Na Vezuv
| Na Vezuv Ljudevit Stiasny |
| |||||||||||||
Ko sem si bil ogledal znamenitosti mesta Rima, sem se napotil s slovenskim pisateljem Ivanom Prijateljem na kolodvor. Tu hočeva vzeti bilet do Neapolja, oziroma do Vale di Pompeji in nazaj. Uradnik pa nama pove, da se bileti za znižano vožnjo dobijo le pri neki tvrdki v mestu. Kreneva torej zopet v mesto, kjer si kupiva bilet, a tu nama tudi povedo, da odide tak vlak v Neapolj šele črez dva dni. Treba je bilo torej še dva dni čakati v Rimu, kar sva rada storila.
Črez dva dni potujeva proti polnoči zopet na kolodvor. Tu je bilo treba v prvo preskrbeti si pri biletih vpis, dokoder se bova peljala. Kdor potuje po Italiji z okrožnim ali znižanim voznim listkom, si mora pred vsakim nastopom svoje nove vožnje na kolodvoru preskrbeti vpis, dokoder se pelje. Ako to pozabi, je njegov vozni list brez vrednosti ter mora plačati kazen. Na večjih kolodvorih imajo za to poseben oddelek (viaggi circulari).
Razume se, da ta predpis za potnika ni posebno prijeten; osobito ker ga mnogokrat zlorabijo uradniki v svojo korist. Če se oglasiš pri uradniku v „viaggi circulari", se ti lahko zgodi, da se ta obregne nad teboj, češ, da se s tem vlakom ne smeš peljati, ampak šele drugi dan. Ako pa pošlješ potem svoj bilet po portirju uradniku v podpis z bakšišem, podpiše ti ga takoj. Kdor pa tega ne ve ali ne zna uporabljevati bakšiša, ta mora zaostati ter ima potem še večje stroške. Res lepe razmere!
Tudi oni, ki si kupi bilet na italijanskih kolodvorih, mora pri plačevanju dobro paziti, ker nerednosti niso redke. Razen cen, naznačenih v „orario" ter na biletih, vračuni kasir še kolkovino v znesku 5 centimov in zraven še davek, ki znaša pri osebnih vlakih za vožnjo nad 29 km 1%, a pri brzovlakih 1—20%. Nič lahko ni torej izračuniti, koliko se mora pravzaprav plačati. Paziti se mora torej, da se ne dobi premalo ali celo napačnega denarja. Ko sem vzel na zadnjem popotovanju v Benetkah bilet do Pontebe, sem dal kasirju, ker mi je zmanjkalo italijanskega denarja, en francoski zlat za 20 frankov. Prosil sem ga, naj mi da nazaj 10 frankov v zlatu, toda izgovarjal se je, da nima francoskega denarja. Ker mi je zaračunil napoleondor za 20 lir, sem izgubil pri menjanju 1 krono 40 vinarjev. Razen tega pa sem zapazil pozneje, da mi je dal blagajnik dve liri, ki sta bili že iz „kurza". Na Laškem namreč lir, ki so bile kovane pred l. 1862., ne sprejemljejo, čeprav so ravno take kakor dosedanje ter se le po letnici od pravih razločujejo.
Ko nama je torej uradnik podpisal vozna listka, poiščeva vlak, ki bi naju popeljal v Neapolj. Vagon je bil kaj pripraven in udoben in potnikov prav malo. Že sva mislila, da se zdajin-zdaj odpeljemo, ko vstopi kondukter ter zahteva vozna listka. Ko pokaževa vsak svojega, zahteva kategorično, da morava iz tega vlaka, ter nama pokaže neki drug vlak. Ker je bilo namreč mnogo potnikov, so bili priredili dva vlaka. Množica potnikov je sedela že v drugem vlaku in le težko sva dobila še prostora. Kmalu potem se odpeljemo ob 23. uri 50 minutah. Komur se to zdi čudno, temu moram povedati, da v Italiji štejejo na železnicah ure od polnoči do polnoči.
Med vožnjo si ogledujem vagon, ki je bil takšen, da bi ga Italijani lahko poslali v svetovno razstavo v Pariz, da bi kazali tam, kakšen ne bi smel biti dandanes noben železnični vagon. Da bi se kaj odpočila v tem vagonu, o tem ni bilo govora. Razen tega pa je bilo silno soparno, da so se celo Italijani zelo potili. Med potom je izstopilo mnogo potnikov, a drugi so zopet vstopili. Prepričal sem se kmalu, da to niso bili samo potniki do Vale di Pompeji, temveč da so kondukterji potisnili v ta vlak vse one, ki jim niso dali mastnega bakšiša. Da, kdor hoče v Italiji dobro potovati, ta ne sme ščediti bakšiša.
