Na Silvestrov večer (Josip Premk)
Na Silvestrov večer Josip Premk |
|
Po enolični sneženi poljani je bežal vlak in u samo enakomerno drdranje koles je motilo tišino v kupeju. Včasih sem stopil k oknu, odgrnil zaveso in pogledal v noč, pa kamor je zablodil pogled – povsod samo neizmerna snežena plan ... tu pa tam v daljavi kaka lučica in visoko gori nebo mirno in posejano s tisočerimi zvezdami. Telegrafični drogi so bežali mimo, včasih tudi samotna železniška čuvajnica, a pod menoj enakomerno drdranje kolos, kot da se peljem skozi večnost ...
Neštetokrat sem pogledal na uro, pa čas se je vlekel leno in počasi ali pa se je zdelo saj meni tako, ko sem mislil na daljno domovino in srečo tistega večera pod domačim krovom.
Čisto sam sem sedel v kupeju in tako se mi jo zdelo še vse dolgočasenje, se vse bolj pusto in naposled sem stisnil v kot in skušal zaspati. Pa se mi ni dalo, zopet in zopet sem stopal k oknu, gledal na to, gledal na ono stran, kot da hočem zagledati tam kje sredi tihe nočne poljane znan obraz ali bogve kaj, da sem pričel naposled nemirno bodi ti gorindol.
Slednjič je vendar zabrizgala lokomotiva rezko in cvileče, da se je razlegel pisk daleč v noč in kolesa so zaropotala glasneje in sunkama po križajočih so tračnicah.
Odprl sem okno in pogledal po postaji. Par nočnih uslužbencev je stalo pri razsvetljeni čakalnici, nekaj oseb jo izstopilo in izginilo za ovinkom v noč, samo gori iz prvega nadstropja jo lila v noč svetla luč ... Zdaj pa zdaj je hušknil mimo okna temna senca, nekdo je obstal s čašo v roki – – dalje nisem mogel opazovati, ker vlak se je premaknil in enakomerno so jela zopet ropotati pod menoj težka, masivna kolesa.
Takrat jo vstopita mlada gospodična zavita v dolgo mantiljo na kateri so se iskrile drobne snežinke. Nekako plašno se je ozrla po kupuju in videl sem, kako je obvisel njen pogled na meni. Ko jo odložila skromen zavojčok in razpela ogrinjačo, se je zelo neokusno zasvetila njena rdeča bluza. Lahno jo prikimala v pozdrav in mi sedla nasproti, da sem lahko natanko opazoval njen obraz. Ni bil ravno lep, ustnice skoro nekoliko preširoke, a oči so gledale izpod temnih obrvi sanjavo in boječe, tako otroške so se mi zdele, da sem se čudil, kako da potuje sama ...
Parkrat je uprla vame vso krasno luč svojih boječih oči in naposled, ko nisem vedel kako bi pričel pogovor, sem zazehal prav nesposobno in zamrmral bolj sam zase:
»Ta prekleti dolgčas –«
Pogledala me je pozorno in je prikimala:
»Grozno ... in posebno nocoj –«
Tudi njen glas je bil boječ in ko jo spregovorila, je gledala v tla.
»Kako to mislite, gospodična?«
»Silvestrov večer je vendar, zadnji dan v starem letu, jutri nastopi novo –« je opomnila in me pogledala skoro očitajoče.
»Saj res,« sem pritrdil. »Lepše bi bilo doma ali koderkoli v kaki družbi kot na tej pusti vožnji.«
Prikimala mi je molče in se žalostno zagledala v rosno okno.
»Kratkočasenje bi bilo gospodična, da ste ostali v družbi domačih –« a še predno sem izgovoril do konca, jo odkimala in zamahnila z roko.
»Nimam nikogar! Vi ste mogoče v tem oziru srečnejši!«
»Srečnejši?« sem povzel. »Mater imam, no, pa če se spominjam nazaj, sem bil tudi doma na ta večer vedno ves nezadovoljen. Pravzaprav jo to smešno! Saj je vendar večer kakor kak drug in vse sanjavo pričakovanje novega leta jo lahko največja bedarija: kje pa je zapisano, da se prične novo leto ravno nocoj, šteje se pač, kakor bi se lahko štelo od julija ali avgusta,a vse drugo je ljudska domišljija. No, seveda, tudi bajke in sanje so včasih lepe.«
Gledala me je začudeno in je skimala.
