Na Krn!
| Na Krn! Anton Stres |
Spisal A. Stres
| |||||||||||||
„ Meseca avgusta t. 1. priredi Soška podružuica skupen izlet na Stol (1667 m)" ta vest v Planinskem Vestniku me je prav prijetno iznenadila. Saj je človek družabno bitje, hrepeneče po društvu; kaj pa je lepšega, kot v veseli družbi plezati na sinje gore!
Pogosti skupni izleti so vredni priporočila posebno še zaradi druzega vzroka. Razen navdušenih hribolazcev, občudovateljev prekrasne narave, se udeležuje skupnih izletov tudi veliko „slepih' turistov. Ti se pridružujejo le zaradi vesele družbe, za prirodo pa so blagovolili biti doslej slepi. Ko pa vendar kedaj prilezejo na kak vrh in se jim razgrne pred očmi najlepša preproga, najboljši zemljevid, ko se čutijo nekako proste, vzvišene gospodarje sveta, ko nimajo druge želje, kot da bi mogli s krili letati z vrha na vrh ter si zdaj to, zdaj ono natančneje ogledati: tedaj spoznajo, da ne hodi gospoda na hribe jest, ker v dolini nima teka.
Prav zaradi takih bribolazcev je dobro napravljati skupne izlete na bolj zložne hribe, da kedo ne opeša prezgodaj ter ne napravi trdnega sklepa, da ne pojde več v breg. Najpripravnejši hribi so taki, katerim čepi pod vrhom (če ni planinske koče) prijazna vasica, kjer se dobi kaj za večerjo in vsaj kaj postelji podobnega, da se okrepčajo udje za hudo pot na vrh. Tak hrib s prekrasnim razgledom je Stol. V podnožju mu stoji več vasic. V Sedlu ali Breginju dobiš svežega piva, dobrega vina, kaj okusnega pod zobe in tudi posteljo. Od tod do vrha prideš v dveh malih urah. Markacije ti ni treba iskati, ker je ni. Vodnika ne potrebuješ: vrh se vidi, prepadov ni, dobra steza se vije po samih pisanih senožetih, okrašenih z belimi pečnicami.
Željno sem pričakoval napovedanega izleta in ga tudi pričakal. Prve dni avgusta meseca sem dobil vabilo Soške podružnice za izlet na — Krn ! Prav — sem si mislil — saj na Stolu sem lahko vsak dan, hodimo torej na Krn (2246 m). Odhod za Kobaridce je bil napovedan za 8. dan avgusta ob treh popoldne iz Kobarida do „Kuhinjske planine", kjer se združimo s Tolminskimi izletniki, ki pridejo od južne strani; tu prenočimo in drugo jutro na vrh.
Da ne bi zamudil, sem prišel že dan poprej v Kobarid. Jako sem se zveselil, ko sem zvedel, da se udeleži izleta več gospodičen in mnogo gospodov.
Drugi dan, ob določeni uri, smo se pričeli zbirati, a šlo je nekam počasi: vsake četrt ure je prišel po eden s kisloveselim obrazom. Pozvedoval sem, zakaj je vse tako klavrno. Povedali so mi, da ne pojde toliko gospodov, kolikor jih je bilo namenjenih, gospodična pa nobena. Ta novica je še ju ene tako užalila, da sem šel iz sobe na plano, povzdignil oči proti nebu in opazil — da se tudi nebo solzi. Vkljub temu smo se odpravili proti Krnu. Bilo nas je devet. Peli, šalili, smejali smo se do vasice Ladre. Do tod je prav lepa vozna cesta, dalje pa drži ozka, peščena pot navkreber proti Libušnjemu. Polagoma se je zvedrilo, in solnce, hoteč popraviti, kar je zamudilo, je pripekalo toliko huje. To nam je vzelo veselje za šale. Ob znoju smo dospeli v Libušnje. Vas sama na sebi ni posebno lepa, niti nje lega zanimiva, a gosto sadno drevje, v katero je skrita, prikriva vse nedostatke.
Tu sta se nam pridružila še dva gospoda. Pot vodi z Libušnjega vedno bolj navkreber. Na majhni planoti nad vasjo Vršno smo počivali. Kakor se ob dežju čreda ovac stiska v gosto gručo, tako je na ravnici pod nami stisnjenih precejšnje število s slamo kritih hiš. Videli smo tudi streho rojstne hiše slavnega našega pesnika Simona Gregorčiča . Vsem je ta kraj prav ugajal. Pod vasjo leži polje, kar celi gozdi sadnega drevja, niže v dolini se vije srebrna hči planin, ob nji pa bela cesta Za vasjo so senožeti, pašniki in dalje tam planine. Povsod se oglašajo čredni zvonci, vmes pa odmeva vrisk veselih pastirjev. Nismo utegnili dalje občudovati „planinskega raja", mudilo se nam je naprej.