Iz Rima v Neapolj je 249 km, ki bi jih naš vlak moral prevoziti v nekaj več nego v 6 urah. Da pa bomo imeli izdatno zamudo, to smo vedeli že naprej. Da pride eno uro vlak prepozno, to v Italiji ni mnogo; kajti vozni red je tu le siva teorija. Kak tuj pedant se pač jezi nad temi zamudami, domačini pa že ž njimi računajo. Celo smešno se jim zdi vse to ter čitajo na vozovih R. M. in R. A., kar pomeni Rete Mediteranea in Rete Adriatica, smejoč se: ritarda multo in ritarda assai, to je: zapozni se obilo, zapozni se zelo. Da smo torej na nekaterih manjših postajah postali dolgo časa, temu se že nismo čudili, enkrat pa obtiči vlak kar zunaj postaje. Ker nismo vedeli, kaj to pomeni, smo večinoma izstopili. Trpelo je dolgo, predno je prihropel „dirrettissimo", ki smo ga čakali. Med tem časom je mladina pohajkovala po bližnjih travnikih, trgala cvetlice ter jih vezala v šopke. Starejši pa so začeli kar na progi balinati. Ko pa je prihropel „direttissimo", smo ga pozdravili z glasnim vpitjem in neki šaljivec je vrgel svoj šopek v mimo drdrajoči vagon črnooki Italijanki v naročje, za kar se je zahvalila z ljubkim nasmehom. Potem pa smo se polagoma odpeljali.
A ni mi bilo žal te zamude, saj smo se peljali mimo mičnih krajev s slikovitimi okolicami in s starodavnimi mesti. Na gričih smo videli divnoromantične ostanke starodavnih gradov, a vlak nas je popeljal skozi zelo rodovitno Campagno Felice in dalje skozi bogato obsajeno Terro di Lavoro. Ne imenujejo zastonj te pokrajine vrt Italije.
Žal pa, da vreme ni bilo posebno ugodno. Črni oblaki so se vlačili po nebu in bati se je bilo, da začne kmalu deževati. Z I. Prijateljem sva ugibala, kaj nama je storiti, ali naj izstopiva že v Neapolju, ali naj se peljeva dalje proti Pompeju in potem kreneva takoj peš na Vezuv. Radi dvomljivega vremena se odločiva za prvo.
Ko si izbereva v potnem voditelju primeren hotel in izstopiva v Neapolju, jo ubereva kar v mesto. Srečno poiščeva tu po planu dotično ulico, v kateri je bil najin hotel, in že sva gledala na hišne številke, kje je naša gostilnica ... Toda ne boš! V Italiji je še malokateri tujec sam prišel do hotela, zato sva končno tudi midva korakala v družbi raztrganega in zamazanega fakina. Vse ugovarjanje ni nič pomagalo. Spremil je naju do gostilničarke že zaradi tega, da je dobil od nje obligatni bakšiš.
Takoj po prvem zajutrku greva v mesto, da si ogledava vse znamenitosti. Kdor pa je bival nekoliko dni poprej v Rimu, temu ne nudijo razne zbirke v Neapolju posebno veliko. Razen nekaterih slovečih kipov v muzeju so pač najbolj zanimive pompejske freske in mozaiki.
Pri muzeju in pri drugih zbirkah se mora plačati v Neapolju večinoma vstopnina, katero vsak odšteje rad že radi tega, da v miru ogleduje razne zbirke. Na ulicah pa nimaš niti trenotka miru. Povsod te nadlegujejo razni prodajalci na tako vsiljiv način, da presega že vse meje.
Popoldne si ogledava še nekatere znamenitosti v mestu, poskušava se seznaniti s sicer zanimivim pouličnim neapoljskim življenjem, a razen tega sva hotela uživati toliko opisovano in opevano krasoto mesta. Toda vreme je bilo neugodno in mesto na naju ta dan ni napravilo posebnega vtiska.
Zvečer sva šla v Gallerijo Umberto I., ki spominja na Gallerijo Vittorio Emanuele v Milanu. 147 m dolgo poslopje s štirimi vhodi ima fine restavrane, varieté-teatre, kavarne in krasna ogledna okna. Ker je vse poslopje pokrito z oblokom iz železja in stekla ter je zvečer krasno električno razsvetljeno, se zbira v njem osobito ob slabem vremenu mnogo občinstva.
