Naše škodljive rastline/Bakterije

Bakterije.

Doslej smo predstavljali čitatelju brez posebnih izjem samo take rastline, ki so popolnoma v njegovi oblasti, zakaj velike so tako, da jih more vsakdo ugledati na prvi hip. Tvoja skrb bodi, da jih spoznavaš, in da jih veš ločiti od neškodljivih, in tedaj se ti ni bati kake nezgode. ,,Dobro!`` utegne nam kdo zaklicati; ,,kaj pa neštete množine onih rastlinic, kterih s prostim očesom niti opaziti ne moremo? So li te vse neškodljive?`` Res, mnogo je med njimi takih, ki nam ne napravljajo nobene kvare, ali mnogo je pa tudi takih, ki so zeló škodljive in nevarne. Nevarne so tem bolj, ker jih prosto oko ne vidi, ker človek ne ve, kje ga srečajo, in kdaj se vtihotapijo v njegov život. Nevidnega sovražnika odbijati, bojevati se z nasprotnikom, kterega ugledaš navadno prepozno, in še tedaj le po njegovem delovanju, to ni malenkost! Poleg že znanih nam velikanov se nam je boriti tudi z mičkenimi pritlikavci, ki se včasi kar nenadoma naselijo v človeka ali njegove živali in začnejo razdirati posamezne telesne dele. Najboljši opis takega nevidnega zopernika ti nič ne pomaga; zato bomo pa o njem samem prav malo govorili in tem bolj poudarjali prikazni in nasledke, ki so mu za petami, in vsaj mestoma dajali dobrih nasvetov.

Te nevidne sovražnike imenujemo bakterije, ktere niso, kakor so sprva zavoljo njihove pregibljivosti mislili, živali, temveč rastlinice, ktere prištevamo glivam. Akoravno spadajo v področje zdravnikovo in živinozdravnikovo, vendar jih ne sme prezirati knjiga, ki nas naj pouči o naših škodljivih rastlinah. Razširjene so te rastlinice tako, da ni zlahka dobiti prostora, kjer bi jih ne bilo. Najti jih je v zraku, v vodi, v zemlji in na zemlji, v človeškem in živalskem telesu itd. Mnogo jih je za naše zdravje in blagor prevažnega pomena, in o njih naj veljajo naslednje vrstice.

Z ozirom na obliko so bakterije različne. Nektere niso nič drugega, kakor okroglast mehurček, stanica, druge pa so daljše in kračje valjaste stanice, razrastle in nerazrastle niti; zadnje so včasi vijakasto zavite. Vse pa so neizmerno majhne, tako da jih moremo videti le z najmočnejšim povečalom. Sestavljene so iz prenežne kožice, ki obdaja neko slizavo vsebino. Navadno so brez barve, v nekterih pa se nahajajo tudi razna barvila.

Bakterije se razmnožujejo po delitvi tako, da se stanica preščipava, dokler ne nastaneta iz jedne glivice dve, zato jim pravimo tudi glivice-cepljivke. Ta razmnožitev se vrši silno naglo in se ponavlja brez mere in konca. V kakih 20 minutah se bakterija razdeli na dve glivici, ki se v 20 minutah zopet razcepita. V 4 urah jih na ta način nastane 4096 in v osmih 16,777.216.

Ako jim živeža primanjkuje, pomrjejo glivice ali pa si privoščijo počitka. Nova hrana jim dá novo življenje. V ugodnih okolnostih se skrči vsebina v stanici, obleče se v novo kožico in stopi iz prejšnje. Takim stanicam pravimo tros, trosje ali klično zrnice, ki se more zopet izpremeniti v bakterijo in razmnoževati, kakor smo ravnokar povedali. Trosje se odlikuje najbolj po tem, da ima debelejšo in trdnejšo kožico kakor matica. Zavoljo tega ga pa tudi huda vročina ne ugonobi tako hitro. Za glivice je seveda jako važno, da je njihovo trosje tako zavarovano proti zunanjim močem; zakaj ravno to jim največ pripomore, da se nahajajo tako pogostoma.

Na bakteriji ni opaziti nobenih različnih delov, razun že omenjene nežne kožice in slizave vsebine. Nima ne koreninic, ne stebla, ne listja, ne cvetja, pa vendar živi in se množi. Kako se vrši zadnje, to smo že povedali, o hranitbi pa hočemo tukaj povedati potrebno. Trakulja v človeškem ali živalskem črevesu na pr. nima ust, pa vendar živi in se plodi. Hrana, ki je seveda le dotični živali namenjena, ne pa omenjeni nesnagi, pripeti na sprednjem koncu za črevesno sluznico, prodira skoz zunanjo kožo, razliva se polagoma po životu in ga redi. Tako nekako živijo tudi bakterije. One nimajo v rastlinstvu toliko razširjene zelene barve, na ktero je navezana zmožnost zelenih rastlin, da si morejo pripravljati same potrebnega živeža. Zatorej popadajo živa bitja in jim kradejo kot zajedalke njihovo lastnino ter jih večkrat pokončavajo brez vsega usmiljenja. Zato je verjetno, da so vzrok hudim boleznim, in trditi smemo, da imamo v bakterijah spoznavati najhujše sovražnike našega zdravja. Iz vsega namreč, kar še bomo zvedeli o teh glivicah, moramo posneti, da niso samo slučajni spremljevalci nalezljivih boleznij, temveč da so jim pravi vzrok.

Ako se bakterije naselijo v človeškem ali živalskem telesu, pričnejo se naglo množiti in prenarejati sokove ter povzročujejo tako nalezljive bolezni. Ker pa lahko prehajajo iz života v život, prenašajo bolezen in so torej pravo nalezilo. Telo oškodujejo s tem, da mu jemljejo najboljše sokove, in da narejajo strupene, gnile tvarine. Vse bolezni, o kterih mislijo zdravniki, da izvirajo od cepljivk, imenujejo se nalezljive, prijemljive ali kužne bolezni. Kužnina so glivice same, ali pa kaka tvarina, na pr. voda, zrak, ktera je napolnjena z njimi.

Kako pa pridejo bakterije v život? Omenili smo že, da je njihovo trosje silno razširjeno. Izvali se posebno v stoječih in tekočih vodah, v kloakah (smradotokih), prekopih, vodnjakih, ceveh za napeljavanje vode, ribnikih in tomunih, kjer gnijejo raznovrstni rastlinski in živalski ostanki in odpadki. Naselijo se seveda tudi v pijače in razne jestvine, ki stojijo na zraku. Celó v vlažni zemlji, v kteri je mnogo imenovanih ostankov, niso redke. Opazovali so tudi, da je podtalna voda (podzemeljska voda) za razvitek nalezljivih boleznij jako važna, ako visoko sega in potem pade. Kedar voda nizko stoji, nastajajo prav lahko kužne bolezni. Dokler so namreč kraji, koder se razmnožujejo cepljivke, dosti vlažni, držijo se njih; ako se pa izsušijo, more jih najmanjša sapica odnesti v zrak. Tu plavajo nekoliko časa in se spustijo o mirnem zraku na kako stvar, ki ni dobro zaprta. Da pridejo tudi v človeka ali v kako žival po tem potu, to je več kot naravno! Pa tudi s hrano in pijačo jih mnogo použijemo. Mnogokrat se prilepijo bakterije na sluznico ob telesnih odprtinah in na žive rane, odkoder potem zajdejo v život.

Tu jim je sicer posteljica postlana, a vname se hud boj za obstanek med njimi in napadenim životom. Ako je ta zdrav in krepek, obnemorejo gotovo one in poginejo, predno so se začele množiti in izvrševati svoje pogubonosno delo. Je li pa život slabega zdravja in sploh bolehav, ali ako se jih pritihotapi prav mnogo vanj, in če je dotičnik sploh boleznim podvržen, ugonobijo tudi najtrdnejše telo.

Kako se postaviti v bran nevidnemu sovražniku našega zdravja in življenja? Na tako vprašanje še dandanes ni mogoče kar na kratko odgovoriti, zakaj to je le tedaj mogoče, kedar nam bodo vsi pogoji njihovega življenja popolnoma jasni. Ravno gledé na to so raziskovanja skoro še v povojih, čemur se ne moremo nikakor čuditi, ako pomislimo, da še ni dolgo, odkar se sploh vé, v kakšni zvezi so bakterije in kužne bolezni. Upajmo, da se počasi posreči za blagor človeštva vnetim možem, da razkrijejo skrivnostno življenje teh bitij in spoznajo, česa jim je potreba, in kako jih moramo pokončevati. Kar se dá že zdaj povedati o tem, srčno radi ustrežemo čitatelju, akoravno se s tem nekoliko odmaknemo od svoje glavne naloge.

Bakterije moramo uničevati v njihovih zalogah in jim zabraniti pot v život. Zato bomo izpirali smradotoke, osušali stoječe vode in močvirja, snažili stanovanje, čistili perilo in preoblačili obleko. Treba je skrbeti, da se zrak v našem stanovanju prav pogosto obnavlja, ker se odkrižamo z izprijenim zrakom mnogih bakterij, čisti pa jim ne ugaja posebno. Skaženih jedij se ne dotikajmo, da ne dobimo sovražnika tako neposredno v život. V to vrsto spadajo tudi razni pripomočki, s kterimi namerjavamo bakterije neposredno v živo prijeti; pravimo jim razkužila. Kakor v marsičem je naše znanje tudi v tem oziru precej pomanjkljivo. Sicer priporočajo celo vrsto takozvanih ,,zanesljivih razkužil``, toda mnogo jih odpravlja samo neprijetni duh, ki se razširja ondi, kjer so si postavile bakterije svojo delavnico, njihovemu življenju pa niso pogubonosna.

Doslej je sicer samo za nektere kužne bolezni dokazano, da jih povzročujejo bakterije; ker je pa njihovo število že zdaj precej veliko, moremo trditi, da so tudi ostale najbrž v zvezi z njimi. Najnevarnejše in zaradi tega tudi najbolj znane so naslednje.

Kolera

1. Kolera. O tej strašni pošasti, ki je prvotno v Indiji domá, poučil nas je dr. J. Vošnjak v koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1887. Ker pa toli zaslužni družbi raste število družbenikov z vsakim letom, nima vsak omenjenega spisa, in ker se je oglašala bolezen tudi že ob južnih mejah naše ožje domovine, naj nam ne šteje nikdo v zlo, če ugleda morda znano mu razpravo v tej knjigi.

Z ozirom na bolezen razločujejo zdravniki lahke slučaje, vsled kterih človek ne trpi drugega, kakor da se ne čuti prav zdravega, in da mora večkrat na stran, od prave kolere, kteri se pridružita drugega ali tretjega dne krč in bljuvanje. Bolniku se vglabljajo oči, muči ga silna žeja, ker mu v želodcu ne ostane niti pijača, niti jed, glas mu je hripav in se mu počasi popolnoma izgubi. Tako oslabljen, toda zavedajoč se vsega, leži bolnik, dokler ga smrt ne reši bolečin. V začetku, kedar nastopi z vso močjo, zadavi nektere že v jedni ali dveh urah, pozneje pa v 2-3 dneh. Po dosedanjih izkušnjah lahko trdimo, da se od bolnikov jedva ozdravi polovica in še tem se zdravje le počasi povrača, zakaj huda bolezen je drob jako pokvarila.

Človeka, kterega se je lotila kolera, začne včasi kmalu, včasi pa še le drugega ali tretjega dne nekaj tiščati v srčni jamici; iztrebki so se mu obrnili na mehko stran, in po črevih mu kruli. Ker se bolezen pri nekterih razvije še le črez več dnij, zlasti ako se bliža kuga svojemu koncu, more jo človek zanesti v precej oddaljene kraje, zakaj po železnici se dandanes že daleč pride v nekoliko urah. Ker pa nosi dotičnik kužilo s seboj, zboli in okuži tudi druge ljudi.

Kako je jeden sam popotnik, piše dr. J. Vošnjak, zatrosil kolero po spodnjem Štajerskem, opazoval sem leta 1856. sam. Mudil sem se domá v Šoštanju, trgu blizu koroške meje v Skalski dolini, na počitnicah; učil sem se tačas zdravništva na dunajskem vseučilišču. Slišati je bilo o koleri na raznih krajih, zlasti na Dunaju, po Ogerskem in Hrvatskem, odkoder je prestopila štajersko mejo pri Rogatcu. Nekega večera pride v Šoštanj usnjarski pomagač. Hodil je peš od Rogatca prek Šmarja in Celja. Še tisti večer obleži v Šoštanju za pravo kolero in drugo jutro je bil že mrtev. Hodil je večkrat na stran, in o polnoči sta že zbolela dva človeka v sosedni hiši, ktera je stala tikoma gnojne jame, kamor je hodil bolnik. Drugi dan pa se je bolezen zatrosila še po drugih hišah, in bilo je že 15 bolnikov, od kterih jih je 8 umrla. Pa tudi v Šmarju, Celju in po drugod ob cesti iz Rogatca v Šoštanj se je prikazala kolera, a bila kmalu zadušena, ker se je kuga že bližala koncu in ni bila več tako nevarna, kakor spočetka.

Kolera je, kakor smo že opomnili, v Indiji domá. Odondod se širi po daljnem svetu in mori ljudi. Vsakokrat so opazovali, da se pomiče po prometnih progah, po cestah in rekah, koder hodijo ljudje od mesta do mesta. Dolgo je tedaj že znano, da raznašajo ljudje kolerno kužilo iz okuženih v zdrave kraje, in morda tudi blago, ki ga prevažajo po svetu, ni gledé na to bolezen nedolžno. Ali kakšno je to kužilo, ugibali so dolgo poklicani in nepoklicani ljudje in dolžili razne stvari, dokler se ni posrečilo leta 1884. doktorju Kochu v Berolinu zaslediti kužilo, ktero je vzrok koleri. Z drobnogledom je opazil pri 500kratnem povečanju v iztrebkih, ki so mu dohajali od ljudij, bolnih na koleri, in v drobu onih, ki so za kolero umrli, vejici (,) podobna bitja, ki so se nekako gibala. Te vejične bakterije so tako neizmerno majhne, da bi jih moralo biti več tisoč nakopičenih, predno bi ugledal z neoboroženimi očmi malo pičico. Svet ni mogel takoj verjeti, da bi te mičkene stvarice imele toliko moč, a ker so se pojavile vsakokrat na tisti način, ni preostajalo drugega, kakor učenemu možu verjeti. Da bi se o svoji iznajdbi še bolj poučil in do cela prepričal, potoval je Koch celó v Indijo. Ondi, kjer je kolera prvotna, in odkoder prihaja do nas, preiskoval je zrak, vodo, živež, bivališča itd. Voda v bajerjih, kjer jo prebivalstvo zajemlje in raznovrstno uporablja, mrgoli vejičnih bakterij, zakaj stanovniki so toli nesnažni, da mečejo vanje vsakovrstne smeti, in da napuščajo tjakaj celó gnojnico in iztrebke iz stranišč. Človeku se kar gabi, ako mu pridejo pod roko taka poročila. Zdaj nam je gotovo jasno, da bolezen v Indiji nikdar ne poneha popolnoma, pa tudi ponehati ne more, ker uživajo ljudje z vodo tudi kužilo. Čuditi se utegne marsikdo in morebiti celó vprašati: ,,Kako to, da cepljivke ondi še niso zamorile vseh prebivalcev?`` Počasi, dragi moj! Ko si izkadil prvo pipo ali smodko, nisi se počutil Bog vedi kako dobro. Ponavljal si dozdevno potrebo večkrat, in polagoma se ti je kajenje tako priljubilo — seveda, če te ni za vselej ostrašil prvi poskus — da po vsakdanjem opravku težko dočakaš, da si zapališ pipico. Še marsikaj bi se dalo navesti, a že to nam pové, da stori navada mnogo. Jednako je z bakterijami v Indiji!

Cepljivke, ktere je zasledil Koch, moremo rediti v pripravnih tekočinah. Imajo li te gorkoto človeškega telesa, razmnožujejo se zeló naglo; vročina pa in hud mraz jih uničita. Poskušnje z nekterimi domačimi živalimi, kterim so dali bakterij, dokazale so, da nastanejo v njihovih črevih jednake izpremembe, kakor pri bolnikih na koleri. Te so nam torej jasna priča, da povzročujejo kolero vejične bakterije. Nadalje je s tem dokazano, da nalezemo kolero samo po teh bakterijah. Ker se glivice v človeškem životu jako naglo plodijo in po driski prihajajo iz njega, zato jih je vse polno ondi, kjer ležijo bolnikovi iztrebki. Da jih je dosti tudi v posteljni prtenini, v obleki in v obče v bolnikovem obližju, tega menda ni treba posebej poudarjati. Zato se ne smemo čuditi, da najprej zbolijo oni, ki so v dotiki z bolnikom, ki zahajajo na tisto stranišče itd.

Kolera ne razsaja povsod z jednako močjo, ampak se oglaša po nekterih krajih le mirno, po drugih pa tem hujše mori. V gorate kraje, kjer imajo dovolj čiste pitne vode, priklati se malokdaj in tudi kmalu poneha, tem bolj pa popada prebivalce močvirnatih nižav. V mestih si izbira svoje žrtve najbolj v niže ležečih mestnih delih, kamor se steka vsa nesnaga, ki pokvari vodo v vodnjakih. Tudi v ulicah, kjer so hiše prenapolnjene z ubogimi ljudmi, gospodari kaj hudo.

Ako se je kolera kam zatrosila, ne popada ljudij kar drugega za drugim, ne prizanašajoč nikomur. Na tak način bi moralo izumreti prebivalstvo dotičnega kraja popolnoma. Pripeti se res, da jih v kaki hiši le malo ostane, ali celó nobeden, navadno pa nekako izbira in sega rada na široko. Seveda je čudno, da zbolijo nekteri, ki niso v nobeni dotiki z bolnikom, kterim niti znano ni, da je njihovo življenje v nevarnosti, med tem ko ostanejo popolnoma zdravi oni, ki hodijo okoli bolnika, stanujejo v tisti hiši itd. No vsak človek ni jednako občutljiv za kužilo, in v tistem, ki je v obče trdnega zdravja, ki redno živi, ki ne trpi nobenega pomanjkanja, ne morejo se bakterije nikdar tako razmnožiti, kakor v takem človeku, ki zapravlja svoje telesne moči na razne načine. Tu naj omenimo posebno novošegne kuge, žganjepitja, ki se razširja čim dalje tem bolj po naših krajih in ljudstvo slabi. Tudi strah pred kolero zeló škoduje.

Kar smo ravnokar povedali, velja tudi na drugo stran, da se namreč kolera ne razvije pri vseh ljudeh jednako hudo. Ni vse jedno, ali se te polasti s pričetkom, ko je ravno vzpihnila kje, ali pa se priplazi do tebe proti koncu, ko že kuga ponehava; zakaj sčasoma izgubi kužilo svojo prvotno moč, in vedno več ljudij se ozdravlja, dokler se ne poslovi nepoklicani gost popolnoma. Pred kolero niso varni ne moški, ne ženske, najbolj nevarna je seveda otrokom, kterih jako mnogo umrje. V dokaz temu, da se bakterije najbolj širijo in razmnožujejo pri neki toploti, naj omenimo, da razsaja kolera po naših krajih najbolj v toplem poletju, po zimi pa navadno preneha.

