Naše delo v Trentskem pogorju
| Naše delo v Trentskem pogorju |
| |||||||||||||
Z malim je pričelo delovati Slov. planinsko društvo, z velikimi uspehi pa se že danes ponaša. Kakor našega društva v po-četku sploh niso hoteli prištevati pravim planinskim društvom, tako priznavajo sedaj celo nestrpna nemška glasila, da je Slov. plan. društvo mnogo storilo v turističnem oziru. Seveda je napadajo iz politične mržnje, toda to je naravni tok žalostnih sedanjih dni — vsak trezen tujec pa izprevidi, da naše društvo eminentno in srečno deluje za razvoj turistike in da pri tem ne dela politične propagande kakor nekatere »proslule« sekcije nemških planinskih društev. Seveda pa deluje Slov. planinsko društvo povsod v sporazumu z domačini in obrača vso pozornost na to, da koristi razvoj turistike tudi našemu bornemu slovenskemu ljudstvu in da se pridobi veljava slovenskemu imenu tudi po tistih krajih, ki so prvi biser naše domovine: Vzporedno s stavbo znamenitega Aljaževega doma v Vratih je pričelo Slov. planinsko društvo tudi nadelovati nove poti, da poskrbi za potrebne zveze in da napravi pristopne kraje, kamor so dosedaj pohajali le najdrznejši turisti. Kakor da poskusi svoje moči, je napravilo društvo pričetek s Tominšekovo potjo od Aljaževega doma na Kredarico. Potem pa je obrnilo svojo pozornost na zapuščeno Trento in divje Trentsko pogorje. Skoro neznani so bili prej ti kraji; Nemško planinsko društvo je skrbelo le za svojo Vossovo kočo na Vršcu in za zveze k tej koči. Pravilno pot je torej nastopilo Slov. planinsko društvo, ko je sklenilo ustanoviti vsestranske zveze iz Vrat in iz Trente, tako da pridobe nekaj od turistovskega prometa tudi tisti borni Trentarji, ki pridelujejo od poljskih pridelkov samo »Čompe« (krompir) in kruha skoro ne poznajo. Najprej je poskrbelo Slov. planinsko društvo za primerna prenočišča v Trenti (v Logu); nakupilo je posteljne oprave ter jo dalo v porabo gostilničarjema Cudru (»pri Zlatorogu«) in Zorču in jima sploh pripomoglo, da sta priredila vse potrebno za pre-skrbljevanje turistov. Potem pa se je društvo lotilo potov, od katerih je' eden bolj znamenit nego drugi in ki bodo za vselej obdržali svoj pomen ter širni javnosti označevali delavnost Slov. planinskega društva. Najprej so se pričela dela na Razóru in obenem na Triglav iz Trente, t. j. črez Komár, potem so se nadaljevala ob Križu in po Kriških podéh; končno delo pa je doseglo silni Jálovec. Večina potov je sedaj izdelana, manjše zveze so pričete in se v kratkem izvrše. Predno podamo v naslednjih vrsticah opis glavnih teh potov, naj pripomnimo, da sta si priborila pri teh napravah prvo zaslugo gosp. Josip Abram iz Trente (»Trentar« v Plan. Vestniku) in g. dr. Fran Tominšek, podnačelnik osrednjega odbora, ki sta drzno obhodila pote, predno so se izročili v delo, ter določila smer in tudi izvršitev ves čas nadzorovala ter pospeševala. Vodil je delo zaupnik osrednjega društva, Anton Tožbar, p. d. Špik iz Trente.
