Na Volgi

Na Volgi
Rudolf Marn
Izdano: Slovenski narod, 44/290–298, 1911
Viri: dLib 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297,298
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Najrajši bi zapel slavospev v verzih nate, Volga! Sprejela si trudnega, izmučenega potnika v svoje naročje; dala si mu nove nade, dvignila mu potrtega duha ter svežega in okrepčanega zopet vrnila rodni zemlji. Bila si čarovnica, bila si zdravnica, hvala ti!


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.Uredi

Sestrična moja, Amalija Osipovna, je živela dolgo vrsto let na Ruskem, kjer je imel njen soprog – tudi kranjski rojak – trgovino z lesom ob Suri, pritoku Volge, daleč tam že blizu Kazani. Otroci so dorasli za šolo in ta razlog je bil odločilen, da se je rodbina pred dobrim letom vrnila v domovino. Franc Ospič je pa trgovino v Rusiji še vedno obdržal.

Amalija Osipovna nam je opisovala rusko življenje, navade in kraje in je svoje pripovedovanje vedno končavala: »Volga, Volga, po nji se mi toži! Vse drugo lahko pogrešam, toda Volgo moram spet videti.«

In pravila nam je veliko o Volgi, o tej opevani vodi, o prometu, o prijetnosti vožnje na nji, da se je tudi mene polastilo hrepenenje, videti matuško Volgo, ki nam je iz slovenskih spisov o Rusiji tako malo znana.

Želja se mi je izpolnila. Franc Ospič me povabi, naj letošnji dopust porabim za potovanje na Rusko pod njegovim vodstvom. Kdo rajši nego jaz!

Sestavili smo program za enoindvajset dni. Z Amalijo Osipovno se odpeljeva v Peterburg, kjer naju počaka Franc Ospič, od tam jo odrinemo potem na Volgo, naš zaželjeni cilj. Pridružil se je nam še ljubeznjivi potni tovariš in prijatelj gospod Ivan Mejač, ki bi že davno rad potoval po Ruskem, a ni našel družbe, sam pa ni hotel iti. In nas četvorica je tvorila družbo najlepše harmonije in prijateljstva, da bi si človek nikoli boljše ne mogel želeti.

Preskrbeli smo si potne liste – najpotrebnejšo stvar za to potovanje. Brez denarja bi se morda še dalo shajati, brez potnega lista se pa v Rusiji ne more biti, oziroma niti čez mejo priti. Pripomnim pa takoj že tukaj, da nismo imeli nikjer nobene sitnosti ali nadlegovanja od strani policijskih oblasti. Kjer smo se ustavili, smo oddali potne liste na policijo v vidiranje, to pa preskrbi že hotelir sam in v tem oziru ni bilo treba nič skrbeti. Le potni list ali pasport je treba v redu imeti in potuje se po Rusiji bolj neovirano nego po drugih deželah.

Sredi julija sva se s sestrično odpeljala z opoldanskim brzcem iz Ljubljane. Celo pot mi jo morala pripovedovati o Rusiji in spraševal sem jo tudi, kako se to in to pravi po ruski. Vožnja je nama hitreje pretekla kakor sva mislila in na Dunaju sem ji že odgovarjal: harašo! Besedo harašó – ima nekako pomen »dobro, izvrstno« – sem po Ruskem največkrat slišal in največkrat rabil. Z južnega kolodvora na Dunaju sva se odpeljala na severni kolodvor in tu je naju čakal prijatelj Mejač, ki ga bom odslej imenoval kakor so mu Rusi rekli: Ivan Fomič.

Vozne listke smo vzeli direktno v Peterburg in se ob desetih zvečer odpeljali proti severu. Bili smo štirje v kupeju, torej ni bilo dosti misliti na udobno spanje.

»To pa ni harašó,« se je oglasil Ivan Fomič; jaz sem ga kajpada začuden pogledal, videč, da že zna toliko ruski kakor jaz. Opazivši to, je smehljaje izvlekel drobno knjižico »Plvglott Kuntze« ruskega jezika in zdaj sem si bil na jasnem, kje je vzel svoje znanje. Čeprav sem sicer nezaupen in ne dam nič na take bukvice: »in kürzester Zeit sehnellstens malayisch zu lernen«, vendar nama je navedeni Kuntze začetkom jako dobro služil. Pozneje so že toliko ruski znala, da ga ni bilo treba na pomoč klicati. Knjižica vsebuje namreč vsa najpotrebnejša vprašanja, odgovore, nazivanja, ki se rabijo na potovanju, bodisi na železnici, v hotelu, v prodajalni, pri brivcu itd.

Kajpada sva se hitro poglobila v knjižico in se učila brati in izgovarjati. Takoj na meji sem že porabil modrost, ki sem jo črpal iz Kuntzeja, ter zahteval po ruski čašo čaja.

»Stanakan čaja!« sem prav samozavestno rekel natakarju. Ta me je debelo gledal, a se je končno diskretno nasmehljal in popravil: »stakan čaja«. Besede stakan si namreč prejšnji večer nisem dobro zapomnil in jo malo podaljšal, no, zato sta se pa Amalija Osipovna in Ivan Fomič dobro nasmejala na račun blamiranega Evropejca.

Pa tudi jaz sem prišel na svoj račun.