Drugo jutro, dne 5. maja 1900. l., sem vstal zelo zgodaj, da se prepričam, ali še dežuje. Deževalo sicer ni več, toda vreme je bilo še vedno dvomljivo. Vkljub temu skleneva, da pojdeva že ta dan na „ponos in strah Neapolja", na Vezuv, saj je razgled z gore po dežju najkrasnejši.
Da bi prišla o pravem času na kolodvor, si najameva izvoščeka. Ta naju pregovori, da naju zapelje naravnost v Resino. Ta vožnja nama vendar ni nič kaj ugajala. Vozila sva se namreč ves čas po slabi, blatnasti cesti. Razen tega je bil osobito začetkoma v predmestju tak smrad, da sem moral zapaliti papirosko. Pač pa je bilo zelo zanimivo, opazovati na cesti spodnjeitalijanski tovorni voz, v katerega vprežejo vštric osla, konja in vola, ki pa se med seboj dobro razumejo. Razgleda nisva večinoma imela, ker ga zapirajo tudi proti morju skoro ves čas visoka poslopja, imenovana granuli, v katerih so bila poprej žitna skladišča. Črez 4 km je vas San Giovanni a Teduccio z mnogimi vrtovi. Zanimale so naju tu najbolj ravne orijentalske strehe. Tu smo že v področju Vezuva. Na pobočju vidimo olivne gozde, kaktuse in slikovito raztresene pinije. Za malo časa se pretrgajo hiše, potem pa smo zopet v mestu Portici. Semintja se vidi tu, kako sušijo makarone. Mimo lepih vil in krasnih vrtov se pripeljemo malo nato v Resino. Tu se nama ni zljubilo pozvedovati po ostankih mesta Herculanum, temuč šla sva takoj v officino delle guide, da si najameva vodnika. Kupiva si še jajc in nekaj drugih stvari, potem pa hajdi na goro!
Nameraval sem začetkoma iti na Vezuv brez vodnika, saj se ga skoro ne izplača najemati na 1300 m visoko goro, o kateri sem imel dober zemljevid, osobito ker se mora itak do kratra iti v spremstvu obligatnega vodnika. Drugi turisti pa so mi to odsvetovali, češ, da Italijani potem strašno nadlegujejo turista ter da potem turist ni niti svojega življenja varen. No, tudi z vodnikom so naju dovolj nadlegovali! Ponujali so nama osla, za katerega so zahtevali pet lir, beračili, da je bilo joj. Prav vesel sem bil, da je bilo že konec ozke, smrdljive ulice ter da smo prišli na cesto, ki vodi na levo iz Resine v dolgih serpentinah na goro. Imeli smo kmalu krasen razgled na slikovito pristanišče Portici, a cesta se je vila mimo bogatih vinogradov, kjer rodi izborno vino Lacrimae Christi. Kmetje so ga nama ponujali v steklenicah po eno liro. Vodnik nama je odsvetoval ga kupiti, češ, da se dobi tudi na vrhu pri vodnikih. No, dobila sva ga pač, toda plačati sva morala še enkrat toliko zanj.
Dolgo časa nismo hodili po cesti, temuč že črez četrt ure jo krenemo na desno po stezi skozi bogate vinograde. Stara državna cesta pelje mimo observatorija, a nekoliko dalje je nova Cookova cesta, po kateri mora plačati vsak, tudi če peš hodi, po pet lir. Dobra vozna cesta vodi do 800 m višine, a od tod 400 m više železnica. Nova vozna cesta kakor tudi železnica sta monopol znane tvrdke „Cook in sin", ki si je izposlovala tudi pravico za direktno železnico iz Neapolja na Vezuv. Za vožnjo do železnice iz Neapolja ter po železnici se plača za tja in nazaj 21 lir. Kdor gre peš po novi cesti, pa plača pet lir, a za železnico 18 lir, torej več nego oni, ki se vozi ves čas. S tem so turisti, ki se hočejo voziti z železnico, takorekoč prisiljeni, peljati se iz Neapolja z vozom tvrdke Cook in sin.
Ker pa je potovanje na Vezuv zelo udobno, obišče dandanes Vezuv mnogo potnikov, in sicer ne samo pravih turistov, temuč tudi mnogo takih potnikov, ki sicer gledajo gore samo od spodaj. Na Vezuv gredo celo taki, ki hočejo priti na vrhunec brez najmanjšega truda. Od vrhnjega kolodvora do kratra se pride v četrti ure, in sicer po zložni stezi in le zadnjih 20—25 m po strmem pobočju in po spolzkem pepelu Komur pa je odveč hoja te četrtinke ure ali kdor noče hoditi peš v družbi z drugimi ljudmi, si najame stol (portantino), na katerem ga neso na vrhunec. Drugi si pa zopet najamejo vodnika (ajuti), ki jih mora vleči na vrh. Nekateri pa si najamejo kar dva, prvi jih mora vleči, a drugi potiskati. Sicer je pa tu že stara navada, da vlečejo vodniki turista po vrvi na goro; o tem nam pripoveduje Goethe, ki seje tudi dal vleči 6. marca 1787.l. na Vezuv.