Pot iz Vrat skozi Luknjo v Trento. uredi
Stara pot vodi od Aljaževega doma ob Bistrici do njenega izvira pod Triglavsko steno, tam krene na desno in vodi po dnu-globeli, ki se razteza med Triglavom in Pihávcem; ta del gre ves čas po nagrmadenem kamenju. Onostran Luknje vodi po Nemškem plan. društvu prirejena pot po pobočju Pihavca. Ta pot je silno strma ter tudi nevarna, ker proži pasoča se drobnica kamenje. Slov. plan. društvo pa je priredilo novo pot, ki krene kakih deset minut od Aljaževega doma od Bistrice na desno ter vodi pod Stenarjem najprej po enakomerno strmem svetu, skozi bukov gozd na planino Búkovlje, prijazno teraso v kotu med Stenarjem in Sovátno (sosedo Pihavca), potem pa pod stenami Sovatne in Pihavca naravnost do Luknje (1779 ni). Za ta del pota je porabljena stara pastirska steza na Bukovlje in je najkrajša zveza z Luknjo; ogne se tudi večinoma kamenju, šele v plazu pod Luknjo se snide s starim potom. Posebno lep je razgled s hribčka na Búkovljah, odkoder se krasno pregleda gorski kot med Triglavom in Stenarjem in sploh cela dolina Vrata do cementne tovarne v Mojstrani. Od vrha Luknje v Trento je nadelalo Slov. plan. društvo novo pot, ki vodi na levo pod Triglavom skozi »rušo«; ta pot je varna pred udirajočim se kamenjem in gre po stalnem, ne prestrmem svetu v gorski kot Zadnjico, kamor prispe blizu izvira potoka Zadnjice; nadaljnja, od nekdaj obstoječa pot vodi ob potoku Zadnjici v Trento (Log). Od Aljaževega doma prideš v Log v petih urah, do vrha Luknje dospe boljši turist v dveh, vsakdo pa v treh urah.
Poti na Razor uredi
Med Trento in Zadnjico, Vrati in Veliko Peščenico') se dviguje impozantna gorska skupina, ki jo po glavnih vrhovih najbolj značilno nazivljemo skupino Razora in Škrlatice. Glavni greben se razteza od sedla Vršca (1616m) pod Mojstrovko v južnovzhodni smeri do Križa in potem v južni smeri do Luknje. Njega vrhovi so po vrsti Prisojnik (2555 m), znana široka grmada, ki se najveličastneje vidi iz Kranjske gore, Razor (Tren-tarji pravijo tudi Razora, 2601 m), Križ (2435 m), Sten ar ali Stena (2506 m), ki leži tik nad Aljaževim domom, S o vat na (katere ime se na specijalni karti ne nahaja, poznajo jo le Tren-tarji) in Pihavec (2418 m). Od Razora se razhaja stranski greben proti jugozahodu, to je proti cerkvi sv. Marije v Trenti. Prvi in glavni vrh te panoge je Plan j a (okoli 2400/«), ki jo loči globoka škrbina od Razora; manj znani so vrhovi Goličice in Kugle2) (2110 m). Med stenami Razora in Planje ter Pihavcem, Sovatno in Stenarjem se razteza okoli Križa visoka, valovita terasa, ki je v spodnjem delu še obrasla z bujnimi tratami in gostim ruševjem, proti Križu in Razoru pa bolj in bolj gola in divja. To so obsežni Kriški podi. Podobna planota je na severni strani Križa pioti ) Izgovarjajo Pešenca in Pišenca. ') Izgovarjajo Holičica in Kuhla. Rogici (2584 m); tudi to lahko prištevamo Kriškim podem, ljudstvo pa imenuje ta del tudi -na gruntu«. Od Križa dalje proti severu gre drugi stranski greben preko Rogice do divje Škrlatice (Suhega plaza, 2643 m), ki je sploh najvišji vrh v vsej skupini; potem pa se razhaja v odrastek proti Mojstrani, ki obmejuje na zahodni strani dolino Vrata, in v odrastek proti Kranjski gori, ki leži nad Peščenico. Ob Škriatici ter nje odrastkih so najlepša lovišča za lov na divje koze, zato pa so te pckrajine turistom zaprte. Zanima nas tedaj le glavni greben in v