Na Ljubljanici
Na Ljubljanici Janko Kersnik |
|
Poroča Ivan Kres.
Bum!
Iz topiča v prvem čolnu se je izvil tanek dim ter se razblinjal nad vzvalovano gladino Ljubljanice, ki je zasijala, zaigrala kot drhteče, v daljno daljo koprneče zrcalo jutranjega solnca.
Vrsta prožnih, elegantnih čolnov se je nemirno gibala in zibala v pristanu »ljubljanskega športnega kluba«. Med dostojno razgaljene veslarje razvrščeni damski cvet je živo drgetal, malce od neprisiljene bojazljivosti prevzet.
Od ponosnega razkošja objet je na lesenem pomolu stal visoki gospod Admiral in se smejal. In v veseli nasladi si je po previdni admiralski navadi naposled izbral najbolj udobni in varni čoln. Samozavesti poln je brž mignil topničarju Tončku Kljuki in Kljuka Tonček je vnovič sprožil svoj kanonček.
Bum!
»Odhod! Pogum!«
Topičev pok je prevpil povelja zvok. Nato pa je komodni gospod Admiral vrhovno vodstvo oddal lastniku topničarskega čolna, Petru Kljuki, in ta je odrinil ter vzkliknil takoj:
»Za menoj!«
Dostojanstveno so odpluli čolni s pristana in praznične trobojnice so vztrepetale in zavihrale na njih. Zganile so se mišice zagorelih veslarjev in vesla so krepko pljusknila ob vodo. V vzornem redu se je razvrstila flotila raznovrstnih dvojk in trojk ter zaplesala po reki navzgor, po dva, po trije čolni vzporedno. Neposredno za vrstami teh gibkih ladjic pa je vzplavala oblastno po sredi struge široka in težka ribiška ladja z ogromno cirkumferencijo, povsem priprosta in neodičena, a z najvrlejšimi gardedamami na udobnih sedežih nakopičena. Ta neotesani, a praktični monstrum je bil krstil čolnovodja Peter Kljuka za »omnibus« ...
Moški rod je po večini vestno veslal, opravljivi ženski rod pa je brez izjeme klepetal. Zeleni bregovi ter jelše, vrbe, jeseni na njih so se zdajpazdaj bližali, približali in so se zopet umikali ter niso nikogar mikali. Splošna pozornost se ni mogla dvigniti s čolnov. V ozkem, a živahnem okviru je zaplapolalo življenje in se je povsem vdalo priprosti, zadovoljivi zabavi. Veselo razpoloženje so izrabljali zlasti reportérji kislih dovtipov. Najplitvejša šala je izzvala bučen, hvaležen smeh.
Razsodne gospodične so zvedavo, šegavo motrile lahna in prozorna oblačila izurjenih veslarjev ter so kritizirale ali bolje obirale njih razgaljene, od solnca opaljene ude. Čez dolgo so jih začela polagoma zanimati vesla in čolni, pozneje tudi Ljubljanica in naposled se je tuintam celo katera ozrla na breg.
V »omnibusu« je sedela zbrana najstarejša elita gostov ter z dopadajenjem strmela v čolne pred seboj.
Aktualno, akutno je bilo izprva seveda vprašanje o športu na čolnih. Zgovorni dr. Repa, ki ga je bila vrgla nemila usoda za veslarja v uporni »omnibus«, se je utrudil prvi. In ko je počival, je živahno takole razmotrival:
»Prezdrava zabava je šport na vodi. Veslanje je enakomerna telovadba najvažnejših delov telesa. Mišice se krepé, debelé ... Ta šport vzgaja atlete! Prsi se širijo ... Vraga, priporočljiv šport zlasti za ženske! In kar je poglavitno! Po veslanju, sakramiš, zaspiš kot polh. Važnega upoštevanja vredna je tudi vsestranska udobnost. Če si truden, že v čolnu lahko počivaš, zasnivaš. In — hu! — tu je tudi dovolj prostora za razne krepilne objekte!«
Dr. Repa je krčevito stresel ogromen flaškon poleg sebe.
