Odpre glavni meni

Wikivir β

Na Visokem Obiru

Na visokem Obiru.
Josip Wester
Izdano: Slovenski narod, 37/190–192, Ljubljana, 1904.
Viri: dLib 190, 191, 192
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Popotnik, ki si prišel iz Kranjske črez Jezersko, ne zamudi prilike, da obiščeš enega najimenitnejši h razglednih vrhov, Visoki Obir! Če mi že drugih užitkov in drugih vtiskov ne bi nudila Koroška, bil bi zadovoljen in vesel samo tega, da sem prebil čaroben večer in bajno noč in nebeško lepo jutro na Obiru. Saj poznaš ta vrh. Ob jasnih dnevih ga lahko zreš s Šmarne gore, z Ljubljanskega gradu, celo z nižjih postajank vidiš koničasto glavo tega koroškega čuvarja.

Počitniške muhe so me gnale iz zapuščene Ljubljane. Tja gor po Kokri sem jo mahnil z namenom, da si ogledam žitje in bitje naših bratov onkraj Karavank. Šel sem skozi »počešeno« Jezersko, v Beli sem se napil slatine, v Železni Kapli na Gregorovini pa prenočil in se okrepil za pot na Ojsterc. (Tako imenujejo domačini Slovenci to goro; Nemci sami si niso na jasnem, eni pravijo: die Hochobir, drugi zopet der Hoohobir.) Bilo je 4. avgusta. Silno je pripekalo solnce. Prav planinsko vroče je bilo v Kapli, ko sem se o pol dveh popoldne odpravil na strmo pot. Palico krivuljo v roki, čres ramen nahrbtnik, v njem pa poleg navadnih popotnih potrebščin kos sira in kruha — tako sem korakal ob Obirščici v zahodni smeri od Kaple. Krasna pot je to, slična naši skozi Vintgar, samo da je Obirska soteska daljša, — eno uro hoda imaš skozi njo —, da je voda Obiiščica še bolj divja ko Radovna, zato pa nima tiste prozorne čistote, pač pa se menjava po okolici, skozi katero divja. Tu se peni ko gorko mleko v kablici pod kravjim vimenom, tam je zopet bledo siva, tu smaragdno zelena, tam skoro višnjeva. Pot je mestoma kaj drzno speljana ob desnem nje bregu, široka dovolj, da se lahko pelje z vozom po soteski. Celo pot nisem srečal človeka, pa ga tudi nisem pogrešal. Sam uživaj naravne krasote, ne da bi te kdo motil z vzkliki: Kako krasno, divno, interesantno, romantično! Komur je treba izpodbude, da bi pojmil in čutil krasoto v naravi, ta je ne bo nikdar užival.

Voda divja poleg mene, buta ob skale, se peni, niže doli se zopet mirno raztaka, jaz pa korakam dalje, kar zagledam visoko gori na rebri cerkveni stolp. Pogledam na specialno karto, vidim, da je tam gori selo Obirsko. To podobirsko vas bi rad ogledal; a poti ni videti do nje od te strani. Povprašam pri razdrapani koči starca, kod da pelje pot navzgor, in uslužno mi pokaže strmo stezo. Krenem po njej navzgor, dasi ni markirana. Mislil sem si, da se bo z Obirskega že na kak način prišlo na Obir; zato sem brez pomisleka dvigal kolena, da so se skoro dotikala brade. Hitro sem hotel biti pri cerkvi obirski, pol ure sem lezel navzgor, od 655 m do 893 m višine. Ogledam si farno cerkev, ki bi se ž njo lahko merila po velikosti, vnanjosti in notranjosti vsaka kranjska podružnica, preberem nekaj nagrobnih spominkov (tu so še vsi slovenski), ura pa je kazala polštirih. Grem k najčednejši hiši v vasi, da bi »pobaral« za pot. Malo ščene pred hišo je zabevskalo in prikaže se deklič, katerega povprašam, kod da pelje pot na Ojsterc. »Bitte, entschuldigen vielmals, ich varstehe noch kein Wort slovenisch, bin erat einige Wochen hier«, mi odvrne dekle na moje vprašanje. No, mislil sem si svoje o njeni brihtnosti, če se v nekaj tednih ni naučila nobene slovensko besede, bivajoča med Slovenci, vendar je nisem hotel žaliti, ker me je tako dostojno prosila oprostitve in sem ponovil svoje vprašanje po nemško. Ha, zdaj ji je pa šel jeziček in še teta njena je prišla na prag. In pokazali sta mi glavno smer poti, več nista vedeli.