prvi vrsti glavar Razor. Od severa (n. pr. iz Kranjske gore) se vidi Razor kot silno ozka, vitka piramida, ki se dviguje nad nekaj širjim, strmim podstavkom. Na severno stran se njegove stene skoro navpično pogrezajo v ozko Krnico, gorski kot, ki drži izpod Razora proti zahodni strani in potem prehaja v Veliko Peščenico. Od vzhodne in južne strani pa ima vrh Razora obliko ozke krone, pod katero se blešči velik bel biser; na obeh teh straneh obklepajo namreč Razor razsežna snežišča. Pristop je na Raz6r od zahodne strani, t. j. od rezi med Prisojnikom in Razorom; tam sega do višine 2000 m prijazna planina, Mlinarica, kjer izvira močan studenec, ki nikdar ne usahne. Drugi pristop je od Kriških podov, torej od vzhoda. Od obeh strani je treba priti do sedla, ki loči Razor od Planje, in od tega sedla kvišku proti vrhu se pota združita v eno progo. Najhujši in tudi zares nevaren je bil pristop črez prve stene Razorovega masiva, ker so tam strmine, po katerih se sploh brez vrvi ni dalo priti. Ko je Slovensko plan. društvo prevzelo napravo potov na Razor, je moralo torej najprej ustvariti primeren dohod do Mlinarice na eni in na Kriške pode na drugi strani ter potem nadelati in zavarovati pot črez prve stene. To nalogo je društvo sedaj popolnoma rešilo. Napravilo je na Razor tri zveze; dve gresta iz Trente, ena iz Vrat. Prva pot iz Trente vodi približno od cerkve sv. Marije v Trenti. Kakih 5 minut severno od cerkve pridrevi v Sočo, ki se vije tam ob prijazni planotici (ob »Anžkovi«), majhen potok, deroč po silno globokem, ozkem jarku, po »koritih«. Blizu tam stoječega mlina krene naša pot po brvici črez Sočo in zavije strmo kvišku ob »koritih« naravnost proti Razoru, ki nas pozdravlja iz ozadja. Treba prehoditi nekaj bukovih gozdičev in v kratkem pridemo v globok, ozek gorski kot, ki ga obdajajo odrastki Prisojnika na severni, razkosane stene Kugle, Goličice in Planje pa na južni strani; pod navpičnimi stenami Razora prehaja ta kot v razsežen, jako strm plaz, ki leži v gorenjem delu večinoma pod snegom. Tukaj zapusti pot prejšnjo smer in jo zavije na levo na pobočje Prisojnika. Iz globokega jarka navzgor je bilo treba nadelati čisto novo stezo, ki vodi po hudi strmini med gostim ruševjem (črez »metliko«) proti planini, raztezajoči se med Prisojnikom in Razorom. V visočini 2000 m dospemo na Mlinarico; tako se imenuje pravzaprav tukaj izvirajoči bistri studenec, a tudi Planini nadevajo to ime. Sedaj se spusti pot v skalovje. Ko prehodimo precej širok plaz, pridemo pod prve stene Razora. Videti so nepristopne, kajti navpično štrlijo proti nebu. Po ozki polici se vzpnemo kvišku, zavijemo potem proti jugu in krožimo okolo razoranih, nebotičnih skal in stolpov visoko nad prepadom. Pot je lažja, nego bi pričakovali, ker gre povsod po trdni skali; deloma so že stopnice nadelane. Potem se nagne naša polica nekoliko navzdol in nas privede v divji jarek; tam zavijemo na levo in moramo preplezati visoko skalo, ki nam je pot zaprla. Kakor po lestvi obiramo železne kline in kmalu prispemo nad nevarno skalo. Tam dobimo v kotličih sveže vode in se pokrepčamo. Sedaj vodi ozek jarek naravnost kvišku; strm je precej, toda povsod je dovolj oprimkov in brez nevarnosti prispemo po daljšem plezanju na široko teraso, ki obdaja vrh Razora na južni strani. Po tej terasi stopamo lagotno polagoma navzgor proti vzhodu do sedla med Razorom in Planjo. Odtod zavijemo