Na Krn
| Na Krn |
| |||||||||||||
Dne 3. julija letos je minilo deset let, kar sem bil prvič na Krnu. Velika družba nas je bila, okoli 30 tolminskih učiteljev, ki smo zaključili s skupnim planinskim pohodom šolsko leto, napotivši se naravnost od okrajne učiteljske konference na tega najvišjega goriškega orjaka.
Na dan konference je bilo sicer malo upanja, da pojdemo, zakaj lilo je kakor ob potopu; le tovariš Otrobar, ki je služboval v Čadrgu na krnskih Ravnih in natanko poznal megle, je zatrjeval, da bode drugi dan najlepše vreme. Tudi tovariš Palitka je bil enakega prepričanja, zakaj izpil je nebroj meric piva, da bi se odškodoval za one dni, ko bode v gorah. Pisal se je drugače, a ker je pri vsaki primerni in neprimerni priliki opozarjal, da se ne meša v »palitko«, so mu nadeli to ime in nihče ga ni imenoval drugače.
Moža se nista motila. Drugi dan, nedelja je bila, je bil najlepši, kar sem jih prebil v gorah.
Še predno se je zaznal dan, so se dvignili najbolj vneti in šli po trgu budit ostale izletnike. Ob treh je bilo zbrano vse društvo in po planinskem pozdravu smo odrinili.
Kakor rečeno, lepo število nas je bilo. Z nami je šel tudi nadzornik, vnet planinec, nekaj učiteljic in goriški katehet Živec. Najmlajši med izletniki je bil nadzornikov sin Slavko, vztrajen in pogumen deček, najstarejši nadučitelj Ješprenček. Največji je bil nadučitelj Visoki, ki jo po pravici nosil to ime, najbolj oprtan učitelj Kapitan, ki je vlekel najtežji nahrbtnik v tiho radost Otrobarju, ki je šel na teden dni trajajoči planinski izlet, kakor bi šel v šolo. Najglasnejše so bile učiteljice, najtišji tovariš Palitka, ki je imel mačka radi obilo zavžitega piva. Najspretnejša in izkušena planinca sta bila nadučitelj Otres in učitelj Zmene, ki se je siromak ubil par let kasneje. Zato sta veljala za naša vodnika. Najzalmvnejši jo bil že večkrat imenovani Otrobar, hud lovec, hud kvartopirec in neizčrpen lažnik. Lovski- latinski je znal kakor ne kdo izlepa; kar jo pravil on, je bilo že grški, ne več latinski.
Še eno posebnost je imel: slovenski je govoril strogo po slovnici z ostrimi končnicami. Kdor ga ni bil vajen, temu so je zdelo, da se pači. Rad je rabil tudi zvonke in imenitne izraze, često napačno, in baš ta razvada mu je prinesla dan prej pri konferenci priliko, da je ustrelil orjaškega kozla.
Pri raznih nasvetih je namreč predlagal, naj bi se izrekla princu H., tržaškemu namestniku, ki se je bil krepko potegnil za uravnavo učiteljskih plač, brzojavno tolminskega učiteljstva — blagohotnost in naklonjenost.
Menil je udanost in hvaležnost, a izraza sta se mu zdela premalo imenitna. Zato pa je njegov predlog po nesrečni sestavi vzbudil salvo smeha in dal povoda mnogim šalam na potu.
Zadnji v društvu je korakal katehet Živec, ki je molil brevir in se ni dal motiti.
V takem redu smo korakali po cesti na levem soškem bregu do vasi Volarjev, tu smo zavili v gozd in se pomikali počasi navkreber.
Pot na Krn ni karsibodi. Krnsko pogorje, ki se vzpenja med soško in bohinjsko dolino, je posebno gorovje svoje vrste. Vsi vrhovi so strogo ločeni drug od drugega in razpostavljeni skoro ob poldnevniku. Med njimi tu globoke doline, tako da je vsako višino treba obvladati posebej, ker jo le majhna razlika med absolutno in relativno višino posameznih grebenov.
Krn se dviga z najstrmejšo steno naravnost iznad Soče, ki teče skoro 2000 metrov globoko tik pod njim. Le ozka drežniška planota je med goro in reko, dočim je Drežnica tako blizu pod steno, da bi moral kamen, ako bi ga kdo zalučal z vrha Krnovega preko stene, pasti naravnost v vas. Kdor hoče tu na vrh, mora biti pogumen in spreten planinec, ker ob steninem robu tik ob tisočmeterskem prepadu drži kozja steza na vrhunec.
Druga pot je brez nevarnosti, dasi strma. Ta vodi iz vasi Krna preko planin čez Široko rebro; po tej smo hodili mi. Tretja je iz Trente mimo Jezerske planine in jezera, trudapolna navzgor, pripravna nizdolu in naposled še ena s tolminskih Ravni skozi kamin.