»Hudika, me že mika! Ali človek ne sme biti na idealni gladini Ljubljanice že na vse zgodaj izključen materialist ... O, Ljubljanica, o! Skozi Ljubljano tečeš noč in dan, a zaman! Ljubljančani te ne poznajo. Neznane so jim vrline tvoje gladine in tvojih bregov in okolice. Na morje in na daljna jezera in kdo ve kam jih goni vrag veslat in lepoto narave občudovat. Da, naši ljudje niso vredni grude, na kateri žive. Na primer, gospoda, ozrite se zdaj proti Ljubljani nazaj! Ali ni to sijaj in raj?! Glejte, — ponosno se poslavlja nad pisanim mestom samevajoči, carujoči sivi grad. Zdi se, kakor da lahko plove ta čas izpred nas tja v solnčne daljine pod one naše sinje Kamniške planine. In tu nad reke levim bregom se smehlja s svojo cerkvico prijazni Rožnik in se sklanja v mlade, senčne gaje. Na drugi strani sanja v solncn mogočni vremenski prerok oča Krim. In nasproti te že vabijo izza Žalostne gore bližajoči se temni, srnorodni notranjski gozdovi. Ta čudovita širna ravan pa, ki počiva za bregovi skrivnostno tiha v toplem solncu, napolnjuje dušo z nekim globokim, neodoljivim hrepenenjem. O, Ljubljanica, o! Ti voda zagonetna! Gorjé, če se skali zelena boja tvojih vodá. Ti tiha, pokojna, vzrasteš nenadoma silna in se srepo razliješ čez te nizke, revne bregove in vsa rast umira pred teboj. Ali že se bliža čas, ko se poglobi ta struga in tedaj ne bo mogla voda več čez breg in znižana reka bo popila močvirje. In mesto šelesteče trstike bodo zašumeli zlati žitni klasi in mesto tožnih klicev tukalic in kozic, bodo zazveneli žlahtni spevi prepelic in škrjancev.«
»O, sentimentalna repa, o!« se je dobrodušno nasmehnil tovariš dr. Škrjanec, ki je neumorno veslal za govornikom. »Daj, vsaj veslaj!«
»Ne bodi no siten! — Ali gospoda! Poglejte sedaj tja daleč na desni breg v smeri proti Črni vasi. Tam se je prikazalo nekaj lepega, da, to so najbrž bele rute črnovaških žensk, ki sede na bregu. Danes je nedelja, čas imajo.«
Nenaden, gromovit smeh je udušil besede govornikove; dame so se zadrževale najmanj.
Dr. Repa je široko odprl usta in oči, uravnal očala in je zaklel; kajti hipoma se mu je zazdelo, da niso pravzaprav tam na bregu brhke kmetice, temveč le solidne, svetlobele krave. Skoro se je preveril in se je pikro odrezal:
»Oprostite, čestite dame, če sem neprostovoljno zamenjal ženske z govedino!«
Prvi čoln se je bil ravno približal tem kravam, ki so uporno zrle v nenavadne prikazni na vodi. Hudomušni Tonček Kljuka je takoj presodil situacijo ter prijel za kanon.
Bum!
»Krave, pogum!« je kriknil iz sosednega čolna živi Živko. In preplašene krave so takoj repove zavihale in jo ubrale na pašo.
Splošni zvonki krohot je seveda vzbudila ta kravja idila. Zlasti so se zasmejale na admiralskem čolnu brez vsake afektacije tri male gracije. Bile so: Lina, Fina in Mina. Veslali so jih trije kavalirji, od časa do časa pa so tudi one same prijele za vesla in so veslale vse tri kavalirje z Admiralom vred. Do lakti razgaljene ročice so nežno vrtile vesla in lahni nasprotni vodni tok je tedaj uspešno ustavljal admiralski čoln.