Sestrični sem rekel, naj ona za naju govori ruski, dokler se midva ne priučiva, saj je leta in leta itak samo ruski občevala. To je storila. Opazil sem pa, da njeno ruščino popolnoma razumem, Rusi pa velikokrat ne. Večkrat je morala kakšno vprašanje dvakrat ponoviti, da jo je sprevodnik, natakar ali kak sopotnik razumel. Spočetka sem se ji samo muzal, končno sem se ji parkrat glasno zasmejal.

»Kaj se mi smeješ?« mi je jezno rekla.

»Ker misliš, da govoriš ruski, pa govoriš po večini slovenski.«

In to je morala priznati. Samo eno leto ni več ruski govorila, pa je zdaj že začela mešati slovenski in ruski kakor ji je bilo bolj prav. No, v dveh dneh se je pa že spet privadila in govorila čisto ruski, v treh dneh sva pa s Fomičem že znala ono mešanico, ki jo je govorila prvi dan, ker sva zelo na ušesa vlekla, kaj in kako se je okrog naju govorilo.

V takih razmerah nam je vožnja do Peterburga kaj hitro pretekla, kajti zunaj je bilo le malo zanimivega videti. Vsa ruska Poljska od naše meje do Varšave je pravzaprav žalostna zemlja. Nepregledna ravan na obeh straneh železne ceste! Nikjer nobenega hribčka ali vsaj grička, zemlja pusta, neobdelana, brez gozdov in sadnih dreves, le tupatam par borovcev ali belokožna breza. Name je ta žalostna zemlja s še bolj žalostno zgodovino napravila tužen, slab vtisk. Pa tudi drugod po Ruskem notri do Volge ni vtisk veliko boljši. Značaj teh pokrajin je pač drugačen kakor smo ga mi navajeni, ki smo takorekoč preveč razvajeni od mične okolice naše Gorenjske, Dolenjske ali Spodnjega Štajerja.

Omeniti pa moram, da sem zoper pričakovanje opazil veliko tovarn ob progi na ruskem Poljskem. Povedali so mi pa, da so lastniki teh tovarn po večini inozenske tvrdke, ki ustanavljajo na Ruskem tovarne, da jim ni treba plačevati carine za svoje izdelke. Sempatja, če smo se vozili mimo kakega mesta ali večjega kraja, je tudi oko uživalo mikavnejšo izpremembo: hiše v zelenju dreves, lepo obdelano polje in pri kolodvorih celo vrtne gredice. Zanimanje se nam je posebno vzbudilo pri vožnji mimo Čenstohova.

Vlak se je ustavil na postaji, toda videti je bilo le par hiš, a nobene cerkve. Ko smo se že naprej peljali, je Amalija Osipovna vprašala našega sopotnika, častitljivega ruskega popa: »Očka, pokažite, kje leži Čenstohov.«

»Takoj ga bomo videli,« je prijazno odgovoril »očka« in za nekaj hipov pokazal na levi strani prijazno mesto, razprostirajoče se ob gričku. Vrhu hriba je stala velika, lepa cerkev; okrog nje pa velikanska poslopja. Bila je to slovita romarska cerkev ter samostani proslulih čenstohovskih menihov z Maeohom na čelu.

V Varšavi smo se ustavili za par ur, da si površno ogledamo znamenito prestolico nekdanje poljske kraljevine. Varšava mi je zelo ugajala. Kljub ruski nasilnosti proti Poljakom, ki se kaže tudi na zunaj ob celi progi na popolnoma poljskih tleh, je ohranila poljsko lice, kar se najbolje vidi na napisnih tablah na trgovinah. Na ulicah smo slišali le poljsko govoriti in v kavarni, kjer smo se malo krepčali, nas po ruski niti razumeti niso hoteli, ampak smo si morali pomagati s poljsko zavito slovenščino, čeprav so natakarji že radi ruskega vojaštva in uradništva morali znati ruski. Tako samozavestni so Poljaki na Ruskem!

Pri tej prilki si ne morem kaj, da ne bi omenil neke, za nas Slovence laskave lastnosti, ki sem jo sam izkusil. Če je Slovenec le par dni v kaki slovanski dražbi, bodisi hrvatski, češki, poljski ali ruski, si bo kaj naglo zapomnil najpotrebnejše besede, sicer pa slovenske izraze prilagodil v naglasu in izgovoru dotičnomu slovanskemu jeziku, da se čimprej sporazume z bratom Slovanom. Nasprotno pa tega nisem opazil pri nobenem drugem slovanskem narodu, pač pa vedno videl, da si drugi ni vzel truda, da bi se priučil slovenščini ali da bi skušal počasi razumeti Slovenca. V tem oziru prekaša Slovenec res vse druge Slovane, kar pa mu je le v korist, in prepričan sem, da Slovenec lahko potuje po vsaki slovanski deželi, ne da bi mu bilo treba čez par dni tolmača. Kajpada, s tem nočem posebej pohvaliti tistega Slovenca, ki je šel prvič med Hrvati v Zagreb in že prvi dan ni hotel drugega govoriti nego hrvatski, kličoč v gostilni: »Još jadn kozarac!«

V Varšavi smo presedli na drug vlak na drugem kolodvoru. Daspeli smo v Varšavo na Dunajski kolodvor in se potem z izvoščkom prepeljali na Peterburški »vagsal«, kjer smo morali kazalec svojih ur pomakniti za celo uro naprej, kajti po ruskih državnih železnicah velja le peterburški čas.

Predno nadaljujem, še nekaj o vožnji po ruskih železnicah.