Krivo bi sodil, kdor bi mislil, da se je zdaj lahko odkrižati kolere, ko nam je znano njeno kužilo. Vzemimo, da smo zatrli in uničili domá res vse vejične bakterije, ali bo vsled tega morda konec koleri? Nikakor ne! Zakaj v Indiji so se te glivice tako namnožile, da niti misliti ni na popolno uničenje, in vrh tega jim še ondotna gorkota zeló ugaja. Tam so se ljudje kolikor toliko udali v trdo usodo, kakor na pr. Francozi z ozirom na trtno uš, kjer skoro nimajo več upanja, da bi jo pokončali, temveč mislijo samo še na to, kako bi se dalo shajati poleg nje. Kakor se je kolera že večkrat širila iz Indije na vse vetrove, tako se utegne — česar nas pa Bog varuj — širiti tudi v prihodnjih dneh. Nam je torej skrb obračati na to, da se kolera ne razširja iz okuženih krajev v zdrave. Gledé na to so v prvi vrsti poklicane javne oblasti, zakaj posameznik more tu malo storiti ali pa nič.

Ako pa ni mogoče kolere ustaviti ob mejah naše domovine, in ako se je celó jela razprostirati po njej, svetujejo zdravniki pojedincu tó-le: Ne smemo se bati bolezni in trepetati pred njo, zakaj dokazano je, da strah največ škoduje, in da pograbi kolera najrajši tiste, ki se je najbolj bojijo. Nezmernost v jedi in pijači je istotako škodljiva, zakaj navadno napade bolezen ob pondeljkih največ ljudij, ker pogosto prejšnjega dne požrešujejo in kvarijo telesne moči z raznovrstnimi razuzdanostmi. Ni morda treba nikomur polagati na srce, da je nevarno zahajati v hišo ali njeno bližino, v kteri imajo bolnika, in posebno starišem je treba paziti na otroke, da ne zanesejo kužila domú. Na kmetih imajo nevšečno navado, da takoj nosijo obleko za mrličem, ne meneč se za to, na kakšni bolezni je umrl. To se naj nikdar ne dopušča, dokler ni kužilo popolnoma odpravljeno iz nje. Ravno tisto velja o posteljni prtenini in o drugih rečeh, ki so bile v dotiki z bolnikom ali mrličem. Tudi gledati in kropiti ni treba takega mrliča, ampak spravi se naj prej ko mogoče v mrtvašnico. To velja o vseh nalezljivih boleznih.

Končno še treba povedati, kaj nam je storiti, če navzlic vsej pazljivosti nalezemo bolezen. Vsaka driska ob času kolere je sumljiva. Zato se bomo, ako nas začne po malem goniti, ogibali vsake težke jedi in uživali riževo, ječmenovo ali ovseno slizavo juho, pili pa črnino ali dobro starino. Ko bi začelo kruliti po črevih, vlegli se bomo in si devali prav tople kašnate obkladke na trebuh. Hladne vode ne smete piti, temveč poprej dobro zavreto in potem ohlajeno ter pomešano s črnino ali pravim vinskim žganjem. Poslati pa morate ob jednem po zdravnika, da ne zamudite pravega časa, ko bi vam še mogel pomagati.

Ko bi bolniku, predno pride zdravnik, že tako hudo prihajalo, da bi ga začel lomiti krč in bi močno bruhal, drgajte in gnetite ga krepko po vsem životu, v usta pa naj jemlje ledú, ako ga je dobiti. Tople čaje bolniku dajati, ali ga tako pokrivati, da bi se začel potiti, to ni dobro, zakaj glavna nevarnost pri tej bolezni je v tem, da se vsled preobilne driske in bljuvanja preveč tekočine izgubi iz života in se kri tako zgosti, da se ne more več redno pretakati. Čim prej pride zdravnik, tem bolje je za bolnika.

Pri koleri smo se precej pomudili, pa še marsikaj bi se dalo povedati, zlasti o njenem razširjanju, ali to se nam ne zdi tako potrebno, in zato si oglejmo rajši druge bolezni, ktere pridejo tudi bakterijam na rovaš. To pa že tu poudarjamo, da se ne bomo dolgo mudili pri njih; zakaj kako je v obče ravnati z ozirom na nalezljive bolezni, povedali smo itak že, vse drugo pa se tiče najbolj zdravnika, po kterega je treba takoj poslati.

Tuberkuloza

2. Pljučna sušica ali tuberkuloza. Ta huda bolezen napada in pokončava zlasti v velikih mestih mnogo ljudij. Za nobeno boleznijo ne umira toliko ljudij, in akoravno ne grabi svojih žrtev kar kupoma, vendar mori pojedince brez prenehanja. Priplazi se do vsakega kraja, do vsakega spola; nje ne ovira ne podnebje, ne letni čas. V bolnikovih pljunkih se nahajajo bakterije, ki so pa precej večje od vejičnih in se takoj spoznajo od njih.

Davica

3. Davica ali difteritis. O tej bolezni nam je prinesel koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1890. prav izvrstno razpravo dr. Rakeža. Ker imenovani pisatelj sam piše : ,,Krvava je torej potreba, da se spoznavanje teh boleznij in njenih znamenj, nadalje pa pouk, kako nam je v takih slučajih ravnati, razglaša v najširje kroge našega ljudstva,`` utegnemo ustreči njegovi in gotovo tudi želji onih Mohorjanov, ki so pozneje pristopili k družbi, ako jo nekoliko skrčeno podamo blagovoljnim čitateljem.

V naših krajih se prikaže davica samo posamezno tu in tam in si rada izbira posebne letne čase, kakor na pr. pomlad ali jesen, ali pa posebno starost, na pr. nežno mladost. Vendar ni nikjer zapisano, da bi ne pobirala tudi v drugih letnih časih svojih žrtev, in da bi napadala le mladino.

Znamenja te bolezni so sledeča. Brez posebnega jasnega vzroka nastane v ustni duplini vnetica, ki se loti jedne ali pa tudi obeh bezgalk (mandeljev). Le-to vnetico spoznamo na tem, da sta bezgalki otekli in močno rudeči. Na dotični zunanji strani vratú otipljemo neko trdo bulo, ki zeló boli, ako pritiskaš na njo. — Otroci držijo tudi, da se izognejo bolečinam, vrat napet in nepremičen. A vse to jim ne pomaga dosti, zakaj kedar dihajo, govorijo, kašljajo ali jedó, občutijo vedno jednake bolečine. Ob jednem toži mladi bolnik o veliki suši v ustih, ter neprenehoma zahteva pijače. Sčasoma čujemo pri vsakem dihu neki sikajoč ali žvižgajoč glas; govor postaja hripav in polagoma popolnoma izostane, tako da mu je samo tiho šepetati mogoče. Ako se vsemu temu še pridruži neki suh kašelj, postajajo bolečine neznosne, in dihanje se zavira bolj in bolj.

V daljšem razvitku te bolezni se oteklina še znatno poveča. Ubogi otrok ne more niti ust več popolnoma odpirati, da bi odpravil obilne sline, ki se nabirajo v njih. Tudi mu ni mogoče teh slin požirati; proti njegovi volji odtekajo iz ustnih kotičev.

Rudečica vnetih mest v ustih postaja vedno temnejša. Prikazujejo se rujave, višnjeve in sivorudeče pege, in v njih vidimo večkrat črnikaste pike od sesedle krvi. Na teh pegah opažamo kmalu tu in tam belkaste ali sivorumenkaste kraste, ki bolj in bolj debelijo, razširjajo se ter v kratkem vsa obolela mesta pokrijejo. Le-té kraste se od časa do časa odlupijo, a tem hitreje se zopet ponovijo. Kedar jih bolnik izbljuje, razprostirajo prav neznosen smrad.

Vse te naštete izpremembe v ustih povzročujejo mičkene bakterije, ktere prihajajo, v zraku plavajoč, v usta in grlo ter obvisijo ondi na sluznici. Vsled njih nastane vnetica, in vsled te vnetice se napravijo kraste.

Ako se nam ne posreči kakor hitro mogoče zatreti teh glivic, rijejo vedno dalje ter pridejo polagoma do krvi in do redilnega soka. Po krvi se raztrosijo po vsem truplu ter povzročujejo povsod vnetico in prisad. V tem slučaju umre bolnik na ostrupljeni krvi.

Kraste se vedno bolj množijo in debelijo ter se sčasoma izpremenijo v smrdljiv gnoj, ki izteče iz ust in nosnic. Vrat in obraz otečeta, vročina raste, jed mu ne diši več, o spanju uiti govora ni, a pri vseh teh mukah je otrok navadno pri popolni zavesti. Zdajci poneha vročina, in z orjaškimi koraki se bliža žalostni konec. Otrok se je strašno izpremenil; obličje je bledo kakor vosek, lice upadlo, čelo ledeno, utripanje srca se jedva čuti, moči pojemajo tako hitro, da je od tega trenutka vsak up zastonj.

Pri tej bolezni je mogoča tudi druga smrt; otrok se tudi lahko zaduši.

Ako se namreč kraste razprostirajo tudi proti jabolku (goltancu), zožijo glasilno razo ter zavirajo dihanje. Glas postaja hripav, takisto tudi kašelj; pri dihanju, ali bolje rečeno pri težavnem sopenju čujemo neki žvižgajoč glas. Otroku pohaja sapa, in njegovega življenja je kmalu konec, ako zdravnik ne odpravi prej ko mogoče krast, ki zavirajo sapo, ali pa z operacijo ne omogoči dihanja.

Takšna je davica, kedar ti je pobrala ljubljenega otroka. Poprečno večje je število otrok, ki zopet ozdravijo. Najhitreje in najbolj popolno ozdravi otrok, ki je bil inače čvrst, krepek in zdrav, ako se kraste niso preveč razprostrle, in če smo previdno ter pravilno ravnali pri tej bolezni.

V takih slučajih se vrat kmalu očisti, in kakor hitro se kraste več ne ponovijo, preneha tudi vročica, in otrok more zopet prosto dihati. V osmih dneh je včasi vse v redu, ali to je redkokdaj, zakaj glivice se ne dadó tako hitro zatreti. Včasi mislimo, da je bolezni skoro že konec, ko se kraste kar znova zopet prikažejo. Treba je potrpežljivosti na vse strani, in naš trud bo obilno poplačan.

Davica zapušča mnogokrat prav neprijetne nasledke. Največkrat trpi dotičnik na nekem oslabljenju žvečilnih mišic, tudi se ga loti hromota na rokah ali nogah itd. To se more polagoma tako daleč razviti, da se moti in ovira požiranje in prebavljanje jedij, da se kvari in pači glas, in da naposled lahko nastane sušica celega života.

Takisto povzročuje davica dostikrat nedostatke v sluhu, vonju in okusu. Obolela mesta, na pr. bezgalki, strdijo se večkrat ali gnojijo; dih je smrdljiv, otrok ima naduho ter mora v spanju imeti usta odprta. Tudi opazujemo dostikrat, da kaže otrok, prebivši to bolezen, pozneje neko duševno topost, in da zaostaja v šoli in v naukih.

Iz vsega razvidimo, da je davica prav nevarna bolezen, in dasi tudi nimamo zdravila, o kterem bi mogli trditi, da vselej in v vsakem slučaju pomaga, vendar lahko skrbnim materam svetujemo, kako in kaj, da se ta bolezen zapre ali zatre. Marsikteri mamici se bo naše navodilo sicer težko zdelo, a verujte, da je to jedno najboljših in najvplivnejših.

Največkrat grešijo matere s tem, da otroke pretoplo oblačijo, da jih puščajo v pregorkih sobah, in da jih pregorko odevajo v postelji. Na ta način se mlada, itak vroča kri preveč razgreje, a potem tem lažje prehladi. Isto velja o omivanju. Od prve mladosti je treba otroka privaditi, da si omije vsak dan vrat in obraz z mrzlo (frišno) vodo. Tako dosežemo, da se zlasti vrat že v mladosti utrdi proti sleherni vremenski izpremembi.

Obleka bodi letnemu času primerna, ovratne rute pa se naj odpravijo, ker vrat preveč razgrevajo in svojega pravega namena nikakor ne izpolnjujejo. Taka ruta namreč ne pokrije nikoli vsega vratú, ali se ga vsaj ne prijema tako tesno, da bi mrzli zrak pri kakoršnemkoli gibanju ne prihajal do razgrete kože, in otrok se tem lažje prehladi. Proč torej s to nepotrebno navlako zlasti pri dečkih! Po zimi sicer lahko oviješ otroku okoli vratú volneno ruto ali šal, ali pa toplo kožuhovino, toda bolje storiš, ako ga nikdar ne razvadiš. Napačno je tudi, ako mora otrok o vsakem, količkaj mrzlem vremenu ostati v sobi in ne sme na prosto.

Povedali smo že, da so vzrok davici bakterije, ki se hitro namnožijo v ustni duplini in napravljajo ondi gnilobo. Treba je torej otroke že od mladih nog siliti na to, da si vsak dan usta in zobe popolnoma sčistijo in grlo pridno izpirajo.

S tem se odpravi vsaka nesnaga, ostanki jedij itd. Tako ravnanje je najboljši pomoček, s kterim se odpravijo iz ust nevarne glivice, a ob jednem se zapreči nakopičenje gnilih tvarin v ustih in grlu. Inače jako dražljiva sluznica se pri tem izpiranju bolj in bolj utrdi. Torej pridno grlo izpirati ali grgrati!

Ako se pa bolezen navzlic vsemu temu vendar prikaže, treba je najprej zvedeti, je li res tudi davica. Navadna in nenevarna vratna vnetica se namreč javlja na jednak način kakor davica.

Toži li otrok, da ga boli vrat, da težko požira, da ga boli glava ter mu prihaja vročica, da ima suho grlo itd., ali ako stariši opazijo, da otrok pri požiranju jedij bolestno skremži usta, treba ga takoj preiskati.

To se vrši takó-le. Mati se vsede s hrbtom tesno proti oknu in postavi ali posadi otroka tako pred se, da pada luč v njegova odprta usta. Z recljem srebrne ali cinaste žlice (plehaste so preostre) potisne mati jezik malce navzdol, tako da se prikažejo goltanec in bezgalki. Opaziš li, da sta bezgalki rudeči in otekli, treba bolnika odslej skrbno nadzorovati. To zadostuje, zakaj doslej še stvar ne utegne biti nevarna. Vsak dan preglej grlo nekterekrati na omenjeni način. Ako se v teku dnij bolečine pri požiranju povečajo, ako se izpremeni glas ter se prikažejo na nebu ali pa na bezgalkah belkaste in rumenkaste pike, in ako se tem znamenjem končno pridruži huda vročica, tedaj smemo s precejšnjo gotovostjo sklepati, da je otrok obolel na davici.

Zdaj je pa tudi čas, da stori mati nekaj zdatnejšega. Najbolje je seveda, ako takoj pokliče zdravnika. Pri tej bolezni pa je glavna stvar, da se takoj deluje zoper tiste glivice, in da se odpravijo kraste. Mati lahko začne s tem delom, predno pride zdravnik. Ona pošlji takoj v lekarno (apoteko) po karbolove kisline. Med tem si napravi iz kakega svinčnika ali lesene igle čopič, t. j. jeden konec te igle ovij z razpuljeno pavolo (šarpijo) ter jo ondi priveži z nitjo. Ta čopič pomoči v karbolovo kislino, potisni z žlico jezik navzdol ter potiplji z mokrim čopičem vsa vneta mesta, zlasti pa tiste bele ali rumenkaste pičice. To se mora v naglici zgoditi, zakaj otrok posebno v začetku ne vztraja dolgo v tem položaju. Mati si v kratkem pridobi potrebne spretnosti, da zvrši to malo delo. Čopič moraš le prav lahko pritiskati na dotična mesta, drugače se kraste odtrgajo, in dotična mesta jamejo krvaveti. Karbolova kislina samo prvikrat malo peče, pozneje ne občuti otrok nobenih bolečin. Mati in otrok se temu ravnanju kmalu privadita. Ako otrok že sam zna grlo izpirati, to lahko stori, in sicer tudi s karbolovo kislino, ki jo pa moraš v ta namen z desetkratno mero čiste vode pomešati. Vendar je bolje tako ravnati, kakor smo poprej omenili, zakaj pri grgranju se lahko pripeti, da pride nekaj te tekočine v jabelko ter ondi povzroči jako hud in bolesten kašelj. Ako mati vse to natanko stori, uporablja močno orožje proti sovražniku svojega otroka. Ona naj tega nikoli ne zamudi, kakor hitro je, ogledujoč usta in grlo, opazila ondi kako sumljivo izpremembo.

Pa tudi proti vnetici sami je treba prej ko mogoče nekaj ukreniti. V ta namen priporočajo najbolj mrzle obkladke okoli vratú, t. j. lanene prtiče, kteri se pomočijo v mrzlo vodo in pokrijejo s flanelom ali s kako drugo volneno tvarino. Kakor hitro se obkladki ogrejejo ali posušijo, treba jih je ponoviti. Ako je vnetica posebno huda, svetujemo, da deneš v vodo še ledú. Tudi je dobro, da daješ bolniku majhnih koscev ledú, ktere naj obdrži v ustih, da se ondi raztopijo, ali pa jih naj takoj pogoltne.

Otroku dajaj samo tekočih jedij, kakor na pr. toplega mleka, jajec, mesne juhe, piva, a zlasti dobrega in močnega vina. Otrok mora kolikor mogoče mirno ležati v postelji ter se ne sme vzdigniti.

Ako se bodo naše slovenske matere ravnale po tem in natančno izpolnjevale zdravnikova povelja, storile so vse, kar je v njihovi moči. Če jim pa navzlic vsemu temu nemila smrt vendar odtrga ljubljenega otroka iz naročja, bila je to volja božja!

Zobobol

4. Zobobol. Ne moremo ti povedati, dragi čitatelj, iz lastne izkušnje, kaj trpi človek, kedar ga začnejo boleti zobje. Ali bolečine so malo da ne neznosne, tako vsaj zatrjujejo oni, ki so že mnogo prestali in poskusili v tej zadevi. Dobro se spominjamo, da je naš učitelj krščanskega nauka o velikonočnem času,, ko je pripravljal šolsko mladino na izpoved in sv. obhajilo, primerjal hudo vest z zobobolom. ,,Oboje,`` rekel je, ,,je hud črv, ki neprenehoma gloje in kljuje, dokler se ga ne iznebimo.``

Zobobol povzročuje večjidel neka bakterija, ki ti raste v ustih, in ki nareja ono prevlako, ktera ti pokriva nežno mrenico ust, zob in jezika. Ako si osnažiš in iztrebiš usta še tolikokrat, vselej se ti znova zaredi glivica in napravi omenjeno prevlako. Pri vsem tem je vendar še nekaj dobrega; glivica namreč navadno nič ne škoduje. Kedar pa pride v zobovino, razdre ti zob in je vzrok hudemu bolu. Kosci jedij, ki ti ostanejo med zobmi, pomešajo se s slinami in pričnejo gniti. Vsled gnitja nastanejo razne kisline, ki odtegnejo zobovini in sklenini vapno, in na njegovo mesto se naselijo bakterije in razjedajo zob.