Ko smo hodili skoraj že celo uro, smo zapazili na nasprotnem hribu izletnike iz Tolmina. Veselo smo začeli vriskati ter mahati s klobuki v pozdrav — a nobenega odzdrava. Užaljen sem pogledal skozi kukalo in uzrl — par kopic sena.
Se en grič nam je bilo prevaliti, in prišli smo na „Kuhinjsko planino". Prav lepa in velika planina je to. Koč je črez štirideset vkup; od daleč se vidijo kot vas. Tik teče prav dobra studenčnica. Dospevši v stan, smo se postavili krog ognja, da bi se posušili, a dim nas je le prekmalu izgnal. Malo časa smo bili zunaj, pa so prisopihali Tolminci. Njih lepša polovica je bila precej številna — čast jim! Po kratkem, srčnem pozdravljanju smo posedli po zidovju nekdanje koče. Prijazni planšarji so nam zakurili sredi torišča velik ogenj. Ko smo preložili nekaj vsebine iz nahrbtnikov v trebušnike, smo pričeli prepevati, dež pa rositi, a ni nas pregnal. Mogočno so se razlegale pesmi visoko v planini v tiho noč. Kako navdušeno se peva, kako je zadovoljnosti srce razigrano, ko sediš v tihi noči ob plapolajočem kresu! Žal, da smo te divote tako redko deležni. Staroslavne veselice o kresu se vedno bolj opuščajo: le še otroci skrbe, da otmo ta lepi slovanski običaj s tem, da zapalijo na kakem bregu malo trnja.
Prepevali smo pozno v noč, dokler nas ni spanec razpršil po svislih. Bolj utrjeni so dobro spali na še presvežem senu, večini pa se je zjutraj poznalo, da je sprejemala obiske kobilic in drugih žuželk, ali pa da je raje poslušala večernico, ki so jo priredili naši sosedje v pritličju nam na čast. Glasbeno orodje so bili izključno le zvonci in verige, pevci pa baritoni: mu!
Zjutraj je vsakemu hribolazcu prvo vprašanje: kako je vreme? Nam tega ni bilo treba vprašati: šumenje dežja nam je povedalo, da lahko malo dalje pospimo. Večina, kateri niso ugajale slamnate pernice, je šla po vsem dežju do pol ure oddaljene gostoljubne Mohove hiše, rojstnega doma zgodovinarja prof. Simona Butarja. Tudi mi smo pozneje prišli za njimi. V obširnem poslopju smo dobili vsi (sedemindvajset brez nosačev) dovolj prostora. Preljubezniva gospodična nam je pripravila izvrstne kave (hvala ji!), in tri ure smo se tu na razne načine zabavali. Ker je dež le še vedno huje lil in ni bilo upanja, da bomo videli vrh Krna, niti da pojdemo v vedrem domov, smo zlezli v dežne plašče ter odšli proti domu. Brž pod hišo so se ločili poti. Par krepkih pozdravov, in Tolminci so krenili po levi, mi po desni stezi.
Huda pot je bila to! Zunaj nas je močil dež, znotraj pa pot. Hiteli smo namreč tako, da smo bili v dobri uri že na Libušnjem. Postrežljiva krčmarica pri »Francetu" nam je postregla s suhimi košuljami in z dobrim obedom. Ker je še vedno lilo, nam pa se pod streho dobro godilo, smo ostali do večera pri kozarcih. Da ni bilo brez petja in napitnice, vezanih in nevezanih, se razume. Ob občem veselju nismo opazili, da se je že zvedrilo ; šele mrak v sobi nas je opomnil, da treba odriniti domov. Krasno, čisto višnjevo nebo nas je vabilo zopet na vrli. a izvabilo le dva: mojega prijatelja in mene, drugi so odšli v Kobarid. V dveh urah sva bila v Zaslapenski planini, ki leži nekaj više od Kuhinjske planine. Ker so tu že vsi ležali, sva zlezla i midva na prve svisli. Izvrstno sva spala! Drugo jutro za rana sva dobila v stanu svežega mleka — a glej smole! — že drugič se nama je pripetilo, da nisva oba imela za deset krajcarjev drobiža. To se mora hribolazcu šteti v zanikarnost, katero popravi le s par smodkami.