Večkrat sem čital, da ta vožnja ni prijetna: jaz sem se pa o nasprotnem prepričal. Tako udobno se človek ne vozi kmalu, kakor po ruskih železnicah. Res je sicer, da se mora voziti v brzovlaku in v drugem razredu, toda spričo ruskih razdalj se pameten človek drugače ne bo vozil, sicer naj raje doma ostane. Primeroma voznina ni draga in vzeti se mora poleg voznega lista še »plackarto«, ki stane en rubelj 50 kopejk za vožnjo 24 ur. S »plackarto« se dobi pravico do numeriranega sedeža po dnevu in do postelje po noči in na tvoj prostor ne sme nihče sesti. Zvečer se napravijo iz sedežev udobne široke postelje kakor v vozovih mednarodne družbe spalnih vozov. Jaz vsaj sem izvrstno spal v ruskih vozovih, včasih po deset ur skupaj. Z vsakim brzovlakom vozi tudi jedilni voz in kadar si lačen, greš v udobni salon ali si daš v kupe prinesti jedi. Jedila so jako dobo in okusno kuhana in primeroma niti draga. Potnik torej ne občuti po več dni trajajoče vožnje, če ima prijetno družbo in zanimanje za okolico, bodisi v vozu ali zunaj voza.

Kontrola po železnicah je jako stroga. Po trije uradniki v elegantnih uniformah pridejo k tebi po vozni listek in plackarto. Oboje ti vzamejo, toda potem imaš mir in te ponoči nikoli noben sprevodnik ne nadleguje. Napitnine sprevodnikom ni treba dati, ker dobiš že pri blagajni odkazan prostor. Glede stroge kontrole naj omenim še Šegavega Rusa, ki je prav tiho nekoč zagodrnjal sebi v brado: »Da, kopeke kontrolirajo, milijonov pa ne!« Temu izreku se rad pridružim!

Ruski železniški vozovi so veliko prostornejši nego naši. Železnice imajo širši tir in vozovi so tudi višji, ker se jim ni treba bati, da bi se zadevali v tunele. Kje hočejo pa te dobiti? Franc Ospič je v Peterbugu sicer trdil, da je blizu Vilne nekak predor, toda mi ga nismo videli, ker smo od Varšave naprej izvrstno spali in prespali vsa večja poljska mesta med Varšavo in Peterburgom.

Dopoldne potem me je zanimala Gačina, mesto vojašnic, kjer je že Peter Veliki imel nastanjene svoje vojake. Vedel sem, da zdaj nimamo več daleč do Peterburga.

»Po čem bom spoznal, da se bližamo Peterbugu?« sem vprašal Amalijo Osipovno.

»Po dačah, pokopališčih in zeljnatih glavah,« mi je odgovorila Pitija.

Dače so lesene vile, zgrajene iz borovih tramov brez lubja. To so elegante stavbe, ki ne zaostajajo za vilami okrog Dunaja, toda so popolnoma, lesene. Kajpada, če se stopi v vilo, se ne opazi, da je zgrajena iz lesa, ker je znotraj ometana, slikana in razkošno opremljena. Taka poletna bivališča ruskih bogatašev sem videl okrog vseh večjih ruskih mest, in napravljala so najboljši vtisk, ker je okrog njih vsaj nekaj drevja raslo in so njih okolico krasili umetni vrtovi s cvetličnimi gredicami.

Skoro so se tudi pokazala pokopališča in pa polno njiv, na katerih je raslo zelje, torej zeljnate glave. Okolica je postajala vsa manj pusta, dače vedno gostejše in kadeči dimniki velikanskih tovarn so kazali, da se bližamo središču industrije in trgovine. Ob železnem tiru je vodila lepa, gladka in široka cesta, nekaj redkega, na Ruskem, in po nji so švigali avtomobili. Na levi in desni strani sem videl od daleč železniške tire in po njih so sopihali v isto smer kakor naš železni konj, vlaki.

Še poprej me je Amalija Osipovna opozorila na zapadno obzorje, kjer je bila nebesna modrina čista in jasna, segajoča prav do tal, toda brez vsakega ozadja.

»Če bi se nekaj metrov vozili višje,« je dejala sestrična, »bi od tu dobro videli morje, ladje in celo Kronstadt«.

Na tej prostrani ravnini bi se res lahko videl Finski zaliv, če bi zemlja ne bila okrogla. V takem položaju se najbolj vidi, kako so imeli stari zvezdoslovci in zemljepisci prav s svojo trditvijo, da je zemlja okrogia; toda tedanji zanikani svet jim je to modrost poplačal z ognjem na grmadi.

Takrat seveda nisem na to mislil, ker sem nestrpno čakal, da se ustavi vlak v Peterbnrgu. No, tudi to hrepenenje se mi je izpolnilo in skoro smo zavozili v velikanso pokrito postajo – na varšavski vagsal v Peterburgu.

»Zdravo, zdravo! Bog vas sprejmi!« so bile prve besede, ko smo jih slišali v Peterburgu. Franc Ospič nas je z njimi pozdravil.

II.Uredi

Več dni smo preživeli v Peterburgu ter si rusko severno prestolico dodobra ogledali. Moj namen pa ni, da bi opisaval znamenitosti peterburške, kajti te si lahko vsakdo v potopisnih knjigah celo v slikah preskrbi; omeniti hočem le nekaj osebnih vtiskov.

Peterburg je lepo, veliko mesto, ki se pa od drugih velikih mest razlikuje le po obilici res krasnih pravoslavnih cerkev, ki imajo edino za nas srednje Evropejce nekaj posebnega.

