Na Silvestrovo opolnoči

IVAN VUK:

(V dvorani tema. Na odru somrak. Ura bije. Udarci se slišijo razdeljeni tako, da je predzadnji, edenajsti udarec, ko "Staro leto" izgovori: "da hvaležen bo vam frak." Ko udari drugi udarec ure, stopi na oder dobro rejen človek, oblečen v frak in s cilindrom na glavi, ki predstavlja Staro leto. Govori):

Dober-večer!
Letos kakor tudi prejšnja leta
bil človek je človeku volk,
zato MI šel je trebuh v bok,
zato koval sem si dukate,
zlatnike svetle, prebogate —
verige dolge, drage, zlate —
možgani bili so le prazna cesta.

Dobro smo se MI imeli,
pili, jedli vsi veseli,
v vseh dobrotah se valjali,
se bahali in hahljali.
vsem vam ukasovali . . .
lepo nosil se je frak.

Kdor bil lačen — pač bedak,
znal ni, kak se špekulira,
hazardira, eksploatira —
kaj zato bi žalovali!
Letos bilo je že tak,
da jemal je delo vrag!
Slabega sem vzorno gnjetel,
lačnega do gola slekel;
zidal silne orožoane,
delal bombe in granate,
pline, tanke vsakojake . . .
mirovne pogodbe stvarne
sem s topovi uveljavil —
kaj bi pravil,
saj brezposlenih nešteto
zaposlitev je dobilo,
v Jarkih in okopih vneto
kruh si svoj služilo —
Mar ni staro leto bilo
hvalevredno — vse prevzeto
da bi vsem bilo najboljše?
Kdo bi vse našteval!
Stavke vse sem prepovedal,
mezde znižal,
cene hrani — kaj kolebal —
praktično sem zvišal.
Kdaj je bilo kje še boljše

Zdaj, ko se od vas poslavljam,
lepo še vas enkrat pozdravljam
z željo, da bi v Novem letu
bili kakor steklo pseto,
vse nesložni, nezavedni,
nerazsodni, prepirljivi
in če še tako vsi bedni . . .
brez možgan in brez ponosa,
pa ne bo. vam rečem, bosa —
da hvaležen bo vam frak!

Odide. Za trenotek molk. Sliši se zadnji udarec — dvanajsti — ure. Oder se zasveti v jutranji zarji. Na oder priskače mlad dečko, golorok in govori mladostno:

Srečo vam s srca želin,
želje rad vse izpolnim,
če med vami bratstvo, srčnost
in ljubezen bo cvetela,
a sovraštvo, mrzkost
več ne bo uspela.
Solnce naj vam sreče sije,
pesmi sladke melodije
dušo, srce vam blaže,
misli vaše naj bistre,
da ČLOVEKA vsi dostojni
boste vedno v medsebojni
strpnosti, ljubezni, bratstvu
vsepovsod si pomagali —
pa bo sreča res sijala,
zadovoljnost vas obdala,
želje vse se izpolnile.

Držite se tega vsi! "DRUŽNOST" vam v pozdrav veh
NOVO LETO
tisočdevetstoštiridesete!
(Sliši se godba.)
Zastor pade.