grehov v nebesa, z velikimi v pekel, z majhnimi v vice.

– Kaj so nebesa, oče?

– Nebesa so sreča, so cilj našega hrepenenja, ki hodi z nami vse življenje, človek hrepeni in čustvuje, njegovo življenje je čakanje. Kdor čaka potrpežljivo, si zasluži nebesa. Tam najde vso srečo.

– Kaj je pekel, oče?

– Je zlo, je trpljenje! Je žalost, ljubezen, so hudobije vseh grehov. V življenju je hudič bel, po smrti črn in robove kaže. Bog se nas usmili! Vice pa so za babe; ali pa za može, ki so kot babe. Pravi mož pride ali naravnost v nebesa ali pa naravnost v pekel, če se že greši – in grešiti se mora – naj se greši zelo ali pa nič. Da, vice so za babe! Za take, ki hodijo po smrti nazaj in prosijo za odpustke krog vseh oglov. Vidiš, Gašperjeve Marjete nisi poznal, premlad si še, ljubi moj. – Veš, kaj se je godilo z njo?

Nagne k meni svojo sivo glavo in mi odkrije skrivnost iz njenega življenja. Oj, ti vaški grešniki, te vaške grešnice ... A starec pokašljuje, zaropoče z molkom po plotu, reče, strahoma reče:

– Nazaj je hodila!

– Zavoljo tistega greha?

– Zavoljo tistega greha in zavoljo drugih grehov. Je pač križ, če ima omožena še ljubega povrh. Pred smrtjo so jo sicer prevideli, ampak nazaj je hodila kakor vse babe, ena manj, ena več ...

Opravljivci so naši Slovenci, jaz dobro vem. A kadar stari govore, povedo obilno, v polni meri zaokroženo.

Marjeta je pač bila kakor toliko naših žena. Trpela je pred možem, robatim pijancem, ki si je najbrž sam izmislil njeno pregreho. Če pa je bila nezvesta, je bila nezvesta samo njena duša. Odpuščamo ji ta greh, saj vemo, da naša ženska, trpeča naša ženska, potrebuje za svojo zanemarjeno dušo sanj kakor kmet nedeljskih pridig. Pa starec oporeka mojim ugovorom in skrivnostno trdi, da je hodila nazaj.

Nazaj je hodila; videl jo je njen mož, otroci, vsa družina. Saj niso imeli miru pred njo od adventa pa do binkošti. Prihajala je o polnoči, vsa bela, z razpuščenimi lasmi. Pokladala je živini, klicala perotnino, zibala najmlajšega otroka. Rogovilila je pod streho, rezala slanino in cvrla v kuhinji, dokler niso zapeli prvi petelini. Domačim je pravila čudne reči, o katerih pa niso vedeli povedati ničesar, ko se je zdanilo. Enkrat se je celo spozabila, da je vrgla moža iz postelje in ga pretepala z metlo, dokler jih ni ušel pod posteljo. Tak ajd, kakor je bil. Senen voz bi privzdignil od zadaj kakor nič, vrč vina izpraznil, ne da bi trenil. In vendar se je ustrašil njene sence, ki je bila tudi po smrti majhna, slaba in tako nežna ... Včasi je sedla na hišni prag in je jokala, – ne jokala, ampak tulila tako suho kakor pes, kadar je temna noč in burja razsaja krog oglov.

Gašper pa je bil mož, četudi ga je rad pil in je v jezi preklinjal. Začel je z mašami. Ne vem, koliko jih je plačal, vem le, da ni nič zaleglo. Ženska je razsajala še hujše. Gašper je nesel kapucinom dvoje zmladleških prašičkov in je legel zvečer k počitku v trdni veri, da bo nocoj mir. Pa kaj je naredila ta šmentana ženska? Kakor da se hoče posmehovati za njeno dušo vnetemu možu, je pripeljala ponoči tista dva prašička na vrvici pred Gašperjevo posteljo. Prašička sta divje krulila. Gašper pa je samega strahu ušel skozi okno.

Šel je zopet h kapucinom, pred samega gvardijana je stopil jih ostane v cerkvi, tri pa popil. Razložil je vse natanko in je povedal, da maše in prašički ne pomagajo prav nič. Gospod se je nasmehnil, se zresnil in molčal.

– Ko bi prišli malo k nam! je prosil Gašper.

Gospod gvardijan se je nekoliko obotavljal, nazadnje pa privolil.

– Pridem zvečer in ostanem vso noč pri vas. Potrebno pa je dvanajst velikih sveč. Devet jih ostane v cerkvi, tri pa ponesem k vam, ki bodo gorele hkrati vso noč.

Kakor je ukazal, tako se je zgodilo. Prišel je zvečer in z Gašperjem sta sedla za mizo.

Do polnoči sta sedela pri vinu in svečah, o polnoči pa je začel Gašper plašno gledati.

– Ali ne čujejo ropota v kuhinji?

– Čujem, je dejal častitljivi in je tiho vstal. Vzel je v vsako roko po eno svečo in šel po prstih iz sobe. Gašper se je začel tresti strahu, molil je rožnivenec.

In Martin se je pošteno in po krvavo trikrat pridušil.

Janez je zmajeval z glavo, da ni in ni odkosil in da mu kaj takega niti v sanjah ne pride na misel. Vpili so vsi trije vedno bolj, pili vedno več, da sta mejaša nazadnje obsedela in pozabila, kam sta se bila namenila. Martin je povedal vso zgodovino svojega travnika; kako ga je prevzel po očetu, koliko stroškov je imel takrat; da je stala takrat ob meji visoka vrba, ki jo je pa posekal, ker je delala preveč sence; da je travnik zelo rodoviten, ampak da daje več sena nego otave. Tudi Janez je segel nazaj v spomine in je povedal, da so bili nekoč tam na njunih travnikih in še daleč na okoli srenjski pašniki, kjer so pasli otroci goveda in konje. Nato je še pristavil, da je bilo takrat življenje veliko lepše, da se je dobil bokal pristne kapljice za groš in da ni mogel človek zapraviti goldinarja, če je pil dva dni zaporedoma. In vsi trije so se pogreznili v tiste stare lepe čase, pripovedovali vsak po nekaj, kar je vsak vedel iz lastnih spominov ali pa slišal od starih očancev. Govorili so še o vojski in rekli, da bi bilo dobro, če bi pobili nekaj ljudi, ker se tako ne da več živeti. Vojske pa da tako ne bo kmalu, ali da bo gotovo, ko umrje sedanji cesar.

In Martin bi bil pozabil na odkošeno red, pil bi bil naprej in se prespal in vse bi bilo dobro. Da se ni pokazala na vratih njegova žena, koščena in bleda, s srditimi očmi.

– Kaj z Janezom, s požeruhom popivaš? Lepa reč, daleč si prišel, je siknila strupeno.

Martina je zapeklo. Poskusil je vstati, pa je zakolovratil po izbi in vpil, da pije sam, kjer hoče, in da jo to čisto nič ne briga. Žena je pobegnila.

Krčmar je poskušal, da bi ju spravil v prejšnjo dobro voljo, toda Martin je podivjal in je že molel Janezu pest pod nos. Janez je ostal tudi v pijanosti miren in je pred pestjo samo glavo nagnil. Odkošena red in meja je krčmarja tako zanimala, da je razvlekel s prstom vinski curek po mizi in je dejal: »Kaj ne, tu je meja; tukaj tvoj travnik, tam Janezov. Kje in dokod je odkosil?«

Vsi trije so se nagnili nad mizo in vlekli s prsti po razlitem vinu. Martinov travnik je bil manjši, Janezov večji, ker je bil Janez razlil več vina pred sabo. To je Martina razkačilo, da je prevrnil kozarec. Njegov travnik je bil naenkrat silno prostran.

– Tako! je dejal. Zdaj pa po pravici!

Merili so na vse načine, pa se niso sporazumeli.

– Najboljše bo, da pogledava, da vidiva na lastne oči, kako in kaj, je končal Janez in se je vzdignil.

Martin je stopil za njim. Oba sta se zibala, oba iz pijanosti, šla sta počasi in se nista zmenila za ljudi, ki so gledali za njima. Bilo je že vroče, solnce je lezlo proti poldnevu. Na travniku je pokošena trava že venela. Dolge redi so bile kakor sive cunje, ki se sušijo na solncu. Martin je pokazal na mejo, na odkošeno red; poiskal je mejnik, črn kamen, ki je čepel kot zamišljen na travniku. Obhodila sta mejo gor in dol, postajala, gledala, Janez je še zmirom tajil.

– Ni mogoče, ni mogoče ... Poglej, mejnik je tukaj in od mejnika gre ravna odkošena črta.

Pa ni bilo ravno odkošene črte, ampak Janezova krivica je zares segala v Martinov travnik. Martin je to dokazal in je vpil na mejaša, ki je še zmirom ne verjetno kimal z glavo.

– Mejnikov ne spoštuješ in Boga se ne bojiš in poštenja ne poznaš! je stopil Martin pred njega in ga meril z izbuljenimi, pijanimi očmi.

Te oči so Janeza bolj zabolele kot težka očitanja, čutil je, da ne more prenašati teh prezirnih, meglenih pogledov, da se jim mora umakniti, obrniti se proč, ali pa ponižati se pred Martinom in ga prositi odpuščanja. Toda preošaben za prvo, pretrd za drugo je stal kljubovalno pred Martinom. In da bi mu vsaj nekaj odgovoril, je zamahnil po njegovi glavi.

– Kaj, še tepel bi me povrhu? je vzrojil Martin in se zakadil vanj.

Podrl ga je na tla, Janez ga je potegnil za sabo. Bila in suvala sta se in prijemala s trdimi kmetiškimi pestmi, oba rohneč, sopeč, preklinjajoč. Valjala sta se po dišeči travi kot dva besna psa; ni se vedelo, kateri je močnejši. Janez je krvavel na glavi, čutil je bolečine v rebrih in je omagal prvi. S poslednjim naporom se je izvil Martinovim železnim objemom, vstal je in si je obrisal krvavo lice.

– Ali je tega treba? je vprašal težko sopeč.

– Ti že veš, če je treba ali ni treba!

– Zaradi meje taka reč, zavoljo ene redi!

– Ali si jo, ali je nisi odkosil? je silil Martin vanj.

– Nisem! Ni mogoče, ne, ni mogoče ...

– Bo pa povedala gosposka!

– Pa naj pove gosposka! je dejal Janez, gledajoč svoje opraskane roke.

Nato se je odpravil. Počasi je prestavljal noge, dolge sloke noge, in njegova senca je držala, po travniku kakor onemogla, ranjena žival, še bolj je zlezel v dve gubi, da je bil videti ves reven in ubog. Martin je gledal za njim in naenkrat se mu je zasmilil. Zaklical je čez travnik.

– Ti Janez, kaj bi to, čuješ Janez!

Njegov glas je bil ves svetel in dober kot beli dan naokrog. Zapel je spravo, razlegal se po travniku in prihitel do Janeza kot angel z veselimi in blagimi očmi. Janez je postal, pomislil je nekoliko; nato pa se je obrnil in je pokazal Martinu visoko povzdignjeno pest.

Martin je razumel. »Čakaj, čakaj!« je zamrmral in se odpravil na delo.

==ŽENITEV GREGCA ZAVOŽENA

I.Uredi

Stari Zavožen je hodil tri dni zamišljen okrog oglov, tretjega dne zvečer pa je poklical svojega sina Gregca, rekoč: »Gregec, sediva tjale pod kozolec!«

Šla sta pod kozolec in sta sedla, oče in sin, Gregec na kup slame, stari Zavožen na voz.

Tedaj pa je rekel stari mladeniču:

– Fant, ali veš, da ti teče že trideseto leto?

– V imenu božjem, šele devetindvajseto! je popravil Gregec.

– Če je devetindvajset, tedaj je že blizu trideset, vseeno – fant, Gregec, oženi se!

Gregec je poskočil, da je zašumela slama, pokrižal se je in vzdihnil:

– Jezus Marija, oče, kaj takega?

– Enkrat mora priti! je rekel stari. Jaz ne bom dolgo več, zato bi te rad videl preskrbljenega. Ali si že kaj premišljeval? Ali imaš katero, ki bi ti bila všeč?

Gregec je bil pobožen fant; zato je zardel. Dekleta še ni imel nobenega. Gledal jih je pač, gledal, ampak zanj ni nobena marala. Zakaj Gregec je preveč v cerkev hodil, pa nič v gostilne; preveč na božja pota, pa nič na plese. Poglavitna reč pa je menda to, da je bila njegova glava bolj mesecu ko solncu podobna; polnemu mesecu namreč, z raskavo kožo in vdanimi pobožnimi očmi. Dekleta pa imajo rade fante, ki glave pokonci nosijo in ki imajo goreče, bodeče oči. Vendar pa mu je na očetovo vprašanje stopila pred oči lepa Lenka, tista zapeljiva, zbadljiva, jezična Lenka, ki kraljuje v Dolu.

– Lenka mi je po volji! je odgovoril očetu in ves zaljubljen je bil, ko je izrekel njeno ime.

– Hm, ni slaba! In tudi nekaj beličev bo imela! Veš kaj? Jaz ne mislim odlagati. Zbral si, jutri jo pojdeva snubit.

In je vstal stari, dolgi Zavožen in je izginil v hišo. Gregec pa je obsedel na kupu in vroče mu je bilo. Moj Bog, tako naenkrat je prišlo! Oženiti se, imeti ženko, to je bila že par let sem njegova vroča želja, ki so jo komaj krotili spovedniki, opominjajoč ga, da je devištvo nekaj tak lepega in Bogu dopadljivega ... Vsakokrat, kadar je Gregec od spovednice vstal, so se mu šibila kolena. Zakaj bil je v resnici pobožen in bogaboječ, ampak zato je veljal med fanti in dekleti tudi za nekoliko neumnega. Da so ga ločili, se ni veliko zmenil, mislil je celo, da je nekaj več, ker je pobožen. Z lepo Lenko je že večkrat govoril, pa bolj mimogrede, nikoli na dolgo in široko kakor drugi fantje. Pogum mu je v srcu pravil, da se ga ne bo branila, in da se uresničijo besede pridigarja, ki je nekoč dejal, da bodo ponižni povišani ... Vendar pa je Gregec vedel, da se mora taka pozemeljska reč kot je ženitev, opraviti tudi po zemeljski strani. Zato je sklenil, da še nocoj, še nocoj da odide pod njeno okno in povasuje in se pomeni …

Čez eno uro sta bila oba gotova; oba v praznični obleki, obrita, umita. Mlada kobila je rezgetala pred kolesljem in kopala z nogama. Stari Zavožen je napravil z bičem dva križa pred njo, sedel na koleselj in počakal Gregca, da je zaklenil hišo. Potem sta se odpeljala po blatnem kolovozu.

Lenka je bila danes nekoliko žalostna. Dasi se je z Gregcem kruto šalila, ji je vendar šla ženitev po glavi. Kaj če bi jo njen ljubček Janez zapustil in si našel drugo, lepšo in bogatejšo, komu bi se potem ponudila za moža? Zavoženovo lepo posestvo jo je silno mikalo. Naj je ta Gregec tudi prismuknjen in krščanski, še lepše, še boljše se ji bo godilo. Sama bo lepo gospodinjila, gospodarila, Gregec bo vse ubogal, v vse privolil. Take so ženske: ženitev jim je najslajša, najčarobnejša beseda. Koliko priseg razveljavi, koliko ljubezni omaje in zamori! Nemara je to hrepenjenje po združitvi najlepša ženska lastnost, zavoljo katere jo je narava obdarila s skromnostjo in vzdržljivostjo. Zato je ženska največja naravna sila na svetu.

Lenka je hodila v vrtu med gredicami, brskala zdajpazdaj med zelenjavo, se vzravnala in se na skrivnem ozirala po kolovozu. Ljubezen do Janeza je potisnila nekam v stran in jo je tolažila z mislijo, mož je mož. Ampak ko je ugledala Zavoženov koleselj in na njem Gregca, tako nedolžnega in sveto neumnega, jo je minila vsa zamišljanost, nobenega dvoma ni bilo več. Zasmejala se je presrčno in je prav prijazno odzdravljala prišlecema.

– Dobro jutro, dekelce! je sladko zinil stari Zavožen, misleč, da je povedal zelo zaljubljeno reč.

– Dobro jutro! je ponovil, so ate doma? Kako si zraslo, dekelce, kar te nisem videl.

Počasi se je basal s kolesja, Gregec za njim. Fant je povešal oči in je skušal zmerom stati za očetovim hrbtom.

– Dobro jutro! je prišel Lenkin oče na prag, širok, in nadevan kmet, z živimi in veselimi očmi. Kaj bo novega, sosed? Stopita, stopita malo v hišo!

Zavožena sta ubogala. V veži se je posrečilo očetu, da je dregnil Gregca in mu pošepnil: »Tepec, ne drži se tako neumno!«

Sedli so za mizo in gospodar je menda iz same ženitovanjske slutnje prinesel steklenico vina. Gregec se je spomnil Lenkinih snočnih besed in je na tihem upal. Kadar je povzdignil oči in se srečal z očetovimi pogledi, je videl, da oče obrvi ježi.

– Veš, sosed, je začel Zavožen in je sunil Gregca pod mizo, ne bomo delali nobenih ceremonij. Kar naravnost povem: Snubit sva prišla.

– Sem mislil, da bo kaj hujšega, se je smejal sosed in je potisnil pred očeta hleb kruha in nož.

– Grunt mu zapišem, star sem že, je nadaljeval Zavožen, veš, da ni dolgov, jaz bom pa s kotom zadovoljen.

– Lenka, Lenka, pojdi no že sem! je klical gospodar, ampak Lenka se ni prikazala.

Zavožena je grabila jeza. Toda skušal se je premagati in je polagoma napeljal pogovor na druge reči. Menila sta se o travnikih, o letini, živini, sejmih, in vse prav živahno in izpraznila polagoma prvo steklenico. Gregec je trepetal.

– Lenka, vina prinesi! je zaklical oče, Lenka!

Prišla je in se je smehljala, nobene zadrege ni zapazil Zavožen na njenem obrazu, kakor bi se spodobilo, kadar pridejo svatje. Vzela je steklenico in ko se je vrnila, je sedla tik Gregca.

Zavoženu so se zasvetile oči.

– Tak par! je rekel. Ali jo daš mojemu Gregcu za ženo?

– Nisem zoper to, če ga le ona hoče! je odgovoril gospodar. In nasmejal se je, ko je videl, da je Gregec pokazal Lenki hrbet in zrl skozi okno.

– No, Lenka, pa reci ti eno pametno, jo je prosil Zavožen.

– Sem ga že izbrala svojega, je odgovorila odločno in natočila kozarce.

– Si videl, kaj ti nisem rekel? je sunil Zavožen svojega sina.

– A? – je votlo zagrgral Gregec in zardel do ušes.

Pomolčali so vsi in vsem je bilo tesno. Gospodar si je vihal dolge brke, Zavožen se igral z dolgim nožem, Gregec si je ogledoval dolge prste. Prva je vstala Lenka in z izgovorom izginila iz izbe. Potem se je vzdignil stari Zavožen.

– Pa brez zamere, sosed! je rekel.

– Srečni! je zinil Gregec.

– Zdrava!

Gregcu je bilo na jok. Tako lepa ni bila Lenka še nikoli ko danes. Njene oči so bile kot dva črna žametna čmrlja, prav tako kakor je rekel Janez snoči pod oknom. Ko je drčal koleselj po kamenitem kolovozu, ga je metalo semtertja in z glavo je butal ob ramo očetovo.

– Saj menda nisi pijan? ga je opomnil oče.

Gregec je molčal.

– Vidiš, moder ravno nisi in obnašati se tudi ne znaš. Pa Lenki se je videlo že na nosu, da te ne mara.

Bodisi da se mu je fant smilil, ali ga je pa vino udobrovoljilo, stari Zavožen je tolažil svojega sina s pametnimi besedami.

– Prava reč! Ni vsak človek za vsakega človeka. Drugam pojdeva, kjer je manj baharije – pa več denarja.

In je začel psovati Lenko, njenega očeta, vso hišo. Da je že taka kri pri tisti hiši. Da je rajna Lenkina mati tudi visoko glavo nosila. Da niso tisti ljudje nič krščanski, in da je sam Bog odvrnil skušnjavo od Gregca.

– Nikar ne misli, moj sin, da je ženska vse. Ženska je kakor vreme. Nikoli ne veš, kaj hoče. Ne, ženska ni vse, mi moški, mi smo glavni.

Bila sta že blizu doma, bela domača hiša jima je svetlikala naproti. Stari Zavožen se je vznemiril, pritegnil je vajeti, da se je konj ustavil. Nova misel mu je šinila v glavo.

– Veš kaj, Gregec? Kar danes vse opraviva. V hribe se peljiva, pri Nežiki vprašajva. Pri Trnovih ... čedno dekle je.

In ne da bi čakal na sinov odgovor, je pognal. Zdrčala sta proti klancu, tam pa stopila s koleslja in šla peš ob konju.

Ampak tudi pri Trnovih nista imela sreče. Ko je Nežika zagledala debeloglavega Gregca, je preplašena pobegnila in rekla: »Takega pa že ne!«

– Škrat marogasti, kakšen pa si? je vpil stari nad Gregcem, ko sta odhajala. Gregec pa se je vdal v božjo voljo; nič ni govoril, še mislil ni nič in debelo je gledal.

– Niso posvetne za tebe, je godrnjal. Krščansko devico ti najdem. Nekoliko starejša je od tebe, pa to nič ne de, te bo vsaj pameti naučila. Pojdiva k Mici za Hribe.

Mica za Hribi je bila krščanska devica. Sama je prebivala v beli koči, okoli katere je bilo nekaj oralov zemlje. Starši so ji bili umrli že zdavnaj. Mica je gospodarila sama. Bila je izredno pobožna, na vsako božjo pot je romala. Ko sta pri ropotala Zavožena, je žulila perilo pred hišo.

– Dober dan! je zaklical stari Zavožen.

– Bog ga daj in sveta Marija, je odgovorila Mica in povesila oči.

– V hišo naju pelji, svata sva, je povedal stari odkritosrčno.

Mica je zardela, prestavila je škaf s perilom in rekla s tenkim glasom: »Pa stopita noter!«

Da je svet dandanes zelo pokvarjen in da ni več pravega krščanskega duha med mladino, je tolmačil Zavožen. Vsi gledajo le na lišp in na zunanjost, prave srčne kreposti, skromnost in ponižnost pa zaničujejo. To pa da on najbolj ceni in da je zato izbral Mico svojemu sinu. Gregec je tih in skromen fant, ki je do zdaj redno in vestno opravljal krščanske dolžnosti. Posestvo mu zapiše, sebi pridrži kot in v krščanski slogi se bodo razumeli.

Tako lepo in gladko je govoril Zavožen, da se je Mici zdelo, da čuje pridigarja. Sedela je kraj Gregca, gledala tiho predse in žarela v nekem neznanem veselju. Morda se je v njenem srcu iznova vzdignil plamen mladostnega hrepenenja, ki ga je krotila z odpovedovanjem, morda se je zganilo njeno čutje, še ne popolnoma zadušeno in ubito. Zakaj ženske njene vrste so zavoljo globokosti svojih čuvstev Bogu vdane, ne iz kakšnega mogočnega verskega prepričanja, ampak vsled pomanjkanja ljubezni. Njih pobožnost je polna ljubezenskih čuvstev, one ljubijo Boga, ker nimajo človeka, ki bi ga ljubile posvetno. Lepa je taka ljubezen in Bogu dopadljiva, ampak nenaravna in brez plačila tukaj na zemlji. In zato je bila Mica sladko presunjena.

– Povej nama, ali si voljna stopiti v zakonski stan? je odločno končal Zavožen svoj nagovor.

– Sem! je odgovorila Mica komaj slišno.

– Juhe, Gregec, nevesto imaš. Gregec, ali veš, kaj to pomeni? je poveličeval stari svoje veselje. Ampak Gregec ni vedel v tem trenotku ničesar, niti da je vesel, niti da je žalosten. Ubogljivo je sprožil desnico, ko je oče zahteval, da bi si segla v roke.