v severno smer (na levo) proti vrhu. Še eden plaz prekoračimo, in že smo na grebenu, ki se z vrha razteza proti vzhodu; v smeri tega grebena stopamo in plezamo kvišku in v kratkem prispemo na vrh. Kake posebne nevarnosti na tej poti ni, treba pa je seveda povsod previdno stopati, da se ne zruši kamenje. Nekaj neprijetna in težavna je le partija od Mlinarice do zgornje terase, dočim ne dela pot proti vrhu pravim turistom nikake težave. Druga pot iz Trente (Loga) na Razor vodi tri četrti ure po stezi ob Zadnjici (proti Luknji); pri izviru močnega potoka Krajcarice krene naša pot na levo skozi gozd in vodi ob zahodnem pobočju nad Velim potokom precej strmo navzgor proti kotu med Pihavcem in Planjo (pod Razorom). Visoko nad seboj vidimo dolgi, skoro ravni rob Kriških podov, do katerega moramo prispeti. Ko pridemo v rušje, prekoračimo globok jarek in pot zavije pod mogočne, razkosane stene Pihavca. Še kako uro stopamo strmo navzgor in dospeli smo na zaželjeni rob; okrepča nas žarek studenec, ki izvira tik ob robu iz črne skale. Ta studenec je podzemeljski odtok jezera, ki leži nekaj korakov više v mogočni kotanji. To je spodnje Kriško jezero, ljudstvo ga imenuje jezero pod Splevto. Prijazna trata obdaja jezero na južni strani, koder smo prišli, na drugih straneh pa kipijo kvišku razorane skalnate stene. Na vzhodni strani kraljuje nad jezerom ostri vrh Splevte, ki je odrastek Pihavca, tik za Splevto pa se raztezata grebena Pihavca in Sovatne. Z druge (zahodne) strani nas pozdravljata Planja in Razor, proti jugu pa je razgled itak popolnoma odprt. Jezero je precej obsežno in jako globoko ter ima temnozeleno, bistro vodo. Zares pravi planinski biser je to jezero, ki leži že v znatni visočini okoli 2000 m. Nadaljnja pot vodi ob zahodni strani jezera med gostim ruševjem polagoma navzgor. V četrti ure prispemo na nekoliko vzvišeno planotico, odkoder se razgrinjajo vsi mogočni Kriški podi okoli nas; v kotlini pod to planoto zagledamo drugo Kriško jezero. Precej manjše je od spodnjega, čisto okroglo in večinoma z ledenimi ploščami pokrito. Na planoti nad jezerom se shaja pot z ono, ki vodi iz Vrat, nadaljnja pot proti Razoru je torej skupna. Pot krene proti prvim stenam Razčra, v kratkem pridemo do njih. Sedaj pa je treba previdnosti; v skale vklesane stopinje nas vedejo hitro kvišku in naenkrat stojimo ob zelo nagnjeni, po snežnih plazovih čisto uglajeni steni, ki jo je treba prekoračiti; spodaj pod to steno pa je prepad. Ker so v skalo zabiti železni ročaji, za katere se roka trdno oprijema, in ker so tudi stopinje vklesane, premagamo hitro to sitno ploščo. Dokler ni bila pot nadelana, ni bilo tod prehoda; turisti so se morali nekoliko bolj proti jugu spuščati po visoki, jako opasni steni in treba je bilo vrvi. Nad navedeno ploščo prihaja pot v plazovito kadunjo, ki se razprostira med Razorovim vzhodnim odrastkom in Planjo. Po drobnem kamenju je pot dokaj lahka in nič nevarna. Smer gre proti že znanemu sedlu med Razorom in Planjo, in ko dospe na to sedlo, se združi s poprej opisano zahodno potjo. Pot iz Vrat na Razor vodi tudi čez Kriške pode. Dosedaj je bila znana le zveza po kotlini med Stenarjem in Rogico (črez »grunt«) in potem skozi Vratca med Križem in Stenarjem ali pa črez Križ. Pri tem se je pa poizgubilo veliko višine. Nova pot vodi od Aljaževega doma najprej po poti proti Luknji, in sicer po novi gozdni poti Slovenskega