Tudi ta je nevarna in le izurjen plezač si je upa lotiti. Kamin je namreč ozek rov mod dvema navpičnima stenama, visok 15 do 20 metrov. Plezanje po tem rovu je naporno in nevarno, mestoma ga je mogoče preplezati le po dimnikarski: odtod ime kamin. Po tej poti se je vrnil oni del društva, ki se ni utegnil udeležiti vsega pohoda.
Še dosti rano dopoldne smo dospeli v vas Krn pod gorskim rebrom. To je majhna vas s cerkvijo visoko v hribih. Od tod ni več daleč na planino Kuhinjo in s te manj kot 1000 metrov do vrha.
Nastanili smo se v šoli in odložili prtljago. Potem smo odšli za katehetom Živcem, ki jo šel maševat. Tako smo visoko v hribih zadostili najnujnejši nedeljski krščanski dolžnosti.
A vsi ne. Ko smo se vrnili, smo našli enega od naših zleknjenega po klopi.
»Govedina,« ga je dregnil Visoki med rebra. »Ali ne veš, da je nedelja? Kje si bil pri maši, zakaj nisi šel v cerkev?«
»Se ne mešam v palitko,« se je obregnil, se odrinil bliže k steni in spal daljo.
Večina je napravila tudi tako, naprej smo nameravali šolo kasno popoldne. Le Otrobar je našel družbo za tarok, da so nabijali po mizi do odhoda po planinski južini.
Ko se je nagnilo popoldne, smo odrinili dalje. Krasna je bila pot po zelenih sočnih planinskih livadah. Pastirski rogovi so odmevali po bregovih in zvonenje kravjih zvoncev je ubrano polnilo ozračje s prijaznim zvonklanjem.
Začudeni so glodali pastirji in živina številno društvo, ki se je prignetlo na planino Kuhinjo. Vendar so nas sprejeli prijazno in nam zagotovili prenočišče in planinsko večerjo; sir in mleko.
Planina Kuhinja je vas samih hlevov in senikov ter staj za ovce. Največje poslopje je kuhinja in sirarna, kjer se pripravlja jed za vse, dela maslo in sir.
Zanimivo je, kako molzejo živino. Pripravljeno jo blizu sirarne nekako stojišče. Po dve in dve ovci ali kravi se približata pastirjema v predmolžo, potem ju le-ta potisneta dalje v roke drugima, ki olajšata živalim vimena od prvega in najboljšega mleka, naposled ju izmolzeta do čista tretja pastirja. Tomu redu so tako vajeno vse živali, da se kar same pomikajo dalje in se molža vrši naglo, čedno in v najlepšem redu.
Zgodaj smo so utaborili po senikih. Vsi smo bili trudni in opolnoči smo hoteli dalje, da bi prišli na vrh še pred solnčnim vzhodom. Lc Otrobar je ostal v sirarni. Odprl je pastirjem vse zaklade svoje lovsko-latinske povestnice, da se je čulo smejanje še pozno v noč.
Opolnoči smo se dvignili in takoj odšli navkreber. Pot je bila strma, zrak mrzel, skoro so delala pluča na vso sapo. Zlasti manj vajenim in težko obloženim je presedala.
»Čestiti tovariš,« se je približal Otrobar Kapitanu. »Vidim, da nosiš tožko; zato ti zagotavljam, da ti bodem na vrhu s pridom olajšal nahrbtnik.«
»Naj me koklja brcne, če dobiš mrvo od mene. Kdor ne nosi, naj tudi ne je!«
»0 počasi, Kapitane, nosil bi, ali nimam česa; ali ne vidiš, da som siromak, živeč od izobilja čestitih tovarišev. Jaz vas zabavam, vi pa mi dajete »obolus« kakor ciganu, ako vam zaigra na gosli.«
Ali se je šalil ali je govoril napol resno, ne vem. Njegov izraziti obraz se ni videl v temi. Če je bilo kaj trpkega v tej izjavi, brez povoda res ni bilo, in jaz mu nisem hotel kaliti dobre volje. Snel sem si nahrbtnik in ga položil predenj.
»Nosi!« sem rekel in se obrnil za drugimi. Zadel si je breme in res marljivo nosil do vrha. In gori je dobil obilen delež.
Šc čisto temno je bilo, ko smo dospeli na vrh in posedli po čereh. Vodnika sta zanetila ogenj in topila sneg za vodo h kavi. Za 30 oseb, to ni kar malenkost. Mraz je bilo, tesno smo se zavijali v plašče.
A čimdalje bledeji je prihajal ogenj, znamenje, da se je danilo. Na zahodu je bilo še vse temno, na vzhodu pa so se vedno jasneje kazale poteze trnovskega pogorja, nebo se je belilo, zvezde bledile. Vedno večji pas belega neba je ustajal izza pogorja.
Zdajci se je jela belina počasi izpreminjati v rumeno barvo. Iz početka temne in nejasne, a vedno jasneje in razločneje. Izza roba se je počasi kazalo žarneje svetlo, vedno bolj, vedno močneje, po ozračju so se jele razločevali gorske skupine, prihajale jasneje, okolo nas je bilo skoro svetlo.
