Na Golico
| Na Golico! Ivan Krulec |
Spisal Ivan Krulec
| |||||||||||||
Naj omenim le nekaj lepših partij, ki jih lahko napraviš iz Planine na Golico, Kočno (sedlo), Rovčico *), Babo, v Medji Dol in na Stol, pa tudi prehodi, v Rožno dolino so brez težav **).
- Ker ljudstvo govori Rovšca, je brez dvoma prav pisati Rovšica, to je gora, ki
Ima ime od rudnih rovov, katerih je vse polno po njej. (Glede izreke primeri : Jelovšca = Jelovščica, vrh pri Blegašu; Bukovšca = Bukoviščica, vrh v Selški dolini i.t.d.). Napačna je torej pisava Rožica ali Rošca.
- Opozoriti mi je, da so dnevi konec maja in v začetku junija glede na krasno ondotno floro najlepši za izlete v te kraje.
Tu hočem opisati pohod Golice, ki je sedaj najbolj obiskovani vrh v naših Karavankah.
V cerkvi Sv. Križa je bilo ravnokar odzvonilo dan, ko se je odpravljala četvorica Ljubljanskih turistvov iz Kopišarjeve hiše po znani cesti, ki drži proti severu nekaj časa » Pod steno« med vitkimi smrekami visoko nad Črnim potokom proti rudnim rovom. Kmalu smo srečali očrnelega rudarja, ki nam je po prijaznem pozdravu povedal, da smo pri »Karlovem rovu«. Pred tem rovom smo zapazili veliko nakopučene rude, sestavljene iz žveplenatega svinca, železnega kalavca, cinkovega bleščenca in realgarja. To rudo žgo v tamošnjih žgalnicah in jo potem prevažajo v Savske in Javorniške plavže. Odtod je po »D. u. Oe. A. V.« markirana pot, katera je pa precej strma in po dežju celo nerabna, zato smo krenili naprej po nekaj daljši, toda zelo lepši poti, katero je pozneje zaznamenovalo »Slov. plan. društvo«. Medpotoma smo si trgali ob žuborečem Črnem potoku pomladanski sleč (Rhododendron Chamaecystus L.), rumene planinske vijolice (Viola biflora L.), močnate trobentice (Primula farinosa L.), debeluhe (Pinguicula alpina L.) in celo redki čreveljc smo našli (Cypripedium Calceilus L.). Tako smo prišli mimo dveh podzemeljskih rovov do gorenjih Jam (Reichenberg), kjer je precej veliko rudniško poslopje in žgalnica. Rudniški oskrbnik nam je preprijazno vse razkazal in pokazal tudi precejšno zbirko krasnih okamenin, katere je našel v tem kraju. Z lepe ceste, katera ima tu svoj konec, smo mahnili na gozdno stezo, po kateri smo dospeli skozi smrečje na Molzišču. Tukaj smo se zglasili pri pastirici ter dobili vkusnega mleka, na bližjem pašniku pa potem krasno zaspanko in stoglavo (Eryngium alpinum L.).
Od Molzišča smo zavili na levo (na desno drži pot na sedlo Kočne), in kmalu se nam je odprl krasen pogled na vse Julijsko pogorje, katero seje že žarelo od jutranjega solnca. Spehani od hoje po malo bolj napetem potu, smo se odahnili v gostem bukovem gozdu, kjer smo si nabrali raznobojnih orhidej. Kakor po kakem bukovem drevoredu smo se izprehajali dalje in skoraj smo prišli na Sedlo, odkoder je že videti Koroško. Danes mi se nismo dolgo mudili na tem kraju, ampak hiteli smo dalje po skbno zaznamenovanem potu ob pobočju Golice, na katerem je ob začetku junija pravi pravcati planinski vrt. Ptedno si ne ogledaš vseh brdkih planink, ne moreš dalje. Tu najdeš ključalnice (Narcissus poëticus L.), murke (Nigritella nigra L.), bele planinske veternice (Anemone alpina L.), grintavce (Scabiosa lucida Vill.), volčin (Daphne stiata), pirenejski regrat (Leontodon pyrenaicus Gonn.), Bartischa alpina, srebrni koren (Dryas octopetala), svedre (Gentiana verna in acaulis L.), Sv. Janeza rožo (Hypericum pulchrum), kobulico (Thlaspi praecox Wulf.), avstrijski dežen (Heracleum austriacum L.) in pogačico. Čudili smo se od kraja, dani bilo mogoče tu dobiti zaspanke, pa hitro smo pogodili, da kmet s preganjanjem tega osata zboljšuje Goliško seno. Zamišljeni v to prirodno krasoro smo stopali dalje in dalje in po nekdanji volovski stezi dospeli na Goliško sedlo. Tu se nam je odprl velik del našega Korotana, in idočim po grebenu so se nam prikazovali vedno lepše njega divni vrhovi. Le preplašene tolpe planinskih kavk ali kramparic so nas motile v naše občudovanju. Prišedšim k piramidi na vrhu Golice (1836 m), pa se nam je odprl svet v vsej svoji krasoti.
"Pozdravljen mi srečno, Triglav častiti!
Tri glavi dvigaš drzno do neba
kot bog, čigar ime ti je nositi,
in vsaka nosi krono od snega"
Nismo se mogli nagledati Triglavskega pogorja in lepih njegovih dolin Krme, Kota in Vrat, ki so ravno odtod tako vidne po svojih sencah. Na desnih in levi pa dvigata Mangart in Stol ponosno svoja vrhova v jasno ozračje. Daleč tam doli se vijuga bistra Sava ter žene svoje valove proti Šmarni Gori, p ravnini pa se bleste kot biseri prijazna selišča. Severno pod nami pa v Rožnem
"dolu med gorami
Šumna dere Drava,
Solnce žarbo lice
V njej si ogledava."
Proti severovzhodu nam naznanja beli stolp stolne cerkve, kje stoji glavno mesto Koroške. Od njega proti zahodu pa vidimo s prostim očesom parnike na Vrbskem jezeru. Kdo bi naštel imela vseh krajev, katerim se divi naše oko. Tam pod Dobračem ti kaže Beljak svoje prijazno lice in v njega bližini vidiš Blaško jezero in lepe razvaline Landskronske. V dalji pa »molče orjaki zro v led zaviti«. Videti je domače vrhove Kamniškega in Savinskega pogorja, pa tudi Dolomite, Visoke Ture z Velikim Klekom in Venedigerjem, Dachstein, Pyrgas in Ankogl.
Okrog in okrog se razginjajo najlepši prirodni prizori ter ti naslanjajo oči in srce s prečistim veseljem. S težkim srcem smo se ločili z vrha s pesnikovo željo:
"Oj, dom ti naš, ti krani svet,
Bog čuvaj te na veke let!"