plan. društva, ki drži črez planino Bukovlje (glej zadnjo številko Plan. Vestnika). Razhaja se pot na Razor od poti proti Luknji nekaj pred Bukovljem, tam kjer prihaja pot iz bukovega gozda na plazoviti svet med Stenarjem in Pihavcem (Sovatno). Na Razor krene pot naravnost kvišku po plazu (proti zahodu) in vodi najprej bolj zložno po drobnem kamenju; ko se pa jarek zoži, treba preplezati nekaj strmin; vobče pa pot ni težavna. Po triurni hoji (od Aljaževega doma) prispemo v široki kotel, ki leži med Stenarjem, Križem in Sovatno, in kienemo na sedlo ob strani pod Sovatno (južno). S sedla se nam odpre veličasten pogled po Kriških podeh, na Razor in Planjo in proti goriški strani. Sedaj zavije pot proti jugozahodu v smeri proti jezeru pod Splevto; okoli slikovitih grebenov in kotličev vodi enakomerno nekoliko navzdol, in tako prepotujemo, šetajoč po bujnih planinskih tratah, Kriške pode po vsej širini. Po polurni hoji dospemo na planoto nad drugim Kriškim jezerom in torej na pot, ki prihaja iz Trente ob Velem potoku. Spotoma smo hodili po grebenu, pod katerim se blešči spodnje jezero (pod Splevto). Nadaljnjo pot na Razor smo že opisali. Na Razor pridemo od Aljaževega doma v 6 urah. Pot iz Vrat na Kriške pode je toliko važnejša, ker so od nje tudi zveze na Križ in na Stenar in ker dobro služi tudi za prehod črez Križ v Kranjsko goro.
(Konec prih.)
Pot iz Trente na Triglav uredi
Pot iz Trente na Triglav, t. j. pot črez Kómar, vodi iz Zadnjice po globokem žlebu pod Kánjavcem (2570 m) na Dolic, sedlo med Kanjavcem in Triglavom, in potem po valovitih terasah, ki se raztezajo med Triglavom in Kanjavcem. To pot je v Planinskem Vestniku (1904, št. 7.-9., 11.—12.) podrobno opisal »Trentar«. Pot črez Komar je najkrajša in najvarnejša zveza iz Trente na Triglav. V spodnjem delu, kjer se vzdiguje prav strmo iz Zadnjice, je vklesana v skale in z obilico klinov in vrvi zavarovana. Ta pot je tudi najbolj prikladna za pristop na Kánjavec (iz Trente). Po Nemškem planinskem društvu prirejena stara pot črez Skok je nepraktična, dosti daljša in posebno radi prožečega se kamenja nevarna. Pot črez Skok rabi zvezo iz Zadnjice proti Luknji črez »rušo« in krene ne daleč pod Luknjo v triglavske stene, zavije pa takoj v smer proti Kánjavcu nazaj in vodi dolgo po nevarnih policah deloma navzdol-v žleb pod Doličem, kjer pride na našo novo pot črez Komar; do velikega snežišča pod Doličem se združi s potjo črez Komar, na Doliču se pa poti ločita in stara pot vodi v velikem ovinku v smeri proti Marije Terezije koči in potem pod Triglav. Paziti je na razpotje ob Doliču. Nova pot krene na gornjem koncu imenovanega velikega snežišča pod Doličem na levo proti Triglavu in ne gre čisto na sedlo Dolič, stara pot pa vede s snežišča na desno prav pod Kanjavcem črez sedlo. Za turiste, ki prihajajo iz Trente na Triglav, ni dosedaj na tem potu nobenega zavetišča. Najboljše je, da poležejo na vrh Triglava in potem v Triglavsko kočo na Kredarici; do Marije Terezije koče je predaleč in se tam tudi preveč izgubi višine. Tudi ta nedostatek odpravi svoj čas Slov. plan. društvo; kupilo je namreč primeren prostor za novo planinsko kočo na Zelenici, t. j. na planoti pod masivom Triglava na strani proti Trenti. Tam se stikajo pot črez Komar, Kugyjeva pot in pot od Sedmerih jezer. Razgled z Zelenice bo podoben onemu s Kredarice. Pridobil se je torej prostor za novo, jako važno postojanko.
