Naše delo na Trentskem pogorju

Naše delo v Trentskem pogorju
Izdano: Planinski vestnik januarja 1905, leto 11, št. 10, str. 174-176;
Viri: dLib 10
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


III. Poti na JálovecUredi

Najslikovitejši vrh izmed orjakov Julijskih Alp je Jálovec (2645 m). Z navpičnimi stenami se dviguje iz Planice in iz Koritnice in kakor oster lemež kipi v višavo. Le na trentski strani se opira na predgorje, a tudi od te strani je ozki, nebotični stožec mogočnejši nego katerikoli drug gorski velikan. Dosedaj je bil najteže pristopen in tura na Jalovec je bila sploh nevarna.

Pristop iz Planice se ne da izboljšati, ker je edina zveza strmi plaz in žleb, ki drži do škrbine med Jálovcem in Travnikom; tam se vedno udira kamenje in treba največje previdnosti, pa tudi sreče, da se ogne turist kamenitim plazovom.

Iz Koritnice se je hodilo prav do konca doline v kot med Jálovcem in odrastki Mangartovimi in potem kvišku proti Velikemu kotu po opasnih policah in končno po prav nestalnem terénu s severne strani na vrh. Ta pot je bila nevarna, v zgornjem delu pa tudi jako utrudljiva.

Iz Trente se je hodilo od planine Trentske v divji kot pod Jálovcem in Ozebnikom. Prekoračivši silno strmo snežišče, si moral splezati v navpične stene Ozebnikove in se potem spustiti po neznatnih policah in počih, vodečih nad groznim prepadom, na Jezerce — majhno teraso na južni strani pod vrhom Jálovca — in odtod na vrh. Brez vrvi in vodnikov se sploh črez Jezerce ni dalo priti na Jálovec.

Nobena teh zvez ni bila pripravna za stalno planinsko pot. Slovensko planinsko društvo je torej po natančnem pregledovanju izbralo čisto drugo smer, namreč črez Ozebnik.

Od Jálovca proti jugu se razteza do Bolškega Grintavca (2350 m) dolg gorski greben, iznad katerega se dviguje nekako v sredini znatni vrh Pelec. Na severni strani Pelca je ozka zareza Škrbinica (okoli 2000 m), kjer je prehod iz Gornje Trente v Koritnico. Ta prehod je porabilo Slovensko planinsko društvo in je najprej popolnoma popravilo pot iz Koritnice črez Škrbinico, potem pa ustvarilo zvezo od Škrbinice črez Ozebnik (2470 m) na Jálovec.

Iz Trente vodi sedaj pot po dolini navzgor v smeri proti izviru Soče, krene pod nje izvirom črez most naprej po dolini (v Gornjo Trento) in gre skoro do zadnjih hiš v Trenti, potem pa zavije na desno proti severu na strmo pobočje, ki se razprostira pod Travnikom. Najprej vodi pot po plazovitem svetu, potem pa bolj zložno po gozdu do planine Trentske (1366 m) pod Travnikom. Nad tukajšnjo pastirsko kočo krene pot po prvem kolovozu na levo zopet v gozd in drži v severozahodni smeri polagoma kvišku skozi gozd, potem pa precej strmo navzgor črez ruševje in po planinskih pašnikih v kotle med Pelcem in Ozebnikom.

Od snežišča, ki leži v znožju Ozebnika na strani proti Pelcu, se spusti pot proti Ozebniku v skale ter vodi strmo kvišku najprej bolj na desno, potem pa obkroži vrh Ozebnika na zahodni strani in prispe končno skoro po grebenu nad Jezerce do Loškega žleba, globoke zareze med Jálovcem in Ozebnikom (Loški žleb se udira po nepristopnih pečinah v Koritnico). Od Loškega žleba zavije pot bolj na desno, potem pa krene kvišku proti vrhu Jálovca. Najprej vodi po širokih ploščah, potem pa dospe na greben, ob katerem pridemo v kratkem času na vrh.