»Famozno, gracijozno, o!« je pritrdil zopet dr. Repa v »omnibusu«. »Nadebudna slovenska ženska mladina, — ta dekleta: Lina, Fina in Mina. Že od začetka vodijo in vozijo same svoje kavalirje. Glej jih, te športne hudirje, kako brezmiselno ti sede in se rede v komoditeti brezplodnega življenja. Tu se vse jenja!«
Trdo je zagrabil stoprav zdaj zopet za vesla.
»Hvala Bogu in Repi!« je vzdihnil olajšani dr. Škrjanec.
»Gospod Repa pa menda neče soditi prav našega ženskega naraščaja!« se je oglasila prva gardedama. »Punčke veslajo le, ker jih in dokler jih to kratkočasi. Ta šport jim je še nov. Ali kakor sploh vsega, vsega, se naveličajo tudi tega, tega!« ...
»Za nobeno stvar, niti za zabavo nimajo več smisla današnje razvajenke!« je pritrdila zaupno druga gardedama.
»Protestiram!« je poudaril ironično dr. Škrjanec. »Vse brez izjeme imajo krasne talente in veliko smisla za brezstidno klepetanje, opravljanje.«
»Opravljanje najnižje sorte in toaleto!« je zaklical s čolna, ki ga je dohitel »omnibus«, dr. Alabaster.
Dr.Škrjanec: »In le nadute dvorljivosti plitvih lajtnantov in še plitvejših civilnih gekov jih zveličajo. Čim več se jim prislini teh trabantov, tem bolj se dviga prevzetni ponos!«
Dr. Alabaster: »Če jim izpregovoriš pametno besedo, ti študirajo obliko tvojih čevljev in kroj tvojih hlač!«
Dr. Škrjanec: »Ne gane, ne vabi jih inteligenca srca in duše, ki je v nji edina prihodnjost. Živé, strmé, govoré le za vnanjim, navideznim bleskom, za podedovanimi, nezasluženimi naslovi, za c. kr. stanovskimi dostojanstvi. In ne umejo, da velja že v današnjem življenju in bo veljal tem izključneje v prihodnjosti človek toliko, kolikor velja za človeško družbo izven stanu, h kateremu pripada slučajno!«
Dr. Alabaster: »Le za lišpom ti gredo kot srake. Ugajalo bi jim v večni brezdelici nemara kraljeve strežice, avtomobili —«
Dr. Repa: »Bog se usmili! Vi tu kritikujete morda neke izjeme, ki so res take šeme! A večina naših slovenskih devojk je vendar drugačna, ker je deležna višje narodne vzgoje. Bogme, saj imamo višje dekliške šole. In cvet naše mlade ženske inteligence ...
Dr. Škrjanec: »... ne hodi v šole!«
Prva gardedama: »Preizobražena, emancipirana ženska je največje zlo po izreku znanih filozofov!«
Dr. Škrjanec: »Ki jih ne poznate!«
Druga gardedama: »Najboljša vzgoja je materinska vzgoja!«
Dr. Škrjanec: »Seveda, ali moderne matere se ne brigajo za otroke!«
Dr. Repa: »Za Boga! Kje smo?«
Dr. Škrjanec: »Na Ljubljanici.«
Tretja gardedama: »Kaj pa vendar zahtevate od naših deklet? Denarja! Seveda!«
Dr. Škrjanec: »Denarja so lakomne samopašne kreature ...«
Dr. Repa: »Faloti!«
Dr. Škrjanec: ... ki jim je življenje kupčija. Kramarji brez idealov. Z denarjem ne kupiš sreče, blago srce je vredno več kot steber iz zlata, visok z zemlje do neba!«
Dr. Alabaster tretji gardedami: »Ali veste, milostiva, kaj samo more zahtevati od mladenk pošten mož, ki ima srce, roko in pamet?«
Dr. Repa: »Samo inteligence in ...«
»Dobrosrčnosti, odkritosrčnosti,« je tu nehote zdajci glasno prekinil živahno debato doslej tihi krmar Alabastrovega čolna, gospod Jan, ter ta hip potegnil za napačno vrv, da je pognalo krmilo čoln z neprimerno silo v »omnibus«.