(Konec prih.)
Poti na Jálovec. uredi
Najslikovitejši vrh izmed orjakov Julijskih Alp je Jálovec (2645 m). Z navpičnimi stenami se dviguje iz Planice in iz Koritnice in kakor oster lemež kipi v višavo. Le na trentski strani se opira na predgorje, a tudi od te strani je ozki, nebotični stožec mogočnejši nego katerikoli drug gorski velikan. Dosedaj je bil najteže pristopen in tura na Jalovec je bila sploh nevarna.
Pristop iz Planice se ne da izboljšati, ker je edina zveza strmi plaz in žleb, ki drži do škrbine med Jálovcem in Travnikom; tam se vedno udira kamenje in treba največje previdnosti, pa tudi sreče, da se ogne turist kamenitim plazovom.
Iz Koritnice se je hodilo prav do konca doline v kot med Jálovcem in odrastki Mangartovimi in potem kvišku proti Velikemu kotu po opasnih policah in končno po prav nestalnem terénu s severne strani na vrh. Ta pot je bila nevarna, v zgornjem delu pa tudi jako utrudljiva.
Iz Trente se je hodilo od planine Trentske v divji kot pod Jálovcem in Ozebnikom. Prekoračivši silno strmo snežišče, si moral splezati v navpične stene Ozebnikove in se potem spustiti po neznatnih policah in počih, vodečih nad groznim prepadom, na Jezerce — majhno teraso na južni strani pod vrhom Jálovca — in odtod na vrh. Brez vrvi in vodnikov se sploh črez Jezerce ni dalo priti na Jálovec.
Nobena teh zvez ni bila pripravna za stalno planinsko pot. Slovensko planinsko društvo je torej po natančnem pregledovanju izbralo čisto drugo smer, namreč črez Ozebnik.
Od Jálovca proti jugu se razteza do Bolškega Grintavca (2350 m) dolg gorski greben, iznad katerega se dviguje nekako v sredini znatni vrh Pelec. Na severni strani Pelca je ozka zareza Škrbinica (okoli 2000 m), kjer je prehod iz Gornje Trente v Koritnico. Ta prehod je porabilo Slovensko planinsko društvo in je najprej popolnoma popravilo pot iz Koritnice črez Škrbinico, potem pa ustvarilo zvezo od Škrbinice črez Ozebnik (2470 m) na Jálovec.
Iz Trente vodi sedaj pot po dolini navzgor v smeri proti izviru Soče, krene pod nje izvirom črez most naprej po dolini (v Gornjo Trento) in gre skoro do zadnjih hiš v Trenti, potem pa zavije na desno proti severu na strmo pobočje, ki se razprostira pod Travnikom. Najprej vodi pot po plazovitem svetu, potem pa bolj zložno po gozdu do planine Trentske (1366 m) pod Travnikom. Nad tukajšnjo pastirsko kočo krene pot po prvem kolovozu na levo zopet v gozd in drži v severozahodni smeri polagoma kvišku skozi gozd, potem pa precej strmo navzgor črez ruševje in po planinskih pašnikih v kotle med Pelcem in Ozebnikom.
Od snežišča, ki leži v znožju Ozebnika na strani proti Pelcu, se spusti pot proti Ozebniku v skale ter vodi strmo kvišku najprej bolj na desno, potem pa obkroži vrh Ozebnika na zahodni strani in prispe končno skoro po grebenu nad Jezerce do Loškega žleba, globoke zareze med Jálovcem in Ozebnikom (Loški žleb se udira po nepristopnih pečinah v Koritnico). Od Loškega žleba zavije pot bolj na desno, potem pa krene kvišku proti vrhu Jálovca. Najprej vodi po širokih ploščah, potem pa dospe na greben, ob katerem pridemo v kratkem času na vrh.
