Na Stol!
| Na Stol! I.M. |
Spisal I.M.
| |||||||||||||
Bivala sva s prijateljem Nandetom pod gostoljubno streho Brezniškega gospoda župnika. Od mogočnega Stola ločijo župnišče le nizke, pa strme peči. Pogosto sva, ležeč v mehki travi, gledala na Stol in ugibala, kako bi se prišlo nanj. Oblezla sva že vse peči za vasjo, toda Stol se nama je videl že nekoliko imeniten s svojo visočino. Ko bi vsaj pot znala! Ko sva nekoč gledala, kako se megle pode po Stolu, se je Nande spomnil, da ima v bližnji vasi sošolca, ki je bil že večkrat na tej gori in bi nama torej lahko kazal pot. Šla sva k njemu, in takoj smo se domenili, da naju popelje pri prvi priliki.
Ta prilika se je kmalu ponudila. Neko popoldne je bil Stol nenavadno čist, najtanjše meglice ni bilo videti na njem. Šla sva po svojega vodnika, toda zvedela sva, da je že zjutraj odrinil na Belščico. Pogledala sva se; oba sva bila enih misli. Stol vidiva, sva si rekla v svoji lahkomiselnosti, druzega pa ne potrebujeva; bodeva že prilezla nanj tudi brez vodnika.
Pripravila sva se na pot. Steklenico brinovca, vsak kos kruha in klobaso v žep, in hajdi črez peči! Da bi vzela palici, nama še na misli ni prišlo.
Kmalu sva bila pod Stolom. Tu se pot cepi. Ena pot pelje na levo, na Budno pot, druga pa naravnost naprej. Bila sva v zadregi, katera da je prava. Odločila sva se za drugo — za napačno. Nekoliko časa se je še poznal kolovoz, ko pa sva prišla v gozd, se je popolnoma izgubil. Nobene stezice nisva videla. Začela sva lesti naravnost navzgor po precej strmem gozdu. Hodila sva že po goščavi skoraj celo uro; pot nama je lil od obraza, in tudi žeja naju je začela mučiti, ko nama nenadoma udari na uho glas zvonca. Zavedela sva se takoj, da planina ni daleč. Šla sva po glasu. Kmalu sva prišla iz gozda in zagledala lepo Žirovniško planino pred seboj. Po sočni travi so se pasle krave. Sredi planine je stalo več koč, Ena je bila še precej velika in pobeljena — gotovo razkošnost v planinah — in v to sva jo ubrala vesela. Planšarica, precej gluha stara ženica, nama je postregla s sladkim mlekom.
V tej in sosednjih kočah ostajajo hribolazci pogosto črez noč, ker jih vodi pot mimo planine. Seveda, kdor hoče zložneje prenočiti, gre v Valvazorjevo kočo, ki ni daleč odtod. Tudi midva nisva prenočila v planini. Hotela sva namreč biti na Stolu že ob solnčnem vzhodu. Morala bi torej iz koče odriniti še v trdi noči, ker je še dve uri do vrha. Midva pa še po dnevi nisva znala poti, kaj šele po noči! Sklenila sva zato prenočiti v ovčarjevi koči, ki stoji le eno uro pod vrhom. Sklenila sva zato prenočiti v ovčarjevi koči, ki stoji le eno uro pod vrhom. Planšarica nama je sicer pokazala, kod naj greva, da ne zgrešiva poti, toda nisva se hotela držati steze, ampak lezla sva naravnost navzgor. Tu sva jo pa izkupila. Zašla sva v take skale, da sva komaj iz njih prilezla. V srečo sva si štela, da sva prišla kmalu zopet na stezo, ki je kaj lepo izpeljana. Sploh pot na Stol ni nikjer kaj težavna. Do podnožja pelje od postaje Žirovniške lepa cesta. S ceste zaviješ v Zavrhu na levo in prideš kmalu na Rudno pot, ki je bila nekdaj lepa vozna cesta. Vozili so po njej rudo, katero so kopali blizu Žirovniške planine. Sedaj ne skrbi nihče več za cesto, ker je rudnik opuščen. Zato je nekoliko razrita, na nekaterih mestih pa še precej dobra. Tu in tam se vidijo ob potu še zidovi zapuščenih in že precej razpadlih rudarskih koč, Od Rudne poti do Žirovniške planine vodi le par minut dolga, lepa steza, Od planine do vrha je pa pot tudi tako izpeljana, da se prav nič ne utrudiš. Vsa pot je sedaj dobro zaznamenovana od »Slov. plan. društva".
