Na Koprivniku
| Na Koprivniku Luiza Pesjak |
Dramatičen prizor, predstavljan v slovesni besedí čitalnice ljubljanske, Vodniku na spomiń, 4. dné svečana 1872.
| |||||||||||
OSOBE
uredi- Vodnik
- Cojz
- Majda
(Grališče: Soba v farovžu na Koprivniku leta 1795. Ko se igrinjalo vzdigne, sedi Cojz pri mizi obloženi s knjigami in bere. čez nekaj trenotkov stopi Vodnik v sobo, Cojz ga zagleda in vstane.)
VODNIK: Tedaj predčutje mene nij motilo, Da zopet ste prišli, gospod baron! Presrčno došli tu! — in brez zamere, Da vas pričakal nijsem v svoji hiši.
COJZ: Objela vez prijateljska je naju V pomenu pravem lepe te besede, In mej prijatelji nij o zameri In odpuščanji nikdar govorice. To pomnite za vselej! — Ali kaj Vas zadržalo zunaj je tak dolgo?
VODNIK: Dogodba cela je! — In ganjen sem Od tega, kar se mi je pripetilo, Pa tudi ves razkačen, da mogoče Kaj tacega je bilo doživeti.
COJZ: Ko ne bi mislil, da bi bil morda Nadležen s svojo prošnjo, rekel bi: Povejte, kaj se je zgodilo! Kajti Kar tiče vas, je vse mi zanimivo.
VODNIK: Preljubeznjivi ste, gospod, za res, In vaša želja bo ukaz mi vedno. — Sprehajal sem po svoji se navadi, In pot^ peljala me je proti jugu, Kjer Črna prst in Rakovca in Lisec Čez hribov naših dvigajo se rob. Samota je obdajala me sveta In zraki, čisti kakor sapa Božja, S hladilom so mi čelo oblivali. Sem prostega se čutil, kakor prost Potočić je, ki tam čez kamnje dere, In ki pozdrav mi svoj je glasno pel. Poslušal ravno sem ga ves zamaknjen, — Posnemal rad bi namreč čvrste pesni, Ki jih pojo leskeči se valovi, Kateri solnčni čar, bliščobo lune In svetlih zvezd vpodabljajo krasoto — Kar plane k meni iz grmovja koza In stiska tesno k mojim se kolenom; Trepeča je, vsa spehana in plašna, In vendar gleda njeno me oko Tak zaupljivo in tako proseče, Da z mehkim ljubkovanjem jej povem: Da bi kaj rad pomagal revici. Sedaj žival se trudna koj obrne In mi po stezi strmi kaže pot. „Vodnici" svoji štirinogi, urni Sledim težavno v kreber jaz „Vodnik", Zatoraj tudi mnogokrat se vstavlja, Glede, če res jo spremljam še zvesto. Po dolgi hoji kreneva krog vogla Visoke skale in na njeni steni Sloni uboga koča v senci smrek, Pred kočo pa kleči mlado dekle, Katero lepo je kot rožni cvet, Ko v prvič čuje sladki zdihljaj slavca. In glej! še rose rožici ne manjka, Obilo jej obličje ljubeznjivo Zaliva solznih biserov izvir. Ročici vije, milosti si prosi, Al mož pred njo sirote ne posluša, Samo lepoto gleda cvetno v prahu, Kateri bol zvišuje še svetlost. Odtrgati očij od nje ne more, Braniti strasti ne, da v njih žari; Zbudi stoprv se plašen, ko siroto Vprašam kaj da prosi tak ginljivo. „Deset sem kron mu dolžna, oj!" mi reče, ,,In tuj, neznan mi stari dolg je bil, Ki ga še stariši so podpisali, Kateri name gledajo z nebes. Lastnino majhno mojo hoče vzeti, Al pa naj ž njim grem, pravi, da mu služim, Ter z delom poplačujem, kar je dal; A Bog odpusti, če sem nehvaležna — Ne morem iti — — jaz se ga bojim!" — „Poplačal bodem dolg vam in obresti" Mu rečem „al kje imate pismo, Ki priča, da zahtevate pravico?" Zapletal se mu jezik je, jecljal Nevredni človek je, da se je šalil, Da hotel trmo devi je krotiti. — Popisati, gospod baron, ne morem, Kako kipelo v meni je osrčje O hudobiji taki prenesramni, Le norčeval se je tedaj s siroto, Probudil drzno v duši nje nedolžni Obup in grozo je in strah morilni Zavolj ničesar, ali temveč zarad - - Pogledal sem ga resno in ne rekel Mu druzega, ko „Bog se vas usmili!"
COJZ: In kaj hudobnež stvoril je potem?
VODNIK: Potem? — Potem je šel molče čez goro In tudi jaz sem se domov obrnil.
COJZ: A dekle? al v nevarnosti je sama?
VODNIK:Ne, ne, tu zunaj je se svojo kozo; Ko izpočili bodeti si straha, Izročil bom dekleta in žival Koprivski kovačici, stari Jeri.