Vsa pot preko Ozebnika in po masivu Jalovca je vklesana v skale in zavarovana z obilico železnih klinov in vrvi. Dočim so se povzpeli na Jalovec prej le najdrznejši plezalci, je pristopen Jalovec po novi poti vsakemu turistu, ki se mu ne vrti v glavi.
Težavnejša, pa še zanimivejša je pot iz Koritnice. Iz Srednjega Loga pod Predelom vodi pot po travnikih ob potoku Koritnici navzgor ter nas privede v dobri uri do velikega proda, ki se razširja od potoka proti znožju Jalovca in Ozebnika. Tukaj prekoračimo potok in krenemo na desno po produ. Polagoma navzgor stopajoč, dospemo v kot, ki ga tvorijo divje stene navpičnega Jalovca ter Ozebnika in Plesovca (2167 m). Na koncu kota leži večen sneg po več metrov na debelo. Ko prekoračimo skóro ravno snežišče, opazimo, da je sneg odstopil od sten; treba se je torej najprej spustiti v ta presledek. Nevarnosti pri tem ni, ker je spodaj trden prod in ker so tudi že stopinje napravljene v sneg. Pod snegom se ovijemo okoli skal in splezamo potem iz jarka na strani proti pomolu, ki drži s pobočja, raztezajočega se med Ozebnikom in Plesovcem. Na vrh tega pomola treba dospeti. V skale vklesane stopinje nas vodijo kvišku nad snežišče in potem krožimo okoli pomola strmo navzgor. Ta del pota je čisto podoben prvemu vstopu v pot črez Komar. Ko preplezamo prvo strmino in prispemo nad pomol, postane pot docela lahka in vodi najprej med ruševjem in bukovjem in potem po travnatem pobočju enakomerno kvišku proti sedlu med Ozebnikom in Plesovcem. Ko dospemo na to sedlo, se nam odpre mičen pogled v dolino Banščico, kamor je odtod zložna pot. Naša pot pa ne sme proti Banščici, nego krene strmo navzgor proti odrastkom Malega Ozebnika. Ko prehodimo bujno cvetoče pobočje, dospemo zopet v skalovje. Visoko gori nad navpičnimi stenami pridemo do precej široke police in zavijemo po njej proti strmi grapi, ki drži na to stran (proti Banščici) s sedla Škrbinice pod Pelcem. Ta del pota in tudi nadaljnji do vrha Škrbinice je vsekan v skale in zavarovan s klini in žicami. Z vrha Škrbinice se je treba spustiti navzdol po produ v precej razsežen, s snegom pokrit kotel, ki prehaja v valovito teraso, segajočo od Pelca do podnožja Ozebnika. Tukaj se shaja pot iz Koritnice s Trentsko potjo. Nadaljnja pot črez Ozebnik je skupna.
Iz Trente se pride na Jalovec v sedmih urah, iz Srednjega Loga pa v osmih.
Nove poti ob Jalovcu otvori Slov. plan. društvo, ki je napravilo ž njimi pristopne najdivnejše planinske kraje, slovesno v začetku prihodnje sezone.
Konec spisa moramo omeniti, da se v njem navedeni vrh Kugla ne imenuje niti Kuhla niti Kugla, ampak pravilno Kukla, kakor res govore sami Trentarji. Na to nas je opozoril gospod dr. H. Tuma. Beseda kukla je po njegovem prijaznem sporočilu navadna v Polici pri Višnji gori na Dolenjskem v izrazu »kukla iz cunj« = punca iz cunj (Puppe). Tudi Rusi imajo to besedo v istem pomenu. Izrekajo gosp. dr. Tumi prav srčno zahvalo za dobro došlo poučilo, prosimo vse, ki imajo priliko, naj nas tudi prijazno podpirajo v težavnem določevanju pravih in pravilnih imen. Dela je še veliko!