Krepko sva korakala naprej. Kmalu sva zaslišala meketanje jarcev. Ko sva zavila okoli strme pečine, sva zagledala nekoliko nad seboj pastirsko kočo. Okrog nje se je gnetla čreda jarcev. Pastir je sedel na klopi pred kočo, ako smem slabo prekriti, sredi votli kup kamenja tako imenovati. Takoj sva se pogodila s pastirjem, da prenočiva pri njem. Kočica je, kakor sem že omenil, sestavljena prav „ciklopski" iz samega kamenja brez malte in cementa, Ima samo tri stene; četrto nadomestuje skala, na katero je cela »zgradba" naslonjena. Ker je bilo še precej svetlo, sva šla v bližnje skale trgat pečnic. Dobila sva jih še precej. Toda kmalu so naju zapodile nazaj h koči megle, ki so se začele vlačiti po Stolu. O mraku smo šli v kočo in se greli pri veselo prasketajočem ognju. Ko je pastir odvečerjal in sva se tudi midva malo pokrepčala, smo legli. Ob steni je slonelo nekaj širokemu koritu podobnega. Notri je bilo malo sena. Vanje sva se midva zarila, pastir pa se je zlekuil na klop, ki je stala poleg najine »postelje". Spala nisva nič, Silno naju je zeblo in začutila sva le prekmalu, da še druga, sicer majhna, pa silno ščipajoča bitja iščejo prenočišča pod borno ovčarsko streho. Vrhu tega je pa pastir tako smrčal, da sem se bal za obstanek koče. Da sva mu zavidala njegovo zdravo spanje, se ne more nihče čuditi. Poleg tega pa so neprenehoma kašljali jarci. Zatisnil sem oči in si prizadeval, da bi zaspal: toda zastonj. Od dolzega časa sem začel šteti zvezde, katere sem videl skozi odprtine, ki so bile tu in tam v strehi. Ob eni po polnoči sem vstal, da bi zakuril, ker nisva hotela več mraza trpeti. Tedaj sem šele. zapazil, zakaj da se kašelj jarcev tako sliši: vrata so bila odprta, Zaprl sem jih in začel kuriti. Ne vem pa, ali je bil les moker, ali sem bil jaz neroden — morda je bilo zadnje, vsaj Nande je iz svojih jasli godrnjal nekaj o nerodnosti — nikakor se mi ni hotelo vneti. Kmalu je plapolal ogenj, in začela sva se greti. Tudi Na ruleta je izvabil ogenj iz sena.