– Kar hitro bomo napravili! je sklenil stari. V štirinajstih dneh mora biti vse zvezano in blagoslovljeno.

Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Spremenil se je stari Zavožen tiste dni, pootročil se je. Vse je sam opravil in je na številnih potih oznanjeval ljudem sinovo ženitev. Tri vasi okoli so se čudile, tri vasi smejale in se norčevale. In mnenje je bilo splošno: da ni mogel najti Gregec drugačne neveste in Mica ne drugega ženina, še zadovoljni so bili ljudje, da je Bog vse tako napeljal.

Tistega večera po poroki, ko so se razšli maloštevilni svatje, je posedel stari Zavožen pri mladem paru. Bi je že močno vinjen. Vsled tega je po svoji navadi veliko govoril, nauke jima dajal. Mlada sta povešala oči; vsa sta žarela od vina in blagoslova v cerkvi.

– Vidita, kadar se sporečeta, je učil stari, tedaj pridita k meni. Očetovsko vaju posvarim in razsodim, na čigavi strani je krivica. In hud še bom zmirom, saj vesta, četudi si ti gospodar, Gregec. Kaj misliš, da si res gospodar? Ne, motiš se, še zmirom bom jaz ukazoval, kajti da bi bil ti gospodar, tak bedak ... tak ...

Glava mu je zlezla na mizo in butnila ob kozarec. To ga je sedaj spomnilo, da je potreben spanja. Vzdignil se je in z velikim ropotom odšel od mize.

– Lahko noč! Dobro spita in razumita se ... Hahaha!

III.Uredi

Kar oblečen je legel stari Zagožen na posteljo in je takoj zaspal. Najprej je ležal vznak in glasno smrčal, potem se je obrnil na trebuh in piskal z nosom, potem na desno; ko pa se je obrnil na levo stran, se je že prebudil. Bolela ga je glava, kljub temu pa je bil vesel. Namestil si je udobno in je počakal, da se šumenje v glavi poleglo, potem pa je začel premišljevati bolj s srcem nego z glavo. Sam ni vedel, kaj misli. Le čutil je, da so to podobe, ki rajajo pred njegovim duševnim očesom, da so ti glasovi, gibanja in obrisi že davno za njim in da je zdaj prost in brez vseh skrbi, kakor si je bil zmerom želel. »Jedli in pili bomo in v cerkev hodili, delali pa le toliko, kolikor je potrebno za zdravje!« Tako je torej sklenil in je poskušal sezuti z desno nogo levi škorenj, ker ga je tiščalo.

Kar naenkrat se je razlegel po hiši tenek krik, tako nagel in mogočen v tišini, kakor vzplameni baklja sredi gluhe teme. Stari Zavožen je trenil in vzdihnil: »Oh, otroci, zdaj ste vi na vrsti!«

Ampak krik se je ponovil enkrat, dvakrat, čul se je jok in v joku besedičenje. Pa glasu pa je spoznal Zavožen Mico, da se joče, in Gregca, ki godrnja. Skočil je postelje, nažgal svečo in odprl duri, ki so držale v vežo. V tem hipu pa so se odprle duri tudi na nasprotni strani in v vežo je planila Mica v nočni obleki, vsa razkuštrana in objokana. Za njo Gregec, ki je napeto gledal; vsi lasje so mu stali pokonci ...

– Za božjo voljo, kaj pa imata? je vprašal oče. Ali se mislita pretepati že koj prvo noč?

– Jezus Marija, je jokala Mica, skrivajoč svoj obraz v dlani.

Gregec ni nič rekel ...

Stali so vsi trije nekaj časa molče in bili kakor pravljični. Stari Zavožen z enim škornjem in razoglav, z dolgim nosom in pijanimi očmi, je bil kakor popotnik, ki je našel prenočišče v zakletem gradu, pa so ga zbudile in prestrašile pošasti. Njegova dolga senca je stala za njim, kakor bi mu sedela na ramah in se boječe umikala pred potvoro. Gregec je držal hlače v rokah s tako prestrašenostjo, kakor da bi držal usodo. In Mica? Mica pa je bila kakor Suzana, ki je utekla iz kopelji ...

Kaj se je bilo zgodilo? Zakaj je drugo jutro Mica pobrala in povezala vse svoje reči in se preselila nazaj v svojo kočo za Hribe? In zakaj sta se podala oče in sin k domačemu župniku še tistega dopoldne? Župnik se je čudil – čudil in je velel staremu, da počaka zunaj.

– Kako, zakaj? je vprašal Gregca, ko sta bila sama, upirajoč vanj stroge oči. Gregca so zbegale te oči in ni vedel povedati ničesar. Povesil je oči in je vrtel klobuček med prsti.

In vendar sta se pomenila ... Stari Zavožen je prislonil uho na duri in je izvedel vse po vrsti. In ko je to izvedel in ko je čul, je oštel Mico z najgršimi priimki.

– Le sporazumita se, je končal svoj nasvet, in Gregec se je poslovil ves rdeč in poten.

Oče se je kislo držal, molčal po poti in tudi doma ni izpregovoril besede. Kakor da so odnesli mrliča iz hiše, sta hodila oba iz hiše do kozolca, od hleva do hiše, potrta in mračna kot nad njima oblačno nebo. In ko je začelo dežiti, je sedel stari za mizo h gostinjskim ostankom in je pil, dokler se ni upijanil in zaspal ...

Gregec pa še ni nikoli toliko premišljeval kot dotičnega dne. V tem kratkem času se mu je Mica silno priljubila. Minula noč mu je bila s svojo sladko grozo stalno pred očmi, in srce je zahtevalo še več, še več ...

Ko se je zvečerilo, se je napotil čez travnike za Hrib in je našel Mico na pragu z rožnim vencem med prsti. Ko ga je zagledala, je vstala, hitela v kuhinjo in prinesla dolge burklje.

– Ti! mu je zapretila in ga imenovala nespodobno žival. Ti, poberi se, skušnjava ...

Miril jo je Gregec in je povedal nekaj o svetem zakonu. Ampak ko je dobil z burkljami po hrbtu, je zbežal domov in je jokal po poti.

Drugega večera jo je našel zopet na pragu. In spet je Gregec povedal nekaj o svetem zakonu, toda Mica je vstala in je zaprla vrata pred nesrečnim Gregcem.

Tretjega večera je bila vsa objokana, ko jo je Gregec nagovoril. Ni zbežala in ni hitela po burklje, temveč je zaihtela iz polnega srca. Gregec se je sklonil k njej in jo pobožal po licu. In spet ji je povedal nekaj o svetem zakonu. Ponižno ga je poslušala in ga je nenadoma objela.

– Bala sem se te, Gregec, ker sem mislila, da je greh ... Gospodje so zmirom pravili, da je greh. Pa sem vse premislila in zdaj vem, da ni greh biti s teboj …

– No vidiš! je dejal Gregec in sedem pregrešnih sladkosti je strujilo po njegovem telesu.

Ostal je pri Mici vso noč, drugo jutro pa sta šla po klancu navzdol, čez travnike, na Gregčev dom. Stari Zavožen je stal na pragu in ni verjel svojim očem.

– Ali sta res to vidva? Glejte, glejte ... Gregec, fant si pa, pravi fant.

Začeli so gostijo na novo.

Gregec in Mica sta spoznala življenje. Zdelo se jima je, da se vsi ti zeleni travniki, gozdovi in polja vesele pomladi in solnčnega poletja; njuni otroci in njune skrbi, žalost in veselje, da vse to ni na svetu samo zategadelj, da bi služilo Bogu na čast in slavo, ampak da je vse to zavoljo njih. In sta bila hvaležna Bogu za svojo srečo, še bolj pa očetu Zavoženu, da ju je skupaj spravil.

Postaral se je in sključil se je skrbni oče. Delati ne more več, niti toliko, kolikor je po njegovem mnenju za zdravje potrebno. Nad otroci kriči in palico vihti: »Otroci, otroci!« Otroci pa se valjajo po zemlji, se igrajo in kopljejo jamice. Starec gleda zdaj zemljo zdaj otroke in misli in misli in se kaj mu je prijetno. Pa ne ve kaj, domisliti se ne more. Zakaj le senca neke velike misli pride nanj, kadar gleda zemljo in otroke.

A Gregec je postal mož, ne baš prebrisan, ampak postaven, da ga spoštujejo vaščani, kadar govore o njem, sejmarji, kadar kupčuje, romarji in božjepotniki, kadar se zaobljubi Materi božji. Kadar pa se razmaje med vinskimi dedci, pripoveduje, da se je ženil po svoji poroki.

ŠTEFANUredi

»Pride in gre!« pravijo vaščani ljudem, ki niso ne berači in ne razbojniki, ne potepuhi in ne tatovi. Ampak ljudje, ki hodijo iz kraja v kraj, zamišljeni in pripognjeni, raztrgani in malomarni za ves svet. Nihče ne ve, kaj jih goni po svetu. Njih življenje ostane skrivnost. Ena tistih, ki se jih vaščani boje in jih zavoljo tega sprejmejo v svoj vaški katekizem, med poglavje svarilnih zgledov, s katerimi strašijo svoje otroke.

Tak »pride in gre« je Štefan. V mladih letih, pravijo, je bil živ in nadarjen, ljubljenček matere, tihi očetov ponos, zvezda med vaškimi otroci, župnik je menil, da bo za mašnika, učitelj je menil tako, vaščani so to verovali in klenili: »Gospod bo! Naša fara ga bo imela, saj smo rekli. Sosednji hribovci so preneumni, da bi dali Bogu namestnika tukaj na zemlji.« Trdni kmetje, skopuhi, da se jim kiše vino po kleteh, po shrambah pa plesni žito, zaznamenujejo ob takih prilikah že vnaprej dva polovnjaka vina za »novo mašo.« Pobožne ženice in deviške bogomoljke vpletajo presrečnega v svoje vsakdanje molitve. Matere zavisti vzdihujejo in pretepajo svoje debeloglavce, ki zijajo in zijajo v knjigo, pa nič ne prizijajo. Vsa vas, vsa fara zaživi v presladkem upanju, ki natrosi lepih sanj v pobožna srca. Prišel bo veliki dan, lepa nedelja. Slavoloki bodo postavljeni od vasi do cerkve, možnarji bodo pokali po gričih, naznanjali daleč naokoli, da si je Bog izbral vaškega sina, ki bo dvigal kelih pred oltarjem in odpuščal grehe po spovednicah. Ljudstvo bo drlo od vseh strani, gospodje pridejo, veliko jih pride. Lepo obritih, rdeče zaruljenih mašnikov, ki bodo stregli vaškemu bosopetcu pred oltarjem. Pride tudi škof, suh mož s svetniškimi očmi in pokaže s svojim svetim prstom na našo vas: Glejte! In vaščani se povzdigujejo in zoholijo. Po sejmih, po božjih potih raznesejo svojo lavo, po gostilnah, pri kupčijah ne pozabijo nikoli vplesti novo mašo v pogovor. »Ko smo imeli novo mašo ...« pravijo in gledajo sobesednika s skritim ponosom, če jih kdo vpraša: »Odkod ste pa, prijatelj?« odgovarjajo prezirno in zaničljivo: »Reva, ali ne veš, kje smo imeli novo mašo?«

Ampak Štefanu ni bilo dodeljeno. Ko je dopolnil štirinajsto leto in je prelezel tri razrede ljudske šole, so pričakovali vaščani, da se obuje in začne z latinsko. Štefan pa se ni obul in ni začel z latinsko. Rajše je tekal po travnikih, lovil ribe, ubijal po mlakah žabe, pretepal se s tovariši na vasi. Vaščani bi radi videli, da bi se modro držal in za igranje pod kozolcem mašo bral. »Premlad, prenor je še!« so se tolažili in se sklicevali na mnoge svetnike, ki tudi niso živeli alojzijevske mladosti, dosegli pa vseeno krono nebeške slave. »Naj se še nekoliko znori, potem ga pa zapelji v mesto!« so prigovarjali Štefanovemu očetu. Upanje jim ni umrlo, dokler so verovali v božjo milost. Toda prišlo je razočaranje. Vasujoč fant je našel Štefana pozno ponoči pod oknom najlepše in najmlajše vaške dekle. Oznanil je to nesrečo po vsi vasi, in vaščanom je bilo, kakor da jim gore strehe nad glavo. Povesili so oči in so se sramovali pred hribovci. Hribovci so jim sponašali »gospoda« in so se jim škodoželjno smejali. Štefan je imel hude dneve. Brcali so ga in bunkali, kjer so ga mogli, dokler jim ni pokazal noža. Tedaj so se prekrižali vaščani in so rekli: »Seme semenasto! ...«

– Kaj? je zagrmel Peter, da je šlo skozi ušesa. Kaj naša mati, vaša mati, da je v nebesih? Devica Marija? Svojo pa pustite, da umira kakor mrha na cesti? Tu ...

In je zamahnil z bičem po hinavki enkrat, dvakrat in še večkrat, da se je zvila bolečin.

– Uh, uh! je vpila. France, na pomoč! je klicala svojega moža, ki je prežal izza ogla. Blizu si ni upal in svoji ženi ni na pomoč pritekel. Zakaj Peter je bil velik in divji. Ko mu je ženska ušla, je udaril še po gledalcih. Mlajši so se razbežali, stari pa so ostali, misleč, da jim prizanese. Toda Peter je švignil tudi po njih in starci so nevoljno godrnjali, ker niso mogli teči. Ko je vse razpodil, je pokleknil z enim kolenom pred starko in jo pogladil po čelu.

– Bič je za take rablje, bič. Ali vam je hudo? je vprašal s tresočim glasom.

Starka je poskušala vzdigniti roko, toda ni je več premaknila. Iz polodprtih, s solzami zalitih oči je gledalo nekaj veselega, krog usten se ji je pokazal oster usmev.

– He-he-he! se je smejala, kakor da bi se lomil trhel les. Bič, he-he-he!

In potem je izdihnila. Peter ji je zatisnil oči, in se je pokrižal in si otrl oči. Nagel, velik in močan je skočil na voz, udaril je divje po konjih in je izginil skozi vas.

Ko je hči opazila, da se je Peter odpeljal, in ko je videla, da je soseda mater pokrižala, je stekla čez cesto in vprašala:

– Ali so umrli?

In tudi njen mož, strahopetec, je prihitel:

– Ali je mrtva?

Soseda ni ničesar odgovorila. Klečala je pred mrličem in je polglasno molila za njeno dušo.

ČEVLJARSKI VAJENECUredi

V delavnici je bilo mrzlo, da je poskakoval plamenček svetiljke v hladnem vzduhu. Edino, dvoriščno okno je bilo zakipnjeno z belim ledom in kristalno ivje se je grmadilo v bele pravljične gradove, ozarjene z lučjo kakor s krvavo jutranjo zarjo. Krog nizke čevljarske mize je ležala stara obuva, raztrgani čevlji, mirni in kakor zamišljeni v lep zunanji svet. Pred mizo je sedel Jožek, petnajstletni vajenec, ki je moral za kazen šivati čez uro, ker se je bil zameril hudemu mojstru. Globoko pripognjen se je bavil s starim čevljem in nič mu ni šlo delo izpod rok. Njegova kodrasta glava je lezla zmirom nižje, roke so mu omahovale, sladka utrujenost je strujila po njih. Premagoval in opominjal se je, stresal z glavo, ampak lezla je zopet nazaj in se naslonila na nizko mizo. Vse spi ob tej pozni uri, pomočnika glasno hrčeta za njegovim hrbtom, zakaj bi on ne spal? Svetiljko ugasne in leže v kot na svoje ležišče, zavije se v odejo, ker je tako mrzlo ... Mojstra ne bo, saj je že večkrat obljubil, da pride pogledat, pa nikoli ni prišel. Spati, spati ... In v tem sladkem, ukradenem dremežu so ga obdale čarobne polsanje, v katerih se misel bori z opojno utrujenostjo. Lahne kakor tihe ptice so šumele krog njega in so začarale njegovo srce v žalno, bolno hrepenenje. Kje je, kje je domača vas? Kaj dela dobra mati, kaj hudi oče? ... Hudi oče leži na postelji, mati šivlje pri mizi, šivlje in dremlje ... in misli na svojega Jožeka. Danes mu je prinesla hleb zmesnega kruha in desetico, ki jo je skupila iz zelenjave. »Jožek! ...« ga je zaklicala, ko je stopila v delavnico. In pomočnika sta se smejala njeni preprostosti, mojster sam se je grdo držal. Zakaj, zakaj? Vsi ga hudo gledajo, ti hudobni mestni ljudje ...

Rogajo se mu, ker še ne zna dobro nemškega jezika, mojster ga lasa, kadar izgovori domačo besedo ... Kje je, kje je domača vas? ... Hribček z belimi hišami, gozd za njim, poltemni, tihi gozd ... In kapelica sred vasi z belim kipom Device Marije, vsa ovenčana in s povzdignjenimi rokami sveta Marija ... Glej, majev večer ... ženske klečijo krog nje in molijo in pojo ... In možki zadaj, klečijo in molijo in pojo ... A on kraj svoje sestrice, ves nemiren premišljuje o daljnem svetu. Kaj je za onimi gorami, ki so videti temne tam daleč? ... Kaj je gori nad svetlimi zvezdami? ... »Češčena si Marija! ...« Kako lepo pojo vaščani, tukaj v mestu pa nič tako ... Pomočnika pravita, da ni Boga in se norčujeta, kadar se pokriža ... In mojster se smeje Mariji in pravi, da je stara baba ... In vsi ti veliki gospodje, ki hodijo po mestu, se ne odkrijejo cerkvi, duhovnikom še celo ne ...

In Jožek sovraži vse mestne ljudi, ki nimajo zanj kakor zaničevanje in zapovedi. Zakaj tudi oni sovražijo njega, njegovo mater in domačo vas. Ne samo domačo vas, vse vasi sovražijo. Zato, ker so revni naši ljudje? Ne, to ne more biti, kaj bi torej moglo biti ? ...

In Jožek poskoči in si mane oči ... In povleče smolato dreto, enkrat, dvakrat, dalje ne more ... Nova misel ga je ovladala ... Napeto in začudeno zre v zakipnjeno okno, pa okna ne vidi ...

In zopet se skloni nad mizo, a spanec se ga ne loti. Misel, misel ... Tako nenadoma je prišla, tako jasno se je zasvetila v njegovi glavi. Glej, domačo vas, glej mesto ... Tam na vasi govore in pojo in molijo drugače, tu v mestu govore v tujem jeziku. Tam na vasi jedo zmesni kruh, tukaj v mestu belega ... Aha! mestjani zaničujejo našo vas, ker ... Ali ni rekel mojster, da vaščani niso ljudje, ampak živali in da govore pasji jezik? In zakaj mu je mojster obljubil uro z verižico, če se nauči kmalu nemški jezik in če bo zaničeval domačo vas, kadar doraste? ... In Jožeku je silno težko, žal mu je nečesa, nekaj se mu smili, da bi se razjokal ... In se spomni, kako mu je rekla mati, ko je odhajal: »Jožek, Boga se boj in na mater ne pozabi!« Oče pa je dejal: »Priden bodi, ubogaj svoje predpostavljene, lepo se obnašaj!« Zakaj je mati rekla: »Mene ne pozabi!« Kako bi mogel pozabiti njene dobre oči, njena bleda lica, njen sladki glas: »Jožek!« Ali se ni pregrešil danes zoper svojo mater, ko je molčal na zaničljive posmehe mojstra in pomočnikov? »Ne smejte se, prosim, to so moja mati!« bi bil moral reči, on pa je sramotno molčal ... To lastno očitanje ga je zapeklo v srcu in Jožek je na ves glas zaihtel ...

– Schlafts no ni, Hund! je zagodrnjal pomočnik nevoljno.

Tedaj pa je Jožek skočil pokonci.

– Jaz nisem pes! je zavpil z napol otročjim glasom in je pristopil k postelji.

– Ah? je pogledal pomočnik debelo, požvekal s čeljustmi in zopet zadremal.

Zunaj so se začuli koraki. Nato so se odprla vrata in v delavnico je stopil mojster. Pijan je bil. Ko je zagledal Jožka, je izbulil oči in zakričal v trdi nemščini.

– Kaj pa je to? Že zopet lenariš? Ali misliš, da te bom zastonj redil, ušivec vaški!

– Prosim, jaz nisem vaški ušivec, gospod mojster! je odgovoril samozavestno slovenski.

– Ach, du verfluchter ...! je zavpil mojster in ni pozabil pristaviti odurne nemške psovke, ki je v navadi nemških meščanov v obmejnih krajih.

In je stegnil, roko, da bi ga udaril, ampak Jožek se je hitro umaknil, pobral čevljarki nož in se postavil pred mojstra. Njegove oči so se bliskale v mladem srdu, licu so mu žarela in ustnice so se mu tresle. In naenkrat so mu privrele solze v oči ... Mojster je zijal z razprtimi očmi in je čudenja gubančil čelo. Potem pa je skočil na fanta, izvil mu nož in ga vrgel na tla, preklinjajoč, psujoč in mahajoč neusmiljeno po ubožcu, kamor je priletelo. Jožek se je obupno branil, toda njegovi slabi udarci so mojstra še bolj razkačili. Vzdignil je težko pest in ga je udaril v lice z vso močjo; črna kri se mu je vlila po obrazu.

– Policijo, policijo, z nožem me hoče! je vpil mojster, zakaj vsi meščani v naših obmejnih krajih kličejo v takih slučajih policijo na pomoč, če so krivi, ali pa tudi, če niso krivi. In tega klicanja se je Jožek silno prestrašil. Zato je porabil priliko in je švignil skozi duri, ko je mojster razlagal strmečima pomočnikoma, da ga je hotel »... pes« zaklati.

Vežna vrata so bila še odprta, in Jožek je hitel na ulico; po ulici iz mesta za reko, od tam proti temnemu gozdu. Tekel je ves zasopel po zamrzlem potu ob reki in se je neprenehoma oziral, če ga ne slede. V mestu so ga pač čudno gledali, ker je bil brez klobuka in ves krvav po licu. Toda tekel je tako urno, da si je redar, ki je poskočil za njim, hitro premislil in obstal ter je zapisal v svojo beležnico: »Videl krvavega fanta. Tudi klobuka ni imel ...« In je odkorakal po ulici.

V gozdu je Jožek sedel na posekano drevo in si je obložil glavo z dlanmi. Skelelo ga je po hrbtu, po rokah, v licu je čutil pekoče bolečine, v ustih slano kri ... Nem je zrl pred se in nič ni mislil. Dolgo, dolgo je sedel tako, šele mraz ga je spomnil, da je brez strehe. Vstal je in v tistem hipu mu je stopila mati pred oči. Takšna, kakor jo je videl danes zjutraj. Visoka, nekoliko sključena ženska, bledih in upalih lic, z resnimi a vendar neskončno milimi očmi. Videl je te oči, ki so zrle vanj tako ljubezni polno in toplo, tako skrbeče in vprašujoče ... »Mama!« je zaplakal Jožek. »Mama, zakaj Vas ni tukaj, da bi me branili!« In še bolj je zajokal, ko se mu je zdelo, da ne sme domov. Oče bi ga ubil, in še mati bi ga mogoče okregala, da je tako ravnal. Kam? Kam v tej mrzli zimski noči? »Mama!« je zaplakal ponovno in vroče solze so hladilno drsale po njegovem krvavem licu.

Stopil je nekoliko iz gozda in je zagledal pred seboj sovražno mestece, ki se je kopalo v lučih. »Kam zdaj, kam?« se je vpraševal. Pa ni vedel kam in mrazu je drgetal in mestu pretil s svojo drobno otroško pestjo ...

Kam bo šel ubogi Jožek? Kaj se zgodi z njim? Ali bo tat, zločinec, razbojnik celo – ali pa suženj, hlapec oholih, mogočnih ljudi?

Kam bo šel ubogi Jožek?