Pridem mimo vaške gostilne. Hoteč se odžejati zahtevam piva, a ženica se obregne, češ da imajo pivo samo po zimi. Čudni običaji so tu na Obirskem, sem si mislil in odšel, ne da bi bil kaj pil. Hodim in hodi m po pokazani mi poti, a nikjer ne zasledim rdečega znamenja. Ako bi bil šel dalje po obirski soteski, kjer je pot vseskoz rdeče markirana in bi bil pri Slatini zavil proti Obiru, bi stopal ves čas po varni poti, ne da bi mi bilo kje saiti. Zdaj pa sem hodil za nosom, na srečo, v nadeji, da se vendar kje strne moja pot z rdečo. Hodim skoro eno uro navkreber, že sem mislil da se mi bo treba vrniti nazaj na Obirsko, da ondi prenočim; solnce so zastirali preteči oblaki. Edino tolažilo mi je bilo, da pot vsaj nazaj poznam, če že ne bo kazalo naprej iti. Na Obiru na prostem prenočiti, brez odeje, brez ogrtača, brez strehe, me pa ni mikalo. Kar me zaščegeta v oči velika rdeča lisa na mecesnovem deblu. Prišel sem na glavno pot, vodečo iz Železne Kaple. Zopet sem bil vesel, lahkih nog, jasnih misli, in napil sem se studenčnice, da me je v želodcu zeblo.

Pridem do Fladungove koče. Tu so imeli pred nekaj leti rudarji svoje zavetišče; rov, ki pelje v svinčasto skalovje, se še zdaj vidi. Tu se izteka tudi pot iz Obirske soteske; po tej bi bil moral tudi jaz priti semkaj, če bi me ni bila gnala folkloristična radovednost tja gor k obirski cerkvi. Na pragu Fladungove koče je oblastno stal tuj planinec. Vprašam ga, koliko časa da še potrebujem do Rainerjeve koče vrh Obira in ali dobim gori prenočišče; pravi mi, da pospem v dveh urah zlahka na vrh in mi tudi zagotovi, da dobim gorko ležišče.

Nogi sta se kar avtomatično dvigali; tako lahka se mi je zdela hoja. Še dve uri, in vrh Obira bom! Pil sem pa tudi pri vsakem studencu, vsakem izvirku. Solnce se je zopet prikazalo in tako silno pripekalo, kakor da bi bilo prejšnje pol ure kaj zamudilo.

Domislim se, da imam v nahrbtniku prigrizek. Tega bo treba použiti, preden pridem na vrh. Tam pri zadnji planini — kako se ji pravi, sem pozabil, — sedem h koritu, denem nahrbtnik raz sebe in izvlečem svoj provijant. Pa še nekaj! Ploščato steklenico Kavčičevega likerja najdem na dnu. To je prava planinska kapljica! Kar čutil sem, kako se je duša zopet privezala. Potem sem si Pa založil s sirom in kruhom. Med tem se je pa zbrala okrog mene radovedna čreda goved. Krava z zvoncem na vratu je hotela kar oči izpuliti ob meni. Pa kaj ne bi? Saj me ni še nikoli videla; če bi bila vedela, da sem slovenski turist iz Kranjske, bi se ji bilo gotovo inako storilo.

