Na Jenkovem grobu (Elegija, jesen, 1869.)

Grob se za grobom versti, z visoko travo zarasten;
Eden med njimi še ni bilke zelene rodil.
Ta je tvoj dom; serce, brat, v njem ti nemirno počiva,
V grobu našlo je mir, konec je našlo želja.
Grom naj bobni, viharja buči naj sila serdita,
Vojska, nemir nad zemljo — pokoj, tihota pod njo.
Jasnega lica ti ni življenje kazalo, grenkosti
Kupo polno si pil, sladkega malo si vžil.
Dom, ki gorel si zanj, goste so krile temine,
Jasnega dneva ti ni zlati oznanjal še zor.
Solza mi sili v oko, pa solza naj zopet se skrije,
Pokoj našel si ti, v boji se trudimo mi.
Blag že sad si rodil, ko drugim še cvetje odpada,
Sad ki ga vživamo mi, vžival ga pozni bo rod.
Tebi toči solze na grob Slovenija mati,
Točijo gorke solze bratje ti nanj in sestre.
V zemlji domači ležiš, v narlepši družbi počivaš,
Poleg tebe leži pevčevo blago serce;
Blažjega ni serca slovenska nam zemlja rodila,
Ti po kervi si brat, brat si po duhu mu bil.
V zemlji domači ležiš, predragi zemlji slovenski,
Ki si na tujem zvesto vedno ji hranil serce.
Stražijo dom ti gorenjske gore ob meji koroški,
Sava pod tabo šumi, bistre valove vali.
Tam pa doli leži s predrago očetovo hišo
Ravno sorško polje, ki si ga ljubil tako!
Nova ko pride pomlad, dom z mlado pokrije ti travo,
Zvončke, vijolice nanj, z ljubo vsadi ti roko.
In nad njim prijatelj bo tvoj, škerjanec žvergo1el
Pesem veselo z neba, svet bo vesolni vesel.
Zorna pač skoraj pomlad zašije deželi slovenski,
Vroče tvoje tedaj spolnjene bodo želje! —