Dva dni pozneje je prinesel lokalni list pod napisom »Junak z nožem« tele vrstice: Da se vidi podivjanost naših sodeželanov, ki ... je napadel z nožem našega uglednega in obče spoštovanega someščana gospoda . . ... in potem neznano kam odšel .. . Podivjanost, nekultura naših ...!« Vsi postranski izrazi so bili razprto tiskarni. Ljudje so čitali in so verjeli in so sovražili našo vas ...

PES.Uredi

I.Uredi

Pes sem; čisto napaden in ciničen pes. Zato me imajo na verigi priklenjenega, ker sem nevaren mačkam in otrokom. Star sem že; na glavi mi dlake sivijo in levo oko je že slabo. Videti sem onemogel in slab, toda po mojih žilah se pretaka še zmirom zdrava kri, zaspana moč, ki jo treba samo razdražiti in zbuditi, da zbesnim in se utrgam. Kakor zadnjič. Prišel je mimo človek-kristjan in me je udaril s palico; Čisto po nedolžnem, bogve iz kakšnega namena! Zagnal sem se, da je počila veriga. Pograbil sem kristjana za stegno, da je zajavkal in me sunil z nogo tri metre od sebe. Našel sem se na gnojišču in se začuden ozrl. Ali je res, ali ni res? Jaz svoboden? Divje veselje je prevzelo moje pasje srce in stekel sem po hribu navzgor, po hribu navzdol, čez žitna polja in travnike. Dan in noč sem begal okrog in se klatil po neznanih tujih krajih. Zdelo se mi je, da nisem pes, ampak neko nadnaravno bitje, ki gre, kamor hoče. Podnevi sem ljubil gozdove, ponoči pa rosne travnike. Marsikateremu plahemu zajčku sem stisnil vrat, marsikateri ptici polomil rebra s svojimi tacami. Oj, kako je bilo lepo! In tisto jutranje solnce, kako je bilo krvavo, kako žareče! In tiste jasne noči, kako so bile sladke za mene, za čisto navadnega psa, ki se je rodil kot pes in tak ostane do smrti. Toda pes se zažene in gre, kamor ga noge neso. Nikoli pa ne pomisli, da ima nad sabo človeka ki je njegov gospodar in v čigar močnih rokah počiva, usoda pasjega plemena.

Še za človeka ni dobro, če je postopač in potepuh, kaj bi bilo za psa, ki zna le lajati in lediti! Bogme, kruha si služiti ne more! Sicer mi ni manjkalo hrane po logih, po gozdovih, po travnikih in poljanah – zajcev in neumnih ptic je zmirom dovolj – pa popolnoma poživinčiti se in podivjati nisem maral. Preveč so me bili razvadili ljudje na red, na streho in toplo hrano – o znajo nas omamiti v sužnosti, da pozabimo, kam spadamo! – meni je začelo presedati to beganje pod milim nebom. Sledil sem nazaj v domačo vas svoje pasje stopinje. Pes namreč dobro ve, kod se ima vrniti. Dober nos in nič vesti, pa prideš daleč in celo nazaj ...

Vendar pa nisem hotel, da bi se vrnil kar tako. Potihoma sem se splazil v vas, ko se je zmračilo in ko so ljudje večerjali. Da poizvem, kaj mislijo o meni, kako sodijo o mojem begu, se vzpnem na sosedovo okno. Pri mizi sedi gospodar, koščat vdovec, in zajema z veliko žlico in se modro drži. Poznam tega gospodarja in ga nemilo sodim. Velik skopuh je. Če bi bil njegov pes, ne bi zalajal, ako bi se plazili tolovaji krog njegovega doma. Berače podi s kletvijo od hiše in ko ga je pognal, pravi: Bog mi odpusti grehe! Sploh ima ta človek zmirom Boga na jeziku, da se čudim, ker ne razumem, kaj to pomeni. Jaz ne poznam Boga, poznam le človeka. No, sosed je pomigal z brado. Poslušam, poslušam, noge mi drevene. Gospodar zopet pomiga z brado in reče ...

Mislite, da ne razumem, kaj govore takšnile gospodarji? Prav dobro razumem. Takile govore zmirom o slabi letini ali pa o lepem čednostnem življenju. Kadar govore o slabi letini, mislijo na svoje polne žitnice, kadar govore o lepem čednostnem življenju, imajo v mislih grešne in nečiste namene.

– Sosedov pes se je odtrgal in stekel. Živoder ga išče, vsak ga ima pravico ubiti!

Meni se temni pred očmi. Planem od okna proč in hitim naravnost domov. Vežna vrata so bila še odprta, na pragu je sedel gospodar. Ližem mu roke, skačem pred njim in migam z repom, kolikor morem. Tako se namreč pes prikupi svojemu gospodarju. Izprva se gospodar brani in me brca, jaz ne odneham, ker mi gre za kožo. Naposled se umiri, ko vidi, da nisem stekel in da ne grizem. Pograbi me za vrat in me priklene. Samega veselja sem lajal dolgo v noč, potem sem zlezel v svoj brlog in sladko zadremal.

Drugo jutro je prišlo spoznanje. Ali je vreden svobode suženj, ki se prostovoljno vrača v sužnost? Ta misel me je zapekla. Čemeren sem se stisnil v brlog in sem se bridko kesal. Vsi domači so me prišli pogledat, gospodinja mi je prinesla jesti. Pogladila me je po glavi in je dejala: »Kod si se klatil, fakin kosmati?« Ganila me je taka ljubeznivost, proti svoji volji sem se ponižno potuhnil, oj, ni mogoče zatajiti pasje nature! Pes ostane pes, pa če pride še do takih spoznanj. Še bolj mi je ugajalo, ko je prišla Štefica, domača hči. Sklonila se je k meni, za ušesa me je pograbila. – »Zakaj si nam ušel, ko te imam tako rada?« Zakaj bi me imela rada? Ampak občutil sem, da se mi širi srce in da ji moram storiti nekaj na ljubo. Ližem ji roke, grizem ji prste, tako narahlo, da je ni bolelo in da je mogla spoznati mojo naklonjenost. Smehljala se je otročje, poredno me je dražila, nazadnje pa je položila glavo na mojo in stisnila se je k meni, da mi je bilo zopet toplo pri srcu. Trepetal sem v tihem veselju in zrl kakor ona po beli hiši. Dokler se ni prikazala na pragu mati, hudo okrogla ženska, ki je karala svojo hčerko, rekoč: »Kako si otročja, Bog se usmili! Osemnajst let, pa še tak otrok!« – »Ko ga imam pa tako rada, mama!« je zažvrgolela deklica in je poskočila, črne oči je imela, po licu je bila vsa bela, ustca pa so bila rdeča in tako sladka. Nekoč v mladih letih sem že videl takega dekleta. Pa je bilo ošabno in me je pretepalo, dokler je nisem ugriznil, Štefica ni taka, kar pomnim, sva se zmerom razumela. Torbico sem ji nosil v šolo, v gozdove sem jo spremljal, kadar je šla nabirat jagod. Nekoč sem imel celo čudne misli zavoljo nje. Želel sem si bil nekoč, da ne bi bil pes, ampak lep mlad fant, da bi ne lajal, ampak govoril kot ljudje. In še več sem mislil. Oženil bi se ž njo in gospodaril na njenem domu. Toda takrat sem bil mlad, čil in zdrav, videl sem še na obe očesi. Mladost pa gleda vedno z obema očesoma, pa ji še ni dovolj, še si želi tretjega včasih ...

II.Uredi

Pes sem, čisto navaden in ciničen pes, žalostna je moja zgodovina. Moja mati je bila kosmata psica, renčava in požrešna kot volk. Vrgla nas je na slamo, mene in dva brata, ki so ju pa odnesli ljudje, mati je rekla, da so ju utopili. Bolje tako, obžalujem, da niso mene. Življenja ne bi spoznal, sužnosti ne bi okusil nikoli. Nekaj tednov sem se plazil po materinem trebuhu, potem me je prodala kmetica v mesto. Stara, krivonosa in silno suha ženska si je dala opraviti z mano; od jutra do večera me je božala, kavo mi kuhala, z mlekom me pitala. Oblekla me je v črni plašč, okrog vratu mi je obesila zvončke, da je zabingljalo, če sem se zganil. Dobro se mi je godilo takrat. – Veliko sem spal in veliko žrl in rastel starki v dopadenje. Po ves dan sem ji sedel pred nogami, ona pa je počivala v naslanjaču, nekam gledala, nič govorila, le zakašljala je včasih. Privadil sem se je bil in bilo mi je hudo, ko se je nekega popoldneva zrušila na tla. Otepala je nekaj časa z rokami, trepetala čudno z očmi in umrla. Cvilil sem in lajal, ker me je bilo strah. Zakaj zdelo se mi je, da se premiče po sobi bela pošast. Prihiteli so ljudje in so jo odnesli, mene pa obrcali in zapodili na ulico. Velik sem že bil, močan sem že bil in pravzaprav vesel, da sem prišel na svetlo. Potepal sem se po mestu, norel za psi in se pogovarjal ž njimi. Takrat sem tudi skusil, kaj je glad. Bog sam mi je priča, da nisem hotel krasti, ampak lakota je divjala po mojem želodcu. Zato sem kradel. Nekje na vratih je viselo volovsko stegno, ne vem, če je bilo volovsko, ampak rdeče je bilo in meso je bilo. Zasadil sem zobe v to meso in občutil sem nebeško slast. Toda ko je bila ta slast najslajša, sem pa začutil drugo slast, ki je pa bila bridka in vsa hudičeva. Padalo je po meni, da so mi pokale dlake. Toda pobegnil nisem, grižljaja ostavil nisem. Zaničljivo sem pogledal in videl debelega moža, ki je kričal, da je zvenelo: »Kuže tatinsko!« Gledal sem mu naravnost v oči.

»Uboga brezdomovinska para,« je dejal mesar in me pograbil za vrat. Dal mi je žreti, ker sem se mu dopadel. In potem sem ostal pri njem.

Mesarski psi so navadno robati in nič kaj prida psi. Jaz pa sem imel dobro vzgojo in sem kolikor toliko pazil na dostojanstvo. Kadar sva gnala s pomočnikom neumno vaško tele v klavnico, tega nisem povedal nobenemu, ker mi je bila silno prijetna zavest, da jaz takorekoč soodločujem o smrti nevednega telička. Žival se včasih počloveči, kakor se človek včasih poživini ... Da, da, pri mesarju pa nisem bil dolgo. Prišli so vroči pasji dnevi, prvič mi je zavrela kri. Mesarju sem pobegnil in živelo se je po pasje. Kjerkoli in kadarkoli ... Bog ve kod po širnem svetu se klati moje pasje seme. Trikrat v življenju nas pogleda usoda jasno v oči. Ob našem rojstvu, potem v vročih pasjih dneh, tretjič v sivi starosti, ko obnomerejo naši udje in ko naše oči že slabo vidijo. Prvič je hudo, drugič hujše, tretjič najhujše. Tretjič najhujše, ker se nam zarije na dno duše neki satan, ki venomer našteva – kaj grehe? – ne, ne, ampak priložnosti, ki smo jih zamudili v naši mladoti, zamudili in še premalo grešili. In potem, kaj vse nisem bil! Od mesarja sem zablodil k ciganom, od ciganom k razbojnikom, od teh h kmetavsom, ker se še pri njih živi najlepše. Policajni pes nisem bil nikoli.

In zdaj sem tu. Že osem let, že devet, že dolgo časa.

Moja pasja hišica postarala se je z mano. Deske so ji počrnele, na strehi malone strohnele, gospodar se ne zmeni, da bi jo prenovil. Bledo hlapče, edini moški razen gospodarja, jo je zadnjič ogledoval. To hlapče, kako ga imam rad! Zakaj vsak večer, predno zleze na seno, me pogladi in reče: »Ti si pes, jaz pa sem človek. Kakšen razloček med nama sužnjema?« In ga ne razumem. Vem, da se mu ne godi dobro in da gospodar renči nad njim, da ga gospodinja hudo gleda, ampak dve nogi ima in priklenjen tudi ni, čemu ne odide? Ljudje bi radi vse imeli, bledo moje hlapče, kam si se zagledalo, kam si zasanjalo? Štefica je res čedno dekle, ampak letel boš čez prag kot je letel lani tvoj prednik, lisičjegledi Jaka.

Ali ne? Kaj se plaziš tiho po lestvi, ko se je storila noč, temnejša od številčnih oči, tišja od gozdnih senc, kaj se oprijemlješ zidov in tapaš po mraku? Ali si tat? Zakaj obstojiš in nemirno poslušaš, ako vzdihne v hlevu sanjajoča krava, ako povzdignem glavo in zarenčim? Bogme, če imaš hudobne namene! Toda ne! Kaj trkaš na okno, kjer se podnevi solnči bela lilija, kraj nje rožmarin, kraj njega še druga mi neznana cvetka! Če vasuješ, zakaj ne zaučeš, da ti odgovorim z veselim laježem? Čuj, ali se ni odprlo okno, ali ne vidim nekaj belega, ali ne čujem šepeta, dolgih kramljanj in še daljših slovesov! In potem, pokaj posedaš pri meni pozno v noč in mi pripoveduješ sladke skrivnosti svojega srca! »Odklenil te bom in z mano pojdeš čez hribe in doline, v široki daljni svet. V naročju bo spala mi Štefica drobna, kakor spi zemlja v naročju temne noči. In ti boš tekel pred nama, ljubi moj pes, poiskal boš kraje jutrove. Še predno bo solnce rastlo na vzhodu, iztešem kolibo za naju, za tebe, ljubi moj pes. Z mahom in cvetjem posipljem ležišče za svojo kraljico ... ah!« – Zakaj povešaš glavo in si ruješ lase in škriplješ z zobmi? Vemo, vemo! Spat pojdi, ubožček, jutri te čaka črnega dela beli dan.

III.Uredi

Tako sedim torej tukaj pred pasjo hišico in zijam okoli sebe. Od tistega jutra, ko je spoznanje obsenčilo moje srce, mi je življenje grenko, mučno, nobenega žarka ni, da bi me ogrel. Mori me pasje dolgočasje. Vrabci si mi upajo že do nog, sedajo mi na glavo, žegečejo me in pikajo po ušesih z drobnimi kljunčki. Kokošji poglavar se predrzno ustavlja pred mano in kokodače čudenja nad mojo žalostjo. Ljudje, ki prihajajo mimo, dolgi slokonogi kmetje, se me spomnijo mimogrede z opazko: »Časih je imel ostre zobe! Časih je lajal in grmulil, če si mu pokazal prst ...« Ne zmenim se za nikogar več, svoje molitve celo zanemarjam. Časih sem lajal solncu v pozdrav, kadar je predrlo jutranjo zarjo; zvečer, ko je zahajalo. Zdaj si skoro ne upam. Zakaj zdi se mi, da je moj glas hripav, tuleč in volčji, in da bi se ga prestrašilo solnce. In Štefica bi me morda ne ljubila več, njeno ljubimčkanje bi izostalo, tega pa ne bi prenesel.

Vsak dan pričakujem, da me gospodar zapodi; kadar me vidi, se mu pogledi temnijo, lica zmrače, njegove težke kmečke škornje prebridko občutim. Radoveden sem, kako bo končalo. Ali me ubije s kolom, ali ustreli s svojo staro puško, ki jo je zadnjič kaj sumljivo pregledaval, in me potem pokoplje za kozolcem! Nemara, pa me nekega jutra odklene in obrca ter me napodi po svetu. Oj, že vidim samega sebe, kako cvilim bolečin in dirjam opotekajoč se čez travnik. Ponižno bomo povesili repek in iskali križemsvet neumnega oslička, ki bi nas redil.

Žreti mi ne dajo več, gospodinji se je priljubila mačka; njo pita in njo kliče, kadar je kosilo pripravljeno. Če bi ne bilo Štefice, poginil bi lakote. Ona mi skrivaj privošči grižljaj, kolikor more, ubožica. Oj ta deklica! Zakaj nimam človeškega glasu, da bi ji rekel hvala. Da bi ji s solzami v očeh oblizal drobne ročice in v joku izpregovoril besedico hvala. Tako pa mislim, da smatra vse znake moje hvaležnosti za navadno pasjo ponižnost.

Družinski dogodek mi je dal onega dne veliko misliti. Gospodar je oral ne daleč od doma. On je brazdil, hlapče je gonilo konje. Brazde so rasle, črne brazde, kadilo se je od njih. Vrane so brskale za črvički. Hodila sta gor in dol in nihče ni zinil besede. Na prag je prišla Štefica in je gledala po njivi. Mislim, da je gledala fanta, ki je tako vitek in lep korakal ob konjih. Videl sem, ko so se ji zabliskale oči; nasmehnila se je in je zapela pesem. Zdi se mi, nekaj od rožmarina. Tedaj se je fant ozrl. In kakor se je ozrl, je potegnil nehote vajeti k sebi, da sta poskočila konja in sta spremenila tir. Gospodar je bil menda sam zamišljen in ni držal pluga čvrsto. Brazda se je skrivila in plug je pokazal svoj svetli rilec kakor krt, kadar pririje z gobčkom iz zemlje.


– Eha – a – a! Stoj! je zaklical fant in je ustavil konje.

– Hudič nerodni! je zaklel gospodar in je izdrl otiko.

– Saj ni nič hudega, brazda še ni dolga, ga je skušal tolažiti hlapec.

– Dam ti jaz, nič hudega, cepec pritepenski!

Zavihtel je otiko, in predno se je fant izognil, je padla po njegovi glavi. Opotekel se je in se je zrušil po dolgem čez brazde.

Štefica je zavrisnila. Njen krik je bil tako bolesten in tako pretresljiv, da me je spravil na noge. Zdi se mi, da je tako zavpila prepelica, ko sem ji nekoč odnesel mlade. Stekla je čez travnik, čez brazde mimo očeta in se je vrgla na fanta. Ni se ga sramovala, svojega fanta, četudi je bil reven hlapec ...

In potem so se godile same zanimive reči. V tistih dneh sem pozabil na lastno nesrečo in sem opazoval človeški rod. Prilezli so ljudje, ki jih še nisem videl nikoli, in so si dali opraviti krog naše hiše. Mrtvega fanta so položili v nekak črn zaboj in so ga odnesli še tistega popoldneva. Luč so nosili pred njim, in za njim je šla dolga vrsta ljudi, ki so godrnjali svoje molitve. Odkod so se vzeli vsi tisti ljudje? Zakaj so šli za pogrebom ko so vendar domači ostali doma? Gospodar je sedel na hišnem pragu in se je praskal po glavi. Od časa do časa je vstal, stopal je semtertja in je tarnal: »Joj, joj!« Potem pa je naenkrat zamišljen obstal in je položil roko na čelo. Kaj je mislil, kaj je preudarjal?

Prišla je noč in mi je ukazala spati. Zlezel sem v svoj brlog in sem zatisnil oči. Prišle so sanje, sanje o vročih pasjih dneh, o travnikih, s solncem politih in z biserno roso. Vrag vedi, še zdaj na stare dni ni mirna mi kri, ko sem vendar zadosti v življenju divjal. Toda zbudil sem se sredi noči, čudno vršenje me je zbudilo.

Pogledam in vidim, temna je noč. Zvezde migljajo sicer, ampak lune ni videti niti nad hišno niti nad lastno streho kozolčevo. Nemi netopirji letajo krog oglov, spuščajo se visoko, spet nizko, netopirji, neumne živali. Vedno bližje me straši žvižganje čuka, kovikanje sove se čuje odnekod. V Štefičini izbi brli še luč, preko rdečega zagrinjala švigne senca, enkrat, dvakrat; okno se stemni. Čudno ihtenje prihaja iz hiše, počasi in redno, kakor da bi curljala voda. Zdi se mi, da nekaj lazi po tleh, gomazi in išče, pa ne more naprej. Krastača bo menda, si mislim in se obrnem proč, ker čudno smrdi ta gnusna žival. Ampak kaj vidim? Kaj se je vzdignilo iz tal in je izginilo v vežnih vratih? Kot črna senca je bilo, temnejša od same noči. Praskeče in grgra, nekaj šumi, toži, vzdihuje. Vežna vrata se tiho odpro. Zagledam gospodarja. Ne, ni sam, nekdo stoji kraj njega, drži ga za roko. In ta nekdo se zdajpazdaj zasveti, zablišči kakor riba, kadar se prevrne v vodi.

Počasi se bližata. Kakor bolnik, ne, kakor tat stopa gospodar proti kozolcu. Kadar se spremljevalec zaiskri, vidim in ga ne poznam več svojega gospodarja. Divje, nič človeške oči ima, lase razmršene in v gube nabrano čelo. Pod kozolcem se ustavita. Spremljevalec mu pokaže tram, gospodar priveže vrv na njega in potem sebi krog vratu. Zaziblje se in neznanec se mu obesi za noge.

IV.Uredi

Kaj me briga, če se je obesil človek? Sam naj gleda, jaz pa se ne bom vznemirjal zavoljo njega. Ampak kdo je bil tisti neznanec? Zibal ga je do belega dne, mojega gospodarja, ob belem dnevu pa je izginil. Ali so me varale oči ? Mogoče, slabo vidim ... če je bil satan, tedaj je odbilo tudi meni. Prišel je in je odpravil dva posla naenkrat; enega do konca, druzega na pol. Naj! Meni je čisto vseeno.

In zopet so se godile zanimive reči! Ljudi je navrelo toliko, da so se komaj izogibali drug drugemu. Opoldne pa se je zgodil čudež. Prizibala sta se moža, s puško na ramah, z nožem ob strani; na glavi sta imela svetlo čelado z ostro, svetlikajočo ostjo. Takih ljudi se bojim in ne maram, da bi me videli. Zatorej zlezem v svoj brlog in opazujem skozi špranjo. Moža sta najprej pregledala obešenca, potem so ga sneli, onadva sta pa nekaj zapisala in sta se zopet odzibala. Gospodinja je jokala, Štefica je jokala, obe sta pozabili na mene, jaz pa že dva dni nisem žrl. Štefici odpustim, gospodinji pa ne; gospodinja bi morala vedeti, kaj mi gre na stare dni.

Ko so ga odnesli v črnem zaboju, sem se zagnal in sem zalajal. Trd je bil moj gospodar, ampak poštenjak, so govorili ljudje. Zdaj, ko me ne bo več suval, jim lahko pritrdim in dodenem, da ni bil spravljen z Bogom. Naj ljudje verjamejo, da je pogubljen, zakaj, če se ne bi bali pekla, balo bi se jih peklo. Sicer pa je bil gospodar v resnici pogubljen.

Saj se je po pogrebu vlila taka ploha, da je bilo naenkrat vse v vodi. In potem je lilo tri dni in tri noči, vihar se je vrstil za viharjem, dokler niso izstopile vode. Vse belo je bilo naokoli, četrtega jutra so se oblaki vzdignili in solnce je zopet pogledalo na zemljo.

Štefice nisem videl ves čas po pogrebu. Zato sem jo milo pogledal, ko se je pokazala na vratih. Uboga deklica me je razumela in mi je prinesla hrane. Potem je hodila po dvorišču gor in dol in se je ustavila pod svojim oknom. Nekaj časa je zrla svoje rože, potem jih je počasi izruvala in nazadnje razbila še lončke ob zemljo. Prikazala se je mati in je gledala njeno početje. Hudo je gledala in črn robec je imela na glavi.

– O, le pomeči jih, rože, je rekla. Saj bi ti bile samo na sramoto, ničvrednica!

Štefica je molčala.

– Vsega si kriva ti! Da se nisi spečala s hlapcem dotepencem – Bog mu daj večni mir in pokoj – bilo bi vse dobro. Vsega si kriva ti!

Štefica je molčala.

– Tako pa je postal ošaben in je nemara rekel očetu na njivi: »Oče, dajte mi Štefo za ženo, posestvo prepišite na mene. Saj je med dekletom in menoj že vse po domače ... če hočete, da vam bo krst na veselje, dajte mi Štefo za ženo!« Tako je nemara rekel in stari se je razjezil in je v jezi udaril! –

– Ni res, tega on ni rekel! je kriknila Štefica in je zajokala.