Osepnice

5. Osepnice. Osepnice ali kozé so zeló stara bolezen. Domá so najbrž v srednji Afriki in morebiti tudi v Indiji; dandanašnji so razširjene povsod, kamor sega svetovna kupčija. Nobeno pleme ni varno pred njimi; zamorci jih najlažje dobijo. Da so nalezljive, to je gotovo. Človek more okužiti človeka neposredno, bodisi, da se nadiha kužila, bodisi, da pride strup v njegovo telo po kaki rani, ali pa posredno s tem, da obvisi hudína na bolnikovih stvareh, ali da ostane v stanovanju, kjer je prebival. O kužilu vemo, da prehaja od bolnika v zrak, ki ga obdaja, da se nahaja v njegovih mozoljih, in da se kaj trdno in dolgo drži rečij, s kterimi je prišel bolnik v dotiko. Sploh mislijo zdravniki, da se more prenesti od prvega začetka, pa do zadnjega konca bolezni, vendar pa neki najlažje prestopi v zrak tedaj, kedar se začne tekočina kaliti v mozoljih. Ako si osepnice enkrat prebolel, ne lotijo se te zlahka v drugič; pa tudi tu najdemo izjeme, zlasti tedaj, ko si se nalezel hudíne v obilni meri. Starost ne vpliva posebno na to bolezen, veudar nas učijo izkušnje, da največkrat napada ljudi med 2. in 40. letom; a tudi onkraj te dobe ni ravno redka.

Osepnice se pokažejo včasi tako, včasi zopet drugače. Zato je treba, da se seznanimo z njenimi važnejšimi oblikami.

Enkrat ali večkrat te strese mraz, med tem ko se ob jednem hitro poviša telesna toplota; odrastli se od te dobe močno potijo. Zdaj se pridružijo bolečine v trebuhu, začneš se daviti in naposled bljuvati. Odrastli so radi zapečeni, otrók pa se loti driska. Polasti se te neka zaspanost, še večkrat pa te, lomi krč; tudi z vodo imaš težave. Silne bolečine trpiš tudi v križu in hrbtu. To traja 3, včasi 4 dni, k večjemu 6 dnij.

Zdaj ti nekoliko odleže, samo potiš se še vedno jednako. Na koži se pokažejo rudečkaste lise, ki se kmalu nekoliko vzdignejo iznad ostalega površja. Najprej jih dobiš po obrazu in glavi, potem po vratu, zgornjem delu prsij, po rokah, po ostalem truplu in končno po nogah. Tudi sluznica v ustni duplini oboli. Lise se izpremenijo v majhne mehurčke, ki se do osmega dne ognojijo. Z 9. dnevom je to končano.

Nadalje se razvija bolezen takó-le. Koža ti oteče po vsem životu, a to ne traja dolgo, zakaj že 11. dne je oteklina popolnoma izginila. Iz mozoljev v obrazu, ki so bili doslej mehki, cedi se njihova vsebina, in vsled tega postanejo hrapavi; posušijo se navadno že tedaj, ko je oteklina nehala. Po trupu so mozolji nekako sploščeni, malce vdrti in se posušijo med 11. in 14. dnevom. Na rokah se najprej povečajo, potem pa popokajo; jednako tudi na nogah. Vse to traja 3-4 dni. Kedar koža oteka, tedaj je vročica precej hujša.

Z obraza odpadejo kraste med 15. in 20. dnevom, z ostalih delov nekoliko pozneje. Koža je zdaj posuta z vzvišenimi, rudečimi grčicami, ki se počasi izpremenijo v globelice. Te izgubijo sicer svojo rudečo barvo, a plitva brazgotina ostane navadno.

V nevarnejših slučajih je bolezen taka-le. Vročica je precej hujša, bolnik se ne poti tako silno, driska pa bolj pritiska.

Drugega, nikdar pozneje kakor tretjega dne porudeči koža v obrazu, in bolnik je večkrat takemu podoben, ki je obolel za ošpicami. Črez tri dni se izpahnejo mozolji, ki so napolnjeni s kalno tekočino in tako gosti, da skoro ni dobiti prostorčka brez njih.

Okoli petega dne se vzdigne površna koža in se začne lupiti v tankih koscih. Njen spodnji del oteče zeló, zlasti na ušesih in očesnih vejah; bolnik jedva odpira oči. Pod privzdignjeno kožo se naredi neka tekočina, ki se naglo ognoji. Ta koža postane še le 11. dne hrapava, pokne tu in tam, in zdajci pride omenjena tekočina na dan. Po trupu so koze sicer prav goste, a se ne zlijejo kakor v obrazu; na rokah in večjidel tudi na nogah se to zgodi navadno. Roke in noge otečejo okoli 9. dne prav močno; to traja do 14. dne, in ako izostane, more bolniku postati bolezen jako nevarna. Tudi sline se mu kaj obilno cedijo.

Pod krastami tu ni grčic, ampak pravi turi (tvori), kteri se prav počasi celijo ter zapustijo velike brazgotine.

V najnevarnejših slučajih, ko ni na koži opaziti nikakoršnih spuščajev, začne se bolezen s tem, da te stresa mraz, in da te križ neznosno boli; zapustile so te malo da ne vse moči. V prvih dveh dneh se napolni koža s krvjo, ki sili tu in tam na dan. Okoli očij se ti naredijo črni obročki. Goltanec je strašno vnet in jezik kar ,,kuhan``; iz ust bolnik grozno smrdi. Davi se in bljuje, da je čudno; zdajci pritisne še driska, ktera odpre pot krvavim izmečkom navzdol in navzgor. Bolnikova voda je kalna in smrdljiva, kašelj pa hud. Vročina ga ne muči in tako trpi pri popolni zavesti do neizogibne smrti, ki ga reši najmanj v šestih dneh strašnih bolečin.

Včasi pride jedva do začetka, in bolezen je tudi že končana. Začetek pa je hud, zakaj vročica te strašno kuha in bolita te križ in glava; včasi začneš prav zmedeno govoriti in celó noreti. Ko je to trajalo kakih 6 dnij, obrne se ti na bolje; tu in tam se je morebiti izpahnil kak mozolj, morebiti pa tudi ne.

Pri osepnicah preti človeku nevarnost od več stranij. V prvi vrsti je kužilo samo, potem vročica, nadalje poškodovanje kože in notranjih delov. V take podrobnosti se tukaj ne moremo spuščati, le toliko še bodi omenjeno, da nobena mati naj ne zamudi časa, kedar je treba prinesti otroka, da se mu stavijo kozé. Res je sicer, da človek včasi navzlic temu vendar oboli za osepnicami, ali bolezen je lahka, in ni se bati večje nesreče.

Škrlatica

6. Škrlatica je posebno razširjena po Evropi in Ameriki, v drugih delih svetá se pokaže le tedaj, ako je bila slučajno tjakaj zanesena. Strupa še ne poznamo popolnoma, a nekaj njegovih lastnostij je znanih. Hlapen je, prehaja torej v zrak in se trdno drži neživih stvarij (obleke, postelje) ter ostane dolgo ondi, kjer je prebival bolnik. Kdaj je ta drugim ljudem najbolj nevaren, ni še določeno, najbrž pa tedaj, ko se je bolezen razvila do dobrega. Največkrat napada škrlatica otroke med 2. in 7. letom; odrastli obolijo za njo redkokdaj, in še tedaj navadno ne hudo. Večjidel se loti človeka le enkrat, včasi pa tudi večkrat. V večjih mestih so malokdaj brez nje; ondi je popolnoma udomačena. Včasi pa vzpihne in razsaja, da je strah. Jeseni so njene žrtve mnogoštevilnejše, kakor v drugih letnih časih.

Škrlatica se začenja s tem, da človeka strese mraz, da jame bljuvati in tožiti o bolečinah v glavi; večkrat ga lomi tudi krč, in njegova telesna toplota gre naglo na viš. Ob jednem toži o suši v vratu, ki ga peče in boli, zlasti kedar je treba kaj požreti; sluznica v goltancu je rudeča in otekla. To traja navadno 1-2 dni, včasi pa samo nekoliko ur. Med tem ko vročica raste, nareja se spuščaj na koži, in sicer najprej na prsih, odkoder se razširi po ostalem trupu, potem po udih, kjer je najgostejši, in po obrazu, kjer je najbolj neznaten. Obraz je navadno precej zabuhel. Okoli ust je bolnik nenavadno bled, kar posebno nasprotuje rudečemu licu. Vnetica v žrelu napreduje, in na njegovi sluznici se tudi pokaže spuščaj. Jezik, ki je bil spočetka samo ob robu bolj rudeč, oteče in se pokrije z debelim sivorumenim povlakom, izmed kterega so lahno privzdignjene rudeče brbončice (bradavice). Črez nekoliko dnij sta spuščaj in vnetica popolnoma razvita, in bolezen je dospela do vrhunca. Póvlak je izginil z jezika, in ker so se napele brbončice, zato je njegovo površje hrapavo. Mezgovne žleze ob vratu in blizu njega so navadno otekle.

Od dne, ko se je začela izpreminjati koža, pa do popolnega razvitka spuščajevega preteče navadno 4-6 dnij. Zdajci se prične koža luščiti in odpada v manjših ali večjih cunjicah s posameznih telesnih delov, in sicer v tistem redu, kakor se je razširjal spuščaj. Vročica pojema in istotako tudi vnetica v goltancu. Vse to traja jeden ali dva tedna in neha z okrevanjem.

Včasi je bolezen prav pohlevna; začne se sicer s precejšnjo vročico; ktera nadleguje človeka nekoliko dnij, a potem je vsega konec. Včasi pa je okuženje tako silno, da spravi dotičnika v nekterih urah pod grudo.

Spuščaj na koži je za škrlatico navadno prav značilen. Najprej opaziš gosto posejane rudeče pičice, ktere so jednakomerno oddaljene druga od druge in velike kakor glavica na buciki (igli) ter nekoliko privzdignjene iznad kolikor toliko otekle kože. Kmalu se zlijejo posamezni prostori v celoto, in život je videti nekako škrlatast; sem ter tja ostanejo posamične pike, ktere so bolj živo pobarvane. Te včasi precej otečejo in se morejo izpremeniti celó v mehurčke.

Kako morejo oboleti notranji deli, na pr. srce, možgani in hrbtenjača, goltanec, sklepi in obisti (ledvica), ne zdi se nam umestno tukaj razkladati, omenimo naj samo to, da preti bolniku od več stranij velika nevarnost. Zato je treba zdravnika ubogati in se natančno ravnati po njegovih nasvetih.

Kedar se je pokazala škrlatica v kaki hiši, treba je bolnika, če je le mogoče, ločiti od drugih otrok in tem zabraniti, da ne gredó v šolo. Ako se je pa že bolj razširila, mora se šola zapreti. Zeló težko pa je določiti, doklej se naj držimo takih naredeb, ker kužilo dolgo časa visi na neživih stvareh. Z druge strani pa zopet vemo, da ne prehaja rado v zrak, in tako je mogoče, da oboli v hiši včasi samo jeden otrok, ako smo ga pravočasno ločili od drugih. Da take razmere na nas neugodno vplivajo, ni treba posebej naglašati. Razkužiti je treba vse reči, ki so bile v kakoršnikoli dotiki z bolnikom, na pr. njegovo perilo, posteljno opravo in sobo, kjer je prebival. Kedar se začne lupiti koža, skoplje se naj bolnik vsak dan enkrat v topli vodi in naj ne vstane prehitro s postelje.

Šen

7. Šen ali jarbolec. Ta navadno nenevarna, pa vendar nadležna bolezen se začenja s tem, da koža oteče in porudeči. Kar se tiče mesta, ne izbira prav nič, zakaj šen nastane na obrazu, na glavi, ob pasu, na udih in zlasti ob ranah. V zadnjem slučaju je dostikrat smrtonosen. Da ga povzročijo bakterije, dokazalo se je na sledeči način. Izrezali so človeku, kterega je nadlegoval šen, kosec kože in redili bakterije. Ko so te vcepili človeškemu telesu, nastal je pravi šen.

Ošpice

8. Ošpice, dóbrce, ogrce ali pléhi so dandanašnji menda razširjeni povsod, kjer se je naselil človek. O njihovem kužilu vemo, da se obnavlja samo v človeškem telesu, da prehaja iz njega v zrak, da obvisi na neživih stvaréh, in da potuje z njimi dalje; vendar se raznih rečij ne drži tako močno, kakor na pr. strup od osepnic ali škrlatice. Prav lahko se razširja to kužilo po zraku, kar dokazuje najbolj to, ker skoro ni mogoče bolnikov tako ločiti, da ne bi oboleli tudi drugi prebivalci tiste hiše, ako so sploh navzetljivi za nje. Najbrž prehaja kužilo s kože in sluznice bolnikove v zrak in najde svojo pot v pljuča. Ker oboli človek za pšpicami navadno že v mladosti, in ker se ga lotijo večjidel le enkrat, razumljivo je lahko, da ni starih bolnikov. V velikih mestih so pojedini slučaji navadni, včasi pa vzpihne in razsaja bolezen daleč okrog. To se pripeti največkrat po zimi, ali sploh o hladnih letnih časih.

Od okuženja pa do časa, ko se pokažejo prva določna znamenja bolezni, preteče 9-10 dnij; spuščaj na koži opazujemo med 13. in 14. dnevom. Ako se naseli bolezen le na koži in nekih sluznicah, nasledki navadno niso hudi. V obče moremo trditi, da je malokdaj tako nevarna, da se je bati najhujšega.

Pravilno za ošpice je tó-le. Navadno prešinja človeka slabost, in telesna toplota poskoči nekoliko. Zdajci oboli vezna kožica v očeh in sluznica onih potov, ki vodijo v dihala; ob jednem se je izcimila tudi vročica. Ta postaja polagoma hujša, in v kakih treh dneh se naredijo rudeče lise najprej po obrazu in se razširijo v 24-36 urah po vsem životu; po trupu so gostejše kakor po udih. Omenjene lise so lahno privzdignjene in obledijo od začetka popolnoma, ako pritisneš na nje. Pozneje se približa druga drugi, a vendar se ne zlijejo; vsaka ostane omejena záse. Velike so skoro kakor leča. Lise se napravljajo 3-4 dni; zakaj med tem ko se ta razvija, začne že ona bledeti. Med tem pojema vročica, in tudi v obolelih sluznicah se je obrnilo na bolje. Zdaj začne odpadati koža v mičkenih koscih, ki so včasi tako neznatni, da človek skoro ne vé, kaj se godi na koži. S tem ponehavajo bolečine, in v dobrih 14 dneh je vse pri kraju.

Tako se razvijajo in končajo óšpice navadno; včasi pa, a to je malokdaj, umre bolnik vsled ostrupljenja prav naglo. Tudi v takih slučajih so se naredile lise po životu, med njimi pa je stopila tudi kri pod kožo. Včasi zopet je bolezen tako neznatna, da jo človek prav lahko prezre, zakaj lise so redko sejane in tudi druga znamenja so prav pohlevna.

Še nekaj o sluznicah, ki vselej prej obolijo, kakor površna koža. Nosna sluznica oteče, in njeni izločki so prav obilni, vezna kožica v očeh porudeči in se včasi prav močno napne, solze lijejo obilno, in oči so občutljive za svetlobo. Nahodna je tudi ustna duplina, goltanec, jabelko itd. Rudeče lise se pokažejo na vseh sluznicah, ktere moremo sploh opazovati od zunaj. S tem v zvezi je nahod, bolečine v grlu, hripavost in kašelj, včasi pa tudi bljuvanje in driska.

Da se lahko izcimijo vsled tega strupa tudi druge bolezni, da namreč obolijo posamezni notranji deli, tega ni seveda treba posebej poudarjati.

Skrbeti je treba, da ima bolnik dovolj dobrega zraka, in da soba ni pregorka. Postelj obrni tako, da svetloba ne pada naravnost v oči. Kedar bolnika nadleguje hud kašelj, ne dajaj mu prehladne pijače. Kdaj more zapustiti postelj, in kdaj more zopet na zrak, to je skrb zdravnika, kterega je treba kakor hitro mogoče poklicati.

Griža

9. Griža je bila že v starem veku znana kužna bolezen. Najbolj razširjena je po vročih krajih, kjer za njo neki umrje 80 odstotkov (80 od 100) ondotnih prebivalcev. V naših krajih tudi včasi razsaja, a vendar ne mori tako hudo, zakaj k večjemu pobere 20 bolnikov od 100. Kužila še ne poznamo, ali kakor vse kaže, gotovo je kaka bakterija, ki povzročuje to bolezen.

Zunanji pogoji, ki so z njo precej tesno zvezani, ti so sledeči. Zrak in tudi zemlja morata biti razmerno prav topla, in tla, posebno v nižjih plasteh, ne smejo imeti premalo vode. Kjer stanuje mnogo ljudij v tesnih prebivališčih v revščini, izcimi se lažje, kakor v prostornih stanovanjih. To se je najbolj pokazalo ondi, kjer so bili ob vojski vojaki dolgo časa nastanjeni. Ko so te prestavili, ponehala je marsikje tudi griža. Zdravniki mislijo, da se kužilo razmnožuje v zemlji, in da ne potrebuje k temu človeškega telesa. Ko je pa prišlo v život in ga okužilo, more se prenavljati v pripravnih tleh, kamor se je zatrosilo po iztrebkih. Da prehaja strup od človeka na človeka, to zanikavajo učenjaki. Starost in spol nimata za to bolezen nobenega pomena, in sploh se je človek lahko naleze. Zlasti takih, ki so slabega želodca, ali ki sploh bolujejo na hranilih, prime se kužilo lahko.

Svoj sedež ima griža v debelem črevesu, ki se ali povsod ali pa le mestoma vname. Prav navadno se izpahnejo mozolji, ki so včasi tako gosti, da ostane le malo sluznice brez njih.

Ta bolezen se začenja takó-le. Najprej opaziš neki nered gledé na iztrebke, ki navadno bolj pogosto gredó od tebe; včasi si v začetku zapečen, včasi te pa kar driska prime. Seveda to še ni nič posebnega. Splošno zdravje se ti je obrnilo nekoliko na slabo stran, po trebuhu te grize in silno te začne goniti na potrebo. Sprva se iznebiš res pravih, precej pobarvanih iztrebkov, potem pa sledi neka slizava, s krvjo pomešana tvarina, ki ima tem več krvi, čim nevarnejša je bolezen. Pa tudi potem, ko je vse to že zunaj, tiščanje nikakor ne neha, in bolnik nima skoro nobenega mirú. Vročica navadno ni posebno visoka, vendar propadajo moči prav naglo, zakaj bolnik ne more spati, ne jesti, pač pa ga muči silna žeja. Temu se pridruži včasi še bljuvanje. Ako se konča bolezen povoljno, ponehava počasi tiščanje, iztrebki dobivajo zopet navadno barvo, in splošno stanje bolnikovo se precej zboljša; v nasprotnem slučaju pa nastopi smrt. Ker je debelo črevo mnogo trpelo, izpremeni se v prvem slučaju navadna griža prav rada v dolgotrajno, ki je včasi dosti pohlevna, včasi pa zopet hujša, a v obče vendar napreduje in je vzrok slabi hranitbi posameznih delov človeškega života.

Kedar razsaja griža, izogibati se je treba takih jedij, ki motijo prebavljanje. Sploh moramo paziti na delovanje hranil in ne smemo ničesar prezreti, kar bi utegnilo kužilu ugladiti pot.

Legar

10. Legar ali mačúh je izmed onih nalezljivih boleznij, za kterimi umira dandanes mnogo ljudij, zakaj od 100 napadenih jih navadno 20 nikdar več ne ozdravi. Legarjev strup - na koncih zaokrožene, palčici podobne bakterije — pride v bolnikovih iztrebkih na prosto, in ker nareja trosje, životariti more več časa zunaj telesa. Ako so mu okolnosti ugodne, razmnoži se zeló, in prišedši v človeka, najde posteljico postlano. Tu se naglo namnoži in spravi dotičnika v nevarnost. Njegove kali pridejo največkrat z onesnaženimi jedmi in istotako z vodo, včasi tudi z zrakom v usta in potujejo dalje v čreva, kjer se naselijo. Stranišča in smradotoki (kloake) so tisti kraji, kjer najdejo bakterije, ki so prišle po naključbi tjakaj, živeža dovolj. Odtod prehajajo v zrak, vodo in tla. Da se naleze človek tega strupa naravnost od bolnika, to zanikavajo zdravniki. Z obleko, perilom in posteljno opravo se okuži človek le tedaj, ako so bile te reči onečiščene z bolnikovimi iztrebki.