Oprtam se in se poslovim od prijatne kravje družine. Kar začujem pred seboj človeške glasove. Dol z gore priklecajo trije: dva gospoda in dama. Da niso pravi planinci, sem spoznal po njih pražnji obleki; gorjača sama še ne izdaje planinca. Po planinskem običaju se pozdravimo. K o vprašam prvega, koliko je še do koče, mi drugi odvrne: »Tri ure, vsaj še tri ure.« V trenutku nisem mogel dognati, ali so tako nevedni, da ne znajo preračunati svoje poti navzdol, ali tako zlobni, da mi hočejo že itak težavno pot priskutiti. A na njih vprašanje, koliko da imajo do Fladungove koče, nisem bil v zadregi; saj sem pogledal na uro in vedel, da hodim šele pol ure odondot; pa mislil sem si: milo za drago — in jih hudomušno poučim, da še dve uri. »Jesses, Jesses, wir können ja heute nimmer hinunter kommen nach Kappel!« vzklikne njih tovarišica, jaz pa se namrdnem in jo pobrišem dalje.

Svet dobiva vedno bolj planinski značaj. Goličave z nizkim grmovjem, puščine, posute z ostrim kamenjem, planinski mah, drsine, plazine, drobni metuljčai, frfetajoči ko vešče — vse to v moji neposredni bližini; na jugu pa, za mojim hrbtom, velikanski skladi kamniških planin z zobčastimi robovi in sivimi snežinami.

Spem in sopem, da mi včasi sapa kar zapiskoče, vroče je pa, da se Bogu smili. Na sedlu sem; moja pot se strne z glavno potjo iz Kaple in iz Vildštanjske globeli. Hhrati se pojavi nov kazalec na Obir: drogovi in žica, ki vež e meteorologično postajo z Železno Kaplo. Proti vzhodu se ti odpre velikanski pogled na Ojsterc; mogočni skladi se kopičijo drug na drugega, proti vrhu se vedno bolj zožuje, na vrhu pa bela kočica s triangulačnim križem; to je vremensko opazovališče Hann Warte. Zapadajoče solnce mi zapira pogled na veličastni prikaz. Kakor bi žarelo in tlelo to sivo skalovje, tako se ti zdi, ko ga objemajo žareči žarki rdečerumenega soleča.

Vegetacija je že skromna. Ne poznam teh nežnih cvetk in mahov, ki še tod poganjajo. Ne poznam tudi tiste obirske posebnosti, ki ji pravijo botaniki »Arabis obirensis«. Naj se le potrudijo naši ljubitelji cvetk tjakaj, morda se jim trud obilno poplača.

Že brije večerna planinska sapica sem od severa. Kar nič čudno se mi ne zdi, da vidim pod seboj na severnih obronkih še proge sivega snega. Menim, da bo še pol ure hoda do vrha; kar me prijetno iznenadim, ki se je valil izza škrbaste pečine. Prevalim pot in pred seboj vidim kočo Rainerjevo. Par korakov še in prijazno me pozdravi ženica, ki je nabirala drv v naročje. Pogledam na uro. Pol sedmih je. Tisti preklicani laži-turisti so mi hoteli naprtiti še tri ure, jaz sem pa prišel v poldrugi do koče. Skoro žal mi je bilo, da jim nisem še kaj drugega natvezel, kajti o neresničnosti moje napovedi so se bili prehitro prepričali.

Ženica mi brzo postreže s pivom in kmalu se razvije domača govorica. Takoj sem videl po robati nemščini, da se je ni izmlada učila, in jo vprašam odkod da je, da zna gotovo »slovenje«. »Z Obirskega«, mi reče, in brnjala sva dalje po slovensko. Kako je bila vesela! Kar mladostna živahnostjo je obšla. Mene je pa vleklo ven, še više, na vrh!