– Kaj jaz vem, če je rekel ali ni rekel.

In mati je povedala nekaj, česar nisem natanko razumel. Videl sem pa, da je tista beseda Štefico silno potrla. Vrgla se je na zemljo in je jokala. Ne vem, če je bil to jok, zakaj treslo jo je po vsem životu, in valjala se je kakor blazna.

– Kaj vpiješ? Zdaj je itak vsemu kraj, Bog nam odpusti grehe! je vzdihnila stara ledeno in je izginila v hišo.

Če bi bil jaz človek in ne čisto navaden in ciničen pes, vem, da bi živel drugače, nego živijo ljudje. Tudi če ne bi imel mestne vzgoje, bi v jezi ne ubijal človeka, ne bi se obešal od strahopetnosti, otroka svojega ne bi ubijal z zlobo in sovraštvom. Sicer sem pa že rekel, da se človek včasih poživini, kakor se nasprotno žival včasih počloveči. Taki so krščanski ljudje: Božjo besedo poslušajo samo zategadelj, da pokrijejo ž njo satana. Mi psi smo boljši! Sram me je skoro, ampak resnica je, da sem kregal tisto popoldne samega sebe, rekoč: »Kužek, kužek, kaj se bo zgodilo s tabo? Odkod naenkrat solze, odkod usmiljenje, kaj ti je leglo na srce kakor tvoja lažna žalost? Štefica je res dobro dekle, ampak ona je človeškega rodu, kaj te briga njena bridkost?« Tako sem se kregal in se premagoval vse popoldne, šele proti večeru se mi je posrečilo pregnati usmiljenje in poklicati jezo. Renčal sem in cvilil, skušal sem celo zalajati. Oh, trgal bi, grizel bi, klal in mesaril, kaj, koga?

Ponoči je prišla k meni Štefica in je sedla na streho mojega brloga. Vzela me je na kolena in me pritiskala k sebi. Vsa vroča je bila. Nič več ni jokala. Ampak je gledala uprto z izbuljenimi črnimi očmi.

»On me je izdal? On da je povedni očetu, jaz da sem kriva te strašne nesreče?«

»Kam naj grem, kam naj se skrijem, prokletnica? Moja sramota, moj greh je ubil očeta, in ubogega fanta je spravil mi v grob.«

Neumnica! Za prvo ti nimaš nobenega greha; za drugo, fanta ti je ubil oče, za tretje, oče se je obesil sam! Tako bi ji bil razložil, če bi imel človeški glas.

Dolgo je sedela na strešici in je strmela predse. Potem pa je naenkrat hlastno vstala, mene odklenila in mi rekla: »Z menoj pojdi, ta hiša je prokleta.«

Slutil sem takoj, kam naju pelje pot, katere ni iskala. Kar naravnost sva šla in prebredla vse mlake do potoka. Potok je šumel bahato kot zmirom, kadar ima veliko vode. Štefica se je zagledala vanj, kot bi se ga bila prestrašila. Potem se je naenkrat prekrižala in se je zagnala v vodo.

Videl sem, kako so se razgrnili kalni valovi, zapluskali in jo pokopali. Skočil sem za nje in jo iskal po globočinah. Našel sem njene kite, zgrabil jih z gobcem in sem skušal na površino. »Je že naša,« so se smejali valovi, skušali me potopiti; silno so vlekli za zadnje noge. Zbral sem vse svoje moči in sem se zagnal na površino, Štefica je bila zelo težka, valovi zelo hudi in ljubosumni zavoljo njene lepote. Komaj, komaj sem jo privlekel na breg. Potem sem divjal domu in praskal na vrata.

V.Uredi

Prehladil sem se bil v potoku in zdaj imam poleg slabega vida in sive starosti še prehlajeno kri. To me pokoplje, že vidim, konec se bliža.

Tudi Štefico so odnesli pogrebci in so drdrali svoje molitve, pobožno in glasno, kot še nikoli. Ko so se vrnili, so se napili in potem veselo popevali. Gospodinja sama je bila bolj dobre nego žalostne volje.

Ta ženska se redi; v bokih postaja širša, v glasu močnejša. Tisti vdovec skopuh, ki mi je nekoč privoščil živoderja, stopari krog naše hiše in gospodinjo nagovarja:

– Mica, ali pojdeva v nedeljo k šesti ali sedmi maši? Mica, kako si postavna, Mica! ...

Skoro vsak dan prihaja slokonogi dedec in hvali postavno Mico.

Loteva se me pasje dolgočasje. Po vse dni prespim, v temnih nočeh pa se sprehajam semtertja. Včasih se mi zdi, da vidim bele sence, ki se plazijo krog hiše. Za Štefico pa vem, da je prišla enkrat k meni. Sedla je na mojo hišico in kakor tisto noč pred svojo smrtjo, me je vzela na kolena in me je božala z mehkimi rokami. Ko je izginila, sem tulil, zavijal z odprtim, visoko povzdignjenim gobcem. Netopirji so se poskrili, čuki so prenehali s svojim nesramnimžvižganjem.

ŽABJI KRALJUredi

Tako se glasi pravljica o žabjem kralju.

Tam za vasjo, na nizkem močvirnatem svetu, med vitkimi jelšami, ki so mračne in žalostne, tam je velika mlaka. Čučja mlaka, slavno kraljestvo žabjega rodu. Odkar sije solnce in roma po svojih opravkih od vzhoda do zahoda, to vroče solnce, ki hoče popiti vse vode, posušiti vse mlake, se ni še zgodilo, da bi usahnila čučja mlaka. Tudi tedaj ne, ko si je solnce obljubilo in priseglo, da jo mora ugonobiti s sušo, ko so travniki zevali žeje, a vaščani klali živino in dvomili nad usmiljenjem božjim; tudi takrat je ostala čučja mlaka, kakor je bila, malo nižja sicer, ampak ne brez vode. Še zmirom se je našla kapljica za žejno ptičico, ki se je zatekla žarečega popoldne med gostovejne in senčnate jelše. Ko pa so napovedali oblaki solncu vojno, pokrili ga in se stemnili, je lilo po vsem božjem svetu, čučja mlaka je bila mogočna, kakor jezero. Zvrhano polna je ošabno valovila in je poslala svoje vode celo na okolne travnike, namočila je njive, do vasi je pritekla. Vaščani so kimali in dejali: – »Čučja mlaka ...«

Kako mogočna in velika je bila Čučja mlaka, se vidi tudi po tem, da je skoro požrla hudiča, ki so ga vrgle čarovnice z nebeških višav. Razposajen je bil, zato so ga vrgle. In zares, peklenšček bi se bil ohladil, da niso na njegova zapomaganja prihiteli škratje iz bližnjih gajev. Škratje, njegovi bratje. Tudi neki pijanec in očiten grešnik je zaglavil v Čučji mlaki, ker – ko – Pa kaj bi na dolgo in široko. Saj je vendar že iz tega razvidno, da je Čučja mlaka globoka, nevarna, glasovita, da imajo Čučmlakarji tam za vasjo slavno in veliko mlako.

Od pradavnih časov prebiva tam žabji rod. Vaščani celo mislijo, da se je žabji par, ki ga je spustil Noe po svetu, naselil v Čučji mlaki, ko so padle vode vesoljnega potopa. Zakaj nikoli nikjer ni tako lepih in plemenitih žab, kot so žabe v Čučji mlaki. Lepo zelene in pisane so, bolj podolgovate in okrogle, prej vitke kakor debele, samci močni in nadevani, samice nežne in slabotne, kakor ženske sploh. Miroljuben je žabji rod, to se jim vidi na očeh, pameten in moder pa le toliko, kolikor imajo možgan v svojih ploščnatih glavah. Poleg teh dobrih lastnosti, imajo še druge, še lepše, saj veste ... Takole zvečer, v prvem mraku, ko zemlja sveže zadiši, ko je vse naokrog mirno in tiho, ko se pokažejo prve zvezde ... Na vasi zauče fant, pred odprtim oknom si spleta dekle svoje bogate kite. Božji angel je zbral večerne molitve dobrih vaščanov in pohitel ž njimi k onim belim, cvetočim zvezdam. Zvečer pred luninim svitom, saj veste ... Tedaj zadoni iz Čučje mlake boguprijeten glas, še samoten in boječ, drugi čilejši, tretji krepkejši, peti, osmi, deseti, vsi povprek v mogočen trušč, da se zatrese vesoljno žabje kraljestvo. In to hudo vpitje, ta ponižna muzika noče ničesar, ne hrepeni nikamor, a vendar se zdi, da bi vas ne mogla zaspati brez njega, in da bi bila večerna krajina skrivnostnejša, ne tako ponižna in mehko ubrana, če bi izostalo regljanje tam v Čučji mlaki.

Koliko je v njej žab in žabic, tega ne ve nihče, saj se žabji rod plodi brez skrbi in nima takih sitnosti z rojstvom, kakor naprimer človeški. Solnčnega popoldneva priplavata samec in samica na površino, pobožata se malo, nekoliko pogovorita, plavata semtertje in zopet izgineta v glenastem dnu, in – evo čez nekaj časa majhne žabice, najprej z repom, potem brez repa, in končno zrele žabe, ki dela kakor stari, plava, kvaka in opravlja in se ozira z debelimi očmi po svojem morju. Ne, ni mogoče vedeti, koliko jih je in se tudi ne zdi potrebno. Njih kralj, Veliki Rul, se ni nikoli zanimal za število svojih podložnikov; kraljica Rula tudi ne; največji dostojanstvenik na dvoru, modri Rega, tudi ne; sploh nihče ne ve, koliko bi utegnilo biti prebivalcev v Čučji mlaki.

Zato se prav lahko zgodi, da se dotepe tuja žaba, ne da bi jo kdo opazil. Kajti žabe so več ali manj vse enake.

Tako se je zgodilo, da se taka lahkomiselnost kruto maščevala. Mogočni kralj Rul, ki je dolgo vladal in dolgo živel, je izgubil pod stare dni svoje kraljestvo. Morda se je ravnal po svarilnem zgledu kralja Davida, ki ga je bil Bog kaznoval zavoljo popisa podložnikov, ali pa je bil morda prelen ali premalo razumen za tako reč, resnica je, da je kralj Rul moral zaradi tega po svetu. Kako se je to zgodilo in zakaj je prišel tisti usodepolni dan, zvemo iz naslednjih poglavij.

PRVO POGLAVJEUredi

hoče povedati, da je bil RuI pravi kralj in Čučja mlaka njegovo kraljestvo; govori o velikem žabjem prazniku in kako so ga obhajale žabe in kako je žalostno končal.

Že od nekdaj stojijo pri Čučji mlaki tri stare jelše, z vitkimi debli in s temnozelenim listjem; tri jelše, tri sestrice, ki jim je Bog dal eno zibel, kar pomeni, da so vse tri zrastle iz enih korenin. Globoko v zemljo so se razrasle te korenine in pošiljajo sladke sokove gnojilnih mokrot po vseh treh deblih, vsem trem sestricam dajejo življenja. Korenine so rogovilaste in molijo na eni strani v vodo; zibljejo se, kadar se zaziblje voda, smejejo se, kadar posedajo po njih žabe; živijo udobno in samozavestno, ker vedo, da bi se brez njih ne mogle bahati jelše s tako košatim vejevjem. Pod tistimi koreninami se nahaja majhna votlina, v tej votlini blatni grad, v tem gradu prestol mogočnega kralja Rula. Nič zato, če pluskajo vode vanj, vode ga ne podrejo, nič zato, če je Rul okoren in težak, prestol se ne zašibi pod njim. Trdno je zidan in umetno napravljen kakor vsi kraljevski gradovi in Veliki Rul niti ne misli na to, da bi ga mogla porušiti kakšna sila.

Rul je kralj, Rul je vladar. Njegov žabji spomin bi znal našteti vse stare prednike, ki so kraljevali v Čučji mlaki. Rul je že star, pa še ne misli na smrt. Krepak in debel je, bradavičast in brkast, vljudnega obnašanja in votlega glasu. Malo govori, še manj misli, debelo gleda in veliko žre. Kakor vsi kralji, se tudi on zmirom praznično oblači in kjerkoli se pokaže, vedo njegove žabe, da je kralj. Kadar zaplava na sprehod, se mu žabe spoštljivo in molče umaknejo, priklonijo se mu v vodi, kar je zelo smešno, Zakaj postavijo se takorekoč na glavo in mencajo s kraki in govorijo: »Rega, naš kralj Rul! Rul pa zadovoljno zagodrnja in plava kraljevsko po svojem kraljestvu. Vse vidi, dela se vsaj, kakor da bi vse videl. Nadzoruje jajca, sodi v pravdah, kadar se sporečejo žabe med seboj, kar se zgodi prav često, četudi je žabji rod prej hladne, kakor vroče krvi. Drugih opravkov nima, za prihodnost si ne beli glave. To breme nosi njegov državnik, modri Rega, star, gospod, ki je prišel do veljave edino zaradi svoje modrosti. Zgodilo se je namreč, da so pomladanske vode zanesle v mlake veliko ščuko, ki je hotela požreti vse žabe. Dva dni je razsajala po mlaki in ves žabji trušč je ni mogel pregnati. Pretil je pogin. Tedaj pa je pristopil k Rulu modri Rega in dejal: »Rega, ščuka nas zatre. Rešimo se! Ukaži, da izplavamo na kopno.« Kralj je poslušal in ukazal splavati na suho. Vse žabe so se zgnetle na bregu, tri dolge dni so čakale. Vode so se odtekle, odnesle so požrešno ščuko. Žabji rod je poskakal v mlako. Rega je Rul odlikoval. Temu je že davno in Rul je še zmirom mogočen.

Rul je mogočen, mogočnejša njegova žena, kraljica Rula. – Rula je žena, Rula je žaba. Ljubi svojega moža nad vse in kaj rada ga gladi po stegnih. Ljubosumna je nanj, zato ima večje oči; zmirom jih napenja, zmirom pazi na moža, da se ne bi spozabil v kakem kotu. Zmirom plava za njim, rega in ga prosi ljubezni. Rul pa je lahkoživec in pri večernem regljanju rad poškili po svojih podložnicah. Včasih se mu celo posreči, da se umakne pozornim očem svoje ženke in opravi in užije skrito ljubezen. Toda gorje mu, ako pridejo njegovi grehi na dan! Cela Čučja mlaka vpije, Rula najbolj. Rul se tedaj skrije v blatnem gradu in s strahom pričakuje upora. Posluša jok svoje družice in mrmranje nezadovoljnežev. Rega jih miri, dokler jih ne umiri, in potem potrka na kraljevska vrata: »Rega, kraljica je žalostna, rega! Rul, poboljšaj se, ali boš?« Rul odgovarja: »Rega, bom!« In zleze v vodo. Rula mu odpusti in pristavi: »Rega, samo tokrat še!« Rul pa odgovori: »Rega, skušnjava me je premagala.« Rula pozabi in vse je dobro.

Iz tega se vidi, da je Rul pravi kralj, Rula prava kraljica, Čučja mlaka resnično kraljestvo. Življenje v njej teče enolično in brez napredka. Dan je podoben dnevu, noč noči, in žabe živijo lepo. Mušji lov, večerno regljanje, množenje svojega plemena, to so edini opravki teh blaženih, ki imajo v Čučji mlaki tako krasno kraljestvo.

Ampak nobeno kraljestvo ni brez velikih praznikov, tistih velikih praznikov, ki se jih veselijo otroci zavoljo novosti, stari zavoljo spominov in davnih šeg, kralji pa zategadelj, ker se z vero podanikov utrde njih prestoli. Tudi žabje kraljestvo ima svoj veliki praznik v letu. To je praznik Svetlega molka. Obhajajo ga vsako spomlad na čast spomladanskim vodam, ki izstopijo po dolgem deževanju in se belo razlijejo, in zazeleni vse naokrog, napove kralj Rul praznik Svetlega molka. Vsa mlaka splava na površje, mirno obstane vsaka žaba na zeleni gladini in se čudi belemu svetu. Vse se svetijo v oranžnem blesku, kobacajo pobožno semtertja in molčijo – nobena ne zarega, ne črhne, ne zagrgra. Kajti taka je postava, da bi se smrtno pregrešila vsaka žaba, ki bi se drznila zaregati. Kralj Rul bi jo neusmiljeno preganjal in vse žabe bi mu pomagale, dokler ne bi uničili grešnice.

Še vsako leto svojega dolgega vladanja je obhajal kralj Rul s svojim zvestim ljudstvom praznik Svetlega molka v najlepšem redu; pripetila se ni nobena nesreča. Zato ni bil prav nič v skrbeh, ko mu je snoči modri Rega naznanil, da napoči jutri dan Svetlega molka. Splezala sta na jelšino korenino in se pogovarjala bolj tiho kakor na glas. Rul je od časa do časa pomolil svojo debelo glavo na zrak, pritrjeval modrim nasvetom svojega svetovalca in dobrovoljno zaregal, ko je Rega končal svoj govor. Odredila sta, da se naj vrši vse po starem, praznik Svetlega molka naj se obhaja svečano kakor vsako leto. Rega je nato odplaval in naznanil po vsem kraljestvu, da bi se pripravilo verno ljudstvo na praznik. Koj je zadonel po vsej mlaki radostni hrušč, mlado in staro se je radostno vznemirilo. Milovidne žabice so umivale svoje široke glavice, spletale si takorekoč lase, hihitale poredno in nagajivo. Mladeniči so čistili mrene na nogah in rokah, gladili svoje zelene oklepe in prepevali junaška regljanja. Matere so se podvizale krog svojih malih, ki so neubogljivo migali z repom in otroško zavijali. Stari resni žabjeki pa so utrjevali sluznata jajca novega zaroda, da jih ne odtrga kak nočni piš. Počasi so plavali semtertja, v gručah ali posamez, zadovoljno kramljaje z votlimi, raznimi glasovi.

Rul je še zmirom sedel na jelšini korenini in zrl nepremično v vodo. Poslušal je radostno kvakanje, ki je prihajalo od vseh strani njegovega kraljestva, opazoval je nemirno beganje svojega ljudstva, ki se je s tako vnemo pripravljalo na praznik. Noč se je bila že storila nad mlako, hladna pomladna noč in njeni krotki vetrovi so lahko zavalovali temno gladino. Jelševje je šuštelo pravljično, sladko, nagibalo se je k vodi in zakrilo s svojo senco vodno zrcalo nečimerni zvezdi, ki se je hotela v mlaki ogledati. Rul se je zamislil v tiste site misli, ki po žabje kobacajo druga vrh druge, in ki nočejo povedati ničesar, nobene želje, nobenega hrepenenja. To so misli dolgega časa, ki se prej ali slej polastijo vsakega bitja, ki je hotelo kraljevati ali kraljuje nad čimerkoli. Golazile so po njegovi kraljevski glavi in se zgostile v črno slutnjo, ki je naenkrat pretresla njegovo srce. Rulu se je zdelo, da mu jelša, ki se skrivnostno nagiblje k vodi, odkriva s svojim nerazumljivim šepetom črno usodo, tako preteče je šumela z listjem. Strah je prevzel njegovo kraljevsko srce in že je hotel, da švigne v svoje varno zavetje. Toda, ko se je okrenil, je ozrl svojo Rulo, ki ga je gledala z ostrimi, ljubosumnimi očmi.

»Kam si se spet zagledal, moj Rul? Katera ima krake po tvoji volji?«

»Nikamor, Rula!« je odgovoril kralj iz globokega grla, a nji se je zdelo, da je zaničljivo zakvakal.

»Oh,« je vzdihnila, »ti nenasitnež, kdaj bo moje srce mirno zaradi tebe. Glej, nikoli ne morem biti vesela, in nocoj pred velikim praznikom bi se rada veselila z ljudstvom, malo poregljala, malo pokvakala, ko bi se ne bala za tebe. Ušel bi mi zopet nekam, zdi se mi, da ti je tista pikasta po volji. Povej, ali je nisi danes malo osmegnil, ko si plaval po mlaki?«

»Nič je nisem smegnil,« je povedal Rul in nevoljno skočil v vodo. Plaval je nekolikkrat od severa do juga po svojem kraljestvu, Rula je plavala za njim. In ko je zlezel v svoj grad, je zlezla za njim in ga vso noč pestila in davila, da je težko čakal belega dne.

In ko je napočil beli dan, je prišel k Rulu modri Rega in mu dejal: »Zunaj je beli dan. Vse svetlo, belo: vode mirne, veter jih ne valovi. Jelše ne vihrajo, niso se stresale rose. V kraljestvu mir in red, nobenega prepira ni med junaki. Nekaj se jih greje na solncu, nekaj jih še spi, rega Rul. » Rul je pokimal: »Gra, gra!« Zlezel je na jelšino korenino in pogledal v svet. Svet je bil mlad kakor jutro, pomladanski, ves otročji. Nič hudobnega, nič pretečega ni bilo v oblakih, ki so ležali nad gorami. In modro nebo je bilo kot smehljajoče, lice otroka, ki si je stoprv omel oči in zazehal srčkano. A solnce je bilo kakor pojoče: Zdelo se je, da brenka po tenkih strunah, po svilenih žarkih, ki so napete od zemlje do nebes, da brenka veselo, da poje in se smeji. Pesem je tiha in daljna, sliši jo samo kdor je dobrega srca. Rulu se je dopadlo po svetu in zlezel je više do prve jelšine veje, ki je bila še majhna in šibka ter se je zazibala pod težo žabjega kralja. Rulu je bilo prijetno to zibanje; uprl se je z zadnjimi kraki na debelce in se poganjal s sprednjimi in se je zibal, dokler se mu ni zmotilo v glavi. Zopet miren je gledal debelo in uprto tja po travnikih. Dolgi, prostrani so bili travniki; živozeleni v celem, a pestri s svojimi cvetkami. Rul je videl metulje, kako se poganjajo od cvetke do cvetke. In si je želel metulja, metulja, sladko kraljevsko jed. Videl je tam daleč nekaj živega, ki se je počasi premikalo naprej. To so bili kosci, nizko pripognjeni, enakomerno mahajoč. Kose so se zabliskale zdaj pa zdaj, bridko in ostro. In še dalje čez polja in travnike je ležala vas. Veliko hiš, belih svetlikajoč se v solncu. Rul je mislil. Kaj je mislil v svoji žabji glavi? Mislil je na ljudi.


Na človeka, kako je velik in mogočen, kako stopa na dolgo, kako maha z rokami. Kaj je človek, se je vprašal Rul! Mislil je dolgo, pa se ni ničesar domislil. In ko ga je zabolela glava, si je rekel, da je človek uganka, ki jo žabji rod ne razreši nikoli. Kakor vsako bitje na tem svetu: čudi se večjemu, popolnejšemu od sebe; kamen biljki, biljka živali, žival človeku, človek Bogu.

Pribrenčala je muha, razposajena in vesela kakor devica. Rul se je pripravil na lov. Pripognil se je na vejici, svetlo gledal in čakal. Sedla je na jelšin listek in si gladila z nožicami glavo. Rul je napel oči, pomaknil se malo naprej, hotel hlastniti, pa muha se je vzdignila v tistem hipu. Zum, zum je zabrenčala nad njegovo glavo in Rul je poželjivo trenil. »Tak grižljaj,« je mislil. Muha ga je opazila in je sedla listek više, kjer bi jo Rul ne mogel doseči. Nalašč je obrnila svoje polno telesce tako, da je videl Rul zapeljivo, črno maščobo. Sladkosnedne skomine so ga ščegetale po njegovem kraljevskem grlu, prevzele ga tako, da je pozabil na vse in zijal le v muho. Ni čul šuštenja korakov, ki je prihajalo vedno bliže. Ko se je površno ozrl, se je silno prestrašil. Videl je dekleta, ki je stalo pred njim rdečelično, majhno, z veselimi, že ženskimi očmi. »Kako velika in lepa žaba!« se je čudlo dekletce in vtaknilo v usta prst. Rul je v svojem strahu pozabil pobegniti in je samo zijal tako uprto in tako široko, da se je deklica nasmejala na ves glas. Tedaj se je šele Rul zavedel in po bliskovo šinil v vodo čisto do dna. V glenu se je zakopal čez glavo, tresel se strahu in izlezel na dan, ko si je nekoliko opomogel. Pobit in klavern je plaval semtertja in le površno odzdravljal veselemu ljudstvu, ki je spoštljivo kvakalo. V njegove možgane so se bili vtisnili mehki dekliški pogledi, ni jih mogel pozabiti in si je rekel, da pomenijo nesrečo. Snoči pošastno klanjanje jelše, hude sanje poleg nemirne soproge, in danes ta človeška prikazen znamenja usodepolna, preteča.