Že na zunaj imajo s svojimi deloma pozlačenimi strehami in kupolami nekaj veličastnega. Kako razkošno in bogato so pa opremljene znotraj? Ogledali smo si glavno in največjo cerkev, Izakov sabor, potem sabor Kazanske Marije in samostan Aleksander Nevski. V Kazanskem naboru sem bil neko nedeljo, ko se je vršila služba božja. Takega nebeškolepega petja še nisem slišal. Kako harmonično so se zlivali neverjetno globoki basi in visoki srebrnočisti deški soprani. Spominjam se še časa, ko je bil Slavljanski s svojim zborom prvič v Ljubljani. Takrat sem slišal nekaj podobnega. Obredi naše vere so veličastni, toda s pravoslavnimi se ne dajo primerjati. Ruski pop je sam na sebi ugledna oseba svojo dolgo brado in dolgimi lasmi ter nadnormalno višino in globokim, kakor grom donečim basom.

Ruski človek je veren, pobožen in darežljiv za svojo cerkev. Ikone, svete podobe, se vidi povsod. V železniškem vozu, v vsaki parniški kajiti, v hotelskih sobah, sploh v vsakem bivališču je obešena ikona. Samostanov je pa najbrže še več nego v katoliških deželah. Od znotraj sem si ogledal le enega največjih na Ruskem, namreč samostan Aleksander Nevski v Peterburgu. Kakšen kompleks velikih hiš je tukaj in kakšno bogastvo je nakopičeno v cervi, si je komaj misliti.

Ogledat smo šli tudi poslopje, kjer zboruje ruska duma, ki pa žal takrat ni zborovala. Le težko se nam je dovolil vstop, ker z Ivanom Fomičem nisva imela potnih listov. Častniku, ki je dovoljeval vstop, smo povedali, da nismo še dobili pasportov s policije, toda vseeno nas ni hotel pustiti brez njih v dumo. Legitimirala sva se z železniškimi izkaznicami, toda oficir ni znal čitati latinskih črk. Šele po posredovanju Franca Ospiča, ki je častniku napisal imena in hotel, kje stanujemo, smo dobili dovoljenje za vstop.

Spremljala sta nas dva služabnika in nam razkazovala celo poslopje, ki je sicer obsežno, toda takorekoč siromašno v primeri z dragimi parlamenti. V sejni dvorani so v polkrogu sedeži poslancev: na vsakem sedežu je na pultu pritrjena vizitka dotičnega poslanca. Služabnika sta pokazala, kje sedijo imenitnejši poslanci, kakor Markov, Gučkov itd.

Peljali smo se tudi v pristanišče in tam sedli na parnik, ki nas je vozil po pristanišču in po Nevi nazaj v mesto. Nisem si predstavljal, da je Peterbug tako važno morsko trgovsko mesto, toda če se pomisli, da gre promet s cele Rusije čez Peterburg, ker ima ugodne železniške in vodocestne zveze s celim carstvom, je to umljivo.

Opozarjam le, da prihajajo tovorne ladje s Kaspiškega morja, torej s skrajnega juga, po Volgi, Šeksni, skozi Ladoško jezero v Nevo in v Peterburg. V Peterburgu prehaja Neva v morje in tu je jako ugoden zaliv, ki ga ščiti Kronstadt z velikanskimi trdnjavskimi topovi.

V peterbuškem pristanišču vrvi tako življenje, kakor v največjih pomorskih mestih. Nebroj velikanskih parnikov iz vseh delov sveta izlaga in nalaga blago. Iz barž, to so tovorne ladje z Volge, kakor tudi iz velikanskih skladišč ob pomolih dvigajo avtomatični in električni žerjavi blago na parnike ali z njih. V pristanišču so tudi ladjedelnice vojnih ladij in tu sem si ogledal prva dva ruska drednuta »Sebastopol« in »Poltava«, ki sta bila pravkar dograjena, a še ne armirana.

Gledališča so bila ob tem času po večini zaprta in zvečer smo iskali zabave v poletenskih gledališčih na vrtovih ala Benetke na Dunaju. Bili smo v »Akvariju« in »Edenu«. Zabave je tu več kot preveč, in kar se tu vidi v artističnem oziru, presega že vse meje. Zlasti veliko je tu šantantk, pevk, rokoborcev in drugih artistov. Znano je, da vsak boljši artist ali artistinja, ki si je pridobil slavo, najprej pohiti v Rusijo, ker imajo tu horedne gaže in si artistinje velikokrat napravijo premoženje, ker so ruski bogataši do skrajnosti radodarni napram lepim ženskam.