Prost nahrbtnika se zapodim iz koče proti vrhu. V petnajstih minutah sem stal na ploščadi ob vremenski opazovalnici, 2141 metrov nad morjem. Kakor osupel sem stal tu, ne vede, kam bi zrl, kam bi se obrnil. Tako prevzame človeka ta pogled. Pod teboj ob vznožju velikana obsežno Junsko polje z griči in poljanami in jezeri in jezerci, v daljavi na vzhodu Sinja planina (Saualpe) in Koralpe, Pohorje, štajerski griči, proti severu Ture z Velikim klekom, celo Dachstein se vidi v jasnem vremenu. Žal, da mi je pogled na sever zastiralo megleno ozračje v daljavi. Tem jasneje je bilo na jugu in zahodu. Kamniške planine z vsemi svojimi orjaki; od Kočne in Grintovca do Ojstrice in Raduhe. Tam vmes skozi kokersko usedo pa kuka Šmarna gora in Ljubljana. Nekako posebno zadovoljstvo me je prevzelo, ko sem videl iz te visočine in daljave belo Ljubljano. Pojdi tja gor tudi ti, ki si se naveličal vsakdanjih ljudi in malomestnega naziranja in zvedavih pogledov in prikritega opresovanja, in zazdelo se ti bo, da si te oprostil ozkih spon, čutil se boš vzvišenega nad vse banalnosti in vsakdanjosti.

Pustiva te refleksije; saj je bolje, da jih le misliš, kakor da jih poveš ljudem, ki te ne znajo soditi. Poglej rajši bistreje in skoro opaziš konture notranjskega Snežnika. Proti vzhodu pa se vlečejo Karavanke, od Storžiča vsi vrhovi dalje do Stola, Golice in Kepe. Kot kulisa v ozadju pa velikanski sklop Julijskih alp z očancema Triglavom in Mangartom. Če si v nižini, občuduješ te velikane, diviš se njih veličastnosti, tu v jasnem ozračju pa jih pozdravljaš kot ljube sosede. Pod teboj na zahodu pa Rožna dolina, ki jo pretaka Drava, zlateča se v zadnjih žarkih zapadajočega solnca.

Kaj pa je ona dolga zlata lisa tam na zahodu? Vrbsko jezero, pred njim na ravnini pa glavno mesto gorotansko, Celovec, severno od tega pa Gosposvetsko polje. Tu zreš pod seboj torišče naše zgodovine, ta lepi del zemlje je bil nekdaj središče slovenskega ozemlja, tod so gospodovali domači knezi svojemu narodu. Zdaj pa? Odgovori si sam! Vesel si, če slišiš tod še slovensko govorioo, vesel, če čuješ narodno popevko, vesel, če vidiš kje slovenski napis. Tako z malim se moraš zadovoljiti.

Solnčna obla se nagiba k vrhovom tirolskih gora. Že se jih dotika, že se potaplja za njimi, majhen krajec je še videti in še ta izgine za goro. Nad vrhovi na vzhodu se pa razlije čudovit rdečevišnjev soj.

Nerad sem se ločil od tega prizora, a pričelo me je mraziti in podal sem se v kočo. Tu je že čakal večerje drug posetnik Obira, neki doktor iz Badna. Ta je prišel na Obir hroščev nabirat; tako mi je pravil. Res, saj sem že prej videl na pobočju plaziti se moža, ki se je v enomer pripogibal in kamenje prevračal. Iskal je hroščev in polžkov. Tudi šport, sem si mislil, toda keberčkov jaz ne bi šel na Ojsterc nabirat.

Konserve in čaj, večerja, ki mi je kaj dišala. Po večerji pa prisedem k ognjišču in pogovarjamo se po domače z deklo in nosačem, ki ga ima paznik meteorologične postaje v službi. Oba sta kaj zgovorna. Nista mogla prehvaliti kranjske »šprahe«. »Na ’ranjščem to’ lepu marnjajo, ’o’r (kakor) se šriba«, je menila dekla. Čudni so ti Korošci, ki mislijo, da je njih jezik grd. Zato se ga pred tujcem sramujejo

Vremenski paznik pa, ki je leto in dan na Obiru, mi razkaže in razloži vse priprave, razne baro-, termo-, hidro-, anemo-, in še razne druge metre. Posebno zanimiv je papirnat trak, na katerega je solnce zapisalo svojo žarno moč, užgana proga kaže solnčno moč od pol 6. ure zjutraj do 7. zvečer; za tisti čas, ko so grozeči oblaki zastirali solnce, je na traku presledek, ki ni ožigosan. Aparat sam, ki ga imenuje opazovalec »Sonnenscheinautograph« (solncepis), je preprost; na visokem drogu steklena obla, ki zbira vse solnčne žarke, ki padajo nanjo, in tako združeni puščajo žgano sled na podloženem papirnatem traku. Postaja je telefonično zvezana z Železno Kaplo in spada k vremenskim opazovališčem prvega reda. Tako je v Avstriji samo še na Sonnblicku.