Legar najbolj pospešuje nesnažnost v hišah in okoli njihovega obližja, zanemarjena stranišča in gnitje živalskih in rastlinskih odpadkov in ostankov. Besede vredno je, da se pokaže bolezen večkrat ondi, kjer so se odkopale površne zemeljske plasti. V hišah, postavljenih na tleh kakega starega mesta, pojavi se mačúh večkrat, kakor v onih, ki smo jih pozidali na celini. Navadno se vgnezdi bolezen v kaki hiši ali kakem posebnem delu te hiše in napada one, ki so najbolj občutljivi za njo. To se ponavlja večjidel leto za letom z jednako pravilnostjo. Včasi pa se zlijejo take hišne bolezni in vzpihnejo v razsajajočo kugo. Po naših krajih zboli za legarjem največ ljudij konec poletja in jeseni, najmanj pa spomladi.

Gledé na človeško dobo moremo omeniti, da napada mačeh največkrat ljudi med 15.-30. letom. Več let ko si učakal, bolj si varen pred njim, toda ako se priplazi do tebe v poznejših letih, tedaj je nevarnost tem večja. Tudi za otročja leta je nevaren in marsikje napada res najbolj otroke. Moških se rajši loti kakor ženskih; zdravih in krepkih hitreje kakor slabotnih.

O bolezni sami bi se moglo povedati tó-le. Človek postane nesposoben za kako navadno opravilo in se prav hitro utrudi. Glava je nekako težka, proti večeru navadno nekoliko boleča, slast do jedi zmanjšana, in tudi v želodcu ni vse v redu. Vse te nadloge se polagoma povišajo in so zvečer sploh hujše kakor zjutraj. Ko se začne oglašati mraz, čuti se bolnik slabega dovolj, da se vleže v postelj. Proti večeru začne zmedeno govoriti, in to tem bolj, čim hujše ga kuha vročica; jed mu ne diši nobena, muči ga žeja, jezik in usta so suha, in kolikor toliko postane tudi nagluh. Bolnik toži zlasti o tem, da ga boli glava, da ne more spati, in da ga motijo in nadlegujejo sanje; od dne do dne se bolezen hujša. V jutrih se še zaveda, a to ne traja dolgo; on pozabi vse in niti pijače ne zahteva, dasi jo tudi željno izpije, ako si mu nastavil posodo na usta. Potrebe ne čuti več in spušča vse pod se. Vedenje (obnašanje) bolnikovo nam kaže, da njegovi možgani ne mirujejo. V drugem tednu pritisne driska in nekoliko prej tudi kašelj. V tem času oteče tudi vranica (slezena), in kedar se bolnik zaveda, toži o dotičnih bolečinah. Trebuh se nekoliko napne, in večkrat je slišati neko kruljenje po njem. Na koži se naredijo lahno vzvišene, lečaste, rožnorudeče, ob robu nekoliko zaprane lise, ki v začetku popolnoma izginejo, ako pritisneš na nje, ali ako napneš kožo. Največ jih je po prsih, in sicer po spodnjem delu in po trebuhu; včasi jih pa tudi ni nikjer. Ako se konča bolezen povoljno, popušča vročica; poprej suha koža postaja vlažna, prejšnji nemir nadomestuje spanje, ki krepi bolnika, noči pa so vendar še slabe. Včasi že mislimo, da se je bolezen obrnila na bolje, a hipoma se zopet ponovi prejšnje stanje. To more trajati več tednov, dokler bolnik ne ozdravi. Sploh se vrača zdravje prav polagoma, in dotičnik je slab na duhu in telesu. Legar v tej obliki traja 3-6 mesecev in pobere kakih 20 bolnikov od 100.

Predaleč bi zašli, ako bi hoteli govoriti o vseh podrobnostih te nevarne bolezni. Prej ko mogoče pokličite zdravnika, da jo more od prvega začetka opazovati, in da se vé ravnati po tem. Sicer je to slaba stran kmetskega ljudstva, pa nikjer ni zapisano, da bi se ne mogla popraviti.

Hripa

11. Nalezljivim boleznim, ki jih povzročujejo bakterije, prištevajo učenjaki tudi hripo (ruski náhod, influenca). Po zimi od leta 1889. na 1890. je vzpihnila ta bolezen skoro po vsej Evropi in razsajala ne samo po mestih, ampak tudi po deželi. Ljudje se je v začetku niso nič kaj bali; s tujim imenom so celó šale zbijali, a ko je jela trkati tudi na njihove duri, odzvonilo je šali, na njeno mesto pa je stopila neka otožnost in skrb za naslednje dni. Ker ni izbirala niti v starosti, niti v stanu, razumljivo je lahko, da je bilo povsod ogromno število bolnikov, ki so prej ali slej zopet okrevali. Smrtna kosa ni bila hudo zbrušena, zakaj pokosila je večjidel le take bolnike, kterim so se vnela ob jednem tudi pljuča.

Znamenja te bolezni so premenljiva, včasi tako premenljiva, da bi človek mislil, da ima v dveh slučajih opraviti z dvema, popolnoma različnima boleznima. To pa za kužno bolezen ni nič novega, zakaj tudi druge se odlikujejo po tej posebnosti. To si lahko razložimo, ako pomislimo, da se ne upirajo vsi človeški deli kužilu jednako. Skoro pri vsakem človeku se začenja hripa z vročico; včasi pa te tudi ni, a to je redkokdaj. Poleg splošnih znamenj vročice so napadeni navadno tudi posamezni deli, kakor na pr. sluznica v dihalih (nos, jabelko, sapnik in njegove veje). V drugi vrsti stojijo prikazni, kterih ni mogoče drugače tolmačiti, kakor s tem, da je kužilo prav močno vplivalo tudi na živčevje. Tu sem štejemo nespečnost, velike bolečine v glavi, v hrbtnih mišicah in udih. Tudi na hranila more strup delovati, in nič nenavadnega ni, da se bolniku še le črez dolgo časa zopet povrne slast do jedi.

Hripa se širi po zraku navadno tako, da se nadiha človek tega posebnega kužila. Ne more pa se trditi, da prehaja od človeka na človeka, če tudi je to več kakor verjetno.

Hripa te nadleguje včasi samo kakih 24 ur, včasi pa tudi teden dnij, ali celó 2-3 tedne. Je li ta bolezen nevarna? To vprašanje nas seveda skoro najbolj zanima, in dasi tudi smo že prej nekoliko omenili o tej stvari, vendar ne utegne biti odveč, ako se še enkrat povrnemo k njej. V obče je hripa nadležna in neprilična, včasi tudi prav mučna bolezen, ki se navadno ugodno konča. Zlasti ob času okrevanja je treba bolniku previdnemu biti, zakaj moči se mu povračajo prav polagoma, dokler so dihala nahodna, in dokler ni želodec v pravem tiru. Po zimi ostajaj torej, dokler nisi popolnoma čvrst, v vedno jednako topli sobi, po letu pa zunaj v prosti prirodi, sicer pa se ravnaj po zdravnikovih poveljih.

Hripavica

12. Hripavica, hliptavica, dušljivi ali oslovski kašelj je znana, mučna bolezen, ki navadno ne napada pojedincev, ampak razsaja večjidel kot kuga. Najbrž se razmnožuje kužilo v človeškem telesu, pride v pljunkih iz njega in se zatrosi po neživih stvareh, kterih se je prijelo. Mogoče je tudi, da prehaja v zrak. Za hripavico oboli mladina do končanega 7. leta, in sicer deklice lažje kakor dečki, slabotni otroci prej kakor čvrsti in krepki. V velikih mestih so vedno posamezni slučaji, in to rajši po zimi, kakor po letu.

Dušljivi kašelj se začenja z nahodom, ki se razvija pri starejših otrokih počasi, pri mlajših pa naglo; jabelko je toliko zadeto, da se lahko opazuje hripavost. Otroke duši kašelj v napadih, ktere napoveduje splošna onemoglost, nemir, šeget v vratu ali jabelku itd. Polagoma jih jame tako siliti, da se primejo za kakoršnokoli stvar, ali da letijo v kak kotič. Dolgo se napenjajo in davijo, včasi celó bljujejo, predno pride nekoliko vlačne sluzi na dan. Mnogokrat se pripeti, da uidejo revežem iztrebki in voda. Napad traja včasi kakih 15 minut in se ponovi 60krat v 24 urah; navadno pa mine prej in se ne ponavlja tako pogostoma. Ko je to trajalo nekaj tednov (4-6), postajajo napadi redkejši, dokler ne nehajo popolnoma. Izmečki niso več belkasti in vlačni, temveč rumenkasti in nekako rahli. Vse to je dobro znamenje.

Hripavica oškoduje mnogega otroka za vse žive dni, zakaj zapusti mu neko naklonjenost za vnetico v dihalih, kjer je tuberkulozi pot uglajen. Tudi prepogostno bljuvanje pohabi hranila; posebno nevarno je to za slabotne otroke. Pa tudi drugi zli nasledki izvirajo iz te bolezni.

Včasi umrje za hripavico prav malo otrok, včasi pa tudi četrti del vseh bolnikov. Otroci, ki so zboleli za dušljivim kašljem, ne smejo v šolo, in skrbno in pravočasno jih ločite od zdravih, ki stanujejo z njimi v tisti hiši. Ako je vreme ugodno, naj bodo na zdravem, čistem zraku, če pa to ni mogoče, bodi soba primerno topla in dobro prezračena. Dobre, nerazvajene otroke je lahko privaditi, da zadušijo kolikor toliko napadov, kar je mnogo vredno. Med boleznijo je treba skrbeti za dobro in tečno hrano, pozneje jim pa moramo prizanašati kolikor le mogoče, dokler niso popolnoma okrevali.

Pélagra

13. Pélagra. O tej bolezni je pisal ,,Slovenski Narod`` 7. sušca 1888. leta takó-le: V novejšem času je pogosto govor o tej bolezni, ki že nekoliko let razsaja po nekterih vaseh na Goriškem, o kteri pa marsikteri čitatelj pravega pojma (zapopadka) nima in ga skoro tudi imeti ne more, ker je drugje v Avstriji nikjer ni, in ker jo sploh v Evropi opazujejo še le izza šestnajstega stoletja.

Pelagra se nahaja le ondi, kjer se koruza prideluje, kjer prebivalstvo le ob koruzi živi. V Italiji so začeli koruzo saditi sredi šestnajstega stoletja in konec istega stoletja so imeli tudi že pelagro. Na Francoskem se je udomačila koruza konec 18. stoletja, in prvi slučaji pelagre so se pokazali leta 1818. Sedaj je pelagra endemična (udomačena) po severni Italiji, Rumuniji, na otoku Krfu, v severni Španski in južni Franciji, v Avstriji na Goriškem in sem ter tja na južnem Tirolskem, torej povsod po takih krajih, kjer je ljudstvo po svoji revščini primorano, pokvarjeno koruzo zauživati kot jedino hrano; zaradi tega pravijo ti bolezni po pravici ,,mal della miseria``, revščine zlo.

Pelagra (lepra lombardica) se nahaja na Goriškem posebno v nižinah okoli Červinjana (ražun Červinjana še v vaseh Flamičel, Muscoli, Tapogliano, Scodovacca in Terzo), kjer biva jako siromašno prebivalstvo, vsled nezadostne hrane, slabe vode, nezdravega in vlažnega podnebja in brlogom podobnih stanovanj jako zanemarjeno, živeče ob dnevnem zaslužku. Zemlja rodi ondi le koruzo, ktera dostikrat ne dozori, in zato kmalu začne gniti v shrambah. A tudi dozorela koruza se pokvari, ker jo hranijo v mokrih prostorih. Dobra koruza se navadno poproda, ljudstvo pa obdrži záse le slabo, ali pa iz Italije pripeljano pokvarjeno blago, ktero povzročuje pelagro. Kakor so dosedanje preiskave dognale, zarodi se na mokri koruzi škodljiva glivica (bacterium maydis), ki daje kali omenjeni bolezni.

Človek, dobro živeč, upira se lahko dolgo tej bolezni, pri slabi hrani pa pelagra hitro napreduje. Preiskave v tem oziru še niso dovršene, a toliko so dognali, da je samo pokvarjena koruza vzrok bolezni, zakaj takoj v početku odpraviš bolezen, ako hrano izpremeniš, dà celó, ako uživaš jedi od zdrave koruze.

Bolezen se razširja na Goriškem od leta 1884. Bilo je takrat 320 težko obolelih, leta 1886. že 338, v prvih osmih mesecih leta 1887. pa 404. Po zagotovilih zdravnikov in občinskih predstojnikov smemo sklepati, da boluje poprek 25 odstotkov (25 od 100) prebivalstva za pelagro, med temi pa je 90 odstotkov težakov. Vseh slučajev tako ne zvemo, ker se občine bojijo, da bi jih vsled objave silili k raznim naredbam, ktere bi pogoltnile mnogo denarja.

Pelagra je hudo zlo, ktero treba odpraviti čim prej, tem bolje. Proračunski odsek državnega zbora je zatorej sklenil predlagati, da se poleg 30.000 gld., namenjenih za olajšavo sedanje bede na Goriškem, zlasti pa za kraje okoli Gradiške, dovoli še 20.000 gld. za odpravo pelagre.

S tem zneskom bodo skušali zajeziti in odpraviti bolezen. V ta namen se bo v prvi vrsti skrbelo, da ljudstvo ne bo uživalo pokvarjene koruze, in njeno uvažanje se bo prepovedalo. Sveža (frišna) koruza se bo sušila v nalašč za to prirejenih sušilnicah ter hranila v posebnih skladiščih, ki jih bodo zgradili v ta namen. Napravile se bodo tudi peči, da si bo prebivalstvo, razun vsakdanje polente, pripravljalo tudi druge hrane, zlasti kruha itd.

Vsakdo bo pač želel, da bi omenjene in primerne druge naredbe koristile, ker je pelagra res ostudna bolezen. Kogar se prime, ovira mu prebavljanje ter povzročuje bolezen živcev, slabost, pobitost, naposled, včasi že pred tretjim, skoro vselej pa pred sedmim letom otožnost, blaznost in potem smrt. Ker se pri tej bolezni na koži pričnejo gobe, pravijo ji tudi ,,milanska roža`` ali ,,milanski garji``.

Povratna mrzlica

14. Povratna mrzlica sicer ne nastopa pogosto, toda kedar jame razsajati, vselej je precej razširjena. V krvi ljudij, od te bolezni napadenih, nahajajo se neizmerno tanke vijakasto zavite niti (bakterije), kterih ni opaziti ne poprej, ne pozneje, ker razpadejo v mičkene mehurčke.

Črna kuga

Marsiktero bolezen, ki trpinči in pogublja človeški rod, imenovali bi še lahko, a hoteli smo samo najhujše in najnavadnejše kratko označiti, da čitatelji spoznajo, kakšni sovražniki so bakterije. Za nameček naj povemo še nekoliko o črni kugi, ki je v prejšnjih stoletjih večkrat morila, da je bilo groza. Bog odvrni tako šibo od nas! Poslušajte, kaj se nam pripoveduje o črni kugi na Dunaju!

15. Jako so se prestrašili Dunajčanje, kakor nam pripovedujejo zgodovinarji, ko jim dojde glas, da se je na Ogerskem prikazala kuga. Pa kak je bil še le strah, ko se prihodnje leto, t. j. leta 1679. strašna bolezen preseli na Dunaj! V predmestju Leopoldskem so najprej zapazili morilko. Plazila se je nekaj časa po predmestjih in obiskovala le bolj stanovanja revežev; mislili so torej, da ima bolezen svoje korenike v nesnažnosti in zanikarnosti revežev, kar drzno prestopi tudi prag bogatinov in se vseli tudi v palače velikašev!

Gospoda in tujci so bežali iz mesta, in poslanci tujih vlad so hiteli vsak na svoj dom, da bi utekli smrti. Verno ljudstvo je hitelo v množicah v cerkve, da poprosi pomoči onega, kteri jedini more pomagati; mrtvaški zvon je pel neprenehoma. očitno so oklicovali, da je treba bolnikom strežajev, in da primanjkuje ljudij, ki bi pokopavali mrtvece; očitno so ponujali visoke, visoke plače onim, kteri bi se ponudili taki službi. Toda zastonj! Siliti je morala gosposka ljudi in jih loviti po kotih za taka opravila; celó zdravnike so morali loviti in jih siliti k bolnikom v bolnišnice. Naposled so izpustili vse jetnike, da bi po bolnišnicah stregli bolnikom in umirajočim in bi pokopavali mrtvece. Že so bile bolnišnice polne, marsikterega je morilka dohitela na ulicah; v mestu in po predmestjih, na trgih in po ulicah in hišah, povsod je bilo vse polno bolnih, umirajočih, mrtvih.

Govorica je le bila: ta je umrl, oni umira, po onem bo kmalu! Kakor v vojake, lovili so ljudi, da so mrtvece pokopavali. Ti so drdrali s svojimi vozovi po ulicah, nakladali mrtve in umirajoče vse na jeden kup in jih sipali v jedno jamo.

Na ulicah je vse hitelo, vse teklo, kakor bi jim gorelo za petami. Skrbno so se varovali, da ni drug drugemu prišel preblizu, dotaknil se koga in se tako okužil; zapuščene so bile torej tudi cerkve, zapuščene izpovednice, kjer bi bili reveži mogli dobiti jedinega tolažila.

In kaki prizori na ulicah! Tukaj hiša zaklenjena, vrata in okna priprta, ker je vse pomrlo v njej; pred ono je ležalo nakopičenega blaga, obleke in hišnega orodja, lepega in slabega, brez reda drugo vrh drugega. Tam zopet so vzdigovali ravno na voz umrlega očeta, na pragu je čepela njegova žena v zadnjih dihljajih, temno je zrlo vodeno njeno oko za njim, okrog nje pa je lazilo malo dete, jokaje objemalo mater in okuženo kmalu obležalo mrtvo. Tam je letelo število otročičev za vozom, na kterem so jim stariši in znanci ležali mrtvi, kakor polena drug vrh drugega nakopičeni. Naposled se je vlačilo toliko malih zapuščenih sirot po mestu, da jih je dala gosposka na deželo peljati in tam skrbeti za nje.

Tako silno je razsajala nemila črna smrt, da jih je od meseca prosinca do listopada samo v mestu umrlo 49.486, še več pa v predmestjih. Zapustila je naposled strašna morilka Dunajčane. Preiskovali so hiše in po njih so našli še veliko, veliko trupel, seveda že na pol gnilih, nekaj kar v posteljah, veliko na tleh; sorodniki so jim pomrli, posli jih zapustili, ostali so brez jedi, brez pomoči, in tako so vzeli strašen konec.

