Na Snežnik (1796m)

Na Snežnik (1796m)
Strninski
Izdano: Planinski vestnik 25. oktober 1899, leto 5, štev. 10, str. 160-162, Planinski vestnik 25. november 1899, leto 5, štev. 11, str. 177-179
Viri: dLib10, dLib11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Snežnik mu* je sosed,
ki megle redi
in glavo zeleno
prot' solncu drži.
Pošilja črez mejo
pogled velikan,
kam plovejo ladje,
kaj dela Istran.

Miroslav Vilhar.

*Javorniku


Težko sem čakal, da je prišel k meni prijatelj za nekaj dni v stari Lož na počitnice, a še teže sva čakala potem lepega vremena, da bi polezla na mogočni Snežnik. Kako resnično poje Vilhar, ko pravi, da Snežnik „megle redi"! In res, redki so dnevi, da bi mogel turist naleteti na Snežniku čisto jasno jutro. Loškim okoličanom in Kraševcem Snežnik prorokuje vreme: če ima v jutru na glavi megleno kapico, gotovo bo tisti dan dež, bodisi še tako jasno nebo.

Malone vsako jutro sva s prijateljem hodila zarana na vrt gledat, ima li Snežnik „kapo"; a vsako jutro nama je preprečila gosta njegova megla namero, da bi odrinila.

Bilo pa je po večdnevnem deževju, ko se je nebo popolnoma ujasnilo; niti enega oblačka ni bilo videti na prostranem nebu; tudi Snežnik je bil snel temno kapico. Vzradostila sva se.

„Torej danes odrineva", mi je rekel prijatelj.

„Da", sem mu odgovoril, „ali poprej morava naznaniti prijateljema v bližnjo vas, da se tudi ona udeležita najinega izleta".

Napisal sem drobno pisemce ter ga odposlal. Naročil sem jima, naj prideta kar v Leskovo dolino, kjer se gotovo srečamo.

Ravno je bila v mestnem zvoniku ura tri, ko sta se pomikali po cesti skozi mesto dve čudni postavi: na ramah zelena nahrbtnika, v rokah dolgi gorski palici, čudni „figuri" v naših krajih! Ljudje so naju pogledovali, midva pa sva moško stopala mimo njih.

Solnce je pripekalo z vso silo, ko sva prišla ven iz mestnega zidovja. A potolažila sva se; saj je najino oko zrlo na jasni, črno-modri Snežnik, ki je stal pred nama še v „neskončni" daljavi. Po enourni hoji po beli cesti sva prišla do lepega knežjega grada Šneperka. Hladna drevoredova senca naju je branila vsaj nekoliko časa vročim solnčnim žarkom. Kmalu sva bila v zaželjenem gozdu. Srečavala sva različne voznike; nekateri so vozili z lazov seno, drugi hlode.

Stopala sva čvrsto skoro dve uri, ko prideva do razpotja; ena cesta na levo pelje na Klansko polico in dalje proti Reki, druga na desno pa skozi Leskovo dolino na Pivko. Obenem sva zagledala izza gostega smrečja bele koče bližnje Leskove doline. Še pet minut, in bila sva tam. Hodila sva od doma ravno tri ure.

Selo Leskova dolina šteje šest hišic, ki so vse last šneperškega kneza. V eni je „Turisten-Herberge" primorske sekcije D. u. Ö. A. V-a. Ta hiša je največja, kar jih je v selu. Gostilnica „v zelenem gozdu" pa služi največ gozdarjem, ki tukaj stanujejo, in voznikom; tudi tisti redki turisti, ki lezejo na Snežnik, se ustavljajo v njej.

Kako sva bila vesela, ko sva zagledala pred gostilnico prijatelja iz bližnje vasi pri kozarcu vina. Odložila sva „prtljago" ter prisedla. Zabavali smo se prav prijetno. Hitro nam je potekal čas. Povečerjali smo nekoliko ter sklenili, da odidemo ob osmih zvečer.

Dasi Snežnik ni izmed onih gora, na katere je priti le s težavo na vrh, smo si vendar vzeli vodnika. Hoteli smo biti gori že ob solnčnem vzhodu, ker ga še nobeden izmed nas ni opazoval s kake višje gore. Vodnik je dejal na ramo sekiro, v žep pa kos domačega kruha. Eden 'izmed nas pa je vzel svetiljko, ki nam jo je ponudila prijazna gostilničarka.

Odšli smo. Nebo je bilo jasno kakor steklo; na njem so se prikazovale nebrojne zvezde, tam izza gozdnatih gora pa je priplavala mednje bleda luna ter sipala svoje medle žarke na nas. Prav po turistovsko smo stopali za vrlim vodnikom po poti, katero je bila zaznamenovala precej iz Leskove doline primorska sekcija D. u. Ö. A. V-a. Zamolklo so odmevali glasovi gorskih palic po tihem gozdu. Zdajpazdaj smo zbudili skočno srno, da je preplašena zbežala pred nami po kameniti poti.