Predno se poslovimo od Peterburga, naj omenim še izlet, ki smo ga napravili v Peterhof ali Petergof, kakor pravijo Rusi. Peljali smo se z železnico dobro uro proti zahodu blizu morja po pokrajini, ki je precej različna od krajev, ki smo jih doslej videli med vožnjo. Zemlja se je videla rodovitna, ker je bila obdelana, čedni borovi gozdiči so tvorili spremembo in mične dače so dajale prijeten značaj okolici. Petergof je večji kraj z lepimi hišami in cerkvami. Najlepša je seveda carska palača, sestajoča iz več objektov, in pa velikanski park, ki sega do morja. Ker nas notranjost carskega gradu ni toliko zanimala, smo jo mahnili v park, oziroma nas je izvošček peljal. V parku so lepi kipi in krasni vodometi morske vode, ker je ta napeljana v vodomete. Najbolj nas je zanimala eremitaža, nekdanje bivališče carja Petra Velikega in carice Katarine. Je paviljon s sobami, ki so še vedno tako opremljene kakor so bile o Petrovi smrti. Videli smo spalnico z nizko posteljo, naslanjač Petra Velikega in nočne čevlje Katarine. V prvem nadstropju je obednica z okroglo mizo in dvigalom, ki je dvigalo jedila iz pritličja. Iz obednice se pride na verando, od koder je krasen razgled po vsem Finskem zalivu, ker leži morje pred nogami. Na levo se vidi mogočna trdnjava, kakor na skale v morju zidana, to je Kronštat, ki lahko vsaki ladji zabrani pristop do Peterburga. Na desno se v daljavi skriva Peterburg in velikanski parniki režejo pred teboj valove s smerjo v Peterburg ali nasprotno.

Nasproti se nam kakor v megli blišči finsko obrežje. Na tem kraju je torej prebil velik del svojega življenja stvaritelj mogočne ruske države, Peter Veliki.

Lepo je v Petergofu in zopet bi ga obiskal, ako bi se mi nudila prilika. Le nekaj je motilo moje oči. Park in sploh nasadi v Petergofu, ne izvzemši onih – koliko jih je v Peterburgu – so premalo kultivirani. Oči pogrešajo one snage, s katero se na primer odlikujejo dunajski nasadi. Videl sem, da se premalo pozornosti obrača na to in neprijetno so me dirnile koprive, rastoče ob potu okrog carskega gradu v Peterhofu. Da pa nasadi ne vspevajo, je umljivo, če se pomisli, da leži Peterburg že v mrzlem pasu. Kako visoko na severu smo bili, smo videli tudi v tem, da v Peterburgu nismo skoro nič noči imeli. Ob enajstih zvečer je bilo še popolnoma svetlo, ob eni uri ponoči pa že spet. Kadar imamo pri nas najkrajšo noč, imajo v Peterburgu le okrog pol ure noči ali pravzaprav mraka. No, zato imajo pa temno zimo. Dnevne svetlobe imajo pozimi le od 10. ure dopoldne do 2. ure popoldne nekaj.

Iz Peterburga smo se odpeljali po železnici Peterburg–Moskva. Ko so se v prisotnosti carja posvetovali, kako in kje bi se gradila železnica Peterbug–Moskva, je car vzel ravnilo in potegnil na zemljevidu črto od Peterburga do Moskve.

»Tu naj se gradi železnica!«

In tako se je zgodilo. Tako ravne železnice pri taki daljavi menda ni nikjer na svetu.

Na kolodvor nas je spremilo nekaj znancev, ki smo se z njimi seznanili v Peterburgu. Teh ne smem pozabiti, kajti govorili smo z njimi – slovenski, čeprav ne morem o njih trditi, da so Slovonci. Pravijo: Čeha se najde v vsakem kraju, trdim pa, da se tudi Slovenca dobi povsod, le da Slovenec rajši vtone v drugem narodu in nima tolike narodne samozavesti.

Franc Ospič dobavlja peterburškim pivovarnam doge za sode. Kot previden trgovec skuša z odličnimi uslužbenci pivovarn ostati vedno v dobrem stiku, zato jih sempatja povabi na večerjo. In tako smo se seznanili z nekaterimi in z Ivanom Fomičem sva bila jako vesela, najti rojake v tujini. Eden je doma iz Šiške, drugi je štajerski rojak iz Hoč pri Mariboru. Tudi neki Oger je znal še nekoliko slovenski, ker je služil kot vojak v Ljubljani pri 17. pešpolku. V »Edenu«, kjer smo se sešli, je bila torej velika družba, ki je slovenski govorila, gotovo nekaj izvanrednega. Štajere je poročen in ima otroke. Ne vem, zakaj sem ga ravno vprašal, v katero šolo zahajajo njegovi otroci. Odgovoril je: v nemško luteransko šolo, in pripomnil, da je ta šola ena najstarejših in najboljših v Peterburgu in da hoče, da se otroci nauče nemški, ker ruski morajo itak znati. Meni seveda ni šlo v glavo, da mora Slovenec, katolik, pošiljati deco k luteranom Nemcem v šolo.

Neki večer torej smo se odpeljali iz Peterburga. Bil sem zelo truden, ni čuda, ker so peterbnške noči tako kratke – zato sem poiskal udobno ležišče v prvem nadstropju ter spal, spal dvanajst ur, ne da bi se prebudil. Nič nisem vedel, kdaj je naš brzec na postaji Bologoje krenil s proge proti Moskvi na vzhod proti Ribinsku, našemu cilju na Volgi.

»Vstani!« me pokliče naposled Franc Ospič, »skoro se bomo peljali čez Volgo.«

V hipu sem bil napravljen in pri oknu, nestrpno pričakajoč, da se mojim očem prikaže tako zaželjena Volga.

Od daleč vidim neko vodo. Skoro smo pri nji in jaz ugledam reko, leno, mrtvo reko, nič večjo nego je naša Sava v njenem srednjem teku. Parkrat je vlak zaropotal čez most; drdrdr in smo čez ter pustili vodico za seboj. Precej razočaran se obrne od okna k Francu Ospiču, ki me je s hudomušnim nasmehom opazoval.

»To naj bi bila, praviš, Volga?« ga vpraša zategnjeno, skoro obupano.