Po deveti uri je nama tujcema posvetila gazdarica v spalno kočo. To je lesena zgradba s tremi sobami in osmimi posteljami, v tem ko je Rainerjeva koča, nekdaj zavetišče rudarjem, zidana. Da bi gostov mora ne dušila, je tudi poskrbljeno: na vratih sta pribiti dve stari konjski podkvi. Nisem koj legel v postel, taval sem še naokoli pod milim nebom in zrl trepetajoče življenje nad seboj in mirni svet pod seboj. Nepopisno mirna, jasna, tajinstvena noč!

Ob štirih zjutraj me je vrglo iz gorke postelje. Solnčnega vzhoda nisem smel zamuditi, črez pol ure sem že prisopihal na teraso vrh hriba. Tu sta zdela, zavita v tople plede, že dva turista in čakala mladega solnca. Ponoči ob mesečini sta prikrevsala na vrh. Še bolj romantično početje, ko spati vrh Obira!

Na vzhodu se svetlika, vedno intenzivneje, končno pogleda zlatordeči rob solnca izza Štajerskih gora. Pod menoj še noč, krog mene svetlo jutro. Nad jezeri v Junski dolini in nad Dravo se vlačijo megle ko lahne nočne odeje. Tisti svet, ki sem ga sinoči občudoval v večernem svitu, je zdaj v jutranjem žaru. Le žal, da je bilo obzorje megleno. Triglavu nisem mogel voščiti dobrega jutra.

Poslovim se pri velikanu, skoro sentimentalno prevzet. »Bog ve, al’ se vid’va še kdaj«. V koči si dam pripraviti čaja, plačam ne pretirani račun in se poslovim od prijaznih prebivalcev. Ženica je dejala, da naj zvabim še kaj »slovenjih gospodov« na Ojsterc. V spominsko knjigo sem zapisal svojo misel s cirilico. To bodo zvedavi »bergfexi« ugibali, kake čare da so to, morebiti celo uroki! Radenskemu doktorju pa pri slovesu želim mnogo sreče s hrošči in polži.

Doli sem jo mahnil po severnem pobočju Pot je silno strma in valed nalivov in peščenih plazov vsa razdrapana. Navzdol se že gre, tod navzgor iti pa ne bi nikomur svetoval. Pridem v takozvani »Vildštanjski graben«, jaz bi rekel: v »Divjo globel«. Divje je res tukaj; tesna grapa in pot strma, da bi kar kozolce preobračal. Za seboj pa imaš neprestano velikanske sklade Visokega Obira, ob levi te pa spremlja pobočje Malega Obira.

Končno dospeš v mecesnov gozd; pot je speljana ko v parku, poleg tebe pa šumi Divji potok. Zavijem jo nizdol k Divjemu (Wildensteiner) slapu. Mamljiv prizor! Visoko gori iz skalne preseke pada voda kakih 40 metrov v kotlino. Skalna pečina pod njim je vdrta, tako da greš lahko okrog in okrog slapa in se daš ohladiti in opršiti od šumečega vodovja.

Dve uri sem drsel navzdol z vrha. Še pol ure hodim od slapa dalje po gozdu, kar pridem na deželno cesto. Trdo stopam naprej proti severu; a vedno mi uhaja pogled nazaj na tebe, neomajnega čuvarja naše koroške zemlje.

Ti pa, slovenski planinec, vzemi gorjačo v roko in se podaj po Kokri gor na Koroško, na Obir! Če boš užil vsaj taisto, kar sem jaz doživel in čutil, boš vesel in zadovoljen sam seboj. Lepa je naša zemlja, samo videti jo je treba!