Jutro je bilo prekrasno. Veselo sva torej lezla proti vrhu, kamor sva dospela v dveh urah ravno ob solnčuem vzhodu. Razgleda si ne upam popisati, in mislim, da ni peresa, ki bi prav narisalo krasoto in dostojno opisalo občutke ob takih trenutkih. Takega užitka ne bo imel nobeden čitalec, kakršnega ima hribolazec ob tako jasnih dnevih. Zrak je bil ta dan tako čist, da ni bilo opaziti na nebu najmanjšega oblačka, niti v daljavi navadne megle; le nad bolj zaprtimi strugami in nad Bohinjskim jezerom je ležala siva odeja, Na severu in severozahodu so se kopali srebrni velikani v zlatem morju solnčnih žarkov. Na zahodu se je divilo oko bolj nizkim zelenim hribom in daleč za njimi krasni italijanski ravni. Jug nama je kazal krasno Adrijansko morje. Pa vzhod? —kaka podoba! Oko ne vidi daleč do Bohinja druzega, kot kamenita brda. Doline so podobne preoranemu skalovju. Prav pod nama je ležalo temno Krnsko jezero, menda v najnižji dolini (1383 m).
Že doma sva se zmenila, da pojdeva črez Krn v Bohinj. Krenila sva torej ob strmem južnem robu k preseki med Krnom in Pohoncem, koder vodi steza k jezeru. Solnce je močno pripekalo — bila je že deveta ura. Žeje nisva trpela,snega je tod dosti; napravljala sva si iz njega in citronove kisline prijetno hladilo. V dveh urah sva bila v planini „Na polju". Od tod je le še četrt ure do okoli 500 korakov dolzega in 200 širokega jezerca, ki je napaja sama snežnica. Visoke sive peči Lomeževe in Šmoliorjeve se zrcalijo v čisti vodi, po kateri plava nebroj ribic. Ne vem, kako se te sirotice prerede. Krušne drobtinice, ki sva jih jim metala, so jih privabile cel oblak h kraju, a nobena ni bila velika nad 10 cm. Ko sva jih bila nakrmila, sva odšla v bližnjo planino „Duplje", kjer sva počivala do poldne. Od tod naju je vodila steza črez skalovite griče in doline na sedlo med Bogatinom (1998 ni) in Mahavščekom (2008 m). Od sedla, ne daleč na levo, je večinoma že zasuta jama kjer so zlato kopali, ali bolje zakopali. Celi hrib iz jame izvoženega kamenja in grušča nam pričuje, koliko zlatega časa in denarja so tu zabili. Od prelaza se pride v dobri četrti ure na vrh Bogatina ali tudi Mahavščeka, a razgleda od tod ni nobenega, ker sta oba sredi med večjimi brati.
Šla sva navzdol po kameniti stezi proti „Govnaču", kamor sva dospela ob štirih popoldne. S početka sva menila tu prenočiti, a ker je bilo še zgodaj, sva krenila k izviru Savice. Dve dobri uri hoda je do tja. Pot je prav dobra, le kjer se začne viti navzdol proti Savici v brezštevilnih ključih, je hudo strma in dolgočasna. Veselje, da bodeva kmalu videla kraj, kjer se je rodil „Krst pri Savici", nama je spešilo korake. Radostna sva pozdravila desko, ki nama je pokazala zložno novo pot do slapa. Po stezi grede, se vedno oziraš, kje zapaziš slap, ki tako glasno bobni. Že si na razglednem hodniku, a še nič ne vidiš, ko pa napraviš le še eden korak izza roba, se ti zdi, da si prestavljen na drug svet. Pred teboj strmi velikanska, gola, skoraj navpična stena. Zdi se, kot bi ji krogla bila predrla veliko luknjo, iz katere grmi živa penečina. Nemo sva občudovala prekrasni prizor. Rada bi ostala dalje časa tam, a še dolga pot in bližnja noč sta naju silili naprej. Zadovoljna sva stopala po gozdu proti debelo uro oddaljenemu jezeru. Jezero s okolico ni nama posebno ugajalo — premrtvo je. Nobene vasice ni tod, razen dveh cerkvic, par hiš in hotela za turiste na vzhodni obali jezera. Tu ni čuti veselega ukanja ter petja z bližnjih hribov, le „hči kraljeva pribobni in pesem peva,od nje doma slavno mirnega."
