Na Lisci (947 m)
| Na Lisci (947m). Fran Orožen |
Spisal Fr. Orožen. Konec
| |||||||||||
(Konec)
Ob posebno jasnem jesenskem jutru vidiš še dalje proti jugu ob bosenski meji Pleševico , ob dalmatinski meji pa na Velebiču Vagan (Vakanski vrh) in Sveto brdo.
V bližini vidimo veličastni, prestari grad Rajhenburg, ki se dviguje nad enakoimnim trgom. Sezidal ga je baje nadškof Konrad leta 1127. Pravljica pripoveduje, da sta spodnjemu in zgornjemu gradu vladala v prvi polovici petnajstega stoletja Nikolaj Rajhenburški in njega brat, ki sta živela v vednem prepiru. Leta 1434. sta ustrelila hkratu z oken obeh gradov in oba obležala mrtva. Lobanji obeh še sedaj hranijo v zgornjem gradu očetje trapisti. Ako ti lobanji z obrazoma drugo proti drugi postaviš, se obrneta neki zopet po noči na drugostran. Leta 1540 je umrl Janez Rajhenburški, višji maršal štajerski, kot zadnji potomec te rodovine in je bil pokopan v farni cerkvi, kjer ima lep spomenik. V tem gradu se je baje tudi mudil l. 1782. papež Pij VI, ko je potoval iz Rima na Dunaj k cesarju Jožefu II. Obiskal je baje v tem gradu bivajočo prijateljsko italijansko rodovino. Papeževa slika visi še sedaj v sprejemni sobi. Vendar se to poročilo ne ujema popolnoma z drugimi poročili o potovanju papeževem.
Grad Rajhenburg je sedaj lastnina in samostan francoskih trapistov, ki žive tukaj po zelo strogih redovniških pravilih. Molčečnost in zdrževanje mesnih jedi velevajo pravila tem redovnikom, vendar pa dobijo vsak dan nekaj vina. Vstajajo že ob dveh po polnoči; spat hodijo po zimi ob 7. uri, po leti pa ob 8. uri.
Ležišče je precej uborno. Zjutraj opravijo najprvo svojo molitev, potem dobijo malo zajtrka, in hajdi na delo. Pečajo se s poljedelstvom, živinorejo in vinstvom, izdelujejo čokolado in trapestin (liker). Redovniki so bili prej malone sami Francozje poleg nekaj Nemcev. Sedaj pa nahajamo med njimi tudi že Slovence (eden je že duhovnik), drugi pa služijo kot bratje in opravljajo različna dela.
Od samostana vodi krasen kostanjev drevored do preprostega pokopališča. Prisostvoval sem pred nekaj leti pogrebu znanega mi redovnika Ambrozija, nekdanjega samostanskega vratarja, kateremu se pač prilegajo Gregorčičevi stihi:
„In bil samostanu prav veren ključar
O pozni, o rani je uri,
Utrujeni potnik in revež nikdar
Zastonj ni potrkal na duri".
V odprti krsti so nosili mrtveca v dolgem izprevodu, katerega je vodil opat z infulo in mitro v spremstvu 65 redovnikov. Mrtveca so vzeli na pokopališču iz krste ter ga spustili v grob. V jamo je šel soredovnik ter pokojnika tako položil, da je imel podzglavje nekoliko više, in mu potegnil kapuco črez glavo. Med tem so opravljali molitve za rajnika, potem pa zmetali nanj grude Prav preprost črn križ s skromnim napisom naznanja, da daleč od francoske domovine počiva ljubi brat Ambrozij.
Ob Savi navzdol zapaziš nadalje staro mesto Brežice , ki je bilo že znamenito ob turških navalih in kmetiških uporih. Sedaj trgujejo meščani zlasti z domačimi pridelki. Leta 1475. so Turki šeststokrat pridrli na Štajersko in se ustavili na povratku pri Cesargrad u severovzhodno od Brežic, Dne 24. avgusta so potolkli 450 mož močno četo Štajercev in Kranjcev pod poveljnikom Žigo pl. Polheimom in potem cel mesec plenili po Kranjskem. Naslednje leto so Turki opustošili Brežice.
Leta 1480. pa je Juri pl. Schaumberg premagal Turke pri Brežicah ter jim vzel šatore, mnogo blaga in vojakov. Prejšnje leto so se Ogri bili polastili Brežic.
Leta 1515. in 1516. so se uprli po grajščakih tlačeni kmetje in zahtevali „staro pravdo". Pri Brežicah se je zbralo 80.000 kmetov; poslali so do cesarja Maksimilijana I. poslance, katere je le-ta prijazno sprejel. Slovenskega jezika zmožni vladar je obljubil, da odpravi vse krivice, velel pa, da naj pri Brežicah zbrani kmetje se vrnejo domov in odlože orožje. Cesar je nato šel z vojsko v Italijo, kmetje pa so poplenili gradove, hudo razsajali in oblegali Brežice ter poveljnika in branitelje s kiji pobili. Drugo leto pa so bili uporni kmetje docela premagani na Ptujskem polju.