Gardedame so prebledele kot sneg in zakričale vsevprek.
Dr. Repa: »Hudiča, kje smo?«
Dr. Škrjanec: »Na Ljubljanici.«
Alabastrov čoln in »omnibus« sta se takoj nato zopet ločila povsem nepoškodovana in zopet se je vračala v prej prebledela lica zdrava rdečica ...
Solnce je vzplavalo že visoko na nebo in v vročih, pekočih žarkih so se začeli potiti veslači-kavalirji s pasažirji vred.
»Vroče je!« je konštatiral prvi gospod Admiral.
»Solnce sije!« je rekla Fina, ki je sedela na koncu čolna poleg Line.
»Ni čuda, da so vsi veslarji črni kot zamorci!« je šepnila Lina Fini in jo dregnila s komolcem.
Fina: »Viž, meni pa ravno to dopade!«
Lina: »Brrr!«
Fina: »Nimaš pojma o moški lepoti. Aha! Na bledične, mlečne obraze imaš piko. Ti so ti všeč!«
Admiral: »Všeč? Diskretni gospodični, kdo vama je všeč?«
Lina jezično: »Čolni!«
Admiral: »To pa to! Vse kaj drugega kot na primer lawn-tennis. Človeško življenje ima vsaj kak namen, če človek posveti boljši del svojega dejanja in nehanja tako važni in koristni stvari kot je šport na Ljubljanici.«
Admiralova beseda je navdušila podadmirala Stanka, ki je tudi veslal v admiralskem čolnu. In Stanko se je razvnel:
»Drugi sebični rodoljubi se poganjajo za narod, se poté in boré za prvaštvo med prvaštvom v javnem življenju. Ali mi, čolnarji, nismo sebični revolucionarji. Mi delamo tiho, nesebično za narod in rešujemo čast slovenske Ljubljanice! Permejš!«
»Tako je! Za Ljubljanico na Ljubljanici radi Ljubljanice! Za njo na nji radi nje!« je kričal v sedaj ravno paralelno plavajočem čolnu Živko.
In čolni so pluli dalje, dalje in v njih se je budila raznovrstna govorica. Dobra volja, ta tovarišica najboljša je ostala zvesta spremljevalka.
Po triurni vožnji so priplavali čolni pod podpeški most, a niso se ustavili pri vabljivi krčmi ob bregu, temveč so še plavali tja pod železniški most v Preserjih in dalje tja do Jurja, poštenega in navihanega zaupnika ljubljanskih patentiranih lovcev.
Pod Jurjevo bajto so se torej umirila vesla. Živahna družba je zlezla na breg ter zvlekla in znosila s seboj iz čolnov razen koristna krepčila za telo in dušo. Originalni Juri je od samega veselja zaukal in se je srčkal ljubeznivo in ustrežljivo kot star petelin. Elitno družbo je takoj povabil na svobodno trato pod svobodnim solncem.
Poznal je par gospodov še iz lovske sezone in tem je privoščil zlasti ugodne poklone.
»Gospodje, he! Danes ste pa pametno ukrenili, da ste kar ženske s seboj vozili. Še drugič, še drugič. Saj meni ne bo treba skrbeti za —!«
»Šuti, Juri, in zakuri!!« se je razhudil patentirani lovec Rukar.
