Naši mladosti
Naši mladosti Fran Roš |
|
Poglavja | I II • dno |
(Spominu padlih)
I
urediŠli ste vi vsi, ki bogata in verna
bila od vas je moja mladost,
ko je še v sanjah vsa neizmerna
pila zvezd najvišjih prostost.
Predno dosegla jasnin je cesto,
tiho je izkrvavela v vas.
S to usodo, temno, zločesto
sam na poti ostal sem jaz.
Trd in mrk se za vami oziram
in za vsem mi je težko in žal
in se samemu sebi upiram,
kot bi naprej se v bodočnost bal.
V dneh, ki so davno umrli z vami,
je ostala ona mladost.
Zdaj se opajam v trpki omami,
svoje družbe mrki gost.
II
urediVzdramil sem se im prisluhnil samemu sebi:
plalo je v meni kakor moč in upor,
šel sem za njima, da najdem cilj in izvor
— in življenju bodoči dan.
Tiho vas pozdravljam, pokojno speče,
in se odpravljam sam, a volja vas vseli
gre z menoj in lic umrli nasmeh
blagoslavlja samotni dan.
Pojdem in za vse si naberem cvetja,
ž njim okrasim mladosti naše spomin
in za vse se opijem življenja vin.
V meni naj dogori vaš dan.