Mlaka je bila vsa živa, nenavadno živa. Praznik Svetlega molka je za žabe, kar so za ljudi njih prazniki. In kakor se ljudje pripravljajo za redke svečanosti, pometajo hiše, osnažijo okna, se praznično oblečejo, tako so delale žabe tistega popoldneva. Glenasto dno Čučje mlake so izenačile, da je bilo nizko, kar prej visoko, napolnjeno in uravnano, kar prej jamasto in v okopih. Iznosile so vse šibje in vse pogrezle listje v poseben kot ter tako skalile vodo. Urno so kobacale žabe po svojih opravkih in ko je bilo vse gotovo, mlaka pospravljena in čista, so se umile in se potem začele zbirati. Modri Rega je vse nadzoroval in vse pregledal in ko je našel, da je vse dobro pripravljeno, je odplul pred blatni grad. Trikrat se je priklonil na žabji način in naznanil kraljevski dvojici, ki je sedela na korenini: »Rul in Rula, ljudstvo čaka na vaju! Kmalu se mlaka zbistri, začenja se praznik Svetlega molka, rega!« Tedaj je Rul naložil na pleča svojo ljubosumno Rulo in jo spremljal.

Ljudstvo je zaregljalo tako navdušeno, da so Rula, ki je bil vajen takih pozdravov, skoro zabolela ušesa. Odložil je sladko breme na tla, odplaval malo više, obstal, kraljevsko pokašljal in obgovoril svoj narod: » Mile moje rege, pikaste in bradavičaste, po hrbtu zelenkaste, po trebuhu zelenkaste; mili moji regljači, kvakači, ujci, pobči, zvesto moje ljudstvo! Poteklo je zopet eno kvakasto leto, počasi se premikalo ob robu našega kraljestva, dokler ni prišlo do svojega konca, rega! Rega, prišel je svetli praznik Svetlega molka, rega. Rega, rega, rega, obhajajmo ga slovesno, rega, rega, nihče naj ne pregreši, kvak, nihče izmed vas naj ga ne oskruni, kvak, nihče izmed vas naj ga ne oskruni s svojim žabjim gobčkom, rega. Vi veste, rega, da bom ostro kaznoval vsakega grešnika, vi veste, rega!« »Rega,« je zadonelo iz tisoč grl in naenkrat utihnilo. Začel se je praznik.

Vse žabe so planile na površino, gnetle se in suvale zavoljo mesta; boljši krogi so zavzeli prostor na sredini, uboge žabje pare so potisnili do roba. Nihče ni črhnil, čulo se je le pluskanje vode in mlaka, kakor bi ječala pod žabjo težino, se je zibala in udarjala ob bregove. Ko se je vse umirilo, je bila površina kakor kovinasta, zeleni žabji oklepi kakor ena sama skorja. Tiho so čakale, da jih obsije solnce. Gledale so vanj, kako se skriva za oblaki, kako se vlečejo tiste bele, prozorne megle pod nebom, in so v resnični pobožnosti trepale s svojimi debelimi očmi. Iznova so se vznemirile, ko je posijalo solnce. In marsikatera bi bila rada pokvakala, ko se je nebeška svetloba razlila po mlaki, toda strah pred kaznijo in izobčenja iz kraljestva je zaustavil vse regce. Tiho veselje je prevzelo vsa srca. Kako diven prizor! V mavričastih barvah, v tistih mehkih in prelivajočih se barvah, so plesali solnčni žarki po žabjih hrbtih. Vsaka je bila obrobljena s sveto svetlobo in najstarejše bradavičarke so bile lepe, mlajše so pa kar žarele od lepote. Praznik Svetlega molka se je vršil v največjem redu, v najsvetejšem molku. Jelše so vedele za ta praznik, pa se niso čudile žabjemu miru. Le smejale so se, tiho, poredno, stresajoč z listjem, zdaj pa zdaj se zibajoč v globokih poklonili. Veter je čakal za njimi in jih takorekoč hujskal, da bi motile žabji praznik. Toda jelše so bile pametne, živele so z žabami od davnih časov v največji slogi ter so se po vsakem sunku hudobnega vetra zopet umaknile nazaj, po tiho se smejoč, smejoč se tako, da so jim silile solze v oči.

Rul je z Rulo in modrim Regom zavzel najlepše mesto, sredi mlake je čepela vladajoča trojica. Dasi kralj in vladar Čučje mlake, se ni nič bolj svetil, kakor vse druge žabe, so ga ovenčali in obrobili solnčni žarki rumeno, kajti pred Bogom smo vsi enaki. Spočetka se je zanimal za pobožnost svojega ljudstva, vrvenje mu je bilo prijetno; ko pa je nastal mir, se je začel dolgočasiti. Gledal je na tem svetu motno in kalno, skoro bridko okrog sebe, seveda silno oprezno, ker so bile Ruline ljubosumne oči vsevidne. Potem je poskusil premišljevati o solncu in si je dejal, da je zelo prijetno, kadar sije solnce, a žalostno in dolgočasno, kadar se skriva za oblaki in kaka divja burja renči krog mlake. In ko je kraljica premaknila svoje nožice, se je zagledal v te nožice in nevoljno pomislil, da so že precej bradavičaste, v naborih in počrnele. Nazadnje si je želel, da ne bi bil kralj, ampak, svobodna žaba, ki lahko pleše po mlaki, kakor se ji poljubi in gre na sprehod po travnikih, kadar in kamorkoli se ji poljubi. Tako si je želel in pritrjeval svojim željam z lenim počasnim mežikanjem, da si je kraljica vsa srečna oddahnila, misleč, da bo zaspal in da mine za njo nevarnost svetega praznika, ki je sicer prijeten in veličasten, ali za lahkoživce nevaren in poln skušnjav, ker … A Rul je mežikal in pokimaval kakor star grešnik, dokler se mu niso oči zaiskrile, pogled napel in se začudil. Zakaj Rul je zagledal ne daleč od sebe mlado žabico, ki je bila lepa tako, da je potresel s svojimi krakovi. Njeno telesce kakor da ni bilo žabe, ampak ribje, njene nožice tako gladke, stegna tako napeta in opolzla, da bi se Rul najrajše malo ob nje osmegnil. Oči, oh te oči, Rul je menil, da vidi v njih deseterobarvni polžji hišici, ki počivata mirno na zelenem lističu. Žabica je bila tukaj, Rul je poznal vse svoje, ali jih ni nikoli štel. Zato si je najprej mislil, da se je kaka domačica tako spremenila, toda, čim dalje jo je gledal, tem bolj je spoznaval, da je tujega rodu in tuje lepote. Vsa pobožna je čepela na površju, vse štiri od sebe, in kakor zamaknjena je bila. Rula je pretreslo po žabjih možganih, po žabjem srcu in obistih, da je ves zadivljen, razvnet in zaljubljen pozabil na praznik in na svoj lastni ukaz. Odprl, je svoj kraljevski gobček, zatresel ga čudežno, in zgodilo se je. Dolg, zategel »gra–a–gra–a« se mu je izvil iz kraljevskih prsi.

Oj, ko bi mogel opisati ta čudež! Kako se je to hitro zgodilo! Vse žabe so bliskoma smuknile v vodo, zarile se v glen in umirale strahu. Tako hitro so šinile v vodo, da je mlaka osupela in ni poravnala svoje gladine. Nekaj trenotkov je bila kakor hribasta, jamičasta, tisti neštevilni prostori, ki so jih zavzemala žabja telesa, so iz gladke površine napravili luknjičasto njivo. Rula je zavrisnila bolečin in trikrat obupno poskočila, Rul pa je trepetal in se bal smrti. Stari Rega se je onesvestil in ležal vrh vode kakor mrtev. Lepa tujka je izginila.

Tedaj pa je jelo solnce zahajati. Polagoma so lezle sence od vzhodnih gora, zgoščevale se bolj in bolj. In ko so popile poslednje solnčne žarke, je prišel mrak in se je priklonil zemlji globoko na vse strani.

DRUGO IN ZADNJE POGLAVJEUredi

bi rado popisalo žabjo revolucijo; potem izobčenje Rula; potem njegov beg z lepo tujko; potem pa njegovo žalostno smrt.

Ko so se zavedle in si nekoliko pomogle strahu, so prilezle iz blatnih duplin, splavale so na površino in zijale v mrak kakor zmirom, kakor vsak večer. In pozabile bi bile na Rulov greh, plavale bi leno semtertja, regljale, kvakale, opravljale bi po svoji stari navadi. Ko bi ne bilo maščevalne Rule. Njo je bolelo srce. Temne misli so ji blodile po glavi, ko je sedela na korenini nad gradom. Rulova nezvestoba je bila preočitna, da bi jo pozabila in mu odpustila. Sklenila je maščevanje. Tiho se je spustila v vodo in zaplavala v globočine.

Kralj Rul pa je v tem času lahkomiselno sedel v svojem gradu z lepo tujko. Zaprl se je bil vanj, zamašil vse luknje in se ni zmenil za svojo usodo. Lepa tujka ga je božala, poljubovala. Rul je bil ves srečen in je sklenil kljubovati vsemu svetu, namreč Ruli in vsem žabam. Hrabro je objel lepotico in jo nežno vprašal: »Kako ti je ime, vitkokraka?« – »Žabica mi je ime!« je odgovorila vitkokraka. – »Ali hočeš biti moja?« – »Hočem, saj nimam nikogar na svetu!' – »Odkod pa prihajaš?« – »Daleč, daleč! Zasuli so nam mlako, vse smo morale po svetu!« – Kdo je to storil?« – »Ljudje!« – »Da, da, ljudje so mogočni!« – Tako sta govorila in obema je bilo lepo. Rul je premišljeval, kako bi se rešil Rule, žab se ni bal. Regljale bodo morda nekaj časa, potem so umirijo in se mu zopet poklonijo. Rulo napodi iz mlake ali jo pa da na tihem odstraniti. »Moja žena boš!« se je pretrgal v mislih in jo je poljubil. Sicer ni znano, kako se žabe poljubujejo, ampak če se imajo rade, se morajo tudi poljubovati. »Kraljica boš!« ji je zašepetal. – »Kraljica?« se je začudila žabica. »Gospod, jaz nisem vredna ...« – »Ampak lepa si!« je rekel Rul in je skočil na noge.

Zakaj nekaj je butilo ob zidovje. Čuden šum je prihajal vedno bliže. Rul je poslušal in je razločil Regov glas: »Udaj se. Ljudstvo je sodilo! Praznik si skrunil, pohujšljivo si se obnašal.« Rega jih je namreč vodila. Ko ga je bil ostavil prvi strah, je začel kot moder in pameten mož preudarjati: Na katero stran? Koj je vedel, da pojde ljudstvo s kraljico. Zatorej ga je vodila. Rula ga je hujskala. Žabe so kričale, najdrznejše so butale v grad. »Ne, ne vdam se. Jaz sem kralj!« je odgovarjal Rul in se je pripravil na boj. Zaman se je pripravil. Kajti ob prvem naskoku se je grad porušil, žabe so lezle vanj od vseh strani. Rul je jezno gledal in obupno je branil sebe in svojo družico, ko so ga izvlekli. Hoteli so ga ubiti, toda Rega ni dal. Pomiril je ljudstvo, rekoč: »Rul je kralj! Kdor se ga dotakne, bo kriv!« Ljudstvo je ubogalo. Vlekli so Rula in žabico pred kraljico. Malo višje je plavala, ljudstvo pa se je zbralo pod njo. In Rula je izpregovorila: »Žabe! Ali je vreden še krone, kdor skruni praznik Svetlega molka? Kdor je vpričo svoje žene občudoval krake tuje pritepenke in je grešnega začudenja zagrgral, ko je bila tišina najsvetejša?« Ni mogla več, solze so jo oblile. Žabe pa so sodile: »Proč z Rulom, živela naša kraljica Rula!« Rula si je obrisala solze in se je obrnila k Rulu: »Oblast imam nad tvojim življenjem! Ali te naj ubijem? – Čuj me! Ako me prosiš tukaj pred ljudstvom odpuščenja, ako se odrečeš žabici in mi obljubiš, da se boš poboljšal, te zopet priznam in vzamem za moža. Ali hočeš?« Rul ni dolgo pomišljal in je odgovoril:

»Kraljica! Sama veš, da si stara, da si grda in da je tvoja koža raskava, bradavičasta. Kako te naj še ljubim, kako naj imam še veselje s teboj? Take grde starke naj bi šle iz mlake po svetu krastačam družbo delat. Jaz te ne maram več! In ti ljudstvo,« in se je obrnil k ljudstvu, »ti preudari in sodi: Kako bi mogel junak, kakršen sem jaz, živeti z grdo, prepirljivo, ljubosumno žensko!« Pogledal je naokoli in je pričakoval odgovora. Žabe so dvomile in so molčale. Tedaj pa se je oglasil Rega, rekoč: »Ne sklicuj se na ljudstvo, ko si grešnik. Kraljica ni grda, lepa je in vsa častitljiva; le tvoje oči so, ki tako vidijo, ker si grešnik, ker si za razporoko. Če bi bilo po tvojem, bi se kmalu vsi dedci oglasili in rekli: Moja žaba je grda, neumna in stara, mlajše so lepše. Kaj pak! Če bi bilo tako ne bi bilo več jajc, pritrjenih ob obrežju, ki tako razveseljujejo naše oči. Zarod naš bi umrl ...« – »Neumnosti govoriš, Rega!« mu je segel Rul v besedo. V prepir so posegle vse žabe, nastalo je vpitje, ki ga je netil Rulov odpor. Bolj in bolj so silile vanj. Rul se je umikal in je nazadnje zletel iz kraljestva. Rula je zavladala, z Regom se možila še tisto noč.

Bila je temna noč. Rul je kobacal čez travnike, Žabica mu je sedela na plečih. Nazaj se ni oziral, tudi zdihoval ni. Hladna prijetnost, ki je prihajala od njenega telesa, mu je hladila srce, da se je trezno bavilo z novimi nadami. Popolne svobode bo deležen odsihmal, stara zakonska nadloga se spremeni ob strani lepe tujke v neznane slasti. Po svetu pojdeta in si poiščeta novo mlako. Sama bosta, po mili volji bosta živela in se ljubila. Ali veš za kakšno majhno mlako, pa kje blizu?« je vprašal Rul in si je popravil breme. »Tam na drugi strani gozda je ena, pa majhna in kalna, komaj za dva!« In tujka je skrivaj zardela, ko je rekla – komaj za dva. – »Pametna si, taka ne bi bila za naju, zakaj najin rod se bo množil. Ne veš nič več?« Tujka je malo pomislila in je rekla: »še vem za eno. Tista je pa daleč, daleč. Blizu ljudi je, precej prostorna, le ribe so notri!« »Nič ne de, tja pojdeva!« In sta šla, Rul je težko nosil, vroče mu je bilo. Prilezel je do kamena in se je ustavil: »Počijva si nekoliko!« In sta počivala in sta se pogovarjala.

»Tako temno je nocoj, mene je strah! Ali bi ne bilo bolje, da kar tukaj ostaneva in počakava belega dne?«

In Žabica se je stisnila k Rulu in ga je prosila.

»Še dobro je to, če je noč temna, nevarnosti vsaj ne bo za naju. Zakaj zdi se mi, da je poslala maščevalna Rula za nama krdelo morilcev. Poznam jo, storila bi to. Pa, naj le pridejo!«

Rul se je junačil in se je s sprednjo nogo udaril trikrat po prsih. Sicer ni nič zadonelo, ampak junak je bil.

»Ne bodo naju!« je ponovil hrabro in je vzel Žabico v naročje.

Žabica mu je verjela in je zadremala. Rula je ščegetalo njeno drobno dihanje in ko je zaspala, jo je položil na kamen. Sam pa je zdrknil v travo in jo je stražil. Stražil je in premišljeval. Polagoma se je zavedal, kaj se je zgodilo. Krono in kraljestvo je izgubil, in Čučja mlaka ni več njegova. Ne bo ga več obdajal kraljevski sijaj, ponižno ljudstvo se mu ne bo več klanjalo. Nekje v neznani kalni luži bo samoval zanaprej, nihče mu ne bo stregel, nihče ne čakal njegovih ukazov. Bridko se je spomnil poslednjih dni in grenko mu je bilo pri srcu. In je vedel, da so bila usodepolna znamenja: priklanjanje jelše snoči, čudna dekliška prikazen dopoldne in njegove lastne misli, polne temnih slutenj, in srce polno tesnobe. Brez dvoma, usoda je tako pisana. In bogve kaj ga še čaka, je pomislil strahoma in se je spel na zadnja kraka. Zrl je noč, to temno, gluho noč, ki se zdi, da je povsod, in ki se zdi, da je ni nikjer; v to strašno, ki je kakor ječa z nevidnimi stenami. Kot tema v temi se vidijo daljne gore, kadar se vzdignejo oblaki in pohite v črni nedogled. Nebo se naenkrat prikaže, visoko nad zemljo se razpenja kot mrgoleča gmota oglja in pepela; tuintam se zasveti zvezda kot drobna, komaj tleča iskra in skrivnostno priča o velikem plamenu, ki gori nekje v vsemiru. Morda so te iskre tudi veliki ognji, oko jih ne more slutiti, zakaj, od zemlje do neba je tako daleč. Rul je tako mislil in je hipoma pozabil, kar je mislil. Zakaj začul je v bližini lomast in tiho žabje grgranje.

Krdelo žab ju je obkolilo. Rul je poskočil in je hotel Žabici na pomoč, ko je obupno zavekala. Toda prijele so ga, da se jih je komaj otresel. Z velikim, napornim skokom se je rešil v travo in je pustil prelepo visokokrako hudi usodi.

Bežal je. Vsak beg je prijeten, ker je v begu rešitev, tudi slast zavoljo prestanega strahu. Nič ga ni bolelo, ko si je ranil nežne svoje noge v bodeči travi. Rul je bežal kakor kralj, ki se ne ozira nazaj, in ki ima samo en cilj, namreč živeti, žreti in uživati. Kaj ne bi bilo škoda življenja, da izgine, potem ko si je nabralo toliko izkušenj in spoznalo sedem načinov srečnega uživanja? Rul bi bil drugič tako mislil, zdaj ni imel časa, sedaj ni nič mislil, temveč bežal je, o, kako krasno je bežal! Šele ko je prišel na požeto njivo in ga je bodlo strnišče, se je ustavil. Zajel je iz zraka in je poslušal, če ni nevarnosti. Ničesar ni čul. »Gotovo so jo ubili, ali pa jo je kak junak ohranil zase,« je dejal Rul in žalostno je vzdihnil. »Nimam sreče, na smrt se bom moral pripraviti.« In se je razjokal.

– Kakšna reva stoče v jarku? je naenkrat začul in se je tako prestrašil, da je poskočil, se v zraku obrnil, padel na tla in čakal smrti.

– Kaj skačeš, kaj se bojiš? je ponovil neznani, nekoliko hripavi glas. Rul je pogledal in je videl pred sabo botro krastačo.

Široko je sedela, stara čarovnica.

– Za mano so! Iz mlake so me spodile, kralj sem bil, je povedal Rul v eni sapi.

– Iz Čučje mlake? Hm, poznam. In Rul si ti, ali si ti res kralj Rul? je vprašala krastača.

– Rul sem bil, zdaj sem sirota brez domovine! je tožil Rul in je povedal vse po vrsti.

– Ni prav storila Rula, takemu možaku kot si ti, bi se lahko odpustil vsak peti greh, je dejala krastača in zazevala.

– In kaj počneš zdaj? je rekla naenkrat krastača in se nerodno premaknila.

– Tap – tap, so se začuli koraki. Dva človeka sta prišla po poti, glasno govoreč, opotekaje.

– Umakni se! je šepnila krastača Rulu. – Da naju ne pohodijo.

Človeka sta zapela. Pesem je bila zategla, kričava in je v daljavi umolknila.

– To so bili ljudje iz vasi, Čučmlakarji. Bogve, kaj delajo ponoči tukaj in zakaj vpijejo! Rul je sam premislil, zakaj hodijo ljudje ponoči okrog.

– Menda imajo praznik, – je rekel pomenljivo.

– Ne, vino pijejo. Čučmlakarji popijejo veliko vina! je odvrnila krastača in je nenadoma segla po Rulu.

– Čuj, kaj boš začel sedaj, ko si sam? je vprašala toplo in ga objela z mogočnimi rokami.

– Hu, rega, se je zgnusil Rul in se skušal otresti.

– Čuj me, lepi Rul, je šepetala krastača, čuj me, bodi moj! Kralj ostaneš, dobro se ti bo godilo.

– Iz dežja pod kap! je rekel Rul in je obrnil glavo od nje.

– In maščuješ se lahko z našo močjo ... Celo vojsko krastač ti naberem in ti nas popelješ v boj. Čučjo mlako zavzamemo, v njo se preselimo, čuj me, lepi Rul!

– Hu! se je izmuznil Rul z največjim naporom in skočil od nje.

– Lep si, Rul! se je prilizovala krastača in hlačala za njim.

– Čarovnica!

– Lep si, ostani! Rul pa ni odgovarjal in je hitel naprej. Njen objem ga je spomnil Rulinih stisk in dvakrat se mu je zagnusilo.

– Saj nisi lep, grd si, žabji spak prevzetni! Sto nesreč za tabo! je vpila krastača kripavo, ker je uvidela, da ga ne more dohiteti.

Rul je ni čul, preveč bridko mu je bilo. Počasi je poskakoval med bodečim strniščem, in krevsal kot obupan popotnik, ki ga je dohitela noč. Z veliko težavo je prišel do konca njive in je zabradil v travo, potem pa je naenkrat začutil pesek pod sabo. Ozrl se je in je videl nekaj visokega in temnega. »Drevesa so menda; pesek pod mano in drevesa naokrog naznanjajo gotovo mlako. Mlaka je blizu ...« se je razveselil in je posedel. In ko se je razveselil in ko je posedel, ga je prevzel spanec in mu je sladko zatisnil oči. Stegnil se je po pesku in je zaspal in je sanjal kakor isti blodeči kralj iz starodavnih časov.

Začelo je svitati. Zvezde, vso noč svetleče, so blede od zavisti strmele v svetlobo, ki se je vzdignila na vzhodu.

Tisto temno in veliko, ki je Rul mislil, da so drevesa, je bila kmetska hiša, pesek, ki je bil Rula razveselil, je bilo dvorišče. Vežna vrata so se odprla, na pragu se je pokazal dolg kmet. Zazehal je in je pogledal v nebo, potem pa je odkorakal čez dvorišče proti hlevu. Kurja družina mu je prišla naproti. Na čelu se je šopiril bel petelin, za njim zveste pute in neumni kapuni, nekaj rac in piščancev, na zadnjo pa bela gos, debela in okorna, kakor stara gospa. Petelin je hotel naravnost pred prag, ampak njegovo bistro oko, ki vse vidi, je uzrlo Rula.

– Kokoko! seje začudil petelin in je kavsnil po sladko spečem Rulu, ki se je zibal v prelepih sanjah. Zdelo se mu je, da obhaja v Čučji mlaki praznik Svetlega molka. Kralj je, in lepa žabica, visokokraka tujka, plava ob njegovi strani. Njeni kraki so ribje napeti in opolzli. Solnce sije in jelševje šumi, mlaka valovi z mlačnimi vodami, vse je veselo in neizmerna sreča je v Rulovem srcu.