Ni videti, da je jezero tako dolgo ; dve uri sva hodila ob njem do „Touristenhausa". Dasi sva bila že trudna, sva vendar po kratkem počitku šla še do Bohinjske Bistrice. Bila je krasna noč. Svetli mesec je ravno priplaval izza Orne Prsti in čarobno obseval okolico, ki sva si jo precej dobro ogledala. V Bistrico sva dospela gladna, žejna in trudna. Vse te bolezni je odpravila gostilnica „Pri pošti". Prav zadovoljna sva bila tu. Ker vozi poštni voz šele popoldne proti Bledu, sva sklenila iti peš. Ob petih zjutraj sva bila že na poti. Gosta megla je ležala po dolini; šele ko sva imela Bitnje za seboj, se je razpršila. Lepa cesta ob vodi se vije po dolgočasnem jarku, katerega stiskajo z desne in leve strme lesnate gore. Po dolgem romanju sva vendar dospela v Bled ter prisrčno pozdravila „podobo raja". Ni mi treba opisovati bisera kranjske dežele, opisala so ga že mnogokrat dokaj spretnejša peresa ; tudi sem prepričan, da je večina čitateljev že uživala krasoto naših krasot.
Čas je le prehitro potekal, in morala sva odriniti v šibko uro oddaljene Lesce. Tu sva dočakala vlak, ki naju je odnesel po lepi dolini ob Savi na Trbiž. Dokler se ni vila tod železna kača, je bil Trbiž neznaten trg, sedaj pa, posebno gorenji del, ni niti podoba prejšnjega. Naši trgi ob Soški dolini (Bole, Kobarid, Tolmin) se lahko ponašajo z dokaj lepšo lego in za tujce vabljivejšo okolico, a morajo ostati neznatni edino zaradi tega, ker jih železnica ne veže s svetom.
Geslo „svoji k svojim" naju je gnalo še tisti večer do Predela, ker Trbiž sva si že prej večkrat ogledala. Cesta od Trbiža do Predela in dalje do Bolca je ena najlepših in najzanimivejših posebno za tistega, ki hoče gorske velikane ogledovati iz doline. Prav vredno je to pot peš hoditi. Prekrasno je zreti na te strme, skalnate grebene, posebno zjutraj in zvečer, ko jim solnce z zlatom venča glave. Človek ne ve, po katerem bi dalje pasel oči, katerega bolj občudoval. Oči se kar ne morejo ločiti od enega, že jih drugi vabi s svojo drugačno obliko. Ta je podoben stožcu, ozaljšanemu z nebrojem manjših, drug njegov je okroglat kot glava, oni zopet sličen nazobčanemu petelinovemu grebenu. V Rablju si je vredno ogledati bogate svinčene rudnike. Kmalu za vasjo je sicer malo, a lepo Rabeljsko jezerce. Zagrajajo je krog in krog sivi stražniki, ki se nemo ogledavaja v jezerski gladini. Ob jezeru se začne cesta vzdigovati ter postaja vedno strmejša, dokler nas ne privede vrh prelaza in do vasi Predela. Tik pred vasjo so pričeli letos zidati novo trdnjavo. Ker je bila že noč, sva hitela v dobro, ceno in prijazno Wallasovo gostilnico. Tu sva se prav dobro okrepčala za pot „na breg sanj", s katerega naju je drugo jutro pregnalo močno trkanje na vrata. Brzo sva se napravila; skrbni iu postrežljivi gazda nama je skuhal kavo, in pred 4. uro sva bila že na potu na Mangart (2678 m).
Od Predela drži še kakih 10 minut državna cesta proti jugu, mimo trdnjave in spomenika junaku Hermanu Hermansdorfskemu (speč bronast lev ob kameniti piramidi), potem šele krene na levo široka, zaznamenovana pot v planino in dalje v kočo nem. in avstr. plan. društva, kamor sva dospela v dveh urah. Čudila svase, da so stavili kočo tu sem, ko bi lahko stala še skoraj uro hoda dalje, na lepšem prostoru, s krasnejšim razgledom, in sicer tam, kjer se združuje pot iz Bele Poči z našo: tu je vsaj nekaj ravnega, s travo obraslega sveta, skalovja pa nič. Pred seboj vidimo v nebo kipečo, sivo, strmo, golo glavo Mangartovo. Podobna je nekoliko Triglavovi, če jo opazuješ s Kredarice, le da je ta med Malim in Velikim Triglavom nekoliko potegnjena, ona pa je popolnoma okrogla. Iz te ravnice se zdi da ni mogoče zlesti na vrh. Steza vodi od tod proti vzhodu ob Malem Mangartu, potem vmes med obema, dalje ob južnem pobočju Velikega vedno više proti zahodu. Obhoditi ga torej treba krog in krog, da se dospe na vrh. Pot ni posebno nevarna, le ob severovzhodnem pobočju, nad vrtoglavo steno, od koder se lahko poskoči naravnost v Belopeški jezeri, je nekoliko preozka in brez držaja. Na dveh drugih, ne tako nevarnih mestih pa je železna vrv, ki pa je tako napeta, da leži po tleh in je torej nevarno, da se ob njo ne izpodtakneš ter padeš. Ob celi Mangartovi glavi ni markacije; je sicer tu pa tam nastavljen kupček kamenja, ali pa je par podloženih papirnatih trakov, a to je premalo, in veter vse to lahko odnese.