»Moj bog, dom imate in mater kakor pravite, pa govorite tako mrzlo in grozno, da bi se človek skoro pohujšal ...«
Zasmejal sem se in sem se primaknil nekoliko bliže.
»Motite se, gospodična! Še pred kratkim, ko sem videl tam na postaji skozi okno vesele ljudi, ki so praznovali v postajenačelnikovem stanovanju večer starega leta,sem se spomnil, da nastopimo kmalu novo, ki nam bo prineslo bogve koliko žalosti, razočaranja in so bogve kaj – so me obšle takšne jokave, bolne misli, ker kortoliko je vsak izmed nas zaljubljen v to sanjarjenje. V naši naravi sami je že, dasi je vse skupaj smešno, kot sem rekel! Kakšna čustva bi vas recimo navdajala, ko bi slavili božič v poletju, ko so vse aleje in ulice polne razkošnih dam in svira promenadna godba pozno v noč, kot kje v južnih krajih? In nasprotno se zamislite v Veliko noč, svetlo in solnčno, z novimi slamniki in dehtečo pomladjo – tam kje na severnem polu med večnim snegom in delom! Kam je zopet vsa poezija? No, vidite, tako nas omami par neznatnosti, ki so se jih izmislili gotovi ljudje pred davnim časom največ sebi v korist in mi zdaj slepo verujemo vanje! Z istimi zvoni zvone na starega leta dan, kakor pri pogrebu, a uni hočemo varati lastna ušesa in če bi prišel človek in nam rekel: bedaki! – bi se nanj še ježili. Tako je, gospodična! In prav tako ste lahko veseli tu v dolgočasnem kupeju kot v kaki bogati družbi, ako ste se napotili na kako veselo pot.«
Zadnja beseda jo je zadela huje, ko vso drugo, kor videl sem natanko, kako jo vztrepetala. Še trepalnice so se ji zaklopile kot da noče niti v duhu videti kraja kamor se je napotila. In ko se je zopet ozrla vame, so bile njene oči še bolj otožne in zamišljene, tako so se svetile kot da jih je orosila skrivna solza ...
»In vendar so spomini tako lepi,« je povzela čez nekaj časa. »Koliko veselja, koliko sreče vživa marsikdo nocojšnji večer. Tudi jaz sem bila nekdaj deležna teh lepih Silvestrovih večerov, ko smo tako nestrpno pričakovali dvanajste ure, da pozdravimo novo leto, pa je minulo vse tako kmalu ...«
»Križ čez preteklost,« sem jo skušal potolažiti »in pričakujemo raje kaj nam prinese bodočnost. Sicer pa, ako ste tako zaljubljeni v ta večer, ga boste pač še lahko mnogokrat preživeli bolj veselo nego danes: mladi ste še in človek zna ceniti srečo šele po nesreči, veselje šele po žalosti, Bogve, kako biserna bodočnost vas še pričakuje!«
Pogledala me je nemirno, na to zatisnila oči in ustnice so se ji stresle ...
»To življenje je grozno ...« je šepnila komaj slišno, a kot da se je prestrašila lastnih besed, je dostavila glasneje: »A včasih vendar tako lepo ...«
»Samo to je vrag,« sem opomnil, »ker je veselje in lepota navadno za nami, gorje in skrbi pa pred nami.«
»Kako to mislite?« me je vprašala in njen obraz je bil še vedno ves žalosten in zamišljen.
»Mislim, da je največji bedak, kdor nosi v srcu polno upanja in zlatih ciljev, kjer takega pričakuje edino razočaranje in nezadovoljnost.«
Takrat je vlak obstal in ona je pobledela. Dvignila se je in zapazil sem, da je njen čevelj razparan čez in čez.
»In sedaj odhajate,« sem dejal skoro mračno, ker vedel sem kam vodi njena pot.
»Odhajam, dasi me je strah ...« je šepnila in mi podala roko. »In to ravno nocoj, ko me veže na ta večer toliko spominov ...«
»Pozabite jih gospodična in z novim letom pričnite novo življenje, kjerkoli in kakršnokoli, samo konca se ne bojte, ker ta je usojen vsakemu!«
Pogledala me je hvaležno in je odšla. Samo na peronu se je še parkrat zasvetila izpod mantilje njena rdeča bluza, tudi razparan čevelj je pogledal parkrat izpod krila, na to je izginila kamor je bila namenjena ... Jaz pa sem ostal sam in bilo me je strah njene bodočnosti ...