– O, vitkokraka! vzdihne in začuti naenkrat bolečino v svojem srcu. Zbudi se in strah mu pogleda v oči.

– Kokoko! se je kregal petelin nad njim, vsa kurja družina ga je obstopila. Tudi bela in okorna gos se je prizibala in je pogledala. Stegnila je vrat in je odprla svoj požrešni kljun in –

– Kikiriki! je zapel petelin in odhitel k vežnim vratom, odkoder se je sipala zrnata piča. Vse je drlo za njim, le gos je še ostala in premišljevala svoj požrešni greh.

Čučja mlaka je za vasjo, tako velika in lepa Čučja mlaka. Nikoli se ne posuši popolnoma, in stara Rula vlada nad svojim narodom. In jelše strmijo v njene kalne vode in vaščani govore o njej pomenljivo: »Čučja mlaka, e ...!«

VAŠKI ATEISTUredi

I.Uredi

Med oblaki je treskalo, da se je zibala zemlja, šipe so poskakovale na oknih vaških koč. – Ljudje so se križali in žgali blagoslovljeno šibje. Nihče si ni upal v takem vremenu iz hiše, še praga ne bi prestopil nihče. Le Gašper je stal bos pred hišo in je strmel zamišljen pred se. Od slamnate strehe je lilo curkoma. Kot kače so rili deževni curki po blatnem dvorišču, hiteli navzdol in se združili v veliki mlaki. Pod kozolcem je stal petelin s svojo družino. V hlevu je zamukala krava. Vršenje viharja je radostno hitelo nad vasjo, izgubljalo se bolj in bolj ter se oglasilo iz daljave kot votel in oddaljen grom. Gašper je povzdignil glavo, pokimal in prestopil. Nato se je naslonil na podboje vežnih vrat in je pogledal po materi, ki je lupila krompir. Starka se je bila sključila in je pregibala debele ustnice.

Zabliskalo se je; grom je zaropotal, strela je udarila nekje v bližini. Starki je vzelo pogled, in ko se je zavedla, se je pobožno prekrižala. Sin pa ni storil tako in mati je nevoljno dejala:

–«Zakaj se ne pokrižaš, Gašper, če se zabliska in zagrmi?«

»Zakaj bi se križal?« je odgovoril Gašper.

– Gašper, Gašper! Bog v nebesih vidi tvojo hudobijo. Ne norčuj se! Lahko udari v tebe, lahko te ubije strela!

Zajavkala je, ko je pomislila, da bi ji sin umrl.

Gašper je zamahnil z desnico:

– Boga ni, mati!

Počasi in tehtno je povedal, da se je zdelo, da res ni Boga tam gori nad oblaki.

Mati se je silno prestrašila. Odprla je usta, hotela je nekaj reči, zadrhtela jeze in povzdignila pest.

– Brezverec, proč iz moje hiše! Da mi ne prideš več pred oči! Hudoba s teboj in s tistim študentom Jernejem, ki te zapeljuje! Ali sem te jaz tako učila, ti, ti!?

Zagnala se je vanj in ga je sunila čez prag. Vsa užaljena in jezna je začela jokati in vpiti.

Gašper je stal na dvorišču, sredi dežja, roke v žepu in s po vešeno glavo. Hudo mu je bilo, ker mu je mati očitala Jerneja. Povzdignil je glavo, obrisal si je kaplje, ki so mu lezle po licu; nato je prestopil in dejal:

– Mati, študent Jernej je pameten fant. Veliko bolj pameten kot gospoda na fari.

Mati ni odgovorila, še ozrla se ni. Glavo je stisnila med dlani in je ihtela, kakor ihtijo matere, ki ljubijo svoje otroke. Tako pregrešne besede je izgovoril Gašper, pogubljen bo na vekomaj, je pomislila. In še bolj je zajokala, ker ona bo v nebesih, ločena od svojega ljubljenca, ki se pogrezne v pekel. Za sebe je vedela, da pride v nebesa, ker je to bila največja želja njenih starih let, za Gašperja, da pride v pekel, ker taji Boga.

Soseda je čula njen jok in je prilezla na prag. Za hrbtom je stal njen mož in ji gledal čez rame z mirnimi, ovčjimi očmi.

– Zakaj se jočeš, soseda? je vprašala starko in je stopila čez prag.

– Rekel je, da ni Boga, grdoba grda! – je odvrnila starka in še glasneje zajokala.

– Ne joči se, saj ne bo na tvojo vest! jo je tolažila soseda in je pomerila Gašperja s hudimi očmi.

– Kaj ne bi jokala! Tako čuden je moj Gašper, odkar govori s tistim študentom Jernejem. Onega večera sva molila rožni venec, Gašper naprej, jaz pa za njim, pa je izpuščal kar po pet češčenihmarij in tudi za verne duše v vicah ni molil. Pravi, da to ni potrebno. Ponoči ga ni doma, in kadar spi, se mu blodi o solncu, o zvezdah blebeče v sanjah. In tudi – a kaj se smeješ, brezverec nesramni, ti, –-ti!

Pretila je Gašperju, ki se je res smejal, pa ne hudobno, bolj žalostno in bridko se je smejal.

– Bog se usmili njegove duše! – je rekla soseda in izginila v hiši. Mati pa si je obrisala solze in je naredila resen obraz.

– Sramoto mi delaš, kaj porečejo ljudje?

In v jezi je zaloputnila vežna vrata.

Gašper pa je šel počasi čez dvorišče in je zlezel na kozolec.

Prijetno mu je bilo, ko je mogel sam in nemoteno misliti naprej, kjer je poprej nehal, ko je tako hudo razžalil svojo mater. Ni imel namena zatajiti Boga pred njo, ampak ušlo mu je bilo, ker ga je bil tajil v svojem srcu. Bliskalo je in grmelo, on pa je dvomil o Bogu, katerega je nekoč častil in nezavedno ljubil. Kot otrok je klečal pred razpelom in je molil dolge molitve v svoj slast, v troško zadovoljstvo. Tam pred razpelom so napisale njegove misli tri ognjene črke: Bog! Prva je bila velika in vsa ozaljšana, druga nekoliko manjša in za tretjo je stala rdeča pika. Pred temi črkami je klečal, vanje veroval, v svoj lepi božji pojem. Ko pa je odrastel, so izginile iz misli tri ognjene črke, pod razpelom temnele bolj in bolj. V njegovo dušo so se naselili dvomi, tiha razmišljajoča žalost je segla v njegovo srce. Nosil je sam svojo bridkost, nikomur je ni razodel, le Jerneju, kadar je prišel na počitnice. Jernej mu je bil najljubši, ž njim je hodil v domačo šolo, skupaj sta pastirovala, skupaj kresovala. Lepega jesenskega jutra pa je priropotal koleselj skozi vas, Jernej je pri šel po slovo. Praznično oblečen je bil in nič žalosten, ampak veselo je skočil s koleslja in klical Gašperja. – Kje pa je Gašper? je vprašal. Gašper pa je jokal za kozolcem in se mu ni oglasil. Koleselj je odrdral, Gašper pa si je obrisal solze in je tekel po bližnici, da bi ga dohitel. Konj je hitro vozil in Gašper je videl, da mora ostati doma. In je tudi ostal, delal je in se ubijal po polju, Jernej pa se je učil toliko lepih reči. O zemlji, o solncu, vse, vse zapopade. Pravi, da ni Boga, takega, ki sedi na belem oblaku, ognjen s pisanim plaščem, z dolgo brado in z jabolkom v roki, ki vse vidi in vse čuje ... Pravi, da ga ni, ampak da je tisto podobo v farni cerkvi narisala človeška roka ...

Pravi, da je zemlja okrogla, da hodi okoli solnca in da se poleg tega še vrti okoli svoje osi. Pa kakšna je ta os? Mora biti vendar nekje pričvrščena, ali na solncu, ali na kakem drugem svetu. Tudi mlinsko kolo se suče okoli svoje osi, ampak ta os ima čvrsto podlago. Velika krogla je zemlja. Mogoče bi jo lahko vzdignili na vzvod in jo vrgli kam drugam, toda tedaj bi se vse podrlo in vsi ljudje bi v tem slučaju umrli. In še več je takih zemlja, takih čudnih svetov, in vsi plešejo okoli solnca po neizmernem prostoru vsemira. Dobro, naj bi bilo tako! Ampak kje je konec tega prostora? Zmirom naprej, zmirom naprej, vsak dan in vsako noč, pa še ni konca in ga tudi nikoli ne bo. In vse to neizmerno, nezapopadno, večno in trajno, to je Bog ...

Tako je premišljeval in glava ga je zabolela. Strah ga je bilo pred tistim neizmernim prostorom in pred temo. Obračal se je na senu, pa ni našel miru. – Zlezel je na dvorišče.

II.Uredi

Zunaj se je že mračilo. Dež je pojenjaval, pihal je oster krivec. Temno obzorje se je zdajpazdaj zasvetilo v hipnem in tihem blisku, kakor da bi Bog po mežiknil s svojimi ognjenimi očmi. Iz vasi je prihajal nemir, psi so lajali, čulo se je hreščanje koles po blatni cesti.

Gašper je mislil, kam bi šel. Mati se je mudila v kuhinji, če bi se ji pokazal, bi jo spet razjezil. Zato je šel počasi skozi vas. Spomnil se je, da je umrl zjutraj stari vaški pastir, tam na koncu vasi. Tja pojde, da ga še enkrat vidi, tistega dobrega in prijaznega starčka.

Na koncu vasi je obstal pred borno kočico, ki je imela samo eno okence. Dolg svetel trak je visel z njega na cesto, prihajajoč od voščene sveče, ki je gorela ob vznožju mrtvaškega odra. Gašper se je naslonil na okno, v hišo ni maral. Dve stari ženski sta sedeli na dolgi klopi kraj mrliča. Še ena klop je bila v izbi, drugega pohištva pa nič. V kotu je stala razpokana železna peč, nagnjena na eno stran ... Poltemno je bilo v izbi, voščenka je dogorevala. Plamenček je umiral, zibal se obupno semtertja, dokler ga ni zadušila suha roka ženice, ki je prižgala novo.

Gašper se je zagledal v mrličev bledi obraz, ki je bil kakor speč z napolodprtimi ustmi. Na sklenjenih rokah je bil ovit molek z debelimi jagodami. Mrliški mir je sijal z njegovega telesa in združen z drhtečim žarom je napolnjeval vso izbo.

Gašper se je tesneje prislonil k oknu, podprl si je glavo in je zatisnil oči. Mrličev obraz se mu je vsesal v misli, bridkost mu je zalila srce. Tu leži mrtev človek, ki je še včeraj hodil po planini za govedi; zdaj ga ni več. Njegove oči ne vidijo, usta ne govorijo, roke, ki so prebirale po piščalki tako urno, so mrtve, ne ganejo se več. Pokopljejo ga vaščani, nekaj časa še mislijo nanj, potem pa si najmejo drugega starca, ki bo hodil za živino in pravil otrokom povesti iz zakletih gradov. In tudi drugi umre, in vsi vaščani umrjejo, izginejo za zmirom ... Izginejo?

Gašper se je pri tej misli ustavil in se obrnil od okna. Pred sabo je zagledal smrt, visoko belo ženo, ki je držala z desnico dolgo koso, levico pa je stegala po njem. Preletelo ga je po celem životu, rad bi bil utekel, pa se ni mogel ganiti. Počasi se je zibala smrt proti njemu, čul je škripanje kosti in šklepetanje zob. Pod čelom sta ji žarela dva žareča ogla, iz ust je prihajal ledeni dih. Gašper je vzdignil roko v bran, smrt pa se je divje zakrohotala.

– Kdo si, pošast? je zavpil Gašper.

Tedaj pa je izginila bela žena in Gašper je videl pred sabo belo jablan, ki se je priklanjala v vetru.

Na smrt sem mislil, zato sem jo videl. Ampak ni bila smrt, le jablan je bila. Ali je res bila jablan? K Jerneju pojdem, on še gotovo čuje. Pove mi, kaj je smrt.

Zavil je mimo koče in je opazil na pragu ženici, ki ju je videl ob mrliču. Tanek glas je vprašal: »Kdo je?«

– Smrt! – je odgovoril Gašper. Ženici sta smuknili čez prag in vrata so se zaprla.

Dom medicinca Jerneja je stal na parobku vaških gozdov, nekaj minut nad vasjo. Gašper je gazil blato po ozkem kolovozu, ki je bil vsled nalivov poln mlak. Mislil je na prikazen pod oknom in ni veroval v njo. Medtem se je približal beli hiši in je pogledal na podstrešno okno. Bilo je še svetlo. Nabral je kamenčkov in jih vrgel vanj. Stekla so zažvenketala, okno se je odprlo in pokazala se je glava študenta Jerneja.

– Menda si ti, Gašper?

– Odpri mi!

Okno je potemnelo in za čas so se odprla vežna vrata.

– Kaj te je prineslo tako pozno? je vprašal Jernej.

– Povem ti gori, je rekel Gašper in stopal za Jernejem po strmih stopnicah.

Ko sta sedla, je Jernej nažigal pipo, Gašper pa je tiho vprašal:

– Prosim te, Jernej, povej mi, kaj je smrt?

– Hm, smrti ni, življenje je večno! jo odgovoril Jernej in se zleknil po postelji. In je dokazoval, da stvari ne umirajo, da menjajo le svojo obliko. Voda se v mrazu izpremeni v led, ki se zopet stopi, ako posije solnce. Človek umre in zgnije v zemlji, njegovo telo se izpremeni v prah in različne gnojave sokove, ki hranijo in redijo travo in druge bilke na njegovem grobu. Človek se je izpremenil, razlomil v neštevilne kosce, ki dolgo potujejo po različnih oblikah, da nazadnje zopet služijo novim ljudem.

– Kaj pa je z našo dušo? Ali tudi ona izgine, ali pa se izpremeni v kaj drugega? je vprašal dalje Gašper in je s plašno spoštljivostjo zrl na mladega učenjaka.

Jernej je nekoliko pomislil, potegnil močno iz pipe in dejal:

»Ali si videl gorečo svečo, Gašper? No, da! Vidiš, taka sveča je človek s svojo dušo. Vosek, ki počasi gine, je človeško telo, plamenček pa, ki ga ugonablja, je njegov duh. Kadar zgori vosek, izgine tudi plamenček, ugasne in ni ga več. Kadar kIone telo, ugasne nam tudi duh; mi pravimo, da je človek umrl.

Gašper se je spomnil voščenke ob vznožju mrtvega pastirja, kako je težko ugašala, pojemala, dokler jo ni zadušila suha ženska roka. Z grozo je pomislil na sebe. Ali ugasne tudi on kakor tista sveča ? A kam pojdejo njegove misli, ki ga spremljajo vedno in povsod, kam izgine tista močna zavest, ki mu pravi, da živi? In končno, zakaj umreti in nehati?

Nakupičil je dolgo vrsto vprašanj. Jernej ga je resno poslušal in je važno zrl vanj.

– Zavest, je rekel, kaj je to: zavest? Beseda, nič drugega. Če ti izkopljem oči, ali boš še videl? Če ti zabodem iglo v ušesa, ali boš še čul? In če ti razbojnik prekolje črepinjo, ali boš še imel zavest, da si živ? Ne boš je imel! Ostal bo samo še spomin na tvoja dela. Če napraviš kozolec, bodo dejali: Gašper ga je naredil. Če izkoplješ ob stezi jarek, te bo preklinjal pijanec, ki se zvrne vanj. Zavest, to je delo!

Pomolčal je nekoliko, potem pa dostavil:

– Vprašaš, zakaj umreti? A jaz te pa vprašam, zakaj živeti?

Nato je vstal in je stopil k omari; nekaj časa je skrivnostno brskal po predalih, potem pa je prinesel belo lobanjo in jo je podal Gašperju s pikrim posmehom.

– Tudi tu notri je bila zavest.

Gašper jo je strahoma vzel in jo z grozo ogledoval.

– Kje si to dobil, Jernej? je vprašal boječe. Nato pa se je sramoval takega vprašanja in je povesil oči.

– Ne boj se je, potrebujem jo pri učenju. Kaj ne, kako je lepa. Za nekaj let bosta moja in tvoja ravno takšni ... Pa, pozno je že, pojdi domov. Vidiva se jutri ob potoku. Lovil bom žabe za poskušnjo.

Vzel mu je lobanjo iz rok in jo je postavil na mizo. Gašper pa je tiho vstal in odšel kakor kristjan od spovednice. Še lahko noč je pozabil reči.

III.Uredi

Gašperjeva mati je sedela za pečjo in je molila rožni venec. Od časa do časa je jenjala v molitvi in je mislila na svojega sina. Dvanajst je že ura, a njega še ni; bogve kod hodi. Da ne bi se vtopil, siromak, zakaj zaradi silnih nalivov se je potok razlil in vsi jarki so prenapolnjeni. Moj Bog, zakaj sem ga tako kregala. Saj ni hudoben. Nepremišljeno je izrekel tisti grde besede. Bog mu je že odpustil, saj mu vidi v srce. Oj, da bi se kmalu vrnil!

In je poslušala, če se ne čujejo koraki krog oglov, ali če se ne odpirajo vežna vrata. Veter se je otepal krog hiše, drugega ni bilo čuti, Molila je dalje in zdihovala, dokler ni zadremala. – Dolgi paternošter ji je zdrknil iz rok, padel z ropotom na tla.

Odprla .je oči. Okna so se razsvetlila od zunaj, ropotalo je zunaj. Čula je govorjenje, nekdo je zaklical: Odprite!

S strahom je hitela odpirat. Vstopli so možje in prinesli zasopljeni njenega sina. S krvjo je bil oblit in nič ni dihal.

Mati je kriknila:

– Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?

Ženske, ki so se vsule za možmi, so jo pridržale, da ni omahnila. Gašperja so položili na postelj in ga začeli slačiti.

– Za, pet ran, ali je še živ? je klicala starka in se je nagnila čezenj.

– V gostilni so ga pretepli, je začel eden izmed moških. – Pozno je prišel, pivci so pokazali nanj. Boga taji, poglejte ga! Gašper pa je stopil bliže in je pravil, da ni Boga, da smrti ni in da človek nima duše. Nato so planili po njem in so ga bili. Glavo so mu menda prebili, toda mrtev še ni.

In usmiljeni ljudje so pomagali obvezati ubogega Gašperja.

Ko se je naredil dan, je prišel Jernej z velikim omotom in je na pragu srečal Gašperjevo mater. Vsa objokana je bila in obupana.

– Dobro jutro! Kam greste, mati? je vprašal.

– K sosedu, da se pelje po gospoda; je odgovorila in umaknila oči.

– Ali ste poslali po zdravnika? Po zdravnika pošljite najprej, boljše bo. – Pa ga ti preglej, ki si ga zapeljal, je odgovorila, pikro in odhitela na cesto.

Jernej je odprl vrata in stopil k postelji. Gašper je besno mahal z rokami po zraku in je vpil:

– Zbrišite tiste ognjene črke. Boga ni, smrti ni. Le bijte, le udarjajte; bedaki!

Onemogel je padel na zglavje in je zatisnil oči: Jernej mu je pregledal glavo. Nad senci je bila velika oteklina, zasedena s krvjo.

– Prebolel bo že, a pameten ne bo nikoli več! je dejal Jernej sam pri sebi. Solze so mu stopile v oči.

SPOKORNIK ELIJAUredi

IUredi

Še poprej, ko je bil Elija še mlad in močan, ga je včasi prevzela misel na smrt in na večnost. Kadar je umrl sosed ali soseda, je šel pogledat mrliča in je premislil in preudaril njegovo življenje na vsako plat. Ali se je spokoril, ali je umrl brez pokore z vsemi svojimi številnimi grehi? Odgovora je iskal v mrličevem obrazu, v njegovih polodprtih očeh, v bridkih zarezah okoli usten, v gubah in brazdah, ki jih je bilo zarisalo življenje in jih potem zagrnila črna smrt s skrivnostno, neodgonetno tenčico nemirnega pokoja. »Nisi plačal računa, nisi delal pokore za svoje grehe; tvoj obraz mi to razodeva, tvoje oči mi pravijo.« Nevoljen se je obrnil proč in ni poškropil mrliča, ki je bil pogubljen. V takih dnevih premišljevanja se je zaprl v svojo sobo, legel na posteljo in gledal v strop. Po več dni ga ni bilo na izpregled in sosedje so se menili, da je bolan, pijan. Ko se je slednjič naveličal samote in brezdelja, je zopet vstal in užival. Na dvorišču je pretepel hlapca, oštel dekle, pogladil psa in zapregel koleselj. Šel je za vinsko kupčijo, glasan in bučen, na veselje vinskih bratcev, na strah preskrbnih mamic, ki so se ponašale s kakšno rdečelično in milogledno hčerjo. Zakaj on je bil krepak in lep samec, živ plesalec in bogat prilizun. Pil in grešil je veliko, nobenih mej ni poznal, sam sebe ni karal. Le kadar ga je utrudilo razuzdano življenje in je vstala v njegovem srcu temna slutnja bližajočega se konca, se je oklenil svoje največje misli, misli na smrt in na pokoro, ki mu je bledela pred očmi kakor velika in neizpolnjena dolžnost. Smatral se je za velikega grešnika, njegovo življenje se mu je zdelo kot neplačan dolg, ki se grmadi z vsakim dnevom. Njegova kupčija in obenem življenska modrost pa je bila, da se mora vse poravnati in izenačiti, plačati do zadnjega vinarja. Za dežjem pride solnce, za nerodovitnim pride leto polno blagoslova, za veseljem žalost, za vse velike grehe svojega življenja mora delati Elija pokoro. Kaj in kako? Enkrat pred smrtjo, v sivi starosti? Je še čas, saj so še noge trdne in na glavi še ni sivih las!

Toda leta so potekala in Elija je čutil, da je od dne do dne slabejši. Poreden sosed ga je nekoč opazoval, kako se baše počasi in okorno na koleselj: »Nisva več mlada, Elija, ne bova več dolgo zapregala.« Elija se je razhudil in zadri nad sosedom: »Kaj ti, pokveka sosedova! Ti glej, ki si že z eno nogo v grobu. Elija pa bo še pil in živel!« Sosed se je popraskal za ušesom, se pikro nasmehnil in pomembno dejal: »Elija bo skočil z obema naenkrat; ne bo mu dano, da meri globočino groba najprej z eno počasi, počasi ...« Kletev je dobil v odgovor in Elija je pognal. Dokler je čutil sosedove oči na svojem hrbtu, se je držal pokonci, ravno in kljubovalno, za ovinkom se je pa stisnil v dve gubi in je postal silno žalosten.