COJZ: V najboljših rokah bodete pri njej, Vendar zastonj imeti nji ne more.
VODNIK: Kaj to? — Pastir duhovni poskrbi Po svoji moči za telesno hrano, Dokler ne bo prevzel skrbi za vedno Pošten snubač, ki našel se vže bode.
COJZ: O! blaga duša!
MAJDA (pri vratih): Al dovolite?
VODNIK: O dekle — tu je! (gre proti vratom) v hipu jo odpravim.
COJZ: Nikakor ne, ubožica naj pride.
VODNIK (odpre vrata): Le noter ljubo dete! (Majda stopi v sobo). Kaj bi rada?
MAJDA: Pripravljena, gospod, sem se podati Tja, kamor mi ukažete dobrotno.
COJZ: Kaj vidim, Majdo?
MAJDA: O gospod baron!
VODNIK: Al deklico poznate?
COJZ: Menim, Saj znanca sva vže štiri tedne stara.
MAJDA: Pred mescem bila v starih sem Fužinah Pri botrici, ko posvečenje v cerkvi Obhajali so Janeza Krstnika.
COJZ: Prijeten dan je bil in zdaj še vidim, Ko jezera bohinjskega svetili So se valovi v zlatu mlade zore! Zvonjenje, orgel glas in verno petje Zibalo se mamljivo je po njih In k cerkvi množica se je peljala Na ladijah, ki z venci in banderi Olišpane so bile. Ko tja pridem Slovesna maša ravno se pričenja; Duhovnik blagoslavlja vse pobožne, Ki „sveto, sveto" pojejo priprosto, In iz kadilnic dviga se dišeča Daritev, ki okoli žrtvenika Se druži kot meglica solnčnim žarkom. Nenadoma ustavi skupno petje Na koru glas, ki plava do višave Melodično in tako rajskoskidko, Da ostrmim in pevkinjo poiščem, Ki z angelji si mora v rodu biti. Zagledal sem jo kmalu, in takrat Sem v prvič videl deklico pobožno, Katera tli pred nama zdaj stoji! —
MAJDA: Predobri ste, gospod —
COJZ: Le čakaj s hvalo Pri kraju nisem še!
MAJDA: Nikar, gospod, Lepo vas prosim!
VODNIK: Kaj nek bom še slišal?
COJZ: Prijatelj! — zvedeli in čuli boste, Da dneva istega, ko praznovali Smo njega, ki prebival je v puščavi, Da ravno isti dan vže bolj zvečer, Ko jezero plamteče je žarelo Poljubov vročih, ki mu pri ločitvi Ozvezdje darovalo je presvetlo, Da so takrat bregovi naši mirni Odmevali — posvetnega veselja! Da gosli so tam pele in vriskanje Plesalcev se glasilo je stoterno, In da najbolj vesel pri njih je bil — Nu, imenuj ga Majda?
MAJDA (vsa zmotena): Jaz? — ne vem.
COJZ: Al moram na pomoč spominu priti?
MAJDA (proseče): Nikar, nikar! kaj mislili si bodo Od mene gospod župnik in saj jaz Za-to ne morem; ne, gotovo ne! Branila sem se, kar sem le mogla, Za res hotela nij sem plesati — Al botrica — da botrica mi stara In — in —
COJZ: In urni lovec, brhki Janko Nij dal miru in nehal nij prositi, Da te pritisnil je na srce svoje. Ne vem, kaj šepetal je on pri plesu, — To oznanila nama bode Majda — Toda naj bo, kar je, strežaj prezvesti Odkrije drugi dan uri vže novico, Da službo mojo misli zapustiti, V najem si vzeti majhno gospodarstvo, Ker — brezi Majde nij mu več živeti. Mu branil sem, naj čaka nekaj let, Da novcev si prihrani kaj števila, A on srdito z mano je govoril In nij poprej odjenjal, da sem rekel: „Predpusta vsaj počakaj!" — In sedaj -Sedaj ne bo drugače, kakor vidim, Da list odslužni njemu koj podpišem In da ob enem poskrbim za balo.
MAJDA (vesela): Al je mogoče? — Al je res, kar slišim? — Naj milostljivi Bog vam vse povrne'
VODNIK: Gospod baron, kako bi se zahvalil! — Neizrekljivo lep je vendar svet, Kjer taka blaga srca še bijo!
MAJDA: Al res jaz toliko dosežem srečo? To so v nebesih stariši sprosili! — In vendar ne, to delo je le njega, Katerega nam Bog je sam poslal, Ki mene rešil danes je pogube, Ki me ljubo je s sabo peljal —
VODNIK: Majda! Nikari prenapeto ne govori. V zaslugo nikdar tega si ne štejem, Kar bila moja je dolžnost človeška. Dokazati s težavnišimi deli Bi hotel, da spolnujem svoje mesto, Da svoj namen poznam, da sem skrbljivi In pravi oče vam.
MAJDA: To ste resnično! Nij bajtice, nij koče v vsem okraji, Kjer vas ne blagoslavlja slednji starček Kjer dete se v molitvi ne spominja Gospoda Balanta. In deteta Umo, kedo je dober in jih ljubi!