Zdajci se je prikradel izza horizonta navpičen žarek. Visoko je segal in se nam bliskal pred očmi. Zdaj se mu je pridružil še eden, zopet eden in še eden. Le malo so si bili narazen. A vsak hip jih je bilo več, vedno močnejši, vedno svitlejši. Horizont je zablestel kot v zlatu. Zardečili so se gorski vrhovi, Triglav na zahodu je odseval v jasnem žaru. Nedolgo in vse je plavalo v morju rdečega, čim više tem zlato žarnejega sijaja. Kako naj vam opišem vso bajno čudovitost!
Naposled se je prisvetila žareče rdeča točka, ki se je hip pozneje izpremenila v žareč pasič. Izprva ozek kot nožev hrbet, a vedno več, vedno jasneji. Le malo hipov in pol plošče jo prilezlo izza gor. Triglav se je svetil najodločneje. Solnce pa je ustajalo vedno više in za malo se je izvilo izza zakrivajočega horizonta. Vidoma mu je izginjala rdečkasta tenčica in za malo hipov se je razvilo v vsem sijaju jasnega poletnega jutra, zmagovito, mogočno, vsepresojno . . .
Vsi vrhovi so se blesteli v zlatem blesku, nižje kotline so se rdečile v bakrenem sijaju, iz dolov je izginjal mrak. Gozdi v doleh so dobivali barvo, nizko doli je zablestela Soča, ob nji se je zabelila cesta.
Kakor na otroke je zrl Krn na vrhove pod seboj, le Triglav ga je pozdravljal enako veljaven preko Kavni. Iz dola v nižini pa so se mu priporočale v varstvo bele vasi izmed drevja in Kobarid s svojim poljem. Vse je vezala Soča, srebrna Soča s skupno vezjo v eno telo.
Krasen, nepozaben nam je bil utis tega jutra. Brez besed smo strmeli v nepopisne čare. A ko se je razlil preko nas jasen svetel dan, ko se je iz bližnjega nekod skritega gnezda dvignil mogočen orel v sinji zrak, da tudi on pozdravi svoj močni dom, tedaj ni bilo treba opomina, temveč kar sama po sebi je zaorila preko vrhov pesem iz trideset pevskih grl v pozdrav orjakom: »Mogočno se dvigajo naše gore. naše gore!«
Ko smo se navžili razgleda in v tem pripravljene kave, smo se poslovili od novih znancev. »Lepa naša domovina «, smo jim zapeli v slovo, in tako globok jc bil utis na nas vse, da moje oko gotovo ni bilo edino mokro.
Do razpotja smo šli vsi skupaj nizdolu. Na prvem sedlu smo se razdelili v dve skupini. Ena, ki ni utegnila na ves pohod, se je vrnila po kaminu čez Ravni v Tolmin, ostali smo šli mimo jezera in čez Jezersko planino v Trento, po dolini do Loga in ostale dni dalje skozi Luknjo na Kranjsko k Peričniku in v Mojstrano, kjer smo prebili še en lep večer, predno smo se razšli.
»Drugo leto zopet, če Bog da!« je napil nadzornik.
»Jaz že nikoli več,« je menil nadučitelj Ješprenček. »V spominsko knjigo na Krnu sem zapisal: Krn, Krn, v peti si mi velik trn, mene že ne vidi več!«
x x x
Teh misli so najbrž tudi Italijani, ki se zastonj vzpenjajo po rebrih orjakovih, da se mora marsikateri prekucniti nazaj v Drežnico, zadet od dobro pogojenega strela izza strmoglavega poroba.
Po naši poti bi radi prišli na Kranjsko. Toda pot je huda in trnjeva. To so gotovo spoznali že na Krnu, ki je srdit in njegovo jezero globoko, Trenta Pa nizko v prepadu. V Zadnjici in Pihavcu pihajo hudi vetrovi, Luknja je tesna, Vrata ozka, trdna, nepremagljiva. Kogar je volja, naj le pride, a krvava glava mu bo plačiio.
Krn je junak, junaki njegovi tovariši in krepak rod stoji tu na straži. Trde so naše skale, jake našo pesti in mila nam rodna gruda, katere niti pedi ne damo iz rok.
A vendar mi je milo pri srcu, ko čitam dan na dan o krvavem klanju po onih rebrih, po katerih sem se potil pred desetimi leti. Saj poliva Krnove čeri poleg sovražne krvi tudi kri naših sinov, ki branijo dom sovražnega zavratnega navala.
Toda kakor mučeniška kri rodi stotoren sad, tako tudi naša kri rodi vedno novih junakov in ti bodejo skrbeli, da bode naš rod za malo dobe zopet mirno pasel bogate črede po Krnovih planinah, gospodar domače zemlje, zbiral svojce okrog varnega domačega ognjišča, mosta tihe družinske sreče, zadovoljnosti in blagostanja.