Leta 1573. so se zopet uprli kmetje na Hrvaškem, spodnjem Štajerskem in Kranjskem. Vodil jih je znani kmetiški cesar Ilija. Okoli Brežic so kmetje najhuje divjali, bili so pa premagani pri Krškem in Pilštanju. Ujetega Tlijo so venčali v Zagrebu z žarečo železno krono,i mnogo kmetov pa usmrtili. — Za sedemletne vojne (1756-1763) so spravili v Brežice blizu 4000 v bitki pri Maksenu ujetih Prusov, ki so tukaj večinoma pomrli za grižo.
Jugozahodno vidiš Kočevsko gorovje , in še dalje te pozdravljajo Javorniki z 1796 m visokim Snežnikom , ki slovi po bogatem planinskem rastlinstvu, in imaš z njega razsežen razgled do beneških planin in bosenskih gora. Zahodnojugozahodno pa se vzdiguje Nanos, najvišji vrh v Hrušici ;znamenit je po ledenih jamah, raznovrstnih rastlinah in lepem razgledu črez Kranjsko in Primorsko. Kdo se ne spominja o ti priliki znane pripovedke o langobardskem kralju Alboinu in Gizulfu? V drugi polovici 6. stoletja po Kr.je lovil nekoč Alboin na ti gori. Bivol ga je spravil v smrtno nevarnost. Gizulf pa je usmrtil bivola in tako rešil Alboina, ki je dal Gizulfu v zahvalo Furlansko vojvodstvo. V ti smeri je tudi znamenita romarska cerkev na Zaplazu pri Čatežu, ki jo obilo pohajajo štajerski in kranjski Slovenci.
Na zahodu imaš pred sabo Kum z dvema cerkvama. Večja cerkev je posvečena sv. Neži in ima ločen stolp, više stoječa manjša cerkev je posvečena sv. Joštu. Največ romarjev prihaja na Sv. Kum v nedeljo sv. Jerneja. Najlepše pa je na Kumu pred kresom, ko vidiš nebrojno kresov na različnih višinah štajerskih in kranjskih. Daleč za Kumom se blešči v večernem solncu Trnovski gozd, ki se razprostira med Idrijco in Vipavo na Goriškem. Od zahodnosevernozahodne strani te pa pozdravlja prvak vseh slovanskih gora, orjaški, 2863 m visoki Triglav, še dalje pa goriški Krn.
Proti severozahodu zazreš Lurdsko cerkev pri Sv. Marjeti blizu Rimskih toplic, katere so že bile znane Rimljanom; to nam priča tam najdeni rimski denar. Malo dalje je Sv. Mohor na Maliču, ki se razprostira med Savinsko in Rečiško dolino. Blizu Laškega trga pa je dolomitska gora Hum s planinskim rastlinstvom in Sv. Mihael z romarsko cerkvijo, kamor prihaja sv. Mihelu mnogo ljudstva s Štajerskega in Kranjskega. Vidiš pa še mnogo drugih krajev, gora in cerkev v Savinski dolini.
Savinsko dolino zakrožujejo Savinske planine ob meji štajerski, kranjski in koroški. Med Raduho in Velikim vrhom je Obir, zanimljiva gora s pašniki in starimi svinčenimi rudniki in rudarskimi hišami. Kakih 100 metrov niže je meteorološka postaja, ki je po telefonu zvezana z Železno Kapljo. Nadalje vidiš ob slovenski koroško-štajerski meji slovečo romarsko cerkev sv. Uršule na Plešivcu, odkoder je zlasti lep pogled na Koroško, in Velik o Kop o pri Slovenjgradcu. V ozadju se blešče v večernem žaru Pečice , zadnja veličastna vzhodna gora v Savinskih planinah. Pod Pečicami spava kralj Matjaž v votlini, ki se mu je sama odprla, da ga je skrila sovražnikom. O njegovem prebujenju pravi koroška pripovedka: Pred jamo zraste na božični večer zelena lipa, ki bode o polnoči eno uro cvetla in vso okolico napolnila s sprijetno vonjavo. Kmalu potem se pa posuši lipa. Sv. Jurja dan obesi kralj Matjaž svoj ščit na lipo, ki zopet ozeleni in provzroči boljše čase. Pozneje pa pride kralj Matjaž s svojo vojsko, premaga vse nasprotnike, in tedaj nastopi zlata doba za Slovence. Dal Bog, da se skoraj prebudi toli zaželjeni imenitni junak!