Kmalu smo prišli na cesto, ki se za četrt ure od Leskove doline cepi od one, ki pelje na Pivko. Ta cesta služi največ voznikom, ki hodijo po oglje na Mezelišče (sp. k. Mezeljištje). Počasi smo stopali dalje ob visokih, skoro navpičnih stenah in stoletnih bukvah. Po gozdnih kotlinah se je razprostiral gost dim iz ogljarskih kop.

Hodili smo od Leskove doline skoro poldrugo uro, ko smo prišli do male ravnice ob cesti. Tu se ustavi naš vodnik ter nam pokaže tablico, na kateri je v nemškem jeziku napisano: „Na Snežnik". „Tod pojdemo kmalu po polnoči gori. Zdaj pa idimo v „bajto", je rekel vodnik. Začudili smo se. Mislili smo, da je kaka planinska koča, kjer bodemo prenočili; slišali nismo pa še nikoli o njej. Za pet minut pa zavije naš vodnik na desno s ceste. Kmalu je stala pred nami tista pomenljiva „bajta". Bila je to dobro ohranjena, a zapuščena ogljarska koča. Tri navadne, iz desk zbite postelje so stale ob straneh, v njih pa so bile nalomljene drobne smrekove vejice. „No, tu bodemo spali do dveh", je dejal vodnik. Mi pa smo bili zadovoljni, da, celo veseli.

Vodnik pa je razcepil nekaj suhih drv, katerih je po gozdu v obilici, ter zakuril sredi koče ogenj. Veselo je plapolal plamen. Odložili smo svoje reči, posedli po posteljah ter se zabavali. Ko pa se je razgorelo ter je nastala žrjavica, smo legli na trde postelje ter sladko zaspali.

(Konec prihodnjič.)

Sladki sen nas je zibal malone štiri ure, ko nas pokliče vodnik. Malo nevoljen sem bil, da me je zbudil ravno' sedaj iz tako sladkih sanj, ker sanjal sem ravno o zaželjenem Snežniku. Hočeš, nočeš, sem moral vstati. Pogledal sem na uro; kazala je ravno dve. „No", sem si mislil, „dve uri bodemo morali še stopati, da bodemo stali na Snežnikovem vrhu."

Nebo je bilo jasno in svetlo kakor poprej; niti enega oblačka ni bilo videti. Z veseljem smo zopet stopili za vodnikom. Šli smo nazaj po cesti do ravnice, katero nam je bil pokazal sinoči vodnik. Po dobro uhojeni poti, ki jo večkrat križajo druge, smo korakali polagoma navzgor. To je markirana pot D. u. Ö. A. V-a; a markacija je že tako obledela, da jo komaj razločiš. Polagoma se je začelo daniti, in zvezde so pobledevale. Mrzla sapa je vela od Snežnikove strani. Stopali smo po poraslem pobočju Gašparjevega hriba (1416 m) in Nove Graščine (1540 m), kateri smo prišli skoro do vrha. Velik planinski travnik zazremo pred seboj; na ono stran pa se nam odpre precej globoka gorska kotlina, v kateri stoji stara, že razpadla koča D. u. Ö. A. V-a. Nad njo pa zagledamo še v poltemi skalovite, s cvetjem porasle sosede Snežnikove; vrha njegovega še nismo videli. Še bukov gozdek nas loči, in med njimi smo. Po kameniti, strmi poti smo stopali in kmalu dospeli na prijazno ravnico prav pod vrhom. Sedaj smo šele zagledali stožčasti vrh. Zavriskali smo vsi kakor na eno grlo. Ura je kazala šele polštirih, in nas je ločila še desetminutna pot od vrha. Po kratkem počitku nad globoko kotlino, ki jo od vseh strani omejujejo sive skale, smo krenili proti vrhu.

Mrzla burja nam je zavela v obraz, ko smo stopili na vrh. Nebo je bilo jasno na vse strani. Po dolinah je ležal še somrak, torej še nismo videli v daljavo. Oglejmo si torej bližnjo okolico!

Proti zahodu se drži Snežnika Mali Snežnik (1689 m), ki mu je vrh poln cvetja. Na južno stran ga obkrožuje poraslo gorovje Lom. Pod teboj se razprostira črni gozd, po katerem lazijo še medvedje in volkovi. Proti severu stoji skalnati vrh Trikaliče (1594 m).

Triangul na vrhu Snežnikovem je bil podrt, le en drog je še štrlel v zrak. Naš vodnik je porabil to priliko, razsekal ostale drogove, ki so ležali na vse strani razmetani po tleh, ter zakuril; mi pa smo posedli ter se greli.