Ob osmih sva bila na vrhu; hodila sva torej štiri ure (navadno jih računajo od Predela pet). Razgled se ne da popisati! Bil je prekrasen, posebno proti severju in zahodu; le morje je bilo nekam megleno. S prostimi očmi sva prav lepo videla kočo na Kredarici. Najlepša panorama z Mangarta pa ni v daljavi, ampak v njegovi okolici. Obkrožuje ga množica bratov skoraj iste oblike in visokosti, le oče Triglav, njih kralj, je za glavo višji. A ne, da bi si podajali roke, vsak stoji za se, kot bi bil jezen na druge. Vsak ima do druzega ozek, a strašen, temen jarek. Stoje pa tako blizu drug pri druzem, da se zdi, da so površje zemlje njih glave, po katerih je voda izorala nekaj brazd. Poldrugo uro sva občudovala gola rebra sivih velikanov ter strmela v strašne globočine, iz katerih je pričela vstajati tenka meglica. Bala sva se, da naju ne zapre na vrhu. Poiskala sva torej v kupu kamenja spravo s spominsko knjigo ter se vpisala. Na brzo roko sva jo pregledala ter videla, da pohajajo na Mangart le Nemci; Slovenec je zapisan le na vsaki deseti strani. Spravila sva knjigo ter krenila navzdol. Med potjo sva srečala tri hribolazce, ki so lezli na vrh. Želela sva jim lepega razgleda, a imeli so smolo. Predno so dospeli na vrh in midva h koči, je bila že vsa glava ovita v gosto meglo.
Pol ure pod kočo sva krenila po krajšici, ob vzhodnem pobočju Planje (1554 m) v Log. Okrepčavši se, sva mahala dalje po državni cesti ob Koritnici, mimo trdnjava na Klužah v Bole. (Nekoliko više od te, na obronku Bombona 2210 m delajo letos še eno).
Prekrasno lego ima ta trg. Čedne hiše so raztresene ob nizkem brežuljku, pod njim pa se razprostira velika, pisana ravan, ki jo ščitijo na severju trije strmi velikani: Bombon, Prestreljenik (2503 m), Kanin (2582 m). Na vzhodu, v kotu med cestama na Predel in v Sočo, kipi v nebo rtasti Svinjak (1639 m), proti jugu pa zapira pogled dolgi Polovnik (1481 m). Sredi doline se vije bistra Soča. V bližini trga so kopališče, strelišče, dva slapa i dr. Cene so tu zmerne, postrežba prav dobra. Kar zahaja letoviščnikov v Soško dolino, jih največ ostaja v Bolcu. Skoda, da ni železnice.
Iz Bolca sva šla drugi dan skozi Plužna k ondotnemu slapu. Ta se ne ponaša z visokim padom, pač pa širokim curkom. Po stezi, med njivami, sva dospela v polu ure do državne ceste, kjer opozarja deska Slov. plan. društva popotnika, da vodi ta steza k Pluženskemu slapu. Še četrt ure po cesti, pa smo pri drugi deski, ki nam kaže pot k slapu „Boki", ki ga že s ceste opaziš. Temu se sme po vsej pravici reči, da je krasen — naš Peričnik. Močan curek pada raz visoko, navpično steno v globoko strugo, kjer se razprši v hladno meglo vodenega prahu.
Predno je odzvonilo poldne, sva bila v Kobaridu ter tako dovršila pot okoli našega prelepega planinskega sveta, o katerem je zapisal dne 8. avgusta 1827. 1. sloveči angleški prirodoslovec in pisatelj Humphry Davy pod Korenom naslednje besede v svoj dnevnik:
„Razgled od Beljaka dalje po dolini je krasen Na gornjo stran se pokažejo zdaj pa zdaj sneženi gorski grebeni; toda šele, ko se obrne pot bolj navzdol, ti razgrnejo goro vse svoje veličastvo. Njih oblika je najplemenitejša, njih barvnost je mnogovrstna, in najvišji, s snegom zaodeti vrhovi se tičejo neba, pod njimi pa se razprostira srednje gozdnato gorovje in lepe, zelene, globoke doline. Zares, nepoznam pogleda lepšega, vzvišenejšega, nego na te Kranjske ali Noriške Alpe, in ni jih lepših rek, nego sta iz njih izvirajoča Sava in Soča".