»Da, to je Volga! Pa ne bodi žalosten! Ona Volga, ki si jo ti predstavljaš in si jo že ves čas imel v duhu ped seboj, se Ti v pol ure pokaže in vse razočaranje te bo minilo.«

III.Uredi

Vlak je obstal na kolodvoru v Ribinsku. Sedli smo na izvoščeke in se odpeljali v mesto. Na ruskih izvoščekih ne moreta in tudi ne smeta sedeti več nego dve osebi. Franc Ospič in Ivan Fomič sta sedela na enem, sestrična moja in jaz na drugem vozu, da sta nama s Fomičem kot domačina lahko vse pokazala in razlagala. Tako smo vedno uredili in imela sva res dobra mentorja in cicerona.

Mesto Ribinsk je nekaj večje kakor Ljubljana. Bilo je to prvo pristno rusko mesto, v katerem sem bil, zato sem si je s tem večjim zanimanjem ogledoval. Peterburg ali Varšava sta moderni mesti, enaki našim.

Amalija Osipovna mi je kazala važnejša poslopja in cerkve. Ker katoliki nimajo lastne cerkve, se zbirajo v privatni hiši, kamor je hodila tudi Amalija k maši.

Precej časa smo se vozili skozi mesto. V neki ulici krene izvošček navzdol, sestrična me krepko stisne za roko in pred menoj je ležala Volga – matuška Volga – ona Volga v vsi svoji krasoti in življenju, kakor sem si jo celo pot in še poprej predstavljal. Da, to je bila moja Volga v sanjah, nisem se motil!

Omenil sem poprej, da me je Volga, ki smo se čez njo peljali, razočarala. Vzrok je ta. Izvira namreč nad Moskvo in teče najprej proti severu. Nad Ribinskim napravi velik ovinek in teče potem proti jugovzhodu. Takoj nad mestom se izlivata v njo dve veliki reki Šeksa in Mologa in ta ojačena Volga je ležala zdaj pred menoj.

Peljali smo se ob desnem bregu in nasproti nam je ležal lep zelen gozd in med zelenjem krasne dače. Kakor bi prišel v drugo pokrajino, se mi je zdelo in mahoma sem pozabil vso žalostno zemljo, ki sem jo doslej videl na Ruskem. Kako daleč je bilo do drugega brega in kaj je bilo vse na tej široki vodi!

Ob več kilometrov dolgem bregu je bilo usidranih drug poleg drugega nebroj krasnih parnikov, velikanskih barž, manjših ladic in ladij in ker ob bregu ni bilo dovolj prostora, še zunaj na reki ter v posebnem stranskem rokavu Volge. Veliki ponosni parniki so prihajali gori po Volgi ter odhajali in neprestano so se ponavljali žvižgi parnih piščalk. Ves dolgi breg je bil eno samo velikansko pristanišče in na reki so se ladje in parniki morali kaj oprezno ogibati, da se ni primerila kakšna nesreča. Med velikimi ladjami so švigale lotoške – mali čolni – in se zibale na valovih, ki so jih povzročala vretena prihajajočih parnikov. Nad bregom so se vrstila skladišča, hoteli, prodajalne in potem celo mesto z v solncu se lesketajočimi kupolami pravoslavnih cekev.

In potem to živo mravljišče ljudi na parnikih in ob bregu! Delavci krušniki (nalagalci in izlagalci na parnikih) so napol nagi vlekli na hrbtih velike bale ter bosi ali v opankah drsali s svojimi tovori iz parnika na suho ter zopet nazaj. Drugi zopet so nalagali blago na težke vozove, deloma sedeli na bregu ter použivali skromno kosilce. Vmes so ženske prodajale sadje, dečki klicali ter prodajali najnovejše časopise, (kolportaža je prosta v Rusiji!) razglednice itd. Rusi so mirni ljudje, tihi in skromni. Le ob vodi se ožive in postajajo živahnejši, ker to zahteva hitrejši promet, kupčijsko poslovanje, ki ne mara lenih, počasnih ljudi.

Nastanili smo se v hotelu na bregu Volge. Naše sobe so imele razgled na Volgo, prav pred očmi smo jo imeli.

Spravili smo naglo zunanjega in notranjega človeka v red in potem hajdi na oglede.

Ribinsk je važno trgovsko mesto kot skrajno severno tržišče na Volgi. Ima železniško zvezo s Peterburgom in Moskvo in tu se navadno izlaga blago, ki prihaja po Volgi z juga od Kaspiškega morja. Osebni promet na Volgi sega namreč le do tu, kajti le tovorne ladje gredo potem še naprej proti severu v Volgin pritok Šeksno in v Peterburg kakor sem že omenil.

Ribinsk ima tudi blagovno borzo in sva si jo z Ivanom Tomičem ogledala še v dopoldanskih urah.

Po kosilu smo sedli v lotoško in se vozili par kilometro v po nji proti jugu. S srede vode smo šele imeli pravi pregled o širini Volge in o prometu na nji. Peljali smo se izven mesta do skladišč, kjer se končava tudi železniška proga. Franc Ospič je imel tu skladišče dog, ki so prišle po Volgi in so se tu nalagale na železniške vozove za Peterburg. Imel je tu tudi svoje delavce iz okolice Kazani in za nadzorovatelje nekaj kranjskih Slovencev. Kako so bili naši rojaki veseli, ko so nas ugledali. Še nam se je milo storilo pri njih veselju.

