Na Višarje po zimi
Alojzij Knafelc
Spisal A. Knafelc
Izdano: Planinski vestnik januar 1905, leto 11, št. 3, str. 44-45
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ko sta, kakor poročata v predzadnjem „Plan. Vestniku", hodila dva naša hribolazca januarja meseca na Golico v tistih viharnih dneh, sem jaz takrat opazoval le od Kopišarja na Planini, kako grozno je burja premetavala sneg po Golici. Ni mi pa dišalo ob takem metežu iti na goro. Pozneje so se viharji polegli, ker vsaka stvar, kakor je rekel oni hribolazec na novega leta dan na Golici, trpi le nekaj časa.

Spomnil sem se tedaj svojih še novih krpelj, ki sem jih bil pred nekaj leti kupil v Mojstrani, da jih bode treba enkrat poskusiti. Odpeljem se dne 29. januarja zjutraj iz Beljaka proti Pontablju, še brez cilja, kje naj poskusim krplje. Do Trbiža sem se že odločil, da poskusim na Višarje. Izstopim v Žabnicah in grem kakor po navadi gosp. poštarja Ehrlicha spotoma obiskat. Bilo je poldesetih dopoldne. „No, kam pa vi danes s krpljami?" se nasmehlja g. Ehrlich. — „Na Višarje" odgovorim. — „O, tam gori pa ni še nihče bil letos", mi de. — „Bom pa jaz poskusil prvi", mu rečem. On mi v moje veselje pove, da je po strmi poti proti Višarjem gori do sredi gore izvožena pot, po kateri sedaj les doli vozijo, od tam pa da sem v eni uri lahko na vrhu. Lepo se mu zahvalim za pojasnilo in rečem, da porabim to pot.

Lep dan je bil. Ne burje ne sape, ne mraza ne vročine, le solnce je čudovito milo sijalo skozi popolnoma čist zrak. Pri hoji v hrib sem se kmalu začel pošteno potiti, zvrhnja suknja je morala zlesti v nahrbtnik. Ko je hrib postajal še strmejši in stopinje niso hotele držati, sem obul nalašč za sneg narejene nogavice iz debelega platna po vrhu črevljev, jih potegnil malo spodaj črez rob od hlač in zavezal. Take nogavice branijo, da se suhi sneg ne trosi na črevlje; vsled tega ostane obuvalo suho in noga gorka. Ni pa potreba gorskih črevljev, ampak čisto navadne, vsakdanje sem imel in dolge lodnaste hlače. Tako opravljen sem šel do konca izvožene poti, nadalje sem si pa moral navezati krplje. Pot je bila zelo strma, snega pa zmerom več in suh je bil kot prah. Vdiral sem se vedno globlje, nekako 30 cm globoko povprečno, včasi tudi do kolen s krpljami vred. Snega je bilo povprečno samo kak 1 ½ m. Postati sem moral večkrat, da sem se odpočil. Semtertja sem slišal žolno, kako je sekala s svojim ostrim kljunom drevesno skorjo in kljuvala iz nje mrčes. Razen vedno veselih sinic ni bilo čuti nikakih ptičev. Hoja je bila vedno bolj in bolj naporna. Vsaki dve minuti sem moral postati in se oddahniti, a le stoje; če bi se usedel v tak suh in globok sneg, bi se precej globoko vanj pogreznil.

Že sem začel obupovati, da ne pridem na vrh. Ko pa zagledam skozi drevje zvonik višarske cerkve, se osrčim. Saj ura je kazala šele pol ene, moja žepna namreč, ona na višarskem zvoniku kaže letos vso zimo polosmih, kakor sem se prepričal pozneje. No, si mislim, saj je časa še dosti, bom pa počasi hodil. Pristopical sem res počasi do prve romarske hiše. Tam je bil sneg čisto trd. Prilezem počasi tudi do cerkve. Pred glavnim vhodom je ležal tako visok kup nametenega snega, kakor so vrata visoka. Duri so bile napol odprte, in tako sem se po tistem kupu snega od zgoraj doli pridrčal v cerkev. To je bil mir notri! Hiša miru! Vse razdrto. Kar je vrednosti, se jeseni vse pospravi, le goli oltarji stojijo, kakor da bi bili malo pred manoj Turki tam gospodarili. Materi božji se zahvalim, da sem zdrav prilezel gori, in jo še poprosim milosti, da bi ravno tako zdrav prišel zopet v dolino. Živega bitja ni bilo naokrog, s katerim bi mogel govoriti. Vsa tamošnja bivališča so po zimi zaklenjena in s snegom zametena, le cerkvena vrata so vedno odprta.

Poležem še na vrh gore k strelovodu, da pogledam malo naokrog. Vse obzorje popolnoma čisto! Videle pa so se v daljavi tudi gore, ki se še po leti ob lepih dneh ne vidijo. Toplomer je kazal ob dveh na vrhu —0° in sredi gore + 4° R. Za pol ure sem posedel, da sem nekoliko zaužil, ker prav na vrhu ni nič snega — sapa odpiha vsega. Pijače sem imel pol litra vode, zmešane s pol kozarcem vina. To mi je popolnoma zadostovalo. Ko bi bil dosti vina ali celo žganja pil, dvomim, da bi bil prišel gori.

Gori sem hodil 4 ½ ure, nazaj 2 uri. Ob polpetih popoldne sem bil zopet na varnem v Žabnicah.