COJZ:. Ker čut otroški nikdar se ne laže. — In vendar moram reči, da gospodu Je nekaj ljubše, kot ovac krdelo, Katero tu pripravlja za nebesa, In ljubše tudi nego ti in jaz, Ki sva vdana mu tako prezvesto. Privezan je na nas po volji svoji, A prikovan na „nekaj" je z vezilom Ki dosti je močnejše od železa. Postavil temu „nekaj" je svetišče, Kjer žar darilni vgasnil bo stoprv, Ko s srcem vred se razdrobi svetišče. In to, kar njemu več je kot življenje, Kar ljubi in preslavlja in spoštuje, Le-to je — domovina!
VODNIK (vnet): Domovina! O glas presladki, ki odmevaš v duši Kot zaželeni mi pozdrav nebes! Izreči brez ganitve te ne morem, Saj najsvetejše meni imenuješ. (Navdušen). Da, domovino ljubim neizmerno! — Le njej velja najprva mojih misli, Udarec slednji mojega srca Bi hotel pričati samo čutila, Katera ona je imela v njem. Se cvetom bom ovenčal čelo njeno, In ako tudi vel jej kdaj odpade, Naj bode! — druga roka kmalu pride, Ki lepšega jej bode naklonila, In borni moj prvenec vsaj dokazal Slovanom bo, da vredna je pohvale. Otroke njo objemljem vse ljubeče, Bi hotel ž njo voditi je do sreče, Za-to le njej posvetil sem dejanje In hrepenenje svoje in vse sanje; Le za-njo hotel dolgo bi živeti A zanjo tudi sem voljan umreti. Da mogel bi, kar čutim, usaditi V osrčja vsa slovenska krog in krog, Da z mano mater hteli bi slaviti Ki tako lepo vstvaril nam je Bog; Da brate navdušila bi zvestoba Do domovine miljene do groba!
COJZ: Si čula, Majda, kako ljubi?
MAJDA: Da, In ako tudi vsega prav za prav Umela nij sem, vendar se glasila Se lepša govorica je kot ona —
COJZ: Kot ona — tam pri sladkem plesu?
MAJDA: Še lepše se glasila je kot ona, Ki jo gospod na prižnici nam pravi. Priprosto kmetsko sem dekle, a mislim, Da morali omenjeni bi bratje — Ko slišali enake bi besede — Sprelepo mater ljubiti goreče In njej pokorni biti in udani Kot se spodobi dobrim vsem otrokom.
COJZ: Naj izpolnile bi se misli tvoje! — Dostaviti jim moram eno željo, Ne vem zakaj jo ravno zdaj gojim —-In ako tudi pevske žile nemam, Bom zložil vendar tudi jaz dva stiha, Ki naj si k srci ju vzemo Slovenci Za vse sedanje in prihodnje čase: „Da vsem sinovom prva je naloga Zavoljo matere mej sabo sloga!"
VODNIK: Prav dobro! (šaljivo otožno). Pa Apolu bodem tožil, Da nijsem jaz prevažnih stihov zložil, Da drzno sega plemeniti „Žiga" Mi v delo, ki nikakor ga ne briga.
COJZ (ploska smejaje se v robe): Prijetno tukaj je, al iti moram, Ker davno je popotovalo solnce Čez Javorski kamnitni vrh. — Vodnik! Da kmalu se spet vidiva pri meni, Saj petrefaktov imam na stotine ln našel sem tako lep amonit, Da se čudili boste. Tudi bukev Vas čaka najnovejših in starinskih, Ki svoje vam ponujajo zaklade; Tedaj magnetov dosti, kakor mislim, Da mi prijatelja privabijo, Kaj ne?
VODNIK: Kjer plemenitost dušna biva V zavezi z ljubeznjivostjo — o tjakaj Me vleče brez magnetov. Kmalu pridem! (Sežeta si v roke).
COJZ (Majdi): Bog varuj te, nevestica prijazna! Da zvem, kako ti je na novem domu, Poslati hočem jutri Jankota, — Če ti po všeči je? — čez mesec pa Zvonilo bode na Koprivniku In srčice bo tvoje glasno bilo. Ko te poročil bode gospod Balant, In Vsevladar bo čul prisego tvojo, S soprogom moraš iti kamor bodi, Da, Majda, kamor te odpelje — ako — Ako branila njega se ne bodeš, Kakor le onega poprej na gori; To moraš zagotoviti za trdno, Ker važno je. Tedaj govori dekle?
MAJDA (živa): O, ž njim bi šla do konca jaz sveta!
COJZ: Nu, zdaj do dobrega smo vendar v redu! (Gro proti vratom, pa se še enkrat obrne, reko:) Pozdravljena!
VODNIK (mu odpre vrata): Naj spremlja vas nebo! (Cojz odide.) Midva pa, poj deva zdaj k kovačici! (Odideta.)
(Zagrinjalo pade.)