Res strašen vzgled božje kazni! Taka šiba pa ni zadela le posameznih mest in krajev, ampak je romala večkrat od mesta do mesta, iz dežele v deželo po vsej Evropi. Tudi naše kraje je večkrat zadela., zlasti v Ljubljani je razsajala večkrat. Vzroka torej imamo, da pri cerkvenih molitvah prav iz dna svojih src kličemo: ,,Gospod, reši nas kuge!``

Vranični prisad

16. Tudi domače živali so podvržene mnogim kužnim boleznim, izmed kterih prehajajo nektere celó na človeka. Živinorejce zanima v prvi vrsti ona bakterija, ktera povzročuje vranični prisad, črm ali črmníco. Ta glivica napada najrajši goveda, toda nikjer ni zapisano, da se ne porodi tudi na drugih domačih živalih, na pr. na konjih, svinjah, kozah in ovcah. Večjidel napada črmnica živino, ktera stoji v zaduhlih, nizkih in prenapolnjenih hlevih, ktera dobiva smrdljivo, gnilo vodo, in ktero krmimo s pokvarjeno in plesnivo klajo. Izcimi se najrajši o hudi vročini in se otovrej tudi najprej prijemlje drugih živalij in tudi ljudij. Močna in dobro rejena živina je največkrat žrtev te strašne bolezni, ki jo ugonobi včasi v nekoliko minutah. Začne se opotekati, pade na tla, zvija se in pogine.

Največkrat pa traja bolezen nekoliko ur. Živali ne diši nobena krma, izpreletava jo mraz in vročina, pogosto se stresa, hitro sope in se zvrne po tleh. Nekteri se cedi kri iz nosa, gobca in iz zadnjice. Zunaj ni na bolnem govedu opaziti navadno nobenih znamenj. Včasi se mu pa naredijo zarudele lise na jeziku, v gobcu in celó na vratu in v danki. V začetku so majhne in neznatne, ali kmalu se jih zlije več v precej obširno liso ktera postaja polagoma višnjeva. Na teh se izpahnejo mehurčki, ki počasi popokajo. Iz njih teče neka sokrvica, in ker pritisne prisad, izpremenijo se v razjedajoče ture (tvore ali uljésa), ki umorijo žival v nekoliko dneh.

Crknjena žival ima temno, gosto in smrdljivo kri; vranica ali slezena je čisto predrugačena in zeló napeta, in mrhovina se jako hitro razseda in usmradi. Brez premisleka in obotavljanja jo je treba zakopati, kakor hitro mogoče, na kakem samotnem prostoru, kožo ji križem prerezati in posuti z živirn vapnom. Crknino položite globoko in zasujte jo dobro ter sploh pazite, da ne morejo do nje druge živali, na pr. svinje in psi. Tako ravnajte tudi z raznimi odpadki bolne ali crknjene živine. Morda ni treba omenjati, da živine, ktera je obolela za vraničnim prisadom, ne smemo klati, zakaj takšno meso zastrupi človeka. Kako nevarna je taka mrhovina, sledi že iz tega, da more celó muha prenesti strup na človeka in ga zastrupiti, kar se je tudi že dogodilo.

Kako ti je postopati, ako si opazil vranični prisad pri živini? Najprej moraš to naznaniti županu ali okrajnemu glavarstvu; ako bi tega ne storil, zapadeš gotovo kazni. Kar nemudoma loči tudi zdravo od bolne živine in ne puščaj, da bi domačini hodili v oba hleva. Kdor oskrbuje bolno živino, naj si vsakokrat osnaži roke z mlačno milnico (žajfnico) in se sploh naj dobro očisti. Hlevi se morajo popolnoma izkidati, očistiti in najmanj 14 dnij pustiti na prepihu. Živino, ktera je stala v okuženem hlevu, ali ktera je bolezen celó prestala, operi z dobrim lugom. Gledati ti je treba tudi na razno posodo, ki ti je rabila pri bolni živini. Kar je železnega orodja, razbeli ga v ognju, svojo obleko pa vrzi vanj.

---

Za vraničnim prisadom ne zboli človek samo tedaj, ako je sedla muha ali kaka druga žuželka nanj, ki je bila prej v dotiki z bolno živino ali posedala celó po mrhovini, temveč tudi tedaj, ako si užival meso ali mleko od bolnih živalij. Tudi koža, dlaka, parklji in iztrebki prenesejo črmníco večkrat na človeka; dokazano pa še ni, da se je more tudi nadihati. Sploh se ta bolezen človeka ne prime posebno rada, varen pred njo pa vendar nikdo ni. Zlasti mesarji, krznarji in sploh taki ljudje, ki podelujejo dlako, trpijo največ od nje.

Na zunanji koži, kamor je prišel strup, začne se bolezen navadno med 4.-7. dnevom z majhno rudečo liso, ki ima v sredi črno piko, in ki nekoliko skeli. Iz nje se razvije krvav mehurček, ki hitro pokne, posuši se in izpremeni v rujavo krasto. Koža okoli tega središča se napne, postane modrorudeča, trdna in trda, in včasi se izpahnejo na njej mehurčki, veliki kakor konopna zrna. Oteklina se širi vedno dalje, ob jednem se vnamejo mezgovnice, mezgovne žleze nabreknejo in postanejo boleče. Ako je ostalo bolniku življenje, odjenjava vnetica, kraste se odluščijo in zapustijo precej velike brazgotine.

Drugače pa je, ako je zašel strup v želodec. Bolezen se razvija hitreje; trese te mrzlica, prevzame te neka slabost, bolijo te udje in glava, sili te na bljuvanje, in tudi driska pritiska. Včasi se pokažejo na koži majhne nabrekline, in iz ust in nosa udarja kri. Vse to traja včasi samo nekoliko ur, včasi pa tudi več dnij in se konča navadno s smrtjo. Ker je črmnica tako nevarna bolezen, zato moramo biti previdni, da ne pridemo z njenim strupom v dotiko.

Goveja kuga

17. Goveja kuga ali devetogubnica je našim govedom zeló nevarna, ker je med vsemi najbolj nalezljiva, in ker se prav hitro širi od živali do živali. Ne napada pa, kakor se je dolgo mislilo, samo goveje živine, ampak prehaja tudi na ovce in koze; od ovce gre na ovco in zopet na govedo. Posebno leta 1863. je razsajala devetogubnica med ovcami po Kranjskem in pozneje tudi drugje. Dasi tudi še ni popolnoma dokazano, da jo povzročujejo mičkene glivice, vendar so vsi strokovnjaki (zvedenci) tega mnenja, čemur se ne moremo čuditi, ker izvirajo najbrž vse kužne bolezni od glivic.

Pri nas se ta kuga nikdar ne izcimi; k nam jo vselej zanesejo goveda, prignana s Turškega, Vlaškega ali Ruskega. Dolgo so mislili, da se bolezen izcimi sploh na nepreglednih planjavah južne Rusije, a zdaj vemo, da tudi tjakaj pride od drugod. Kje je prav za prav prvotno domá, dandanašnji še ne vemo, najbrž pa pravo zadenemo, ako pritegnemo onim, ki je iščejo daleč tam v osrednji Aziji. Že od pamtiveka je ta bolezen uničevala govejo živino in marsikteri deželi vsekala krvave rane, zakaj včasi je ugonobila daleč okrog vsa goveda. Od leta 1861.-1873. je podavila goveja kuga na Ogerskem 165.732 glav goveje živine. Ako računimo rep po 50 gld., dobimo velikanski znesek 8,286.600 gold. Najbolj se je razširjala po zapadni Evropi ob vojskah, ko so za vojaki gonili po cele črede goved, prignanih iz omenjenih krajev. Devetogubnica je našim govedom bolj nevarna, kakor onim, ki se pasejo po neizmernih stepah, zakaj ta jo še precej lahko prebolijo, naša pa navadno poginejo. Pa ko bi tudi tega ne bilo, zahtevajo postave, da ugonobimo tako živino.

Znamenja goveje kuge so naslednja: Govedo neha jesti in prežvekovati, po životu pa se začne tresti. Njegova kožna toplota se pogostoma izpreminja; zdaj je koža mrzla, kmalu zopet vroča. Smrček je vroč in popolnoma suh; molzne krave izgubijo mleko. Živina je žalostna in nekako omamljena; včasi pa tudi nepokojna, prestopa zdaj na desno, zdaj na levo, koplje z nogami in tuli. Pridruži se tudi huda vročica, vsled ktere poskoči žila na 90-100 udarcev v jedni minuti. Kravam zateče sluznica v nožnici, in tu pa tam se vidijo na njej rudeče lise, ali pa se nahaja pod njo sesedla kri. V gobcu je sluznica rudeča in vroča; na zgornji čeljusti in dlesnu se naredijo temnorudeče pege, kterih barva se polagoma izpremeni v sivkasto ali sivkasto-rumeno. Iz omenjenih peg nastanejo kmalu neznatne ranice, in iz gobca se cedi mnogo sluzi in slin. Oči so rudeče, in iz njih tečejo vedno ostre solze, vsled kterih izpade dlaka pod očmi; zato pravijo ljudje: živina se joče. Sluznica v nosnicah je rudeča; iz nosa teče v začetku neka vodena, pozneje pa slizava tekočina, in žival nekoliko pokašljuje.

Omenjena znamenja se kmalu shujšajo. Govedo postane popolnoma omamljeno, slabotno in trudno, kakor da bi bilo na pol mrtvo. Ako mu pritisneš na hrbet ali križ, naznanja hude bolečine. Dihanje je jako pomnoženo in naglo, živina stoka in ječí; kašelj je boleč, gost in kratek. Dva ali tri dni po prvih znamenjih bolezni žival ne žre in ne prežvekuje več, in njeno blato, ki je bilo v začetku trdo, postane mehko, potem vodeno, s krvjo pomešano in smrdljivo ter gre le s hudo silo od nje. Ko se bliža strašni konec, izpremenijo se iztrebki v neko riževo, belkasto vodo, ki gre sama ob sebi od živine. Žival hitro hujša, dlaka se ji ščetini, oči se ji vderejo, in iz njih tekó neprenehoma solze; zdaj leži z naslonjeno glavo in pogine med četrtim in sedmim dnevom. Breje krave navadno izvržejo.

Zdravila tej bolezni doslej še ne vemo. Najboljše je ostro na to paziti, da se kuga ne širi dalje. Zato so ob takem času kužni kraji zaprti za vsako kupčijo z živino, z živinskimi odpadki in s krmo. Iz takih sumljivih krajev, kjer se ta bolezen večkrat pokaže, sme se živina le na nekih, za to odločenih mestih goniti črez mejo, kjer mora ostati nekaj dnij, da se vidi, je li zdrava ali ne.

Zaradi večje varnosti se mora pobiti vsa goveja živina onega hleva, kjer se je pokazala ta bolezen, bodisi bolna ali zdrava. Ako 21 dnij potem, ko je poginilo zadnje živinče, ni zbolelo nobeno več, moremo misliti, da je v onem kraju konec kuge. Potem moramo hlev razkužiti. Gnoj morate namreč izkidati, tla razkopati, prst izvoziti iz hleva in vso stajo morate nasuti z novo prstjo. Zid morate ostrgati in znova pobeliti; jasli, gare in vso posodo, ki ste jo rabili v hlevu, morate dobro oprati z lugom. Tudi klajo in steljo, ako je bila nad hlevom, morate odpraviti in jo smete le konjem pokladati ali nastiljati.

Volčič

18. Velikega pomena v narodnem gospodarstvu je ona kužna bolezen, ki se pojavlja s tem, da se izpahnejo mehurčki in mozolji na sluznici v gobcu in na koži na svitku in med parklji raznih domačih živalij. Najbolj navadna je pri goveji živini, pa tudi pri ovcah, kozah in svinjah jo opazujemo pogosto, redkokdaj pa pri konjih in perotnini. Znana nam je kot volčič ali sajevec v gobcu in na parkljih (parkeljnica). Pri nekterih živalih se rajši pokaže v gobcu, pri drugih na parkljih, tretje pa obolijo v gobcu in na parkljih; pri kravah nastanejo večkrat istočasno jednaki mozolji tudi na vimenu in na sescih. Dasi tudi volčič ni tako nevaren, kakor marsiktera druga kužna bolezen, in dasi ga živali večjidel prebolijo, vendar povzročuje veliko škodo, ako pomislimo, da živali vsled te bolezni zeló shujšajo, da jih več časa ne moremo rabiti za delo, da mleko nima nobene cene, in da je omejena kupčija tako dolgo, dokler ni bolezen popolnoma ponehala.

Da je volčič nalezljiva bolezen, že dolgo vemo; vzrokov so mu iskali v nagli izpremembi vremena, v pokvarjeni in od glivic onesnaženi hrani, in v pokvarjeni, dostikrat iz luž zajeti vodi. Dolžili so tudi trde, s prodom posute ceste, po kterih so gonili živino itd. Vse to je vendar pomanjkljivo, če preudarimo, da se bolezen večkrat prav naglo širi po kakem okraju ali deželi, kjer z živino prav različno ravnajo. Zato jo pripisujejo zvedenci bakterijam.

Okužiti se morejo živali na razne načine. Največkrat se zgodi to na semnjih, na pašnikih, v hlevih, na napajališčih in na cestah in potih, po kterih je hodila bolna žival. V daljne kraje zanesejo sajevec bolne živali, ki so prišle tjakaj po železnici. Dokazano je, da se zatrosi tudi po ljudeh, po raznih drugih živalih, po obleki, gnoju, krmi in stelji, ako so bili v dotiki z bolnimi živalimi. Kužilo je zeló trdovratno; v okuženih in ne razkuženih hlevih ostane po več mesecev in more okužiti živali, ki so prišle na novo tjakaj. Taisto velja tudi o železničnih vozéh, po kterih se je prevažala bolna živina, ter o krmi in stelji, ako je ostala v hlevu. Bolezen se najbolj širi ob prometnih cestah in potih in napreduje tem hitreje, čim več jih je, in čim živahnejša je živinska kupčija. Po letu so ji pota bolj uglajena, kakor po zimi.

Pri goveji živini se začenja volčič z vročico, ktero ljudje navadno prezrejo. Sluznica v gobcu porudeči in izloča obilne sline tako, da se živali penijo; jesti jim ne diši, tudi prežvekujejo le včasi in bolj po malem; molzne krave dajejo manj mleka, in še to je nekako rumenkasto, grenko, oskutno in se lahko sesede. Po dveh, treh dneh se izpahnejo na zeló rudoči sluznici, zlasti na ustnicah, na dlesnu, ob robu in na spodnji plati jezika, včasi tudi po žrelu beli ali belkasto-rumeni, kakor konopna zrna veliki mehurčki, ki hitro dorastejo do grahove, ali celó do lešnikove debelosti in se včasi zlijejo v večje mehurje. V začetku so napolnjeni z neko vodočisto, pozneje kalno tekočino. Včasi se napravijo mozolji tudi na smrčku in na sluznici v nosnicah. Ko se je to zgodilo, pojenja vročica, mehurčki pa popokajo v nekolikih dneh in se začnejo čistiti in celiti. Med boleznijo se goveda penijo, in to dostikrat tako obilno, da se jim debele niti slin cedijo iz gobca. To je največja ovira, da ne morejo kakor sicer segati po krmi; včasi pa tudi požirati ne morejo. Vsled tega morajo shujšati, zlasti ako bolezen dolgo traja. Če je bila posebno huda, izvržejo breje krave.

Pri govedih ostane bolezen redkokdaj samo v gobcu, navadno se ji pridruži še volčič na parkljih (parkeljnica), ki se včasi tudi najprej pokaže. Na svitku parkljev, zlasti pa med njimi izpremeni koža svojo barvo in postane rudeča, otekla in boleča. Goveda stopajo okorno, prizanašajo dotični nogi, kolikor morejo, in rada ležijo, ako se je bolezen vgnezdila na več nogah. Potem se naredijo kakor v gobcu mehurčki in mozolji, ki so napolnjeni z neko mastno, rumenkasto tekočino. To traja 2-3 tedne, ako pa noge druga za drugo obolijo, tudi več tednov. V nesnažnih hlevih, pri neprimernem zdravljenju, in ondi, kjer se goni živina po trdih, s prodom posutih cestah ali po strniščih, nastanejo lahko prišči, ki se dolgo ne zacelijo.

Mleko bolnih krav, posebno ako so se pokazali mozolji tudi na vimenu, je zdravju škodljivo. Zlasti otrokom se izpahnejo mehurčki po ustnicah, jeziku in goltancu, včasi pa tudi drugje. Tudi surovo maslo in sir sta škodljiva. Kuhano mleko ne škoduje.

Za volčičem goveda navadno ne poginejo; le slabotne živali, ki so že prej bolehale, in pa teleta ga ne prebolijo. Včasi pa tudi kolje in mesari, da je strah.

Ovce in koze obolijo redkokdaj v gobcu, kjer se jim naredijo mehurčki na brezzobi zgornji čeljusti. Na parkljih se jim navadno ne izpahnejo mozolji, ampak iz vnete kože na svitku in med parklji se poceja neka kalna tekočina, ki se izpremeni v kraste. Ovcam se vnamejo in ognojijo včasi tudi prsti v parklju.

Pri svinjah je sajevec v gobcu redka prikazen; ako pa obolijo, naredijo se jim mehurčki tudi na rilcu in okoli njega. Parkeljnica jih pa prav mnogokrat nadleguje, in ravno po svinjah se zatrosi ta bolezen največkrat v druge kraje. Ako jih gonijo po trdih in mokrih cestah, vnamejo se jim včasi noge tako, da jim odpadejo parklji. Kar se tiče bolezni same, prebolijo jo ovce, koze in svinje ravno tako, kakor goveda.

Konje napada volčič malokdaj, zato se nam ne zdi potrebno, posebej o njem govoriti. Le toliko bodi omenjeno, da je včasi prav hud, in da napadene živali okrevajo še le po dolgem bolehanju.

Perotnina, ki je bila v hlevih, kjer stoji bolna živina, naleze prav lahko bolezen. Puranom in kokošim se napravijo mehurčki po jeziku in žrelu, kokošim pa še posebej na nosni sluznici, okoli očij in po grebenu, gosem pa po nogah, zlasti na plavni kožici.

Bolnemu živinčetu skrbi za mehko, čisto steljo, ne goni ga na trde ceste ali na mokre pašnike, dajaj mu mehke krme, kuhane repe in korenja, za pijačo pa vodo z otrobi; svinjam ustrežeš z odpadki od mleka, kislim mlekom in otrobi, ako pa bolujejo v gobcu, dajaj jim kake kiselnate pijače. Kako treba zdraviti domače živali, to je skrb živinozdravnikova, in kako treba postopati, da bolne živali ne okužijo zdravih, za to skrbi gosposka. Tvoja pa bodi skrb, da dobro strežeš bolni živini in se ravnaš po tem, kar ti velevajo postave.

Ovčje osepnice

19. Kakor ljudi, napadajo osepnice tudi razne domače živali. Ne smemo pa misliti, da ima vsaka vrsta domačih živalij svoje posebne osepnice, temveč kozé so, tako trdijo učenjaki, samo dvojne — človeške in ovčje. Morda so ravno zaradi tega ljudem in ovcam najbolj nevarne, med tem ko jih prebolijo ostale živali, ki so jih nalezle ali od človeka ali od ovce, navadno prav lahko. Zato si oglejmo to bolezen najprej ondi, kjer se pojavlja prvotno, t. j. pri ovcah.

Živali začne izpreletavati vročica, žile jim bijejo hitreje, in dihanje jim je malo da ne podvojeno. Včasi se tudi tresejo in drgečejo, nočejo jesti in prežvekovati, postanejo klaverne in slabotne in nektere v križu prav občutljive. Solze jim lijejo obilneje, in obilneje se jim nareja tudi slina in poceja smrkelj. Vse to še nikakor ne kaže bolezni. Drugače pa je, ako v okolici razsajajo osepnice, ali ako so se celó že vgnezdile v čredi. Takrat so taka znamenja sumljiva, in to zlasti tedaj, kedar je bila vročica precej huda.