V začetku se je vila steza skozi rodovitne vrtove in bogate vinograde, vmes pa je zopet štrlelo črno kamenje in napol preperela žlindra. Pozneje smo zopet hodili med raztresenimi, a še majhnimi pinijami. V eni uri pridemo v grozovito puščavo črnega, razjedenega kamenja in žlindre. Kmalu potem nama pokaže vodnik majhno kotlovino in nama razjasni, da je bil to krater ob erupciji v letu 1631., ki je bila za znano erupcijo v letu 79. najsilnejša. V Rathovi geološki črtici sem čital, da je ta krater iz predzgodovinske dobe. Videti pa je tu od strahovite erupcije leta 1631. še mnogo ostankov lave i. dr. Nekdanji krater je kazalo le razjedeno kamenje ter žlindra.
Mudili se nismo dolgo pri tem kratru, temuč smo plezali dalje navzgor. Imeli smo že lep razgled na observatorij, ki leži 676 m visoko. Meteorološki observatorij ima električne in magnetne aparate in sejzmograf za naznanila potresov. Tu je zaznamenaval Palmieri med nevarnim izbruhom Vezuva dne 26. aprila 1872.l. srčno svoja opazovanja. Tostran observatorija smo opazovali lavo iz l. 1858., ki je še dandanes kompaktna ter v nekaterih krajih črez 1000m široka in napolnjuje Fosso Grande 50m visoko. Sploh je vse južno pobočje Vezuva preplavljeno z lavo ter pokrito s pepelom. Največkrat pa lava, ko se ohladi, razpade ter naredi strašno puščavo.
Plezali smo vedno više in mnogokrat smo krenili s steze in plezali kar po najbližji poti navzgor. Navadno se čita v potopisih o Vezuvu, da so tla krušna ter da noben korak ni stanoviten. A ta dan tla niso bila spolzka, ker je prejšnji dan močno deževalo. Na bolj strmih krajih pa smo tudi ta dan morali oprezno lesti navzgor. Vendar nismo šli po poti, po kateri hodijo drugi turisti na Vezuv, namreč do spodnje železnične postaje, temuč kar naravnost navzgor.
Naj opišem še nekoliko našega vodnika. Bolj male nego srednje rasti se mož v obleki ni razlikoval od drugih Italijanov v laških pristaniščih. Oblečen je bil prav tako, kakor da bi šel v eno uro oddaljen kraj ob obrežju. Celo palice ni imel s seboj, a tudi nahrbtnika ne. Naložil sem mu torej svoj nahrbtnik ter mu oddal pozneje tudi suknjo, ko sem se začel potiti. Priznati se mu pa mora, da je hodil prav dobro, da, mnogokrat celo prehitro, dasi ni bil več mlad. Iz njegovega govorjenja se je razvidelo, da je že mnogo let voditelj. Naučil se je bil pri tem od raznih jezikov par fraz, ki jih je prav rad rabil. Tudi je bila njegova italijanščina še večinoma razumljiva, ker se je trudil z nama počasi in razločno govoriti. A kakor hitro je govoril s kakim domačinom, potem pa ga zopet nisva razumela ne besede; neapoljski dialekt je namreč tujcu težko razumljiv. Naglašajo večinoma sredo besede, a začetek in konec zanemarjajo in skrajšujejo. Mnogokrat zvežejo tudi dve besedi v eno. Tako mi odgovori vodnik, ko ga vprašam, koliko časa bomo hodili do vrha, „unor" (namesto: una ora).
Kakšna razlika med opravo tega vodnika ter med modelom vzornega francoskega vodnika na izložbi turistike na svetovni razstavi v Parizu! Ako si si ogledal svetovno razstavo v Parizu in hodil mimo množice razstavnih privatnih poslopij blizu Eifflovega stolpa, ti je zaštrlel kar nenadoma nasproti ledenik. Čudoma si se oziral in šele sčasoma si se domislil, da je to le panorama. Nehote si zavil vanjo. Ko si plačal vstopnino, si si ogledal spodnje dele te velikanske slike. Kolikor više pa si šel po stopnicah, toliko višje dele si natančno lahko opazoval. Panorama je bila res krasna, ena najlepših izmed velike množice vseh panoram.