Ko smo tako sedeli okoli ognjišča, smo zaslišali žvižganje vlaka, ki je pridrdral iz Ljubljane v Žirovnico. Ura je bila dve. Poslovila sva se od pastirja in odrinila. Hodila sva dobro uro in bila sva na vrhu. Nemo sva gledala prekrasni prizor, ki se nama je odprl. V dolini je bila še temna noč; okoli naju so pa štrleli vrhovi sosednjih gora iz teme, kakor iz neizmernega brezna. Kmalu se je začelo na vzhodu zariti. Kar se je prikazalo solnce na obzorju, podobno veliki zlati okrogli plošči. Vrhovi gora so zažareli v njegovih žarkih, in Triglavova najvišja glava se je zasvetila nalik velikanski zlati piramidi. Ko se je zdanilo in je tudi burja, kateri sva se komaj branila, nekoliko ponehala, sva začela ogledovati natančneje razgled, ki se nama je odpiral. Stol se na kranjski strani polagoma vzdiguje v mogočnem hrbtu, na koroški pa gre v silni strmini, kakor da bi ga bilo pol odsekanega, v dolino, v tako zvani Medvedji dol, v katerem leži prijazna planina Mače. Pred nama se je razprostirala lepa Rožna dolina, po kateri se vije Drava kakor srebrn pas. Na desni sva zagledala Celovec, znaten po svojem visokem zvoniku; nama nasproti se je kazal izza gričev kos Vrbskega jezera, na skrajnji levi sva pa uzrla Beljak s sivim Dobračem (2167 m). Razgled proti severu meje Ture, iz katerih se dviguje z večnim ledom odeti Veliki Klek (3797 m) kakor velikanski srebrn stožec. Njemu na levo se blešči Ankogel (3253 m) s svojo s snegom in ledom pokrito soseščino, na desnici pa kipi proti nebu takisto v ledenike okovani Veliki Venediger (3670 m). Dalje na zahodu sva zagledala strme vrhe Dolomitov, izmed katerih se je najlepše videl Antelao (3253 m). Lep je tudi pogled na bližnje vrhove: tako n. pr. na Golico, Rovščico, Kepo in Kanin. Na vzhodu se bele strmi meli Nemškega Vrha in Begunjščice, za temi sva pa zagledala sivi hrbet Savinskih planin. Ravno tako lep razgled sva uživala, ko sva se obrnila na kranjsko stran. Skoraj vsa Gorenjska notri do Šmarne Gore, ki nama je zakrivala Ljubljano, je ležala pred nama. Prelepo se je blesketalo Blejsko jezero v svoji rajski okolici. Nad vse krasen je pa bil pogled na Julijske Alpe. Odtod sva šele videla, koliko da prekaša poglavar naših snežnikov, veličastni Triglav, svoje skalovite sosede.
Res, prekrasen je razgled s Stola. Zato se mi zdi, daj e proti drugim goram, n. pr. Golici, veliko premalo obiskovan; zakaj Golica ima pomen le za koroško stran, na Kranjsko je pa razgled z nje zelo omejen. Ko sva se bila naužila lepega razgleda, sva jo mahnila po isti poti navzdol, po kateri sva bila prišla. Pelje pa s Stola še par družili poti, za katere seveda takrat nisem vedel, ki pa tudi sedaj niso zaznamenovane. Selška pot, ki pelje črez planino istega imena, je prav zložna in lepa. Bolj grda je pot „za Šijo"; priporočali bi jo le za spomlad, ko se še lahko po snegu navzdol voziš. Lepa je pa tudi pot, ki pelje po robu Stolovem na veliko planino Belščico in odtod v dolino. Najboljšo je, če greš na Stol črez Zirovniško planino, torej po zaznamenovani poti, s Stola pa po tisti, katera ti bolj ugaja. Po eni in isti poti dvakrat hoditi, se vsaj meni zdi dolgočasno. Ko sva prišla v sedlo med Velikim in Malim Stolom*), sva zaslišala ukanje in z začudenjem sva spoznala v ukajočem hribolazcu svojega nezvestega vodnika, Nandetovega sošolca. Takoj nama je razodel vzrok svojega nepričakovanega prihoda. Ko je prišel zvečer domov in je zvedel, da sva šla sama na Stol, se je bal, da ne bi zašla. Takoj se je obrnil in šel za nama. Prenočil je v Žirovniški planini in zgodaj zjutraj odrinil na vrh. Šli smo, veseli, da smo se srečali, nazaj na vrh Stola, potem smo se pa spustili po Selški poti v dolino. Stopili smo tudi v bližnje Orgeljče trgat pečnic, katerih smo precej nabrali. Ko smo se v Selški planini okrepčali z mlekom, smo odšli po senčnatem smrekovem gozdu veselo proti domu. Lahko sva bila pač zadovoljna, da se nama je ta izlet tako posrečil. Ako bi naju bila zalotila megla in deževno vreme, ne vem, kako bi se nama bilo izteklo.