Prvi ali drugi dan po vročici se naredijo na koži, posebno po takih mestih, ki nimajo ali vsaj nimajo pregoste volne, zlasti na glavi, okoli očij, nosnic, po ustnicah, po notranji strani nog, na prsih, trebuhu in repu mičkene, rudeče grčice, ki se počasi izpremenijo v mozolje. Redkokdaj se izpahnejo mozolji v gosti volni ali celó na sluznici v gobcu in žrelu. Kjer sedijo koze gosto druga poleg druge, oteče tudi koža. Ko so mozolji gotovi, odjenja vročica ali pa tudi poneha popolnoma.

Mozolji so napolnjeni z neko vlačno, brezbarvno ali rožno-rudečo tekočino, ki se pozneje skali in ognoji. Med tem ko se vsebina tako preobrazuje, muči živali zopet vročica, in imenovani izločki tečejo še obilneje. Za nekoliko dnij se začne koža sušiti. Napravi se najprej v sredi rumenkasta, svetla skorjica, ktera pozneje porujavi in se raztega na vse strani, dokler ni pokrila prejšnjega mozolja. Črez 5-6 dnij se odlušči in zapusti primerno globelico v koži. Ko se jamejo delati skorjice, popušča vročica, in tudi druge prikazni ponehavajo, živalim pa se povrača polagoma prejšnje zdravje.

Bolezen traja za posamezno žival približno 3 tedne; ako pa se, kar je skoro navadno, ne nastavijo vse grčice ob jednem, nekaj dnij več.

Ako je bilo istočasno okuženih več ovac, razširi se bolezen naglo na vso čredo. Če je pa obolelo le nekoliko živalij, in če je bila bolezen lahka, prezre jo človek, in tako se more zgoditi, da ostane čreda dolgo okužena, zakaj bolezen se pokaže še le več dnij po okuženju.

Take so navadne ovčje osepnice; izjeme so obrnjene ali na boljšo, ali pa na slabšo stran. V prvem slučaju se izpahne tu pa tam kak mozolj, ki se niti ne ognoji, temveč posuši, ali pa se naredijo le trde grčice, ki se za nekaj dnij odluščijo in popolnoma izginejo. Takšne osepnice ovce lahko prebolijo, vendar so za nje velikega pomena, ker se jih pozneje ne primejo hujše.

Ako se imajo razviti hude osepnice, naznanja se to z zeló močno vročico, ki ostane zmirom jednaka in se tedaj, ko se mozolji gnojijo, še poviša. V takih slučajih se naredijo mozolji tudi v gosti volni in sploh malo da ne po vsem životu gosto drug poleg drugega, in koža se izpremeni v neko gnoječo se površino. To more segati tako daleč, da je koža mestoma popolnoma uničena, in da odpadejo ovci ušesa, ustnice itd. Take živali že od daleč smrdijo. Navadno se jim napravijo mozolji tudi na sluznici v gobcu, goltancu, jabelku, sapniku in njegovih vejah. Tej bolezni se pridružijo še druge, in žival pogine prej ali slej.

Istočasno morejo trpeti ovce tiste črede tako ali tako, vendar se mlajših in dobro rejenih hude osepnice nekako ogibljejo in rajši napadajo stare in slabotne živali.

Ovčje osepnice so sploh nevarna bolezen, ktera ti more pobrati, ako se je kot kuga ugnezdila v čredi, celó pri dobrih razmerah 10-20 odstotkov, t. j. 10-20 ovac od 100. Razun te izgube in izgube na volni imaš še drugo škodo, ki izvira odtod, da mnoge živali vsled te bolezni še dolgo bolehajo, navadno izvržejo, da so oslepele na jednem ali tudi na obeh očesih itd. Stare in slabotne ovce in jagnjeta poginejo pa v večjem številu, ako so se jih lotile hude kozé; 30-50, včasi celó 70 odstotkov te drobnice gre po zlu. Neugodno vplivajo na obolele ovce zaduhli hlevi, ki se ne dadó dobro zračiti, in v kterih je drobnica natlačena. Staje torej naj ne bodo nikdar prenapolnjene, ampak hladne in snažne ter dobro prezračene. Pri ugodnem vremenu smeš gnati bolne ovce na ograjene prostore na prosto, vendar ti je treba paziti, da jim ni preveč vroče, ali da se ne prehladijo. Tudi mokrota jim škoduje. Dajaj jim trave, raznega korenja in razrezanega krompirja, ako so pa slabotne in že več časa bolehave, tudi kakega žita vmes; pijača jim bodi čista, nekoliko kiselnata voda. Za navadne slučaje utegneš shajati s temi pomočki. Ako se je pa pokazala bolezen v hujši podobi, treba ti pomisliti, da skoro ne moreš zdraviti posameznih živalij, da bi ne prišel z zdravimi v dotiko in jih okužil. Tu najpametneje ravnaš, ako takoj v začetku pobiješ tiste ovce, od kterih preti čredi nevarnost.

Osepnice se morejo zatrositi na več načinov. Največkrat se to zgodi s tem, da postavimo kozave, ali pred kratkim razkužene in take ovce v zdravo čredo, kterim so se nedavno stavile kozé. Vir osepnicam so tudi taki pašniki in take ceste, po kterih so hodile kozave ovca. Drugi vrsti prištevamo kože in volno, krmo, steljo in gnoj, obleko ljudij, ki so stregli osepničavim ovcam, nadalje perotnino, mačke in pse, ki so bili v okuženih hlevih, in naposled kolikor toliko tudi zrak itd.

Ako so se pokazale v čredi osepnice, velevajo postave, da se ločijo obolele živali od zdravih — vsaj na videz zdravih, in da ostanejo bolne kakor zdrave v hlevu. Zadnje smeš pa tudi goniti na pašo, ako se ni bati, da bi okužile kako sosedno čredo. Sploh se ti to dovoli, ali pa tudi ne. Ovac, ki morajo biti v hlevu, ne smeš goniti na vkupno napajališče in tujih, nepoklicanih oseb ne spuščati v okužene ovčjake. Osebe, kterim si izročil skrb za bolne živali, morajo si osnažiti obleko in obuvalo, predno gredó iz okuženega sela, in ne smejo v druge ovčje hleve.

Krma in stelja, ki je v okuženem hlevu, mora ostati ondi, dokler traja bolezen, in gnoj smeš z vso previdnostjo spravljati le na take njive, do kterih ne pridejo zdrave ovce sosedove. Volna se mora razkužiti in se sme le v vrečah in z dovoljenjem dotične gosposke prodati.

Ako razsajajo med ovcami kakega kraja osepnice, veljajo skoro jednake naredbe; prepovedana je nadalje v okuženem kraju kupčija z ovcami.

Uživanje mesa od kozavih ovac je prepovedano. Ovce, ki so poginile, ali ktere smo pobili, moramo globoko v zemljo zakopati ali kako drugače uničiti. Kože moramo razkužiti in shraniti, dokler traja bolezen. Razkužiti se morajo tudi hlevi in vse orodje, ki je bilo v njih ali v kakoršnikoli dotiki z bolnimi živalimi.

Da se bolezen v čredi preveč ne razširi, in da nima gospodar prevelike škode, morejo se staviti ovcam tudi kozé. Kdaj pa se more to zgoditi in kako, to določi gosposka.

Šest tednov potem, ko so osepnice ponehale, dovoljen je prosti promet z ovcami.

Ostalim domačim živalim osepnice niso nevarne, zato izpregovorimo prav kratko o njih. Pri konjih se začenja bolezen z vročico, z otožnostjo in trudnostjo. Jesti se jim ne ljubi, in včasi se jim naredi takoj v začetku neka topla, boleča in rudeča oteklina na biclju, zlasti na zadnjih nogah, ki sega včasi tudi više po nogah, in ki je vzrok, da konji kolikor toliko švedrajo in dotični nogi kolikor mogoče prizanašajo. Po nekolikih dneh se vročica porazgubi, in izpahnejo se raznoveliki mozolji, iz kterih se cedi neka rumenkasta, vlačna tekočina, ktera se na zraku strdi v rujave kraste. Koža na oteklini je pokrita z mastno, smrdljivo tekočino. Oteklina pojema polagoma, koža se počasi suši, kraste se odluščijo, in v kakih treh tednih je bolezen navadno končana.

Pa ne samo na biclju, ampak tudi drugje, kjer ni dlaka pregosta, zlasti na gobcu, okoli nosnic itd., naselijo se mozolji. Tudi ti niso nevarni, in bolezen poteče skoro tako, kakor na biclju. Zdraviti konj ni treba, samo na to glej, da ne pritiskajo nanje kake zunanje škodljivosti.

Krave dobijo mozolje na vimenu in včasi tudi na sescih; sploh so goveda redkokdaj kozáva. Bolezen jim ne prizadene posebnih bolečin in poneha sama ob sebi. Zeló važne pa so postale te osepnice za človeštvo, odkar je angleški zdravnik Jenner leta 1796. jih jel staviti ljudem, ki še niso imeli človeških osepnic. Pokazalo se je, da so taki ljudje vsaj nekoliko časa zavarovani proti človeškim osepnicam.

Druge domače živali zbolijo prav redkokdaj na osepnicah.

Konjska smrkavost

20. Konjska smrkavost se ne širi samo prav hitro po konjih, oslih, mulah in mezgih, temveč prehaja tudi na druge domače živali, na ovce, koze, kunce itd. in celó na ljudi ter gre od človeka do človeka. Razumljivo je, da jo nalezejo najprej ljudje, ki imajo mnogo opraviti okoli konj, kakor vozniki, živinozdravniki, konjederci, vojaki itd. Če tudi bolezen ne napada prav rada človeka, vendar mu je treba največje previdnosti in snažnosti, kedar preiskuje, oskrbuje ali raztelesuje smrkavosti sumljive ali celó smrkave konje. Razvija se navadno prav počasi, in ker še dandanes ne vemo pravega leka, ni mogoče konja ozdraviti.

Smrkavost je dvojna: dolgotrajna in nagla. Prva je navadnejša in se razvija prav polagoma ter traja po več mesecev, včasi tudi jedno leto. Druga pa, bodisi, da se je že prvotno kot taka razvila ali se iz dolgotrajne izprevrgla v naglo, upropasti žival v nekolikih dneh. Ne smemo pa misliti, da je kakšen razloček že v kužilu, zakaj v taistem hlevu zboli ta konj za dolgotrajno, oni za naglo smrkavostjo. Vzrokov moramo iskati v živalih, ki niso vse jednako občutljive.

Dolgotrajna smrkavost se začenja z náhodom na sluznici v nosnicah. Iz nosa teče spočetka neka čista in vodena, pozneje kalna in vlačna, naposled gnojasta tekočina, ki se nabira ob vhodu v nosnici, in ktero meče žival v kosih okoli sebe, kedar jo prime kašelj. Sluznica ni vsa jednake barve; njene žile dovodnice so razširjene in zlasti na hriplju (pretinu med nosnicama) napete. Ako se je ugnezdila bolezen globoko v nosu, tedaj je mogoče, da preteče precej časa, predno se pokažejo za smrkavost značilni mehurčki ondi, kjer jih more človek opaziti. Ker pa takemu konju teče iz nosa smrdljiv smrkelj in se mu ob jednem napnejo tudi bezgalke, moremo ga imeti na sumu, da se ga je lotila nevarna bolezen. Omenjene žleze postanejo velike kakor kostanj ali kurje jajce; trde so, s kožo zrastle in pričvrščene na spodnji čeljusti.

Tako obolelim konjem ni videti, da nosijo v sebi kal nevarne bolezni, zakaj živahni so kakor navadno, ne branijo se krme, pa tudi ne ustrašijo dela; njihova dlaka je gladka in svetla. Črez nekaj časa pa, in ako se je razširila bolezen na jabelko, sapnik in pljuča, začnejo težko dihati in kašljati, meso gre hitro z njih, in izpreletava jih vročica; iz nosa se jim cedi rumenkast, včasi krvav smrkelj, ki postaja zmirom obilnejši.

Najlažje je spoznati smrkavost tedaj, ako so se izpahnili mehurčki, iz kterih se poceja smrkelj, spredi v nosnicah.

Smrkavost se lahko razširi, kakor smo že povedali, tudi na pljuča, more pa se ondi tudi prvotno izcimiti. V takih slučajih je najbolj nevarna zato, ker je človeku prikrit sovražnik, ki sega po ostali živini. Predno se pokaže bolezen v nosu, pretečejo lahko meseci, in lahko pogine v večjih stajah mnogo konj, ki stojijo poleg dozdevno zdravih.

Ako ti konj že več časa težko diha (sopiha) in mu nikakor ne odleže, prisadila se mu je najbrž smrkavost v pljučih. Ako se temu pridruži še suh, zamolkel in hripav kašelj, ako živinče zmirom bolj in bolj slabi, ako se njegova dlaka izpremeni, ako je bilo kdaj v dotiki s smrkavimi ali takimi konji, na ktere je letel sum smrkavosti, ako se je očitna smrkavost lotila konja, ki je stal poleg bolehavega, ako je bil kdaj pred bolehanjem opaziti sumljiv smrkelj, in ako so se napele bezgalke: tedaj moreš soditi, da je bolezen prvotno nastala v pljučih. Ni pa treba vseh navedenih prikaznij, jedna zadostuje.

Nadalje se more razviti smrkavost tudi v koži in mezdri, in sicer ali prvotno ali pa kot nasledek bolezni v nosu in pljučih. V tem slučaju se naredijo na raznih mestih života, zlasti po vratu, plečih, prsih in trebuhu majhne trde in neboleče otekline, ki so včasi velike kakor lešnik ali oreh, toda ploščate. Po nekolikih dneh se pretrga koža nad njimi, in zdaj teče iz njih neka rumenkasta, mezgi podobna ali gnojasta tekočina ali drobljiva tvarina. Polagoma se izprevržejo v vdrte ture (tvore), ki izločajo vlačno, klejasto ali krvavo tekočino, in ki se zmirom globje zajedajo. Od njih so večkrat razpeljane ob mezgovnicah (mlečnicah) manjše nabrekline, ki so včasi nanizane kakor kroglice na molku. Jednake nabrekline se napravijo včasi tudi na zadnjih nogah. Smrkavost v tej obliki se imenuje tudi podkožna črvivost.

Ako se je razvila bolezen prvotno na ta način, obolijo pozneje tudi dihala.

Nagla smrkavost nastane ali prvotno ali pa iz dolgotrajne. S hudo vročico ob jednem se napne sluznica v nosnicah, in iz nosa se jame cediti rumenkast, vlačen, večkrat krvavo-progast obilen smrkelj. V nekolikih dneh se izpahnejo na sluznici mehurčki, ki se zlijejo v večje ture, in ki se naglo razširijo na jabelko in na sapnik. Živali dihajo naglo, toda težko in pogosto jih nadleguje kratko presekan, hripav kašelj. Navadno se naredijo tudi nabrekline v koži, ki so v začetku vroče in boleče, in ki se hitro izpremenijo v ture, kteri prav naglo rastejo in se v večje zlijejo. Med boleznijo shujšajo konji zeló in postanejo jako slabotni. Njihova nosna sluznica je zaodeta z neko žolčasto, rumenkasto-zeleno prevlako, pod ktero je na vse strani kakor razjedena. Smrt nastopi navadno med 7-12. dnevom.

Ker je bolezen nalezljiva in se ne dá ozdraviti, mora se vsak smrkavi konj takoj ubiti in zakopati, kakor smo povedali o vraničnem prisadu. O hlevih, kjer so stali smrkavi konji, velja tisto. Človek, kteri ima opraviti okoli bolnih konj, naj pazi kolikor največ mogoče, da se ne naleze kužila. Dolgo ostajati pri takih konjih, je nevarno; nevarno je tudi spati blizu njih, ker se lahko nadihaš njihove soparice. Posebno ako imaš kako odprto rano, ne tišči do smrkavih konj in se ogiblji istotako smrkavih ljudij. Ne smeš se tolažiti, da je rana majhna, zakaj kužilu zadostuje tudi najmanjša.

---

Da res prehaja konjska smrkavost na človeka, in da mu more postati zeló nevarna, o tem naj priobčimo blagovoljnim čitateljem dogodek, ki se je pripetil jeseni leta 1889. v Beču (Dunaju). Časopisi so o tej stvari prinesli naslednjo vest. Meseca velikega srpana imenovanega leta so dobili v ondotno bolnišnico moža, ki je bil bolan za konjsko smrkavostjo in je vsled nje ondi tudi kmalu umrl. Dr. Kowalski je preiskoval mrtveca, la bi se o dotičnem strupu do dobrega prepričal — delo, ki je z ozirom na naravo te bolezni jako nevarno. Posrečilo se mu je tudi, da je s pomočjo drobnogleda (mikroskopa) osebil glivico, umetno jo redil in razmnožil. Mladi zdravnik Hofmann, ki ni verjel, da bi mogle take umetno izrejene bakterije pozročiti bolezen, poprosil je prej imenovanega zdravnika, naj mu jih nekoliko prepusti. Na raznih živalih je delal poskušnje, in na vseh se je pokazala strašna moč tega strupa. Ali tudi njega je doletela strašna šiba! Prišedši od nekod domú, bil je tako bolehen, da si je sam vštrknil morfina pod kožo. Pri tem opravilu je neki rabil orodje, ki je bilo že večkrat v dotiki z nevarno boleznijo. Sicer je sam trdil, da je bilo popolnoma čisto in osnaženo, in pri raztelešenju se je pozneje res pokazalo, da je našel strup svojo pot po dihalih v njegovo telo in ne skoz kožo. Kmalu potem je nevarno zbolel in trpel neznosne bolečine, kajti njegov život je bil posut s prišči, ki so pokazali zdravnikom, odkod so. Ubožec je umrl kot žrtva svojega poklica, še le 26 let star.

Ta žalostni dogodek bodi vsakemu, ki ima opraviti okoli smrkavih konj, svarilen glas, da se ravna po tem, kar smo mu zgoraj svetovali. Človek se še ogiblje in ogiblje, ali včasi vendar naleze bolezen, da ne ve, kako in kje. Zatorej pozor!

Pljučna kuga

21. Pljučna kuga je domá v zapadni Evropi, kjer se je nič manj ne bojijo, kakor prebivalci vzhodnih dežel goveje kuge. Ali dandanašnji, ko drdra železnica že skoro povsod, je malo da ne nemogoče zabraniti, da bi se z živino ne zanesla kaka kužna bolezen v daljne kraje. Tako je tudi s pljučno kugo, ki se pomiče z živino vedno bolj in bolj na vzhod. Preč nekoliko leti na pr. se je bila pritepla na spodnji Stajer v okolico ptujsko, ko je nekdo kupil v Sleziji tri plemenske, na videz zdrave bike, da si zboljša domače pleme. Namesto tega je imel veliko škodo, zakaj poginili mu niso le kupljeni biki, ampak vsega vkup kakih 80 goved. Ker so ostro pazili, da ni prišla njegova bolna ali samo sumljiva živina v dotiko z drugo, vzela je bolezen slovo, ko je padlo zadnje živinče v hlevu.

