Na številki 6
| Na številki 6 Vilko Mazi |
| |||||||||||||
Ko sva se peljala z Bredo v rešilnem vozu in je sililo solnce skozi motne šipe, je otrok nestrpno spraševal, kdaj bova v bolnišnici. In če imajo tam res lepe igrače in mnogo igrač? Kaj bi pač spraševal drugega trileten otrok! — Lica so ji žarela, ves obraz je bil posejan od rdečih lis, samo okolo ust in nosa je ostala običajna polt. Škrlatica!
Oči so se nemirno obračale v motno steklo, kjer so se mešale med solnčne žarke sence hiš in drevja. Časih je ošinila
mrzlosive pločevinaste stene drdrajočega voza. In zopet me je vprašala :
»Ali imajo dosti igrač?«
»Dosti, dosti!«
»In lepih?«
Voz je obstal pred nizkim paviljonom, zaznamovanim s številko 6. Postarna usmiljenka je stopila v vrata. Odnesel sem Bredo v sobo, ki mi jo je pokazala, in jo položil na posteljo pri vratih. Par bledih, mršavih otrok se je dvignilo izpod odej. Ravnodušno so pogledovali Bredo in mene. Med stenami, prevlečenimi od tal do stropa s temnozeleno oljnato barvo, so se odražali njih obrazi še sirotnejše nego so bili morda v resnici.
»Nekam zabrekla se mi zdi,« je menila usmiljenka.
»Tudi jaz sem bila taka,« se je oglasila iz kota gospodična, ki ji je bilo že čez dvajset let.
»Ali imate tudi vi škrlatico?«
»Vsi v tej sobi.«
Pomiloval sem jo, zakaj to ni malenkost: šest tednov med temi odurno-zelenimi stenami, brez prave družbe in ob strogi dijeti.
Poslovil sem se od Brede. Nič ni rekla in naročila, zakaj videla je, da so imeli otroci igrače v rokah. In kaj je znala, kako ji bo in kako dolgo bo tičala med temi mrzlimi zidovi!
Še sem stopil k primariju, da bi mu priporočil otroka. Našel sem ga v laboratoriju ob pisalni mizi. Kakor se je bil leno vzdignil in me poslušal, prav tako je dejal: »Skrbeli bomo, kakor pač za vsakega drugega bolnika.« To se pravi, če bi ne bil stopil k njemu, ne bi bil prav nič na škodi.
Naslednjega dne sem obiskal Bredo. S skrbjo me je neslo po drevoredu k tistemu nizkemu in mrkem u paviljonu, potisnjenemu v poslednji kot obsežnega kompleksa. In še s posebno ograjo obdanemu. Vrata so bila zunaj brez kljuke in je visela na njih tablica, da ne sme nihče v paviljon brez primarjevega privoljenja. Stopil sem skozi vegasta vrata ograje, da bi videl Bredo skozi okno. Pod oknom je stala sklecana klop. Nekaj žensk se je tiščalo na njej. Kričeč so se pogovarjale z bolniki skozi zaprto okno. Prinesle so jim mleka, lahkih piškotov in kompota, kar so morale oddati usmiljenki pri vratih. Razmaknile so se in mi dale prostora.
Ko me je Breda zagledala, je planila v jok. Čisto v kotu ob nasprotni steni je stala njena postelja. Usmiljenka je stopila k njej in jo tolažila. Vse zaman. Samega ihtenja ji je stresalo glavico in život. Ob široko odprtih ustih ji je padalo od nosa dvoje ostrih brazd, po razpaljenih licih so drsele solze, ki jih je brisala z velikim rdečim robcem. In je iztezala ročice k meni:
Dva dečka, ki sta bila že na nogah, sta ji ponudila igrač. Vrgla jih je po sobi.
»Oč-ka! — Očka! «
Kaj sem ji pač mogel? — Tudi drugi so skraja jokali, pa so se unesli. Pravila mi je mati malega Stanka, da je bil prve dni skočil s postelje in je na kolenih prosil usmiljenko, naj ga pusti domov. Zdaj je sedel deček v postelji in se je mirno razgovarjal z materjo, še celo nasmejal se je bil parkrat. Tako je bilo tudi z Brankom, prijaznim črnookim Srbkom, ki mu je bilo tudi komaj tri leta. Sirotek se je bil najprej hudo oparil po životu, nato pa se ga je lotila še škrlatica. Prve dni se mu ni snel prikazati nihče domačih. Strašno je tulil. No, zdaj se je drsal v nerodni halji in še nerodnejših copatih po kamenitih tleh od postelje do postelje in je bil vsem v zabavo. Ko so ga dražili, da ima grde in predolge bragešice, se je branil na vse strani s krepkim: duš! Še mar mu ni bilo, da ni nikogar domačih blizu. Otrok ni filister.
Bredi je bilo vsak dan bolje. Rdečica je polagoma plahnela in začela se je luščiti. To jo je srbelo in je tožila, da ima »bolhe«. Par dni je seveda še vekala, pa se je ob koncu tedna že dokaj pomirila, zlasti ko jo je nehalo srbeti. Pravili so otroci, da jim včasih celo zapoje. In je pela še tisti večer, ko je umirala poleg nje štiriletna deklica. Vsi drugi so bili klavrni in preplašeni. Kaj bi triletnemu otroku agonija!
Šest tednov — cela večnost! Odhajali so otroci, ki so jih srečno prestali. In so prihajali novi, ta ali oni dan kateri, kakor cepajo muhe v kozarec. Vsak dan smo se shajali tam pri oknu in donašali okrepčil, igrač in cvetja. Razgovarjali smo se med seboj kakor davni znanci. Včasih smo vpili skozi okno vsi vprek. Običajne besede pač: »Ljubček, zavij se! — Kmalu bo minilo! — Kaj naj ti prinesem jutri? — Bodi priden! — Zbogom!« … Tisti, ki so že smeli vstati, so prihajali k oknu. Gledali so na nas kakor brez hrepenenja. Kakor da jim je vse eno, ali zapuste bolnišnico čez par dni ali šele čez pol leta. Samo gospodična v kotu je preštevala dni. Strašno ji je bilo! Ura je bil dan in dan je bil teden, teden pa kakor neskončnost. Če je posijalo pomladansko solnce in je zagledala sveže šopke zvončkov in trobentic, ji je bilo hudo do solz …
V četrtem tednu je vstala tudi Breda. Težke so ji bile noge in se je skoro opotekala ob posteljah. Zdaj je bila prva na vrsti, da zapusti ta mrki paviljon. Kadar je pridrsala k oknu, se je obveselila samo stvari, ki sem jih prinesel. Za vse drugo ji ni bilo mar. Ne za solnce, ne za dom. Po nikomer ni vprašala, še po mami ne … Ko sem zadnji dan prišel po njo, je šla z menoj, kakor da ni bilo za njo šest pustih tednov na številki 6.