S tega brega smo videli na nasprotnem bregu velikanske rezervatorje za nafto, ki se po Volgi na železnih baržah pripelje iz naftovih vrelcev ob Kaspiškem morju. Ti vrelci so skoro izključno last švedskih milijonarjev bratov Nobel, ki potem iz Ribinska in Peterburga razpošiljajo nafto po celi srednji in severni Evropi, kakor tudi v druge dele sveta. Tudi parniki na Volgi in nekatere železnice na Ruskem se kurijo z nafto in je časih videti na Volgi cela polja nafte, ki plava po vodi. Nafta pa povzročnje na drugi strani Volge velikansko škodo, ker poginejo njene izvrstne okusne ribe v taki vodi. Toda za promet se je nafta izkazala kot jako dobro kurivo za parne stroje, torej prevladuje korist nad prijetnostjo in dobro jedjo, kar je vodilo trgovini in prometu sploh.

Z lotoško smo se peljali zopet nazaj v mesto ter se ustavili pri parniku, ki je pravkar prispel z juga.

»Pojdimo se okrepčat na parnik,« je rekel Franc Ospič, »bosta vsaj videla, kako udobno se bomo vozili po Volgi.«

Uredba in udobnost parnikov je prekosila vse moje pričakovanje. Takoj sem dobil vtisk, da bo vožnja po Volgi najprijetnejša, kar sem jih sploh doživel.

S parnikom smo se prepeljali čez reko na drugo stran. Stopili smo v gozd in oko se je razveselilo in vsa notranjost, ko sem čutil okrog sebe blagodejni hlad zelenja in drevja. Vmes med drevesi so stale dače, razprostiral se je park in vrvelo je živahno življenje šetalcev, ki so se umaknili iz mesta ter tu ob zvokih godbe uživali osvežujoči zrak gozda. Bili so tu šotori potujočih komedijantov, streljarne, odprto gledališče itd.

Šele pozno v noč nas je prepeljala lotoška na drugi breg pred naš hotel.

Drugi dan sva jo z Ivanom Fomičem ubrala na parnike. Franc Ospič je nama dal na voljo, da si izbereva parnik, na katerem se bomo odpeljali na jug. Odpluti je imelo tisti dan več parnikov in midva sva izbirala, komu hočeva to čast poveriti, da nas ponese po Volgi. No, bila sva izbirčna in izbrala največji in najelegantnejši parnik »Sergij Witte«, ki se imenuje po bivšem ruskem ministrskemu predseniku in srečnemu posredovatelju miru v rusko–japonski vojni.

Zamolčati ne smem, da sem se ob tej priliki seznanil z ljubima sopotnikoma na Volgi. S Fomičem sva stopila v salon prvega razreda in notri sta pri eni mizi obedovala elegantna še mlada gospa in šestnajstletni dečko. Odzdravila sta nama in vprašal sem ju, kedaj odide ta parnik in do kedaj je treba prtljago pripeljati. Seveda sem bolj tezko lomil ruščino, pa smo se le sporazumeli. Pa vedi vraga, ali ne začne dečko naenkrat govoriti nemški in nama pravi, da sva – tujca, ki morda bolje znata nemški nego ruski. Na, zdaj pa imamo, zdaj pa imate, zdaj pa imajo; ta mladenič kar ni hotel verjeti, da sva rojena Rusa.

»Vidiš, še premalo znava,« sva se potem s Fomičem pogovarjala, ko sva šla s parnika. Moj Bog, saj pred enim tednom sploh nič nisva znala! Zdaj sva se pač že kosala, kdo bo hitreje čital ruski, pisala ruske razglednice in se prepirala z izvoščki in prodajalci po ruski.

Okrog ene opoldne je zažvižgala piščal našega parnika, ki se je obrnil in majestetično zaplul proti Volgi. Naglo smo uredili svoje stvari vsak v svoji kabini in se potem sešli v salonu prvega razreda na obed. Naši družbi se je pridružil prijatelj Franca Ospiča neki Sitov, upravitelj pivovarne v Ribinsku. Bil je to navdušen Rus, ki še kot izobražen človek ni opustil ruske narodne noše, namreč čevljev dokolenic, rdeče srajce čez hlače in pasu okrog nje, kakor tudi obagatne ruske čepice. Seveda je bila ta noša elegantna, srajca iz svile, da je lahko nastopil z njo v vsakem salonu. Nama s Fomičem je bil to posebno ljub sopotnik, ker smo zdaj večinoma ruski govorili in sva tako izpopolnjevala znanje v ruščini. Poleg te družbe je bila v prvem razredu še mlada gospa s svojim sinom, ki sem ju že omenil. Bila sta Rusa. Oče je bil višji častnik na Finskem, a se je zdaj zdravil na Krimu. Šla sta ga obiskat.

Med več dni trajajočo vožnjo smo se dodobra seznanili in se čutili kot ena rodbina. Zlasti mladi gimnazijec se je zelo navezal name in me v svoji vedoželjnosti vedno vpraševal o naših razmerah. Žal, da o Slovencih ni skoro ničesar vedel, niti tega kje leži Ljubljana. Nasprotno so mu bili Čehi drbro znani in bil je tudi že v Pragi in na Dunaju. Povedal je, da je njegova šola napravila izlet v Benetke, toda ne čez Kranjsko. Čehi so jih v Pragi ljubeznivo sprejeli in čutil se je med njimi kakor doma. Na Dunaju in v drugih nemških mestih so jih pa pisano gledali in zmerjali za barbarske Ruse. Vse ga je zelo zanimalo o Slovencih, kar sem mu pravil.