Sedaj šele se nam je pokazal prekrasen prizor. Tam v neskončni daljavi na vzhodu se je pojavilo kakor velika „ribniška reta" božje solnce v temno-rdeči barvi. Kaka krasota! Žarki njegovi pa so kmalu zlatili skalnate vrhove bližnjih gora. Solnce se je vedno bolj in bolj manjšalo, a bilo vedno svetlejše; obrniti smo morali oči v stran, ker niso mogle več zmagovati prevelike svetlobe.

Zdaj se pa ozrimo na okoli! Malo je na Kranjskem gora, ki bi nudile turistu toliko krasnega in razsežnega razgleda kakor Snežnik. Proti jugovzhodu ti oko splava nad bližnjimi vrhovi črez širno Hrvaško tja do gorate Bosne. Ob meji njeni zreš Dinarske Alpe z goro Dinaro (1834 m), Troglavom (1913 m). V ospredju kipe v nebo Pleši vica (1650 m), mogočni Velebit (1753 m), Rišnjak, na levo od tega hrvaški Snežnik, Proti vzhodu in severovzhodu ti zre oko celo Dolenjsko tja do poraslih Gorjancev in dalje po Hrvaški ravnini tja do Zagreba. Prijazne vasi, trgi in mesta se belijo med nizkim brdjem in vinogradi Na severu se blešče Savinske planine s svojimi belimi velikani. Dalje ti zre oko na Karavanke z mogočnim Stolom; pod njimi se pa razprostira razsežna Savska ravnina, po kateri se vije liki srebrn pas mati kranjskih rek. Tam zadaj za poraslim Krimom (1106 m) zagledaš tudi Ljubljanski grad. In tam proti severozahodu, kjer se začenja Savska ravnina, ti zablešči nasproti med drugimi belimi vrhovi ponosni Triglav. Dalje ti zre oko črez celo Notranjsko; pol taboj stoje vsi vrhovi skalovitega Krasa: vrhati Nanos (1300 m), Cerkniški Javornik (1272 m), kateremu „jezero cerkljansko pere noge", dalje Idrijski Javornik (1242 m) in Trnovski les z Goljakom. Pod tabo leže: Postojina, Senožeče, St. Peter i. t. d. Oko ti splava nad skalovitim Krasom dalje do Trsta, in ob jasnem vremenu vidiš tam za morjem z daljnogledom tudi slavne Benetke.

Proti jugu je razgled malo bolj omejen, ker ga zapirajo bližnje obmejne gore: skaloviti Zatrep (1454m), Mali in Veliki Razbor (1290m), Travnica (1490 ni), Škurina (1468 m), Učka in druge. Ali vendar ti zre oko doli na Dalmatinsko obrežje, ob njem pa vidiš razsejane mnogobrojne otoke. Z daljnogledom vidiš celo plavajoče ladje.

Ko smo se nagledali, smo sedli zopet k ognju ter se okrepčali. Potem smo si pa šli natrgat pečnic. Dobili smo prav lepih, ker je bilo ravno pravi čas — bilo je sredi avgusta.

Mudili smo se na vrhu skoro poldrugo uro; čas je bilo torej oditi. A pusto se nam je zdelo, hoditi po isti poti nazaj. Vodnik nam je pokazal drugo pot črez bližnji vrh Trikaliče, kjer se nahaja izvirek z mrzlo pitno vodo. Bili smo torej tem bolj zadovoljni, ker nas je mučila silna žeja. A prepričali smo se potem, da je ta pot predolga, ker pelje preveč po ovinkih, vendar ni brez zanimivosti. Pot drži do Trikaliča proti severu; prav do tam rasto sleč in druge planinske cvetke. Sploh je Snežnik zanimiv v botaničnem oziru; tu se spajata severna in južna flora. Ko smo prišli do Trikaliča, se razprostro pred našimi očmi obširni planinski pašniki. Pred nekaj leti so se tod pasle kraške koze in ovce. V globoki kotlini pod potom pa smo res dobili mrzle pitne vode. Od Trikaliča se zavije pot proti vzhodu skoro prav pod Snežnikovim vrhom po gozdu na cesto. Druga pot pa pelje s Snežnika na Kras. Pot je zaznamenovalo Slov. plan. društvo.

Kmalu po osmi uri smo prišli, vsi okrašeni s pečnicami in drugim cvetjem, zadovoljni in veseli v Leskovo dolino. Zopet smo počivali skoro celo uro ter se okrepčali z gorkimi jedili. Plačali smo vodnika ter se poslovili.

Tura na Snežnik je jako lahka in zelo prijetna. Brez vsake težave pride sedemleten dečko na vrh, kaj še izkušen turist! Zal, daje najvišji vrh na kranjskem Krasu tako malo obiskovan; dal Bog, da bi bil v prihodnje bolje!

(Konec.)