Na Roman-Košu, najvišji gori Krima
| Na Roman-Košu, najvišji gori Krima Radivoj Peterlin-Petruška |
Spisal Radivoj Peterlin
| |||||||||||||
Na Roman-Košu, najvišji gori Krima
(1543,4 m).
Spisal Radivoj Peterlin.
Polotok Krim ni čitateljem »Planinskega Vestnika« več neznan kraj. V enem prejšnjih letnikov tega lista nas je seznanil gospod Stiasny v svojem spisu: »Iz Sevastopolja v Simferipolj« s krasotami Krima, jaz naj pa zdaj ob kratkem opišem svojo pot črez njegovo najvišjo planino Babugan-Jajlo, ki se razteza nad bregom od Jalte do Alušte, znanih letovišč ruskih aristokratov. Dvanajstega junija m. 1. sem dospel opoldne po spodnji pobrežni cesti z Nikitskega vrta (državne vinarske, vrtnarske in kmetijske šole) v lepo letovišče in tatarsko vas Gurzuf. Ko si ogledam park in druge znamenitosti, n. pr. Puškinovo platano in cipreso, dom, v katerem je živel pesnik, in odpošljem par razglednic, odidem iz ruskega v tatarski del Gurzufa, a odtod po stezi kvišku na vrhnjo državno cesto in pridem ob treh popoldne v Kizil-taš, majhno tatarsko vas v dolinici nad cesto s precej lepo mečetjo (mošejo). Ravnokar je prilezel debeli, rdeči mula (duhovnik) v vitki minaret z rdečo streho in zdaj se prime z rokami za ušesa in začne na vso moč kričati na vse štiri strani neba in vabiti k molitvi pravoverne mohamedane. In z vseh koncev prihajajo Tatari v svojih malih, lahkih coklah, si umivajo noge in roke do komolcev v vodnjaku in odhajajo bosi v mečet. Tatarke sede med odprtimi vrati svojih malih lesenih hiš in me čudoma gledajo; zunaj vasi pa mečejo otroci kamenje v veliko skalo in se merijo, kdo da više vrže. Ko pridem kakih dvajset korakov od skale, začno izza nje za menoj lučati kamenje, no zbežijo takoj, ko stopim par korakov nazaj proti njim. Izprva je kolovoz, ki vodi po dolini ob vodi, še precej dober, toda komaj sem kake tri četrti ure daleč nad vasjo, se mahoma izpremeni v ozko stezo, ki zavije takoj nato v borov gozdiček. Onostran gozdička stopim kmalu na skalnat grič, odkoder je krasen razgled na morje in zeleni breg, po katerem so posejane mnogoštevilne vile sredi platan, cipres in vinogradov. Po morju plavajo belojadrne ladjice, a tam na obzorju se dviga dim z daljnega parnika. Okrog samotno stoječega Aju-daga (Medvedove gore) se zbira siva megla. Nad gozdom kroži velik skobec, a v gozdu čivkajo boječe ptice in se skrivajo pred ujedom. Počasi stopam kvišku. Nekako ob petih pridem v velikem smrekovem gozdu na majhno livadico, in tu zmanjka stezice. Hodim semtertja, da bi našel morda drugo, no vse zastonj. Visoko v gori se dviga iznad gozda razorana skala in za skalo kos pašnika in proti tej skali lezem skozi silno gosto zarasli gozd. Črez pol ure sem nad gozdom na senožetih, ki se raztezajo odtod dalje notri do vrha. Ker po trdi, svetli planinski travi spričo strmine hudo drči, poiščem najbolj pripravno mesto, kjer gleda iz zemlje ozek in nizek skalnat greben, in se vzpnem po njem na majhno planoto, na kateri izvira izboren studenec, a s te planote na prostrano planino. Planina je obdana z nekakim nasipom, iz katerega se dvigajo daleč drug od drugega kakor ogromni stolpi štirje večji in par manjših holmov. Največji izmed njih, Roman-Koš, je od mene kakšne tri kilometre daleč, in sicer na zapadni strani planine. Ko pridem na ta holm, se mi odpre prekrasen razgled, ki mi ga je dozdaj zakrival oni prirodni nasip okrog