Vsa pot preko Ozebnika in po masivu Jalovca je vklesana v skale in zavarovana z obilico železnih klinov in vrvi. Dočim so se povzpeli na Jalovec prej le najdrznejši plezalci, je pristopen Jalovec po novi poti vsakemu turistu, ki se mu ne vrti v glavi.

Težavnejša, pa še zanimivejša je pot iz Koritnice. Iz Srednjega Loga pod Predelom vodi pot po travnikih ob potoku Koritnici navzgor ter nas privede v dobri uri do velikega proda, ki se razširja od potoka proti znožju Jalovca in Ozebnika. Tukaj prekoračimo potok in krenemo na desno po produ. Polagoma navzgor stopajoč, dospemo v kot, ki ga tvorijo divje stene navpičnega Jalovca ter Ozebnika in Plesovca (2167 m). Na koncu kota leži večen sneg po več metrov na debelo. Ko prekoračimo skóro ravno snežišče, opazimo, da je sneg odstopil od sten; treba se je torej najprej spustiti v ta presledek. Nevarnosti pri tem ni, ker je spodaj trden prod in ker so tudi že stopinje napravljene v sneg. Pod snegom se ovijemo okoli skal in splezamo potem iz jarka na strani proti pomolu, ki drži s pobočja, raztezajočega se med Ozebnikom in Plesovcem. Na vrh tega pomola treba dospeti. V skale vklesane stopinje nas vodijo kvišku nad snežišče in potem krožimo okoli pomola strmo navzgor. Ta del pota je čisto podoben prvemu vstopu v pot črez Komar. Ko preplezamo prvo strmino in prispemo nad pomol, postane pot docela lahka in vodi najprej med ruševjem in bukovjem in potem po travnatem pobočju enakomerno kvišku proti sedlu med Ozebnikom in Plesovcem. Ko dospemo na to sedlo, se nam odpre mičen pogled v dolino Banščico, kamor je odtod zložna pot. Naša pot pa ne sme proti Banščici, nego krene strmo navzgor proti odrastkom Malega Ozebnika. Ko prehodimo bujno cvetoče pobočje, dospemo zopet v skalovje. Visoko gori nad navpičnimi stenami pridemo do precej široke police in zavijemo po njej proti strmi grapi, ki drži na to stran (proti Banščici) s sedla Škrbinice pod Pelcem. Ta del pota in tudi nadaljnji do vrha Škrbinice je vsekan v skale in zavarovan s klini in žicami. Z vrha Škrbinice se je treba spustiti navzdol po produ v precej razsežen, s snegom pokrit kotel, ki prehaja v valovito teraso, segajočo od Pelca do podnožja Ozebnika. Tukaj se shaja pot iz Koritnice s Trentsko potjo. Nadaljnja pot črez Ozebnik je skupna.

Iz Trente se pride na Jalovec v sedmih urah, iz Srednjega Loga pa v osmih.

Nove poti ob Jalovcu otvori Slov. plan. društvo, ki je napravilo ž njimi pristopne najdivnejše planinske kraje, slovesno v začetku prihodnje sezone.

Konec spisa moramo omeniti, da se v njem navedeni vrh Kugla ne imenuje niti Kuhla niti Kugla, ampak pravilno Kukla, kakor res govore sami Trentarji. Na to nas je opozoril gospod dr. H. Tuma. Beseda kukla je po njegovem prijaznem sporočilu navadna v Polici pri Višnji gori na Dolenjskem v izrazu »kukla iz cunj« = punca iz cunj (Puppe). Tudi Rusi imajo to besedo v istem pomenu. Izrekajo gosp. dr. Tumi prav srčno zahvalo za dobro došlo poučilo, prosimo vse, ki imajo priliko, naj nas tudi prijazno podpirajo v težavnem določevanju pravih in pravilnih imen. Dela je še veliko!