Tukaj ne bomo razpravljali, kako so sodili v prejšnjih časih o tej nevarni bolezni; dolžili so to in ono, le do pravega vzroka niso prišli. Da je nalezljiva v pravem pomenu besede, o tem še sanjali niso! Že to, da se je zanesla kuga s tujo živino v kraje in celó v druge dele svetá, ki je prej niso poznali, in se ondi udomačila, da se je dalo njeno razširjanje povsod zasledovati, in naposled, da so jo ondi s pripravnimi naredbami zopet popolnoma zatrli, ne da bi bili začeli z živino drugače ravnati — to je jasen dokaz, da je bolezen kužna.

Bolno govedo more okužiti drugo živinče že od začetka bolezni, ko je človek še spoznati ne more, in ves čas, dokler ni ozdravelo, ali pa poginilo. Tudi živali, ki so prebolele pljučno kugo, morejo celó črez več tednov okužiti druge. Kužilo se obnavlja v obolelem govedu in prehaja v zrak, s kterim pride v druga goveda, ki blizu stojijo. Kužilo se zatrosi tudi z obleko, z odejo, ki nam je služila pri zdravljenju, s hlevskim orodjem, s slamo itd.; tudi druge živali, ki so bile v takih hlevih, morejo jo drugam zanesti. Strup ostane več mesecev nevaren, ako mu ugajajo razmere. V največ slučajih zatrosijo bolezen okužena ali bolna goveda, ako se snidejo z zdravimi v hlevih, na paši, na cesti, na železnici itd.

Starost, spol in pasma nima na pljučno kugo nobenega vpliva. Ako jo je govedo prebolelo enkrat, ne loti se ga navadno nikdar več. V hlevu, kjer stoji mnogo živalij, oboli jih najprej le nekoliko, črez več tednov druge in tako naprej v vedno večjem številu. Odtod pride, da se zavleče bolezen na več mesecev, in da se more ondi, kjer se živina pogostem menja, celó do dobrega udomačiti.

Ako začne žival počasneje žreti, redkeje prežvekovati, ako jo večkrat žeja, če se lažje utrudi, in če jo začasno mrazi, ne moremo še misliti, da se je jela razvijati nevarna bolezen. Drugače pa moramo soditi, ako se oglaša kratek, suh, pretrgan in boleč kašelj, ki prizadeva govedu mnogo truda. Od kraja je redek in muči žival navadno zjutraj, ko si ji ponudil vode, kedar je treba vstati z ležišča, in kedar se sploh giblje. Sčasoma pokašljuje pogosto, stegne vrat in glavo, hrbet pa usloči navzgor. Polagoma postaja dihanje hitreje in se kaže v lákotnicah in s tem, da žival odpira nosnici, kolikor more; kašelj se tudi večkrat ponavlja, jesti ji ne diši, mleka je zmirom manj, prežvekovanje nepravilno, žeja pa velika. Iz nosa teče slizav, včasi celó krvavo-progast smrkelj, iz očij pa obilne solze. Dlaka izgubi svoj naravni lesk in se postavlja po koncu. Žile utripljejo hitreje, na rogovih in nogah pa se večkrat menja toplota; včasi so vroči, včasi mrzli; tako tudi ušesa. Smrček postane suh. Zdajci nehajo živali žreti in prežvekovati, mleko se jim porazgubi popolnoma, pijejo prenehoma, ker jih moti kašelj. Vse to povzročuje, da gre meso hitro z njih, in da zeló oslabijo.

Od te dobe stojijo goveda z razmaknjenima sprednjima nogama in se ali kar nič ne vležejo, ali pa samo za kratek čas, in sicer na ogrodnico. Prej omenjena znamenja se povišajo, in s tem je bolezen dospela do vrhunca. Ako se konča s smrtjo, tedaj je dihanje zmirom težavneje, kašelj silnejši, sapa pa včasi smrdljiva. Smrkelj se ognoji; žile utripljejo sicer hitreje, toda slabo, srce pa bije močno. Ker se živali težko držijo na nogah, zato večjidel ležijo s stegnjenim vratom in z odprtim, slinavim gobcem. Bolečine jih tako mučijo, da škripljejo z zobmi, dokler ne poginejo. Včasi pa je bolezen precej kratka, zakaj žival pogine, kakor hitro se je izcimila huda vročina.

Pri mladih, dobro rejenih in krepkih govedih se razvija bolezen navadno hitreje in silneje, kakor pri starih in slabotnih. Na obolelo živino vplivajo neugodno tudi prenapolnjeni, vroči in soparni hlevi in taki, ki se ne dadó dobro prevetrovati. Živina trpi več v takih krajih, kamor se je kuga ravno zanesla, kakor pa ondi, kjer je bolezen že udomačena.

Malokdaj se pljučna kuga popolnoma ozdravi; navadno dihajo na videz zdrava goveda nekako težko, kašelj se večkrat ponavlja, in tudi opitati jih skoro ni mogoče. Še črez več mesecev lahko okužijo druge živali, kar jasno priča, da bolezen v njih ni popolnoma zatrta. Od 100 obolelih jih pogine navadno 30-80.

Ako se vcepi strup obolelega goveda drugemu, ostane to večjidel zdravo. Vendar tega ne zahteva postava, ampak dano je vsakemu posestniku na prosto voljo, ker mora škodo sam trpeti, ako mu pogine tako živinče.

Poklicati je treba živinozdravnika, ki bo potrebno ukrenil in bolezen naznanil gosposki.

Prašičja kuga

22. Pereči ogenj, rudečica ali prašičja kuga je gospodarjem dobro znana nevarna bolezen, ki ugonobi po naših krajih skoro vsako leto lepo število svinj. Bolezen je ali lahka, ali pa težka in nevarna. Prve ni lahko spoznati, ker navadno ni zunanjih znamenj. Včasi se pač nahajajo na koži tu pa tam rudeče lise, žleze v dimljah so nekoliko otekle, in živali tudi pokašljujejo. Ako tako žival ubijemo, najdemo marsikako izpremembo v hranilih, v dihalih itd. Druga se začenja z vročino; živali postanejo slabotne in klaverne, žreti se jim ne ljubi, in tudi žeja jih preveč ne muči. Včasi se penijo, davijo in bljujejo ter se zavlečejo v steljo. Toplota, zlasti na ušesih in nogah je nestanovitna, v danki pa precej višja. Živali dihajo naglo, toda težavno, in včasi jih nadleguje tudi hripav kašelj. To napreduje polagoma, naposled nehajo žreti, zadnji del života postane občutljiv, in navadno se pridruži še driska. Cim silnejša je ta, tem bolj medlijo živali. Sluznica, ki jo vidimo od zunaj, postane temnorudeča, in tudi zunanja koža porudeči, posebno po trebuhu, v dimljah, na notranji strani nog, za glavo, po rilcu in ušesih.

Ako je bila bolezen lahka, ozdravi žival navadno. To se posebno takrat pripeti, ako telesna toplota ni bila previsoka, in ako so se na koži pokazale samo razločno obrobljene, rudeče lise. Težke bolezni pa žival navadno ne prebije, temveč pogine prej ali slej.

Pereči ogenj je nalezljiva bolezen, ktera prehaja od svinje na svinjo; zato je treba, da takoj ločimo obolelo žival od zdravih in razkužimo hlev. Meso od take živali, ki je bila zaklana v začetku bolezni, moremo jesti domá, ako je mesovni oglednik temu pritrdil, prodajati pa ga ne smemo. Mrhovino in one dele priklanih svinj, ki niso za rabo, moraš globoko zakopati.

Da preprečiš kolikor mogoče to bolezen, skrbi, da dobivajo svinje tako pičo in pijačo, v kteri se ne nahajajo razne glivice; glej nadalje, da so svinjaki čisti in snažni in posoda dobro omita. Pa ne samo posoda, v kteri donašaš živalim pičo, temveč tudi korito v svinjaku bodi vedno kolikor najbolj mogoče snažno. Čudno je to, da večina naših gospodarjev misli: svinji zadostuje vsak še tako smrdljivi in temni kotiček. Dokaz temu so naši navadni sinjaki, ki so najmanj za uspešno svinjerejo pripravni. Tu bo treba marsikaj popraviti, ako hočemo od te gospodarske stroke imeti dobička.

Ako se je pokazal v kakem kraju pereči ogenj, storiš dobro, če zdrave svinje vsak dan z mrzlo vodo omiješ, ali kjer mogoče, v njej koplješ. Piti jim je dobro dajati kake kiselnate pijače ali vode, kteri smo dodali nekoliko karbolove kisline. Ako žival oboli, pošlji nemudoma po živinozdravnika.

Ta bolezen človeku ni nevarna, pač pa jo more prenesti iz kraja v drug kraj. Posebno živinski kupci, mesarji itd. jo lahko zatrosijo, kamor pridejo, ako so bili prej v dotiki z bolno živino. Gledé na vse to svetujemo našim gospodarjem to-le: Ako imate svinje na prodaj, ne puščajte nikoli tujega človeka v svinjak, temveč pokažite mu jih na kakem drugem prostoru in jih ne zapirajte potem takoj k drugim živalim, temveč imejte jih nekaj dnij kje drugje, da se prepričate o njihovem zdravju. Ako vam jih je pa nekoliko obolelo in ste ločili zdrave od bolnih, naj ne krmi obojih jedna dekla, zakaj na ta način vam lahko vse okuži.

Končno bodi omenjeno še poročilo posestnika Blank-Warlin-a v Novem Braniboru, ki je trdil, da je slučajno našel prav zanesljiv pomoček proti tej bolezni. To so pare karbolove kisline. Blank-Warlin je zaprl vrata in okna ter več dnij zaporedoma vlival v hlevu karbolovo kislino na razbeljeno železo. Para, ki se je delala ob tem, napolnila je svinjak, a ni nadlegovala svinj, temveč zabranila je, da se ni razširjala bolezen celó tedaj, ko je poprej že nekaj živalij poginilo za njo. Z ozirom na slabe in nepripravne svinjake naših kmetovalcev bi se to dalo komaj priporočati. Kdor pa ima dobre, naj poskusi.

Pereči ogenj navadno najbolj razsaja o poletnem času.

Steklina

23. Bakterije so nadalje vzrok oni strašni bolezni, ki ti pogubi tvojega zvestega tovariša, tvojega spremljevalca na lovu in drugih potih ter domačega varuha. Bolezen, ki se ga včasi prime, nevarna je posebno zaradi tega, ker pes grize vsled hudih bolečin razne živali in dostikrat tudi ljudi, ki zbolijo isto tako za steklino. Ako je prišel strup v kri, ni več pomagati. Mnogi so si belili glave, kako se rešiti tega zla, in še dandanes se more pomagati le tistim, ki lahko kar nemudoma potujejo v Pariz, kjer je francoski učenjak Pasteur ozdravil že več sto ljudij, ktere so bile popadle stekle živali. Njegova iznajdba se bo gotovo razširila po vesoljnem svetu, in človeštvo bo lažje mirno dihalo. Veseli moramo biti tega uspeha in upajmo, da se najde tudi za druge nalezljive bolezni pravo zdravilo. Ker pa dostikrat čujemo in čitamo o steklem psu, zdi se nam potrebno, da izpregovorimo o tej bolezni nekoliko besed.

V onih deželah, kjer psov nimajo priklenjenih, izcimi se pesja steklina prav redkokdaj. Ondi lahko zadostujejo spolnemu nagonu in si poiščejo zdrave pitne vode. Sploh jim prostost jako ugaja. Neresnično pa je, da vplivata na to bolezen posebno vročina in mraz. Pes lahko steče o vsakem letnem času. Tudi ni res, da oboli več psov kakor psic. Ta pomota je nastala zavoljo tega, ker imajo ljudje, zlasti po mestih, rajši psa.

Da se ogneš nevarnosti, opazuj večkrat svojega psa. Dokler ima moker in hladen nos, ni se ti bati hudega. Ako tega pri njem ni opaziti, in ako mu tudi jed ne diši, tedaj je gotovo bolan. Pelji ga h kakemu živinozdravniku, da se iznebiš morda nepotrebnih skrbij. Komur pa to ni mogoče, zapre naj psa, in ko je stradal 1-2 dni, primeša naj jedi žlico lanenega olja. Ko si storil to dvakrat ali trikrat, potrosi mu včasi stolčenega žvepla na košček kruha.

Če se pes brani jedi, in če tudi druga znamenja govorijo za steklino, naznani to županu, zakaj inače ti preti kazen.

Kako neki spoznati steklega psa? On ti postane klavern in nekako zaspan, hodi sicer okoli jedi, a ne jé, tudi ne pije mnogo, toda večkrat. Ugaja mu tudi toplo ležišče, pa nikdar ne leži dolgo. Iz gobca mu tečejo sline, iz nosa smrkelj, in spodnja čeljust mu visi navzdol. Jezik mu moli vsaj nekoliko iz gobca, rad liže hladne reči in hlasta na desno in levo. Oči mu postanejo kalne in se izprevržejo na rudečkasto. Glas se mu izpremeni, da nekako hripavo laja. Napačno pa je misliti, da se boji vode. Ker ga stiska v grlu, ne more je piti kakor po navadi, toda liže jo vendar. Videli so ga celó plavati prek vode, in ko je bil na nasprotnem bregu, vedel se je kakor sploh stekli psi.

Nekteri stekli psi redkokdaj lajajo, tudi ne grizejo in se držijo kakor zdravi svojega navadnega doma. Moči jim pešajo, obnemogli se zgrudijo na tla in poginejo prej ali slej. Več kakor 10 dnij sploh ta bolezen ne traja. Ako se je razvila na ta način, govorimo o tihi steklini.

Navadno pa pes nima nikjer mirú, nikjer obstanka. Večjidel se potepa okoli in popada, kar mu je ravno blizu. Sploh pa ne smemo misliti, da stekel pes divja brez prenehanja, in da grize le to, kar mu slučajno pride pod zob. Tak pes teče kakor zdrav in grize posebno tedaj, kedar ga primejo bolečine. Ko mu pa te odležejo, umiri se zopet. To je besna steklina. Za najhujših napadov leta okoli in se obrne na stran, kjer ravno zagleda kako žival. Med vsemi živalimi popada najrajši mačke, potem pse in druge živali; da tudi človeka ugrizne, to je sploh znano. Nazadnje ga umorijo bolečine, če ga ni človek prej potolkel.

Ako stekel pes popade kako žival ali človeka tako, da se mu zadere zob v meso, pocedi se nekoliko strupa v rano, in žival ali človek more isto tako zboleti, ako ni prav nagle pomoči. Dogodilo se je pa že večkrat, da od steklega psa oklan človek ni zbolel, in da ni čutil sploh nobenih zlih nasledkov. To pa je posebno tedaj lahko mogoče, ako je bil psu zob sploh suh, ali pa ako ga je obrisal v obleko, da ni prišlo nič strupene sline v rano. Slednjič je mogoče tudi še to, da je sicer prišlo nekoliko strupa v rano, ali kri ga je odpravila.

Kaj je storiti, ako je popadel stekel pes človeka ali kako žival? Omenili smo sicer, da Pasteur zna zdraviti to bolezen, ali v Pariz je daleč, in vsakdo tudi ne more tjakaj. O taki priliki ne smemo držati rok križem, temveč prej ko mogoče ukreniti to-le: Rano moramo izprati z octom (jesihom), ali s slano vodo; razširjeno rano je najbolje izžgati z razbeljenim železom, s peklenskim kamenom ali s hudičevim oljem. Nespametno bi bilo to počenjati tedaj, ko je strup že našel pot v kri. Zgoditi se mora torej hitro. Da je treba nemudoma poslati po zdravnika, razumeva se samo po sebi. Ako imaš opraviti pri živini, ki je zbolela vsled tega strupa, pazi najbolj na to, da se ne raniš ob njenih zobih.

Da je treba steklega psa in vse tiste živali, ktere je bil popade], takoj ubiti, uvidi vsakdo. Mrhovino zakoplji tako, kakor smo povedali zastran vraničnega prisada. Pesnjak iz lesá sežgi, zidanega pa dobro razkuži in imej ga praznega najmanj 12 tednov. Domače živali mora živinozdravnik večkrat pregledati, in če so obolele, moraš jih pobiti in zakopati, hlev pa očistiti. Oklane konje in goveda moraš imeti štiri, ovce, koze in svinje pa tri mesece ločene od drugih živalij. Take živali ne smeš prodati in je sploh nikamor spraviti od doma. Razumeva se samo po sebi, da steklih živalij ne smemo klati in njihovega mesa ali drugih delov ne prodajati.

Oglejmo si še nektere druge domače živali, ki morejo kakor pes postati človeku nevarne.

Mačke, ki živijo prosto, opazovati je težko, zato ker jo potegnejo od hiše, kedar se začne razvijati steklina, in se ne vrnejo nikdar več. Kar vemo o njih, zvedelo se je po takih živalih, ki so bile slučajno zaprte.

Mačke se izpremenijo v svojem vedenju (obnašanju); loti se jih otožnost in velik nemir, nenavadno rade skačejo, ali pa se poskrijejo; zeló rade zapustijo hišo in se potepljejo v okolici. Ne traje dolgo, in pri vsaki priložnosti jamejo grizti in kremplje zadirati. Mačka streže posebno po obrazu, in rane, ki ti jih vseka z ostrimi zobmi, so zeló nevarne, dá, nevarnejše kakor od psa. Glas se jim izpremeni v neko posebno vpitje, meso gre hitro z njih, in ko se je lotila mrtvoudnost njihovega zadnjega dela, preminejo večjidel v 2-4 dnevih.

Konji radi ližejo ali grizejo, predno se razvije steklina, po brazgotini, kjer je bila nekdaj rana. Žalostni so in nemirni, stopajo sem ter tja, bijejo ob tla in se zganejo, ako jih pokličeš, ako kaj zašumi, ako pada v hlev preživa svetloba itd. Pogleda so srpega, zenice razširjene, rezgečejo s hripavim, izpremenjenim glasom, in spolni nagon jim močno oživi. Navadno že v začetku bolezni težko požirajo, tako da jim teče voda iz nosa nazaj; jesti se jim ne ljubi, in počasi popolnoma nehajo.

Polagoma postajajo nemirnejši in nekako razdraženi; bijejo z nogami in grizejo tako silno, da si včasi pokvarijo zobe ali zlomijo celó spodnjo čeljust. Tudi skušajo druge konje nadlegovati z zobmi in ranijo sebe včasi do krvi ali si odtrgajo precejšnje kose kože s telesa. Oči se jim iskrijo, zenica jim ostane razširjena, dihajo zeló naglo, in ustnice so potegnjene nazaj, da se vidijo zobje. Iz gobca jim teče krvava slina, ali se jim cedijo krvave pene. Prvi napadi so hujši od poznejših. Včasi se jim toliko zboljša, da pridejo nekako k zavesti, toda slabotni so in radi polegajo. Ako jih kaj iznenadi, povrne se takoj napad. Konji hitro obnemorejo; mrtvoudnost jim oslabi zadnji del života, da se ne morejo več vzdigniti. Grizejo pa vendar do zadnjega trenutka, predno poginejo, kar se zgodi v 4-6 dnevih.

Pri govedih začenja bolezen jednako, samo da navadno ne grizejo, in da dajajo krave manj mleka. Tem znamenjem sledijo napadi, pri kterih se živalim oči porudečijo in svetijo, zenica se jim razširi, in govedo te gleda nekako debelo in grozilno; z nogami bije ob tla in nabada z rogovi vsako stvar, ljudi in živali. Prvi napadi so najhujši. Po napadu so goveda obnemogla, ležijo na tleh in skočijo včasi kar hipoma na noge. Jesti in prežvekovati nehajo popolnoma, njihovo blato je zapečeno, pozneje nenavadno mehko in včasi krvavo. Naglo izgubljajo meso in poginejo v 4-7 dnevih.