Juri: »Koga? Nojá, saj nisem rekel, da vam prikomandiram včasih —!«
Rukar: »Tristo hudičev!! Ali ne boš molčal in se obnašal kakor v cerkvi, če so naše gospe zraven! Tiho in butare sem! Gospe vrle nam bodo cvrle, ti boš pa kuril.«
Juri: »No ja, jaz sem mislil.«
Rukar: »Nič nisi mislil!«
In skoro je vzplamenel mogočen kres pod sinjim svodom solnčnih nebes in ob tem živem kresu je zaplalo živo življenje cigansko. Gospe vrle so cvrle in gospodične zale so jim pomagale; ob kresu so vse vprek sedele in primitivne ražnje vrtele.
Gospodje so takoj izpraznili večino vinskih bokalov in iz potolaženih src in potolaženih grl so zaorili navdušeni spevi večinoma slovenskemu devištvu na čast.
Bum!
Pazni Tonček Kljuka je prekinil naenkrat mile popevke ter pozdravil prvi s topičem, ki ga je bil speljal na breg, naknadni oddelek treh enojk, katere so bile dospele po jedva enourni vožnji iz Ljubljane.
Vse je pohitelo na rob brega. Tudi razgrete dame niso ostale ob ognju same. Ostal je ognju zvest le gospod Mirodolski v podobi dostojnega Jurja, kateri je ravnokar začel peči krompir.
Kot lastavice jadrni in lahki čolnički so zadeli ob brežino, veslarji so izstopili.
Efektov željni gospod Žiži, ki še ni prišel danes do veslanja in je prej samo krmaril, pa si je zdajci, v svesti si, da ga ravno vse vidi, osvojil po bliskovo prvo bližnjo enojko ter odrinil kot strelica od brega. A jedva dvakrat je silovito potegnil za vesli in — že ga ni bilo več! Z vesli vred je bil brez slovesa izginil! Le kot v nemo slovo, se je obrnilo proti presenečenim gledalcem enojkino dno.
Dame so zavrisnile vse vprek in nekaj se jih je sesedlo na breg.
Dr. Škrjanec: »Splošna katastrofa!«
Admiral: »Čoln, rešite čoln!«
Dr. Repa: »Človek, človek, kaj čoln!«
Peter Kljuka: »Po njem je!«
Admiral: »Najmanj sto kron je pri hudiču!«
Krik in vik je premotil Jurja, da je še on prisopihal na breg kot burja ter brž zavihal rokave in pljunil v roko.
Ali Žiži je pogledal sam iz zelene kopeli, se skobalil ročno na obrnjeni čoln in se zasmejal na breg. Vlovil je veslo in jahaja zaveslal nazaj na kraj.
Splošno razburjenje se je prelilo v burno veselje. Le Juri je klel ob brezuspešni misli na talijo ...
Pa kmalu je bil zopet pozabljen ta kritični intermezzo in v mirni, priprosti zabavi je bliskoma tekel in potekel čas v tej pisani družbi pod vedrim nebom, pod jasnim solncem.
In ko so ugašali zadnji solnčni prameni, so že veslali vsi čolni zopet pod podpeškim mostom. Množica domačega ljudstva je stala na njem in klicala pozdrave.
Iz čolnov pa so ji odzdravili med pokanjem topiča ubrani spevi in tiha tajna reka je nesla te speve iz solnčnih žarkov dalje v večer, v naročje mračnim temin. Ali v teminah niso utonili čolni. Žarni lampijoni so se vžgali na njih in raznobojni plameni so vstali na valih in so trepetali in se lesketali ter so polagoma gasnili, ko se je razlil čez brežine in se zmagonosno zaiskril nad vodne globine mehki mesečni svit.
Varno in naglo so hiteli čolni čez skrivnostno-žarne, neprodirne, tihe vodne globine in vesela bitja so brezskrbno drhtela v njih. Zdelo se je, da plavajo varno nad skrivnostnimi globinami življenja vesela srca.
In dalje so plavali čolni ... dalje, do cilja, do konca. Ah, in zaželjeni konec je bil pod noč ravno tam, kjer je bil v zornem jutru začetek.