Cesta je peljala skozi samoten kraj, obakraj so leteli mimo rediti in svetli gozdovi, v lahnem vetru stresali jutranjo roso Elija je pritegnil vajeti, konj je zasopihan nehal v koraku. Lahek in napol gosposki kolesel ni več drčal po bliskovo, počasi se je zibal in poskočil, kadar je kolo zdrknilo čez težak kamen. – Elija se je zatopil v bridko premišljevanje in je rekel v svojem srcu:

– Da, da, čas je tu! Slepec bi moral biti in gluho srce bi moral imeti, ko bi ne videl znamenja časa, ko bi ne čutil mraza, ki preletava moje ude. Pokoro bova delala, Elija, in Bog v nebesih izbriše vse tvoje grehe in ti ležeš v naročje Abrahamovo. Lepo bo gori med angeli in svetniki, sladko bo pohajkovanje nad oblaki. Pristopim k temu ali onemu svetniku in ga pobaram takole podomače: Kaj ne, prijatelj, ti si umrl mučeniške smrti? Prav in lepo. In ti si bil škof v Jeruzalemu, ti zopet puščavnik in spokornik, oho, bratec, tudi jaz sem delal pokoro na zemlji! Po vrsti se spoznamo in si pripovedujemo vsak svoje zgodbe. Pa ženske so tudi tam. Kakšna je neki Magdalena? Grešnica je bila, in Kristus, naš Gospod, jo je ljubil. Bogve, ali še imajo ženske oči v nebesih tako moč kakor tukaj na zemlji? Pogleda te, in ti povesiš oči, nagne glavo, in si njen, o te ženske! Hm, ali je natura čudna! Z žalostjo sem začel in na pokoro sem mislil, pa se obrne srce na veselo pot. Kar samo od sebe se razveseli in si slika nebesa po svoje, kakor da ne bi bilo omadeževano od neštevilnih grehov mojega življenja.« In Elija je začel vzdihovati, toda svojih grehov ni premišljeval. Zakaj tam ob koncu gozda se je zasvetila bela hiša. Lepa ženska je stala na pragu, krčmarica po poklicu, vdova po srcu in vesti. Elija se je vzravnal v koleslju; oči so se mu zasvetile in usta nasmehnila. Konj je obstal kar sam od sebe in se dal izpreči po hlapcu, ki je bil prehitel od nekod in pozdravil Elijo. Krčmarica je prijela svojega gosta pod roko in ga peljala v hišo. Elija je delal račune, zajtrkoval, pil veliko in je potem počival v grehu. Minevale so ure, potekal je dan. Ob solnčnem zahodu je bil koleselj zopet naprežen, konj čil in živahen, Elija pijan in bučen kakor harmonika. Konj je zarezgetal, Elija zaukal in šlo je navzdol po beli, samotni cesti. »Še in še bom grešil,« je dejal Elija. »In potem napravim vse naenkrat. In potem tudi umrem kot svetnik, čudeži se bodo godili na mojem grobu, papež in kardinal ga pridejo obiskat. Cerkev se mora postaviti, porečejo, Elija je bil spokornik, zaslužil je čast in slavo, ki jo uživajo svetniki. Pride kak berač na moj grob in vzdihuje: Elija spokornik in spoznavalec, poglej mojo revščino! Vstani in hodi, kaj boš vzdihoval! mu zakličem iz groba. In poprej pokveka, odide čil in zdrav proti domu, povsod razširjajoč mojo slavo in moč. Lahko rečem, mojo moč, to je vse. Kdo more toliko grešiti kot jaz? Naj vrže kamen na mene, kdor more grešiti toliko kot jaz! In pokoro bom delal, kakor je ni še nihče in je tudi ni mogel, ker nihče ni bil tak grešnik, kakor sem jaz. Kakšni so tudi danes ljudje? Napije se revica in že misli, da ga vzame hudič! Pogleda žensko, greši ž njo v mislih in v svojem srcu, v dejanju si pa ne upa. Udari, Elija, ti moj vzor, ti moj največji prijatelj. Kje bi bil danes, da sem tarnal in prosil? Kje bi bili tisočaki mojega premoženja, da se nisem uprl s svojimi orjaškimi rameni op skalo, ki je zakrivala zaklad? Odvrnil sem jo in zdrobila se je, trkljajoč se v dolino. Kaj mi mar, ako je na potu zmečkala par slabih črvov, ki so se zvijali in greli v svoji lenobi na solncu! Kaj me briga, jaz sem vladar, jaz imam svojo moč! In še po smrti ne izgine, ampak čudeže bo delala; kdor jo bo občutil, ta bo velik in močan! Hej, vranec, teci urno, kaj stresaš z glavo? Meči noge tako, da pobirajo zadnje stopinje prednje, da krešejo podkve rdeče iskre! Teci, vranec, nazobal si se ovsa, dobil si sladkega vina ... Kaj se vzpenjaš, vranec? Kaj se plašiš? Moja roka je krepka in gorje ti, če nategnem vajeti. – Ho, ho, kaj pa je to?« In Elija je odprl oči in videl, da je okoli mrak. Koleselj je obstal, konj se je tresel po vsem životu. Elija je videl črno postavo, ki ga je držala za uzde.

– Ali se vam je kaj zgodilo? se je oglasil tujec in se polagoma približal Eliji.

– Kdo pa si? je vprašal Elija in je poskočil na noge.

Videl je pred seboj meniha v dolgi redovniški halji, prepasani z belo, dvojno vrvjo.

– Menih, kakor vidite. Bil sem pri prijatelju župniku. Ker je lep večer, sem jo mahnil peš proti domu. Ampak vaš konj je kaj isker, ustrašil se je bil moje halje.

Menih se je široko nasmejal, iz njegove goste brade so se pokazali beli zobje. Elija ga je gledal, stoječ na koleslju in še vedno držal vajeti v rokah.

– Na katero stran greš? Ali imaš še daleč do doma?

– Še dve uri. Grem pa v tisto smer, kamor vi. Lahko me naložite.

Elija je naložil kapucina in je pognal. Konj je potegnil sunkoma in koleselj je zdrčal po ravni cesti.

Oba sta molčala. Menih je bil vesel, da se tako lepo vozi, Elija pa je premišljeval o menihih, čudno se mu je zdelo, da se menihi zapirajo v samostane, navadni mašniki pa živijo po farovžih in črno obleko nosijo. Dregnil je torej meniha in ga oblastveno vprašal:

– Zakaj si ti menih in ne navaden mašnik?

Menih je osupnil, da ga Elija tiče, ker je bil vajen največjega spoštovanja in ponižne vdanosti, še bolj ga je pa spravilo v zadrego Elijino ravnodušno vprašanje; ni vedel, kaj bi odvrnil.

– No, le povej, bratec, nikar se me ne boj, nisem pogan.

– Ali se norčuješ, ali pa si pogan! Zakaj vsak pravoveren kristjan mora vedeti, da smo mi menihi spokorniki, ki s postom in gorečimi molitvami tolažimo jezo božjo.

– Spokorniki? – je zategnil Elija, čemu spokorniki? Kakšni so vaši grehi, kakšna je božja jeza?

– Mi menihi pravzaprav nimamo nobenih grehov, skoro nobenih: pokoro delamo za druge, ki nimajo, ki nimajo toliko časa, da bi se z dobrimi deli odkupili in postali Bogu dopadljivi. Menihi tolažimo božjo jezo, ki je strašna za grešnika ...

Elija je mislil na sebe. Ni mogel pojmiti, da bi kdo drugi mogel opraviti pokoro za njegove grehe.

– Kdo pa pozna moje grehe, kdo moje misli in mojo dušo? Kdo si more odmeriti pokoro za moje grehe, če ne jaz sam? Ta je že bosa! Najbrž ste bili sami grešniki in zdaj se pokorite za svoje hudobije. Tako bo najbrž.

Menih ga je pogledal postrani. Ni mogel opaziti, da bi se Elija norčeval, zato ga je hotel poučiti.

– Vidiš, prijatelj, mi menihi smo od Boga izvoljeni, da poučujemo neuko ljudstvo o pokori in mu dajemo lepe zglede. In ker smo bližji Bogu, kakor ste vi, nam Bog prej usliši naše prošnje. Zato naj bi nas ljudstvo spoštovalo in ljubilo, zakaj mi govorimo naravnost z Bogom in ga lahko prosimo: O Bog, odpusti ljudstvu grehe! Vidiš, v tem je naša pokora koristna za vas in tako mi tolažimo božjo jezo.

– Vi že ne boste delali pokore za mene, jaz sam jo bom delal in dobro jo bom opravil. – Poprej me bo Bog uslišal; prej kakor vas, ki pravite, da nimate skoro nobenih grehov. Poglej mene, jaz sem celo ponosen, da sem toliko grešil, ampak pokoro bom delal brez vas, hinavcev!

– V tebi je hudič, a ne kristjan! se je razjezil menih.

– Kaj si rekel ? In Elija je ustavil konja in je izsuval meniha na cesto.

– V tebi je hudič, hudič!

– Le kriči, nadloga svetniška! Ampak z mano se vozil ne boš!

Ko je menih izginil v temi, ni Elija prav nič obžaloval, da ga je tako sirovo zapodil. Mislil je temveč na novi greh, s katerim je ravnokar obložil svojo vest. Čul je včasih, da se na posvečene osebe ne sme položiti rok in da močno greši, kdor ne spoštuje mašnikov. »Spet sem obložil svojo vest z novim grehom, takšnim grehom, ki ga moja duša dozdaj še ni poznala. Ali ga čutim, ali me kaj teži? Ne vem zanj in nič me ne teži. Čudno! Nemara je res v meni hudič, kakor je dejal menih. Ampak, če bi bil v meni hudič, bi me zapeljeval k hudobijam in moja duša ne bi hrepenela po pokori. Ni hudiča v meni, menih se je zmotil. Morda me je hotel prestrašiti? Le grešnik sem, večji od drugih grešnikov, in tako je tudi prav. Hudiča v meni ni! Če pa stoji kje blizu in čaka na mojo dušo, se moti navihan peklenšček. Ne bo je dobil in krvave solze bo točil, kadar zleti čista v pokori proti nebu.«

Prijetna zadovoljnost se je razlila po njegovih udih, veliko pričakovanje je bilo v njegovem srcu. Naslonil se je nazaj na koleselj in je v mislih preletel vso svojo prihodnost do konca. V daljavi so se mu zasvetila nebesa. Elija se je naslajal ob svoji krasni domišljiji. Od časa do časa je povzdignil glavo, nategnil vajeti, priganjajoč čilega ko Hi, vranec! Teci urno, vranec!

In konj je vsakokrat poskočil ter se spustil v še urnejši tek. Cesta je peljala navzdol, gozdi obakraj so izginjali. In ko se je prikazal na nebu beli srp, je drčal koleselj po prostrani dolini proti mestu.

II.Uredi

Eliji se je zgodila nesreča. Pijan in zatopljen v svoje spokorniške misli se je peljal ponoči iz mesta. Noč je bila temna in črni oblaki so obetali nevihto. Začelo se je bliskati, votli grom se je valil mogočno od gor do gor. Ulila se je ploha in je premočila Elijo do kože. Na samoti ni mogel vedriti, zato je priganjal konja z besedo in bičem. Vranec se je vzpenjal in poskakoval. Kadar je posvetil blisk, je videl Elija, da je konj ves penast in divji. Zaslutil je nesrečo.

»Ako mi konj zdivja, me vrže iz koleslja, povozi in me pohabi ... Na sredi ceste umrem brez pokore. Satan bo imel veselje z mojo grešno dušo. Pogubljen bom na vekomaj. Vso dolgo večnost ne zagledam Boga, vso dolgo večnost se pražim v peklu. Vse moje lepe misli o nebesih, vse moje želje postati svetnik in spoznavalec minejo brez resnice.«

Ognjeni blisk mu je vzel pogled; sledil mu je grom, udarilo je blizu. Konj je padel na kolena, zopet poskočil in zdivjal v temno noč. Elija je izgubil vajeti, toda duha ni izgubil. Nagnil se je na sprednji del koleslja, z levico se ga krepko oprijel, z desnico pa poskušal najti vajeti. V tistem hipu je zadelo rudo ob drevo, voziček se je stresel in Elija je strmoglavil pod kolesa. Konj se je siloma odtrgal.

Ko se je Elija zavedel, je občutil na glavi in na rokah silne bolečine. Poskušal je vstati, se premakniti zdaj na to, zdaj na ono stran.

»Ne gre in ne gre nikamor,« je pomislil, »ostati moram tukaj. Bolečine so hude, pa prebolimo jih in živi tudi ostanemo. Bog me je opomnil, namignil mi je s prstom: Elija, čas je že! – Saj se ne obotavljam. Pa pojdemo! Hvala in slava Ti, da me ni ubila Tvoja strela!«

Ploha je pojemala, le droben in ponižen dež se je sipal iz temnih višav. Včasih je privršal čez gozdove šumni veter, zazibal drevesa, da so zahreščala in zastokala. Tihi bliski so zdaj pa zdaj ozarili temno obzorje. Eli ja je napenjal oči in spoznal, da se nahaja blizu doma, komaj par sto korakov od njega.

– Ljudje, oj, na pomoč, ljudje! je zavpil iz polnih prsi.

Jeka je raznesla njegov glas po bližnjih holmih in je v daljavi umolknila:

Prišli so ljudje s svetilkami in so ga obstopili.

Elija je nagovoril začudene sosede:

– Vzignite me, domov me nesite. Plačilo vam ne izostane, čim ozdravim, začnem s pokoro. Čim ozdravim, prodam in razdam svoje imetje in odidem iz teh krajev. Nesite me, hitro, hitro.

– Tudi brez plačila te ponesemo! je odgovoril visok in močan fant in naložil Elijo na pleča.

Elija je zastokal od bolečin in žalostno mu je bilo pri srcu. – Truden je postajal, oči je zapiral.

Visoki človek se je pripognil pod težkim bremenom in je stopal oprezno po vlažni zemlji. Drugi so šli pred njim, svetili in šepetali:

– Udaril ga je Bog, prešestnika in pijanca! se je skrivnostno nagnil sosed k sosedu.

Elija je čul in se je razjezil.

– Nič me ni udaril! Kaj govoriš, pokveka! Ampak s prstom mi je namignil, rekoč: Elija, ljubljenec moj, čas je že enkrat ... In jaz poslušam glas njegov in se spokorim, ko enkrat ozdravim. Svetnik postanem in spoznavalec božji, ljubljenec nebeškega trona. Velik bom med velikimi, vi pa ostanete majhni med majhnimi.

– Težek si, Elija; težji, če se premičeš! Bodi miren, koj smo doma.

Doma so ga položili na postelj in se počasi razšli. Elijeva stara strežnica je zavpila prestrašena:

– Po gospoda, hitro po gospoda! Da ne umre brez spovedi!

– Molči, ki ne veš, kaj govoriš! Gospoda majhnim grešnikom, meni v vinsko žganje namočenih ovitkov.

In je začel ukazovati:

– Ti, Janez, kaj stopiš in gledaš neumno? Pojdi in naprezi rjavca, vranec je ušel. Hitro v mesto po zdravnika, v eni uri da si tukaj! Če ne, gorje ti! In ti Micika, suči se v kuhinjo! Jajce mi skuhaj na mehko, vina bokal, soparja pripravi za noge. Da se ogreje in pokrepča tvoj gospodar! Ti ženska mi pa umij glavo in sleci me. Če bo bolelo, vzemi nož in razreži obleko.

Predno so minile tri ure, je bilo vse gotovo. Zdravnik mu je naravnal zlomljeno roko in mu zavezal glavo. Elija je mirno zaspal. Ob postelji je sedela stara postrežnica in je jokala iz neznanega vzroka.

Štirinajst dni svoje bolezni je ležal Elija nepremično in gledal v strop. Z nikomur ni govoril, pil je vino in mislil svoje spokorniške misli, še zmirom je veroval, da ga je Bog le opomnil in da ga ni hotel kaznovati. Zategadelj je bil včasih posvetno vesel, prešerna radost se mu je razlila po udih. Iztezal je lica proti oknu, kjer je stala steklenica z vinom. Pil je in gledal skozi okno. Na polja, na travnike, ki so se širili, vse do gozda v bogatem zelenju. Nad gozdom je viselo zahajajoče solnce. Lastavice so krožile v sinjem zraku, trop belih golobov je letel v ravni črti v oddaljeno vas. Elija jih je zasledoval, v mislih pa razpredal nove kupčijske načrte. Prešteval je svoje bogastvo, cenil nepremičnine in je pisal s prstom po zraku tisočake svojega velikega in lepega premoženja. In že je hotel, da zatisne oči in užije trenutek sreče in zadovoljstva, ko se mu je vrinila težka misel: Čemu vse to? Ali nisem sklenil, da se odrečem posvetnih reči in začnem s pokoro? Skušnjava me je zalotila nepripravljenega, nastavila je svoje mreže, da bi me odvrnila od sklepa, ampak ulovil se nisem! Hvala ti, o Gospod, ker nisi dopustil, da bi se pogubil hlapec tvoj.«

Kmalu pa je začel dvomiti, da li ga je Bog hotel le opomniti in ne kaznovati s tisto nesrečo v gozdu. Najprej je zavrgel misel o opominu in bil nekaj dni ves nesrečen. Slednjič se je odločil za srednjo pot. »Sovraštvo je med menoj in Bogom, zakaj jaz sem grešnik, Bog pa je popoln in svet. Še ne zmeni se za mene in neumen sem bil, ko sem mislil, da me je opominjal. Tisto v gozdu je bilo slučajno. Pijan sem bil, vihar je bil; bliskalo in grmelo je, konj se je splašil. Ni me hotel kaznovati, niti opomniti ...

In zopet je zrasel velik in mogočen kljubovalec, ki se ne oslanja na nikogar, ki ne prosi milosti. Tak, kakor je bilo njegovo življenje. Od prve mladosti kipeč in razuzdan, izpolnjujoč vsako strast, vsako željo svojega srca. Vse iz lastne moči in volje, od nikogar odvisen, ne v mislih in ne v dejanjih. Ko je premišljeval o Bogu in njegovem stvarstvu, o namenu in cilju svojega življenja, se mu je zdelo, da je vse zavoljo njega in da bi ničesar ne bilo, ko bi ne živel on, Elija, šel je v mislih do skrajnih mej, povsod le videč samega sebe. Le pri božanstvu se je ustavil. In tu si je pomagal s svojo kupčijsko modrostjo »vse plačati, vse poravnati.« Niso ga motile verske bajke, ampak poslužil se jih je in dal ž njih pomočjo svojim mislim potrebno obliko. Kakor deroče vode, ki se uravnajo in umirijo v izkopani strugi. Zares, če ne bi je bilo, izkopale bi si jo same. In sčasoma bi nanosile kamenja in peska na svoje dno. Bregovi bi ozeleneli, obrasli se z vrbami in s pritlično goščavo ... In nihče ne bi vedel, da so bile tam vode, ki so šumele, razlite po nepreglednih ravneh.

V takih trenotkih spokornega premišljevanja je pozabil Elija na svoje bolečine, na vino, na kupčije, in še celo v spanju ga niso zapustile spokorne misli. V sanjah je videl svojo smrt, na nebu mogočnega angela z veliko tehtnico. Skodelica njegovih grehov je bila lažja od one, kjer se je svetila njegova pokora. In ko je angel odtehtal njegovo življenje, so se odprla nebesa, svetniki so mu hiteli naproti. A on se ni zmenil za nikogar, velik in svetel je stopal k božjemu prestolu in je ponudil Bogu očetu desnico: »Elija, spokornik in spoznavalec …«

Štirinajst dni je ležal tako v boju s samim seboj, zdaj se karajoč, zdaj se uživajoč. Potem se je umiril, ker se mu je zdelo vse jasno in očito. Sklenil je pokoro, čim ozdravi; ni hotel več premišljevati o njej. Utrudljiva topost se ga je polastila, začel se je dolgočasiti. Govoril je tu pa tam kako besedo, klical je k sebi hlapce, zanimal se je za delo na polju in za rast v vinogradih. Včasih je poskusil vstati in je bil nesrečen, ker se ni mogel ganiti.

Nekega dne je poklical staro postrežnico.

– Ženska, prinesi mi kakšno knjigo! Življenje svetnikov ali kaj takega. Ne, prinesi mi Sveto pismo!

Starka je dolgo premetavala knjige po polici. Slednjič je privlekla staro, v usnje vezano knjigo. Odprla jo je in zatrepetala s svojimi starimi in nevednimi očmi.

– Ali je to?

Elija je nagnil glavo in pogledal:

– To je!

Ženica je obstala pri postelji in delala nad Elijo počasne križe, vesela, da se je izpreobrnil.

Elija se je razsrdil:

– Poberi se, ženska! Da se mi ne prikažeš tako hitro; nihče, da se mi ne prikaže ...

Elija je odprl Sveto pismo, dedno last njegove hiše iz dobe reformacije, in je začel listati. Mojzesove knjige je našel dolgočasne in nerazumljive; le pri Kajnu in Abelu se je ustavil. Pazljivo je prečital vse poglavje in je dejal sam pri sebi:

»Kajn je bil norec, Abel bedak! Kako se gresta pričkat zaradi daritve Gospodu? Kako neumni so bili nekoč ljudje …«

»In še pokore ni delal za svoj uboj. Po svetu je šel in se je oženil ... Njegov vnuk je bil dober kovač, ne ni bil vnuk; vrag ve, kaj mu je bil! In koliko ljudstva je zaplodil Kajn kljub božjemu prokletstvu!«

In Elija je čital imena Kajnovih potomcev, stara židovska imena, čudeč se visoki starosti svetopisemskih očakov.

»Kljub božjemu prokletstvu taka starost! Ubije brata in odide zaznamovan po svetu ... Zida mesto in živi spokojno, daleč od kraja, kjer se suši bratova kri. Ali je mislil kdaj na pokoro?

In Elija je zaprl knjigo, odložil jo na polico in zatisnil oči. Hipoma je čutil ves nesklad svojega življenja, vso njegovo težo v spominih. Od daljne solnčne zarje mladosti do strmega hriba je gledal svojo življenjsko pot. V ravni črti je šla, izpretrgana z brezni in prepadi vse do strmega hriba. Z grozo se je oziral nazaj in je preudarjal, da li bo še imel toliko moči, da opravi pokoro? Videl se je majhnega in slabega, z grehi posutega starca, komaj še s tlečimi očmi. Ampak kakor sta prišla hipoma strah in omahovanje, tako se je hipoma zbudil njegov kljubovalni duh. Odprl je oči in se je vzdignil na postelji.

– »Kaj? Delal je Kajn pokoro, na tihem jo je delal, pa Sveto pismo tega ne more vedeti, že zato jo je delal, ker je bil močnejši od Abela. In ker hočem, jo bom delal tudi jaz!«

Ko je toliko okreval, da je že mogel brez bolečin hoditi, je sklical svoje sosede in jih obilno pogostil. Nato jim je naznanil:

– Moja domačija je naprodaj! Z vsem, kar leži in stoji. Odidem iz teh krajev, kličejo me važne dolžnosti. Ne vrnem se več, zato prodajam. Cena je bratovska, ampak v enem tednu mora biti vse gotovo. Mudi se mi ...

Strmeči sosedje so stisnili glave. Elija je videl v očeh lakomnost in pohlepnost.

Zasmejal se je na glas in rekel:

– Kdo kupi vinograde?

– Koliko hočeš, Elija?

– Koliko daš?

– Dvatisoč, Elija!

– Dobro, odštej denar, vinogradi so tvoji!

Udarila sta. Sosed je bil vesel vsled dobre kupčije.

– Kdo kupi polja, travnike, gozdove, domačijo?

– Jaz, jaz, jaz! so se oglasili vsi po vrsti, vstajajoč iz svojih sedežev.

Sosed, ki je kupil vinograd, se je tihotapsko približal Eliji in mu je proseče zašepetal na uho:

– Elija, saj veš, od mladih nog sva prijatelja, prodaj vse meni, najboljše, da pride tvoja domačija v ene roke. Kaj bi razkosaval?

– Molči in sedi, sosed! je rekel Elija glasno. Zakaj bi vse ti imel, drugi ničesar?

In prodajal je dalje. Vsak je dobil kos zemljišča, hišo in vinske kleti pa reven krčmar, da ne bo dom brez vina, kakor je rekel Elija.

V enem tednu je bilo vse gotovo, popisano in plačano. Elija je bil nestrpen. Na dan odhoda se je oblekel praznično, vtaknil listnico z denarjem v denarjem v žep, vzel palico in Sveto pismo ter je stopil na dvorišče. Sklical je družino in je rekel hlapcu:

– Naprezi! ... Ali ne! Peš pojdem, ne zaprezaj!

– Ali se res ne vrnete več? Elija, gospodar? je zaihtela dekla, ki je ljubila Elijo.

– Ne vrnem se več, je odgovoril Elija mračno.

Obdaroval jih je bogato in se je odpravil. Komaj je prišel sto korakov od hiše, je začul glasno klicanje. Ustavil se je in se ozrl.

Njegova stara postrežnica mu je hitela naproti.

– Elija, počakaj, ne pojdi nikamor, čaka te nesreča v tujem svetu. Ne pojdi, ne pojdi nikamor, Elija, ljubljenec moj! Glej, zibala sem te in ti stregla, kakor da bi bil moj sin ... ne bi rada umrla brez tebe. Ostani, Elija, poslušaj me, sladki moj, edini moj ...