Ovce in koze se v svojem vedenju zeló izpremenijo; zlasti ovce izgubijo prirojeno jim boječnost, ne bojijo se niti psov, niti drugih živalij, bijejo ob tla, skačejo sem ter tja, škripljejo z zobmi in grizejo včasi vsakovrstne stvari. Koze grizejo še rajši. Živali gledajo srpo, zenica jim je razširjena, iz gobca se jim cedijo pene, iz nosa pa smrkelj. Po takih napadih se zopet umirijo. Jesti in prežvekovati ne marajo, in tudi glas se jim izpremeni. Za nekoliko dnij poginejo.

Svinje pred začetkom bolezni navadno grizejo po brazgotini (kjer jih je bil stekel pes ali kaka druga stekla žival oklala), dokler se ni naredila precejšnja rana. Nemirne so in divje ter letajo po hlevu; večjidel jim glas ohripi. Navadne hrane se ne dotaknejo, pač pa hlastno požrejo svoje blato in razne druge reči. Med napadom gledajo srpo, zenica jim je razširjena, iz gobca se jim cedijo pene, in pred njihovimi zobmi niso varni ne mladiči, ne ljudje; grizejo pa tudi vsakovrstne druge stvari. Rade rijejo po stelji, ali pa se zakopljejo vánjo. Po takih napadih se nekoliko umirijo, ali najmanjši zunanji vpliv more povzročiti nov napad. Gobec in rilec postaneta suha, mrtvoud post zadene zadnji del života, in živali navadno poginejo med 2-3. dnevom.

Dasi tudi pogine perotnina večjidel vsled prevelikih ran, predno se je izcimila steklina, vendar so jo že večkrat opazovali. Perjad je otovre jako nemirna, skače kakor neumna, rada kavsa s kljunom, in sicer ne le po drugih živalih, temveč tudi po ljudeh in vpije nekako hripavo. Hitro pa obnemore, zavleče se v kak temen kotiček in pogine.

Izmed zverij sta posebno nevarna volk in lisica, zakaj odkrižala sta se navadne bojazni, prideta v sela, ne bojita se niti psov, niti drugih živalij in tudi človeka ne. Kar se jima ustavlja, napadata, potem jo pa pobrišeta. Nevarne so tudi stekle kune.

---

Človeku najbolj nevarne so rane v obrazu, manj nevarne na rokah in najmanj ondi, kjer je telo pokrito z obleko. Ako je bil oklan od steklega psa ali kake druge stekle živali in ni ničesar ukrenil, more se tudi v njem razviti ta strašna bolezen. Začenja se s tem, da se brazgotina nekoliko vname in jame srbeti. Boli te glava, do jedi nimaš nobene slasti, postaneš občutljiv in dražljiv, prešinja te čuvstvo neke težke bolezni, in tudi spati ne moreš. Pri govorjenju, požiranju in dihanju te nekaj ovira, in goltanec ti postane nenavadno rudeč. Tudi žeja te muči, a ker težko požiraš, rad se odrečeš pijači.

V nadaljnem razvitku klati bolnik okoli sebe in včasi tudi hlastá, kakor bi namerjaval koga ugrizniti, in meče obilne sline z veliko močjo na vse strani. Pri dihanju se slišijo čudni glasovi, ki se včasi celó izprevržejo v neko lajanje: Po takih napadih mu zopet odleže. Nazadnje se mu razširita zenici, in sicer v vsakem očesu drugače, srce jame biti počasneje, in prej ali slej - malokdaj traja bolezen več kakor sedem dnij - pobere ga smrt. Kar more storiti zdravnik, to obstoji v tem, da olajša kolikor toliko bolniku trpljenje. Sicer pa so začeli zdraviti tudi že po drugih velikih mestih po Pasteurjevih navodih. Nespametno bi ravnali z bolnikom, ako bi ga zvezali ali drugače mučili, zakaj navadno ni nevaren nikomur. Treba je imeti z njim največje usmiljenje.

Pegavica

24. Sviloprejke je vzel človek že davno pod svoje varstvo, zakaj donašajo mu lep dobiček. Pa tudi te živalice napadajo razne bolezni, ki ti morejo napraviti veliko škode.

Pegavico moremo spoznati po tem, da se gosenice levijo (slačijo) neredno, in da se ne razvijajo jednakomerno. Na isti lesi nahajamo velike in manjše, v rasti jako zaostale gosenice.

Po tretjem in četrtem spanju, zlasti v peti dobi, opazujemo po životu raztresene, majhne, rujavočrne pegice; živalica ne raste, ne razvija se dalje, temveč postaja manjša, ne mara jesti in naposled pogine.

Ako gosenice niso zeló bolne, zapredejo se še, mešički pa nimajo popolne vrednosti. Pegavica je nalezljiva.

Vapnenska bolezen

25. Kakor pegavico povzročujejo tudi vapnensko bolezen sviloprejk drobne glivice druge vrste, o kteri izpregovorimo tukaj dve, tri besede, in sicer zaradi pregleda. Ta bolezen je sviloprejcem zlasti po Goriškem prav dobro znana in nastaja lahko že za prve levitve (spanja) ter napada v začetku le malo gosenic (črvičev), potem se pa vedno bolj širi in ti more uničiti vso zalego, predno se je zapredla.

Za prve levitve je težko opaziti bolne gosenice; zato je treba skrbno pregledati ležišča, kedar se prebudijo, da se o tem prepričamo. Našli bomo tu pa tam kako posamezno mrtvo in posušeno živalico z rujavo kožo, toda brez tistih belkastih oprhov, ki so znamenje te pogubonosne bolezni bolj razvitih gosenic. Take gosenice so popolnoma trde, in lahko jih zlomiš med prsti. Da zveš resnico, zavij jih v mokro ruto in pusti jih ondi 12-24 ur. Ako so med tem časom postale bele in nekako vapnene, vedi, da so poginile za vapnensko boleznijo. Na vsak način je dobro, da ponovimo to poskušnjo vsakokrat, kedar najdemo po levitvi mrtve in trde živalice brez omenjenega belkastega oprha, ki se navadno prikazuje le po vlažnih prostorih na gosenicah, ktere so že dolgo na jednoistem ležišču.

Ko so se prebudile gosenice iz četrtega spanja, postanejo one, ki so nalezle vapnensko bolezen, na zadku, zlasti ob straneh, rudeče kakor opeka. Ako jo vzameš v roko, ni mehka, in kakor hitro je poginila, podobna je mehkemu vosku, tako da se poznajo tvoji prsti na njenem telesu. Take živalice prevleče kmalu neki belkast prašek, in če jih primeš, zlomijo se ti med prsti kakor kos krede.

Omenjeni beli prašek je zložen iz predrobnih telesce, v kterih tiči kal bolezni, in ravno ker je ta prašek tako majhen in lahek, raztrosi se hitro po vsem prostoru in okuži še zdrave gosenice; zató je vapnenska bolezen zeló nalezljiva.

Ker obolelih sviloprejk nikakor ne moremo rešiti smrti, delali bomo vsaj na to, da se bolezen ne razširja po zdravih. V ta namen bomo nemudoma odpravili vse bolne ali mrtve gosenice, predno opazimo na njih beli prašek. To delo bomo opravljali na tá-le način: Kakor hitro opazimo prve bolnike, dajmo zalegi svežega listja in počakajmo, dokler se ni splazila večina gosenic na to listje. Potem jih prenesimo, seveda na listju, na drugo leso, in če je količkaj mogoče, tudi v drugo sobo. Gosenice, ktere so ostale na ležiščih, kakor tudi take, ktere je bolezen že napadla, in vse mrtve moramo sežgati z ležišči vred. Kedar prenašamo ležišča, zavijmo jih skrbno in ne otepajmo z njimi, ker bi se na tak način vzdignilo preveč praška z njih, in ker bi se zatrosile kali bolezni po celem prostroru. Ležišča je treba večkrat na dan izpreminjati, in sicer vsakokrat, kedar pokladamo hrano, in vse to moramo ponavljati tako dolgo, dokler ne spležejo vse gosenice na sveže listje. Bolnih in mrtvih gosenic ter ležišč ne smemo zmetati na gnojišče, zakaj tudi odtod se lahko razširi bolezen, ampak pokončati jih moramo v ognju. Tudi tistim gosenicam ne smemo prizanašati, ktere so ostale na ležiščih, in kterim se še ne pozna, da so bolne.

Kedar izpreminjamo ležišče, bodi naša skrb, da gosenice niso preblizu druga poleg druge; ako nimamo prevrtanega papirja pri rokah, preložimo jih lahko tudi na celih murbnih vejah. Zapomniti pa si moramo, da je neobhodno potrebno, da pričnemo takoj izpreminjati ležišča, ko smo zapazili bolezen; jednega dne ne smemo zamuditi. Zato pregledujmo z največjo skrbjo ležišča pri vsakem prekladanju, zlasti pa pri vsaki levitvi, da ne prezremo prvih slučajev bolezni. Ako smo to zamudili, razširi se bolezen lahko na široko in nam more povzročiti prav veliko škodo.

Poleg izpreminjanja ležišč je treba prostore, v kterih redimo sviloprejke, razkuževati z žvepleno paro. Tudi s tem moramo takoj začeti, ko se je prikazala bolezen, in sicer takó-le: Najprej zaprimo okna in vhode, potem postavimo sredi sobe, ne preblizu sviloprejske oprave, nekoliko opeke ali ploščnatega kamenja, ali pa tudi za dlan visoko plast zemlje ali peska, in položimo na to podlago star krožnik, skledico ali kako drugo lončeno posodo ter vsujmo v njo zmletega ali raztolčenega žvepla. (Železne ali kositerne posode niso za to rabo, ker jih žveplo kmalu razjé). Ker se žveplo počasi užiga in rado ugasne, storimo prav, če ga poprej raztopimo na žerjavici in užgano prinesemo v sobo. Vrata moramo takoj zapreti za seboj.

Gosenicam prav nič ne škoduje para, ki se vzdiguje iznad gorečega žvepla, pokonča pa kali vapnenske bolezni, ki se nahajajo v sobi in po ležiščih. Da dosežemo svoj namen, moramo gledati na to, da so vrata, okna in sploh vse odprtine popolnoma zadelane. Soba naj ostane najmanj 12 ur zaprta; med tem časom ni treba pokladati gosenicam svežega listja. Zdaj bomo pa vrata in okna odprli, da se razkadi neprijetni duh po žveplu, oskrbeli živalice z živežem in jim izpremenili ležišče. To bomo ponavljali več dnij zaporedoma, in sicer tako dolgo, dokler bo kaj bolnih gosenic na ležiščih.

Žveplena para duši človeka, zato je treba sapo zadrževati, kedar odpiramo razkuženi prostor; prav pametno storimo, ako držimo na ustih in pred nosom ruto, pomočeno v vodi, kteri je dobro priliti nekoliko žganja.

Za 100 kubičnih metrov je treba vzeti za enkratno kajenje 50 gramov žvepla; ali pa poprečno za malo sobo navadno žlico, za srednjo dve žlici, in več za večje prostore. Ako se pa prostori slabo zapirajo, zlasti ako je pôd ali strop iz priprostih desek, moramo vzeti več žvepla, kterega zmešamo z 10 % salitra. To zmes dobimo tudi, če vzamemo do roba polno žličico stolčenega salitra na pet polnih navadnih žlic zmletega žvepla, prižgemo jo, ako položimo na njo kos žarečega oglja.

Ako napade sviloprejke vapnenska bolezen prav hudo malo pred zapredanjem, tedaj jo je težko zatreti z izpreminjanjem ležišč in z razkuževanjem prostorov. V tem slučaju se jih malo zaprede, potem pa poginejo in se popolnoma posušijo.

Razkuževanja z žveplom pri zaprtih oknih in vratih se moremo posluževati le tako dolgo, dokler so gosenice v prvih dobah, ko potrebujejo še malo prostora in ne trpijo nobene škode. Ko so že bolj razvite, potrebujejo več zraka, zato jih ne smemo puščati dolgo v stoječem zraku zaprtih prostorov. Takim torej ne ugaja žveplena para; tudi je bilo že povedano, da bi bila taka pomoč prepozna, zlasti ako so se sviloprejke slekle že štirikrat.

Po prostorih, kjer smo imeli na&nbso;pr. lani vapnensko bolezen, tudi letos ne bomo brez nje. Neizmerno drobne kali najdejo v vsakem kotičku varnega zavetja, in tako je mogoče, da okužijo v istih prostorih letošnje zdrave gosenice ter razširijo bolezen tako, da nam more poginiti vsa zalega. Zato je najbolje, da v takih okuženih prostorih jedno leto ne redimo sviloprejk. Med tem časom izgubijo kali svojo moč, in nevarnost je za sedaj pri kraju. Res je, da izgubimo na takšen način pridelek jednega leta, a vendar je bolje tako!

Kdor pa hoče navzlic okuženim prostorom v njih rediti sviloprejke, ravnaj takó-le: Ležišča, slamo in veje, s kterih smo pobrali mešičke, moramo sežgati; police in lese pa pustimo na mestu in prekadimo prostore prav močno z žveplom. V ta namen vzamemo za 100 kubičnih metrov prostora tri kilograme žvepla, za manjšo prostore seveda manj in mu primešajmo 10 % močno stolčenega salitra, približno pet navadnih žlic na kilogram. To zmes prižgimo z živim ogljem in spravimo iz sobe vse, česar ne potrebujemo pri sviloreji. Razumeva se samo ob sebi, da mora biti dotični prostor popolnoma zaprt, ako naj para izdatno deluje. Tudi spahi pri oknih in vratih morajo biti zataknjeni s prilepljenim papirjem ali s čim drugim. Ako se nismo na vse to ozirali, nismo dosegli svojega namena popolnoma, in lahko se zgodi, da se širi žveplena para po ostalem stanovanju, kar bi bilo prebivalcem jako nadležno. Taki prostori naj ostanejo zaprti dva, pa tudi več dnij; kedar jih odpiraš, ravnaj tako, kakor je bilo že povedano.

Ko so prostori prezračeni, moramo vse stvari v njih, kakor na pr. police, lese, okna, vrata, pôd, z vrelim lugom dobro oprati, stene pa pobeliti. Jednako je treba ravnati s hodniki in takimi sobami, ki so v dotiki z omenjenimi prostori. Slednjič naj še omenimo, da se vapnenska bolezen ne izcimi nikdar sama ob sebi, ampak vsakokrat le iz kalij, ki se ohranijo od jednega leta do drugega, ako jih nismo popolnoma zatrli.

Kužno povrženje krav

26. Predno se poslovimo od teh kvarljivk, bodi omenjena še jedna, ki je posebno za živinorejce velikega pomena. Več let namreč se že opazuje, kako krave včasi kar zaporedoma izvržejo. Sem ter tja se širi ta nesreča po hlevu kakor kuga, ki je nalezljiva. Dolgo niso prišli temu zlu na sled, a zdaj je to znanstveno dokazano. Kužilo namreč se nahaja v nožnici in v posteljčni tekočini in je neka majhna glivica. Ta vpliva na brejo kravo od petega do sedmega meseca tako, da plod pogine in ga žival izvrže.

Kako so neki prišli temu na sled? S cepljenjem! Za ta namen so rabili takšne krave, ki so bile odločene za mesarja, in ki so bile poprej že večkrat breje. Ko so jim glivico vcepili, povrgle so krave takoj v 9, 10, 15 dneh. Bile pa so živali popolnoma zdrave, in ni se moglo misliti, da bi bilo kaj drugega krivo, kakor vcepljena glivica.

Kar take okužene krave povržejo, treba je nemudoma pospraviti iz hleva, hlev dobro razkužiti in spolovila brejih krav trikrat na teden izprati z dosti razredčeno karbolovo kislino. S tem se že precej doseže; ali imenovano kislino rabijo tudi še tako, da jo kravam škropijo pod kožo. Take poskušnje so se obnesle prav dobro. Z živino so ravnali takó-le: Bila sta dva hleva, v vsakem je stalo 7 krav, ki so prejšnje leto vse povrgle in se to leto zopet ubrejile. Opombe vredno je, da so vselej 2-4 krave povrgle, dasi tudi je bil hlev dobro razkužen. Poskušnje so se vršile pa tako, da so od 5-7. meseca brejosti vsakih 14 dnij po dvakrat ali trikrat vbrizgovali s Pravayjevimi brizgalnicami karbolove kisline pod kožo ob vampovih straneh. V vsakem hlevu so pustili jedno kravo pri miru. Kaj se zgodi? Po šest krav v vsakem hlevu ni povrglo, ostali dve pa, kterima niso vštrkavali karbolove kisline, povrgli sta v 6. ali 7. mesecu.

V nekem hlevu je povrglo 23 krav. Meseca malega srpana so zdravili ondi 18 krav s karbolovo kislino na imenovani način. Jedna krava je dva dni po prvem lečenju s karbolovo kislino povrgla, ostalih 17 pa ne. To zopet dokazuje, kako dobro sredstvo zoper kužno povrženje je kravam karbolova kislina.

---

Tudi račja kuga, ki je pobrala pred nekoliko leti po naših vodah rake, ribja kuga in še marsiktera druga kužna bolezen ima svoje korenine v bakterijah.

Kogar nismo prepričali, da so bakterije zares prevažnega pomena za človeka in njegovo gospodarstvo, ta naj premišljuje še to. Vse nalezljive bolezni, pa naj si bodo v posameznem kolikorkoli različne, strinjajo se v glavnih pojavih (prikazih).

V mnogih slučajih prihaja strup brez dvoma iz zraka; marsikdo bi zatorej utegnil misliti, da je le-ta strup plinast (zraku podoben). Ali to ni mogoče, zakaj tak plin bi se v zraku tako raztančil, da bi bil kmalu brez vpliva. Ko bi bili ti strupi plinavi, ne dala bi se nobena bolezen omejiti v kakem kraju, kakor je to res mogoče.

Nalezljive bolezni se razširjajo iz prvotnega kraja, dasiravno navadno le skokoma, črez prostrane dežele. Iz tega moramo sklepati, da se tudi otrovna tvarina (strup) zmirom bolj množi. Ako se more pa množiti, mora biti organizovana, t. j. mora živeti, rasti in se pomlajati.

Od otrovne tvarine utegne že stotisoči del jedne kapljice zadostovati, da se vcepi tista bolezen drugemu, poprej popolnoma zdravemu životu. Od drugih strupov, ki se nahajajo v rastlinstvu in nekteri tudi v rudninstvu, ni nam znan noben, ki bi v tako majhni meri tako silno deloval na človeško in živalsko telo. Izkušnje nas učijo, da so rastlinski strupi jako imenitnega pomena v zdravilstvu.

Otrovna tvarina ne izgubi dolgo časa svoje moči; drugi strupi pa je ne morejo ohraniti, ako so bili skoz tedne in mesece v dotiki z zrakom in drugimi tvarinami.

Ako so prišle bakterije v truplo, pretečejo ure, dnevi, včasi tudi tedni, predno so nam očitni sledovi njihovega delovanja; drugi strupi pa kar nagloma pokažejo svojo moč. To je popolnoma naravno, ako pomislimo, da potrebujejo bakterije časa, da se razvijejo in v toliki meri namnožijo, da so naposled nevarne ljudem ali živalim. Končno mora seveda nekaj veljati tudi to, da so bakterije jedina organizovana bitja, ki se navadno vsakokrat nahajajo pri dotičnih boleznih. Ako uničimo bakterije, uničili smo kužilo.