planine. Na zapadni strani se razprostira široko, rumenozeleno polje ob rekah Kači in Belbeku z mnogoštevilnimi tatarskimi vasmi, ki se vrstijo ob vodi, ali so pa raztresene po goricah in gričih sredi sadnega drevja in travnikov, rjavi kolovozi in bele ceste pa vežejo vas z vasjo in se strinjajo ob reki v eno skupno veliko cesto. Pogledam na sever in vidim pred seboj čisto drugačne vrste sliko: skoraj navpično pod menoj se končuje ali začenja globoka, ozka dolinica, za to dolinico se vzpenja strm, razoran hrbet, za njim zopet dolinica in zopet hrbet; potem dolina reke Alme, katero stiska s severovzhoda radi svoje odbiti štiristranični piramidi podobne oblike znameniti Čatir-dag (Šator-gora), ki so ga dolgo časa smatrali za najvišjo goro na Krimu, pa je 18 metrov nižji od Roman-Koša. In vse te doline in vse te gore so lepo zelene, da se jih ne moreš nikdar nagledati; travniki in pašniki so svetlo-bojni, gozdi temnozeleni in celo skale in pečine ponosnega Čatir-daga so nekako zelenkastosive barve. In sredi tega zelenja se vije ko kača srebrnobela Alma. Obrnem se proti jugu in vzhodu. Vsa ogromna, skoraj popolnoma ravna Babugan-Jajla leži pred menoj, najmanj 15 km dolga in pet široka. In vsa je po dežju bistra, svetlozelena in čista in kar vabi te, vleče v svoje naročje. Ako bi bila ta planina, mislim sam pri sebi, kje v Alpah, v Švici ali celo pri nas, to bi bilo na njej postavljenih že davno cel kup koč raznih planinskih društev, lepa cesta ali celo železnica bi vodila nanjo na tisoče turistov vsako leto, a tu leži prav pred očmi vsej ruski aristokraciji in bogatiji, in nihče se niti ne zmeni zanjo. Celo živine in pastirja ni videti po vsem njenem prostranstvu. No, komaj se mi je porodila poslednja misel v glavi, kar zaslišim pod hribom lajanje psov in zagledam visokega Tatarja, ki gre proti meni in ž njim drevi kakih pet ovčarskih psov. Jaz grem navzdol proti njemu. Med potjo pa trgam silno lepe temno-modre encijane, kakršnih še nisem videl v naših planinah in tudi pozneje na Kavkazu ne. Tatar je prav dober starček in me vabi k sebi v koš (pastirska koča), no psi so pa hudobni, da je kaj, in ne ubranim se jih drugače, kakor da jim začnem metati kruh. Ker sem hotel biti na vsak način še ta dan v Kozmo-Damijanovskem ženskem samostanu onostran Jajle v dolini, zato se poslovim od starca, ki mi še pokaže pot, kod naj grem. Psi me spremljajo precej daleč, potem pa drug za drugim ostajajo za menoj, le kake štiri mesece star kužek teka še vedno za menoj in se noče na noben način vrniti. Slednjič pridem na konec planine. No, tu sta pred menoj dve poti in vsaka pelje v drugo dolino. Ako bi bilo vidno, bi morebiti zagledal v eni izmed njih samostan, no v dolinah leži gosta siva megla in sega noter sem gori. Sedem na zemljo in premišljujem, na katero stran bi bilo bolj pametno iti, a se ne morem odločiti. Med tem pa sonce zaide in mrak se spušča na zemljo. Kar pridoni iz desne doline mil, tenek glas zvona. Hitim navzdol, padam na mokri travi, lezem po vseh štirih, spotikam se v gozdu nad koreninami, veje mi mečejo klobuk z glave; toda jaz se za vse to ne menim. In ne mine pol ure, ko že zagledam luči izmed drevja... Drugo jutro po kosilu, ko sem bil že pri slapu in izvirku reke Alme in si ogledal carjevo lovsko hišico, odidem po čedni, 18 vrst dolgi cesti v mesto Alušto, kamor pridem ob šestih zvečer vesel in zdrav...