Oklenila se je njegovih nog in se dušila v joku. Elija se je nalahno odtrgal in je stopil dalje.

– Je že preskrbljeno za tebe, starka. In dobro je preskrbljeno, ne boj se ...

Starka je občepela na sredi travnika in je žalostno vekala. Elija pa je šel skozi vas, visok in temen, ne odzdravljajoč vaščanom, ki so postajali ob oglih.

III.Uredi

Najprej se je mislil Elija naseliti v puščavi, nekje v globokem gozdu, kjer ne bi videl žive duše. Kmalu pa si je premislil in si je izbral tuje mesto, kjer bo več ljudi in več izkušnjav. Da pokaže svojo moč nad življenjem in da bo njegova pokora, večja, zaslužnejša ...

V mesto je prišel utrujen in upehan, lačen in žejen. Stopil je v prvo gostilno in je ukazal prinesti jedi in pijač, vsega obilno, da se je čudil človek, ki ga je stregel.

»Pij in jej, Elija!« si je dejal. »Jutri začneš s pokoro, še enkrat užij telo sladkosti tega sveta, predno se posušiš in pripraviš dušo za večnost ...«

Drugega dne ga je bolela glava, čemeren in sam sebi zoprn je taval po mestnih ulicah. Poiskal je mizarja in je naročil klečalnik, mizico in trdo, enostavno posteljo.

– Klečalnik naj bo bodičast, male žebljičke pribij od druge strani, je opominjal mizarja.

– Zakaj neki bodičastega? Ali ne bi rajše mehkega, z žametom obloženega?

– Molči, ki ne veš, kaj je pokora! je odgovoril Elija srdito.

Nato je najel v ozki ulici majhno prizemno izbo in je vanjo namestil svoje skromno pohištvo. Na mizo je postavil veliko razpelo, predenj dvoje gorečih sveč, ki sta goreli večno, kakor »večina« luč v oltarju. Slekel je praznično obleko, ogrnil raskav plašč in je pokleknil na bodičast klečalnik.

Potekla sta dva meseca. Elija je delal pokoro. Od jutra do mraka je klečal pred razpelom, povzdigoval svoje suhe roke in brada je bila divje razmršena, lica upala, pod visokimi obrvmi globoke, stroge oči. Molil je vse molitve, ki jih je znal, izmišljal je nove in jih prepletal s premišljevanjem. Njegova žalostna duša je tavala po neizmernih prostorih večnosti in vsemira, kjer je videla sinjo svetlobo veličastnega miru. Vedno višje se je vzpenjala k tej daljni luči, ker je slutila v njej samega Boga. In kadar se mu je zdelo, da se bliža cilju svojega hrepenenja, se je luč umaknila in Elija je obupno zaklical:

– O, moj Bog, zakaj se mi umičeš?

In tedaj se mu je zdelo, da čuje glas iz onih sinjih višav; glas grozeč in nespravljiv.

– Strl te bom grešnika: Tvoje oči ne zagledajo mojega obličja, prokletstvo visi nad teboj, hujše kakor nad Kajnom. Zakaj drznil si se grešiti nad mojo milostjo, izkušaval si mojo dobroto. Preveliki so tvoji grehi, Elija, s čim jih boš izbrisal?

– S pokoro, s postom, z molitvijo, o Gospod! Ne zavrzi grešnika, ki leži v prahu pred tabo!

– Veliki so tvoji grehi, Elija. Ali jih poznaš, ali jih premisliš? Bil si prešestnik, Elija!

– Da, bil sem prešestnik, o Gospod!

– Bil pijanec in zapeljivec!

– Pijanec in zapeljivec sem bil, o Gospod!

– Veš tisto noč? Mlado in nedolžno dekle, angel moj, je trepetalo pred tabo ... Kaj si napravil, Elija? Ali je nisi pognal iz hiše, z denarjem podkupil molčečnost njeno, rogal se njenim solzam?

– Res je, ne zavrzi me, o Gospod!

In Elija se je priklanjal, trkal se na prsi in pogovarjal božjo jezo.

Kadar je bil mirnejši, je vzel Sveto pismo. Čital je stare preroke, ki so hodili od mesta do mesta in oznanjevali pokoro. Njegov patron Elija, ki je švignil na zlatem vozu v nebo, ga je očaral in zbudil v njem trdno vero, da postane tudi on deležen take slave. In kadar je šel na ulico, da si prinese kruha in vode, in so se otroci norčevali iz njega, ker je bil divji in zapuščen, se je spomnil na preroka in plešca Elizeja, ki so ga zaničevali otroci. Ni se vznemirjal, potrpežljivo je prenašal smeh in roganje: »Naj! Bo vsaj moja starost zaslužnejša, moja pokora popolnejša.«

Spočetka je pričakoval, da se mu prikaže Bog ali njegov angel in ga potrdi v njegovi pokori. Včasi se mu je zdelo, da čuje šum in da je izba svetlejša. V takih trenotkih je pridržal dih, sklonil glavo in gledal postrani. Hipoma ga je prevzel strah pred prikaznijo in ko je minilo razpoloženje, je žalostno pokimal in se je razjokal.

»Srce moje, zakaj se bojiš svojega Boga, zakaj trepečeš pred njim? Oj da, niso še izprani grehi tvojih želja in božja milost te še ni obsenčila ...«

Nekega večera je odprl okno in se je zagledal na ulico. Bilo je že mračno, droben dež je pršel. Ljudje so hiteli na vse strani, in ulica se je polagoma praznila. Le neka ženska je stopala počasi gorindol. Elija je videl, kako zaustavlja moške. Razžalil se je v svojem srcu in je hotel zapreti okno in poklekniti k dolgi večerni molitvi. Ko pa je videl, da ženska ni več sama, je nehote ostal in se je sklonil še bolj na ulico. Neznanca sta izginila v nasprotni hiši. Dvoje prizemnih oken se je zasvetilo in zopet ugasnilo ... Elija je zaprl okno in začel korakati po izbi.

Pozno v noč je hodil gorindol, postajal, se zamislil, ruval si lase in stiskal zobe.

Bled in slab je klečal drugega dne pred razpelom, s povešeno glavo in nemih ust ... Skozi okno je prisijalo nekaj toplih, jesenskih žarkov, ljubko zaplesalo po njegovih belih kodrih in obsijalo zveličarjev obraz. Elija se je ozrl vanj in zdelo se mu je, da šepečejo zveličarjeva usta ono skrivno prošnjo: Oče, ako je mogoče ... Zdelo se mu je tako, ampak v njegovem srcu ni našel odmeva dozdevni ta glas, ni ga prenesel na Oljsko goro, kakor vsakikrat; ni mu pričaral tiste bolestne noči, ko je plavala duša prerokova v obupu ... Zakaj Elija je zasledoval te solnčne žarke, ko so pojemajoč hiteli k solncu nazaj. Njegovo oko je obstalo na oknu sosede, ki ga je bila snoči vznemirila.

Slonela je na oknu in gledala po ulici. Njen drobni in bledi obraz je bil podoben koščku neba, ki se je videl v višavi. Med temnimi oblaki solnce in le nekaj žarkov skozi prozorne razpokline ... Elija je počasi vstal in stopil tiho k oknu. Srce mu je glasno utripalo, kri je vrela po njegovih starih udih. Ulica je bila ozka, z roko bi dosegel drugo stran. Elija je videl njene velike oči, ki so se uprle vanj. Senca začudenja je preletela njen obraz. Potem pa se je zasmejala in mu zapretila s prstom. Elija je omahnil na klečalnik in vzdihoval:

– »Izkušnjava je velika, o Gospod! Pridi mi na pomoč, da jo premagam ...«

V večernem času je poslušal njen zamolklotožni spev. Okna je odprla na stežaj in se je napravljala pred zrcalom. Pela je tiho, z rahlim pojemajočim glasom:

Oj dekle, kaj s' tak žalostno,
povešaš mi oči?
Usahnil mi je rožmarin,
ah, nagelj se suši ...

Ko se je odpravila na ulico, je hotel Elija za njo. Stopil je k durim, tiho jih je odprl. Te daj pa je zacvrkotala pred razpelom sveča; Elija se je strahoma obrnil.

Tistega večera je prvič pozabil na sveči pred razpelom, na večno luč. V temi je legel na svojo trdo postelj in se nemirno premetaval. Premišljeval je o lepi grešnici in najprej sklenil, da se preseli odtod. Potem je zopet mislil, da mu je sam Bog poslal izkušnjavo in da mu velja vztrajati; še večji in Bogu dopadljivejši postane, ako jo premaga. In še dalje je mislil, da bi si pridobil velikih zaslug, ako bi dekleta odvrnil od njenega grešnega življenja. Z vso močjo se je oklenil te misli, ker ga je bilo prevzelo hrepenenje. Tako mogočno je bilo to hrepenenje, sladko in zapeljivo tako, da je Elija vstal in stopil na ulico.

Njena okna so bila temna, ulica pusta in prazna. Dvakrat jo je preletel, toda dekleta ni našel. A nazaj ni mogel več. Stare strasti so se bile zbudile, privalile na dan in z vso silo zahtevale izpolnjenja. Brez misli je blodil po mestu, zdaj tekal in poskakoval, zdaj se zopet ustavljal in jo iskal z izbuljenimi očmi.

– »Kje si, lepa Sulamit, da potolažiš moje srce? Prikaži se mi izza ogla, počasna in zapeljiva, tako lepo otožna. Da te vzdignem v svoje naročje in te zazibljem trudno v sladki sen. Da te umijem umazano, ogrejem premrzlo in povzdignem razžaljeno. Oj pridi, draga moja, pridi, pridi!«

Svitalo se je že, ko se je vrnil domov, pobit in klavern kot pes. Utrujen je zaspal in v globokih sanjah je našel mir in spravo. Videl je lestvo, visoko od zemlje do strmih nebes. Ozarjena je bila s svetlimi žarki in po njej so hodili angeli, gorindol, po obeh straneh. In tisti, ki so prihajali od zgoraj, so nosili življenje, tisti, ki so lezli navzgor, so nosili smrt. Vedel je, tam gori je Bog, na vrhu lestve stoji in sprejema in sodi mrtve. A spodaj je satan; na njegovem tilniku počiva skrivnostna lestva, on sprejema žive in jih pošilja v življenje s hudobnim posmehom. Vedel je, tam gori je dobro, tu doli je zlo, in dobro prihaja od hudega. Zasenčil jez roko obraz, da ne oslepi pri pogledu na božje veličastvo. Zaman si ga je obsenčil, zakaj gori ni bilo ničesar, ne Boga, ne njegovega veličanstva. ln je vedel, da ni Boga in da je dobro nič, ki se začenja s koncem. Pogledal je doli pod svoje noge in je videl satana in ga je nagovoril, ker mu je bil sosed. A satan je izginil v tistem hipu. In Elija je začutil v svojem srcu veliko bol, žalost se je zgrnila nad njim. Zastokal je v spanju in je govoril besedo bolečin.

Ko se je prebudil, je zagledal pri svojih nogah belo, gologlavo žensko. Spoznal je sosedo, ki jo je iskal vso noč. Pozabil je bil zapreti duri, in prišla je neovirano k njemu.

Elija se je začuden vzdignil. Nato je zopet legel, zatisnil oči in rekel:

– Vedel sem, da prideš! Saj je moje hrepenenje po tebi veliko; začutila si ga in si prišla! ...

Deklica se je nasmehnila.

– Smiliš se mi starček! Gotovo nimaš kaj jesti, tako si suh in slab. Jaz vem, kaj je to ... Prinesla sem ti, da se okrepčaš ...

Razgrnila je pred njim zavitek z mesom in kruhom. Ponudila mu je vina.

– Okrepčaj se! – Kako ti je ime, odkod si? Ali nimaš sina, nimaš hčere, ki bi skrbela za te? Nikogar nimaš, ubožček stari!

Pogladila ga je po laseh, tolažeč ga s sladkimi besedami. Elija je pokril z odejo obraz in je tiho, globoko zaihtel. Po tem je umolknil in planil pokonci.

– Ha, ha! Spokornik in spoznavalec!

Hitel je h klečalniku, ga prevrnil in razlomil. Svečnika z razpelom je treščil ob tla, mize razbil z železnimi pestmi. Močno posušen les je pokal in hreščal, kakor da bi očital Eliji krivico. Elija je rohnel in vpil.

– Tako si poplačal mojo pokoro? Mislil sem, da mi pošlješ svojega angela, da bi me potolažil, a ti si mi poslal tega grešnega črva! Neumen jaz, da sem te iskal! …

In kakor, da se je preplašil lastnih besed, je umolknil in zrl na razbito razpelo. Mučna tišina se mu je zdela, kakor da bi tulila na njegova ušesa.

– Kaj? je zamahnil z roko. – Neumnost vsa moja pokora ..., slepota in laž! ... Povrnila se je moja moč, zopet bom grešil brez kesanja! ...

Deklica se je čudila.

– Za Boga, kaj se vam je zgodilo?

Elija je sedel kraj nje in jo je objel.

– Ubožica! Ti misliš, da sem jaz reven, da nimam jesti! Stokrat ti poplačam tvojo usmiljenost ... Velika gospa boš, moja kraljica boš! Čuješ, ali me razumeš? Kako ti je ime, revica?

– Angela mi je ime! je odgovorila plaho in se je stisnila v njegovo naročje.

– Nič več ne boš pohajkovala po ulicah ... Bogat sem, ali hočeš biti moja?

– Hočem! je odgovorila in je vprašala: Kako pa vam je ime?

– Elija! Najprej človek, potem norec, sedaj zopet človek.

Še tistega dne se je pripravil Elija na novo življenje. Angela je bila vsa srečna in ni mogla poj miti toliko srečo.

IV.Uredi

V toplem večernem mraku je hodil Elija po bogato opremljeni sobi. Na rokah je držal Angelo, ki ga je objela in se naslonila na njegove prsi. Gledala ga v obraz in vpraševala:

– Elija, kdaj bom tvoja žena?

– Čakaj, počakaj, da vse uredim in zavedem trgovino. V nekaj mesecih bo vse gotovo in potem se poročiva. Ali me kaj ljubiš, Angela?

Smeh mu je izginil iz oči in usten, ves obraz se mu je naenkrat zmračil. Vselej, kadar je vprašal za ljubezen, ga je bilo sram. Občutil je ponižanje, s katerim je žalil svojo moč in svoj ponos, posebno če se je spomnil prejšnjih časov, ko je ukazoval, ne prosil. »Ljubi me!« je zapovedal, in ženske so ga ljubile. »Čakaj me,« jim je rekel mimogrede, in čakale so ga v sladkem trepetu, kadar je prišel. In ko mu je Angela odgovarjala »ljubim te,« ni verjel, ampak jo je z bridkim nasmehom postavil na tla.

Angela pa se je jela dolgočasiti. Mirno in redno življenje je pognalo kri v njena lica, njeni udje so postajali polni in prožnejši. Kadar ni bilo Elije doma, se je ogledovala pred zrcalom in govorila sama s seboj: »Ko bi šla taka na ulico! – Zvečer! Ponoči na ples! Ali bi noreli moški!«

Elije se je bala bolj kakor ga je spoštovala. Najrajša ga je imela tedaj, kadar ji je prinesel dragoceno obleko, lepe čeveljčke in lep klobuk. Skakala je okrog njega in ga objemala.

– Elija, moj dobri starček. Kako sem ti hvaležna, kako te ljubim!

Elija je molčal: Le prve dni svojega znanja z Angelo je bil srečen, potem ga je začela mučiti ljubosumnost. Ob tihih nočeh jo je izpraševal vse natanko o njenem prejšnjem življenju, vse podrobnosti je hotel vedeti. Dokler se ga ni privadila, je odgovarjala pokorno in plaho, potem pa je postajala nejevoljna in hladna.

– Čemu ta vprašanja? Pustiva življenje, ki mi je tuje. – Kar je bilo, se ne vrne več!

In tiho je pristavila:

– Saj te tudi jaz ne vprašujem, Elija, kako si živel, kod si hodil, kje si zapravljal svojo lepo mladost? Kaj mene to briga, a ti meni daj mir!

Elija je vedel, da je zablodil v vrtinec, katerega mu ni več rešitve. Nameraval je začeti trgovino z vinom in se oženiti z Angelo. Včasih je celo zahrepenel po otroku, pa malem kričavem Elijčku, katerega bi vzgojil in mu pokazal življenjsko srečo. Toda kmalu se je razočaral. Angela je bila malomarna in hladna, od dne do dne bolj sitna in pusta. Odreči se je ni mogel, ker jo je zares ljubil, in da bi se ne poniževal, je molčal. Ničesar ji ni očital, tiho je trpel. Včasih se je spomnil začete pokore, zamislil se je v tiste svetle dni, ko je klečal pred razpelom na bodičastem klečalniku. Lepi so se mu zdeli tisti dnevi oddaleč, želel si jih je nazaj, ampak veroval ni vanje. Sam sebi zoprn, je stiskal pesti in mrmral v svojo sivo brado: »Vse plačati, vse poravnati!«

Mislil je, da to še pride, tako kakor je nekoč hotel: Z zamahljajem roke bodo izbrisani vsi dolgovi, njegovo življenje konča skladno in srečno. Sčasoma pa je spoznal, da se plačajo in poravnajo dolgovi na drug način, in čim bolj se je zavedal, kam ga pelje življenje, tem bolj je odlagal in čakal konca. Da si olajša breme, je začel pohajkovati in pijančevati. Vinjen je včasih še slavil svojo moč in pogledal v bodočnost s smelimi očmi. Ampak izginila je ozarjena slika, kadar je zaspal, in namesto nje je videl brezupni konec, ko se je prebudil. Bil je čuden in divji, Angela se ga je strahoma ogibala. Tudi ona je čakala …

– Prodajala sem se poprej, prodajam se zdaj; In kakšen je razloček? Poprej sem bila sužnja po svoji volji, zdaj sem zaprta in privezana na pijanega starca …

Te misli so ji rojile po glavi in njena mlada kri, vajena greha in uspavank, jih je netila. In ko je slonela solnčnega popoldneva na oknu, je opazila med hitečimi ljudmi kodrastega fanta, ki je počasi stopal in se oziral po oknih. Ko je srečala Angela njegov pogled, je nehote pomignila z glavo kakor nekdaj. Fant je razumel in je prestopil prag.

– Ali nisi ti! se je začudil, ko je vstopil in videl lepo opremljeno sobo. Angela pa je molčala in ga ni zapodila.

Elija je odprl duri in je obstal na pragu. V poltemni sobi je komaj razločeval.

– Angela! je zaklical.

– Angela je bila mirna. Hotela je reči, da je fant njen sorodnik, ki jo je prišel obiskat. Toda premislila si je in je prezirno vprašala:

– Ali se čudiš, Elija?

– Ne! je odgovoril in se skoro nasmehnil fantu, ki je preplašen pobegnil.

– Ne, ne čudim se! Kriv sem jaz, ker te še nisem poročil, je pristavil obžalujoče.

Ona je pričakovala, da plane po njej in da jo pretepe v svoji besnosti. Pričakovala je to, ker je hotela, da uporabi to priliko in odide od njega. Ko ga je videla tako mirnega in mehkega, se ji je zasmilil, da je zajokala.

– Elija, odpusti! Nikoli več, nikoli več!

Elija je vstal in je važno dejal:

– Še te dni se poročiva in pojdeva odtod! Nakupim potrebnih stvari za poroko, vse pripravim najhitreje.

Bilo je že ponoči ko je Elija vstal od svoje neveste in se tiho približal durim. Oprezno je zasuknil ključ in ga je spravil v žep. Nato je pristopil k njej in jo prebudil.

– Vstani in obleci se v svatovsko oblačilo! Da pričakava dan najinega združenja vesela in praznična. Vse je pripravljeno!

Nažgal je luč in se je oblekel. Potem je pomagal Angeli, ki je malo nejevoljna izpolnila njegovo željo. Oblekla je dragoceno tenčico in obula bele črevlje. Stala je pred zrcalom in si je popravljala razpletene lase.

– Elija, na venec si pozabil! … Na nevestin venec! Ali meniš, da ga nisem vredna?

Rekla je napol poredno, napol otožno. Eliji se je zdelo, da čuje tisti mehki glas, s katerim ga je nagovorila, ko mu je prinesla kruha in vina. Prinesel je iz omare škatlico.

– Tu je tvoj venec, je rekel, kakor sem ti ga bil obljubil prvo jutro!

Podal ji je škatlico in ona jo je radovedno odprla. Ko je odvila papir, se je zasvetil zlat obroček, v obliki krone, posut s svetlimi kamenčki. Elija je izdal za njega zadnji novčič.

– Kaj si tako bogat, Elija? je kliknila veselo.

– Bogat! …

Sedla sta k mizi in jedla mrzla jedila. Pestrobojna svetilka je ožarila njiju obraza, oba lepa, lepša v neskladnem nasprotju. On bel in krepak starec, ona mlada grešnica v prozorni tenčici in z razpuščenimi lasmi. Elija je natočil kozarca.

– Angela, daj si krono na glavo, da te vidim svojo lepo nevesto, preden pijeva! …

Pokorno je vstala in šla k zrcalu. Vznemirila se je zavoljo njega in ni vedela, kaj pomeni ta nočna gostija. Njegov trdi in posilno ljubeznimi glas jo je plašil, ampak ubogala je in si pripenjala krono na glavo.

Zrcalo je viselo med obema oknoma, miza je stala ob strani. Tako ni videla, da je Elija vsul v oba kozarca strupenega praška.

– Kako si lepa! je zaklical, ko se je vrnila k mizi.

Plaha kakor jagnje je sedla kraj njega, boječ se njegovih nemirnih, motnih pogledov. Elija je vzdignil kozarec in rekel:

– Angela, ali si ljubila kdaj? Ne mislim ne, ali si ljubila koga?

Odgovorila je tiho in iskreno:

– Ljubila sem! Še mlada in nedolžna sem ljubila fanta, lepega in tihega. Pa je umrl fant in jaz sem se izgubila …

– Nisi se izgubila, Angela! Srečna si, ker si ljubila, vse ti bo odpuščeno, ker si ljubila! …

Postal je otožen. Zagledal se je v njene oči in je iskal v njih nekaj lepega, nekaj davnega. Toda hipoma je zopet poskočil na svojem sedežu, naglas se je zasmejal.

– Hej, na katero stran, ako ne veš kam? Čemu iskati razpotij?

Pogledal jo je še enkrat, živo in presunljivo, da jo je zabolelo v srcu. Hotela je govoriti, povedati nekaj veselega in razposajenega, poskočiti in zaplesati s tem dobrim starčkom. A to tiho, njej neznano veselje, je bilo kakor ujeto in zastraženo. Beseda ji je ostala na jeziku. Elija pa je zaklical:

– Pijva na srečno najino združitev! Na slovo pijva, preden odideva na ženitovanjsko potovanje … Pijva, Angela, izpijva do dna! –

Ubogala je in izpila. Elija pa ni izpil in je odmaknil kozarec od ust. Hotel jo je gledati mrtvo. V njenih očeh je bilo nekaj trudnega, v daljavo se umikajočega. In ko jih je zapirala, se je nasmehnila, prav kakor pred spanjem. Omahnila je na stol, oči odprla, ki so bile že mrtve. Počasi so lezle trepalnice narazen. Elija se je nagnil čez njo.

– Dobro je tako! je šepetal, gledajoč ji v obraz. Vse plačano, vse poravnano. Dobro je tako …

Ona se mu je zdela v smrti lepša in njemu dražja kakor v življenju. Zlata krona se je pomaknila na desno stran, črni, razčesani lasje so zadrhteli, ko se jih je dotaknil. Kakor da so bili živi in so čakali bele roke, ki jih pobrati in zveže …

Dan je že gledal na okna s svojimi sivimi očmi, nepremično strmeč in v svetlobi vedno večji. Elija se je vzdignil od mrliča in je nastavil kozarec na ustne.

– Hm, Elija, kje je zlati voz n kje so nebeški belci, da te popeljejo v nebo? Haha?

Zasmejal se je in nagnil kozarec.