V istem poslopju je bila tudi spredaj turistična izložba, ki jo je razstavil „Club Alpin". Razen raznih slik, koč in pokrajin, poročil observatorija na Mont Blancu, geoloških in mineraloških zbirk, nagačenih živali in ptic, ki živijo na visokih gorah, reliefov raznih pogorij je bilo razstavljeno tu tudi orodje turistov ter njih oprava.
Krasne in mnogoštevilne so bile razne slike planinskih koč, še bolj pa raznih pokrajin. Zanimiva pa je bila tudi razstava observatorija na Mont Blancu v visočini 4365 m ter modeli te koče brez strehe. Razen Francoskih Alp so se videle tudi slike iz Švice, osobito Matterhorn, dalje iz Pireneja, a skoro najbolj mi je prijala zbirka iz Kavkaškega pogorja, namreč Adai Koha.
Razno orodje in opravo so razstavile razne tvrdke. Obleka francoskih turistov se od naše ne razlikuje mnogo, le da na glavi nosijo neke vrste čepico namesto našega klobuka, kar se mi zdi udobnejše. Mehka čepica se namreč oprime glave in ni se torej bati, da bi jo v viharju odnesel veter. Tudi mnogo gorskih črevljev sem videl tu. Opazilo se je lahko, da tudi Francozi ne porabijo več mnogo žrebljev nego pred leti; zabitih je bilo na peti največkrat po 5 zelo dolgih in ostrih žrebljev.
Zelo očividni so bili modeli francoskih vojakov (chasserjev), ki se morajo vojskovati v goratih krajih. Njih obleka je za gore kaj pripravna. Nič manj zanimivi so bili modeli vzornih francoskih vodnikov. Za nižje gore, kakor Vezuv, ie bila obleka sledeča: kratke žametaste hlače, lepe črne nogavice, šilasti gorski črevlji, bela platnena srajca, visok ovratnik, manšete, žametasta kratka suknja, na glavi elegantna čepica, rokavice, v roki gorska palica, a na hrbtu pripraven, čeden nahrbtnik — res, pravcati gigerl-vodnik.
Zelo zanimiva je bila razstava Club Alpina in panorama Mont Blanca. Priznati pa moram, da sem veliko več pričakoval. Tako je bila turistična izložba na deželni razstavi v Innsbrucku l. 1893. skoro obsežnejša nego pariška. Vzrok temu je bila administracija svetovne razstave sama. Turistike namreč niso uvrstili v nobeno skupino, v noben razred ter jo prepustili kar zasebni izložbi. Turistika na Francoskem, kjer je le majhen del dežele gorat, ni še na isti stopinji kakor v alpskih pokrajinah.
Toda vrnimo se zopet k popotovanju na Vezuv!
V dveh urah smo prišli skoro 1000 m visoko. Ko se pa malo ustavimo, nam obilno poplača naš trud pogled na Neapolj. Zlati žarki jutranjega solnca so ravno obsevali strehe hiš, ki se amfiteatralno kopičijo na Monte di Posilipo in Monte Calvario ter se raztezajo tja do hribov Vomero Capodimonte in S. Maria del Pianto. Še lepši pogled je bil na griče Camoldi, dočim so bili vrhunci Apenin na severu in severovzhodu večinoma še v megli. Predivno pa se je pred nami razprostirala neapoljska luka v vsej svoji krasoti. Luka se razteza od Misinskega rtiča do Punta della Campanella v dolgosti 135 km. Z daljnogledom smo tudi lahko opazovali mične otoke v luki, namreč Capri, Ischia in Procido. Nič manj krasen razgled pa je bil na Pompeji ter dalje na Sorrento ter proti gori S. Angelo.
Med potjo so nas tudi zanimale razne rudnine, katerih ima Vezuv mnogo, kar pri vulkanih ni običajno. Rudnine se pridružujejo basaltskim kamenom, a novejše iz granita, sienita in apnenika so spinel, humit, volastomit, avgit, granat, vesuvian, mejonit. Iz starejše erupcijske dobe pa so: cirkon, nefelin, sodalit, sanidin, ortit, titanit. Najbolj razširjena in najvažnejša rudnina pa je levistofir, v katerem se takoj lahko spoznata levcit in avgit, ki imata v sebi kalij, apnenik, magnezijo, železo in sploh snovi, ki izdatno pospešujejo rodovitnost vezuvskega podnožja, da ob toplem južno-italijanskem solncu bogato rodi izborno, a težko vino Lacrimae Christi.
(Konec prihodnjič.)