Dečko je imel fotografični aparat s seboj in je fotografiral lepo okolico Volge. Tudi našo družbo je fotografiral na parniku, toda slike je izvršil šele na Krimu. Obljubil je, da pošlje slike za nami in tudi spolnil to obljubo. Ivan Fomič in jaz sva dobila čez mesec dni celo zbirko slik, ki jih je mladi Rus posnel v najini navzočnosti. Te slike mi bodo vedno ljub spomin na Volgo in na mladega sopotnika na nji.

Prijetne dražbe je bilo torej dovolj na parniku, toda če bi se tudi sam vozil cel teden, bi mi ne bilo dolgočasno.

Od doma sem šel duševno potrt od krutega udarca usode in le Volgi in očarujočemu bivanju na nji imam zahvaliti, da sem zopet dvignil glavo svež in duševno okrepčan.

Udobno je že samo bivanje na parniku. Prvi razred ima svoje kajute in skupni salon za obedovanje in zabavo (klavir, igralne mizice itd.) spredaj, da imajo potniki vso lepo pokrajino vedno pred seboj. Velika steklena okna v salonu ti omogočujejo, da tudi sedeč in obedujoč lahko zreš celo Volgo in njena bregova. Toda le malo smo bivali notri; navadno smo se sprehajali po sprednjem krovu, sedeli spredaj na udobnih klopeh pri mizi ter opazovali življenje na vodi in ob bregovih. Če se cel dan gleda, se oko ne more utruditi, ker se prizori na Volgi vedno menjavajo in postajajo tem mikavnejši, čimbolj se človek pelje proti jugu. Kdor se je že par tisoč kilometrov vozil po železnici po pustih krajih, po samih planjavah brez hribov, le tupatam kak brezov ali borov gozd, ta ve, kako je oko utrujeno in se človeka polasti puščoba notranjosti, da se naveliča vsega.

Toda ta sprememba na Volgi! Bregova sta ob obeh straneh večinoma poraščena in vmes se vidijo prijazna mesta, vasi in trgi z lepimi pravoslavnimi cerkvami in njih kupolami in zvoniki. Zlasti veliko je ob bregu samostanov ali monastirjev. Sempatje se pasejo ob bregovih velike črede živine, kje je vse skupaj pomešano: govedo, konji, ovce, prašiči, vmes celo gosi in race. Neprestano obletavajo parnik belosivi galebi in zanimivo je gledati, kako se lovijo za kruh, ki se jim ga meče s krova. Po cele kose kruha smo jim razmetavali in imeli posebno veselje, s kakšno virtuoznostjo so že v zraku vlovili krušne koščke.

Koliko življenja smo pa opazovali na Volgi sami. Prizor za prizorom se je vrstil pred našimi očmi, bodisi, da smo srečavali parnike s potniki, s katerimi smo se pozdravljali in mahali z robci, bodisi velikanske barže, privezane na parnike buksirje. Drva, les, žito in drugi deželni pridelki, tudi sadje, dalje nafta, vino, ribe, vse je šlo mimo nas. Parkrat smo srečali velikanske parnike v tri nadstropja, na katerih je bila visoka lepa živina, tolsto dolgorogato govedo s kavkaških step. Zanimala nas je tudi rečna policija, ki ob kraju neprestano meri Volgo ter prestavlja »mejake« tj. mejnike, ki kažejo mejo, do kam se sme parnik približati bregu. Mejaki mole kot plavajoči stožchttps://sl.wikisource.org/wiki/Na_Volgi#III.i z vode in so na desnem bregu rdeči, na levem beli. Po noči kažejo kajpada svetilke iste barve mejo in ima Volga tudi po noči veliko čarobnega na sebi vsled teh luči ob obeh straneh, kakor tudi od krasno električno razsvetljenih parnikov, ki smo jih srečavali.

Imeli pa nismo le duševnega užitka, tudi telo je dobilo svoj del. Hrana na parnikih je izborna, čeprav na ruski način. Pred vsakim obedom se je »zakusko«, to so mrzla jedila, zlasti mrzle ribe in kaviar. K zakuski se pije vodko, rusko žganje, ki pa ni tako slabo kakor naše špirituoze. Žganje je na Ruskem monopol in zato tudi pristno in dobro. Ima le malo alkohola v sebi in se k zakuski prav dobro prileže. Ruske juhe so nekaj prav posebno dobrega in slastnega, zlasti šči in seljanka. Tudi piroške sem prav s slastjo jedel. Na jedilnem listu je bila tudi vsak dan domača in divja perutnina, kozliček, teletina in vsakovrstne ribe iz Volge, ki so znane vsled svoje okusnosti.

Vina se na Ruskem le malo pije, ker je drago in se prodaja le v zaprtih steklenicah. Po večini je vino s Krima in sicer apanažno, tj. vinogradi so last članov carske rodbine. Izvrstno pa je in nisem kmalu pil tako dobrega vina kakor na Ruskem. Rusi imajo tudi domač šampanjec, ki ne zaostaja prav nič za francoskim. Piva je jako veliko, kajti pivovaru je nebroj na Ruskem. S hrano in pijačo na parnikih je lahko zadovoljen največji gourman. Spi se izvrstno, kakor doma v postelji, zrak se ima najboljši, prahu prav nikakega, torej življenje boljše in mirnejše kakor v vsakem letovišču. Rusi pa tudi znajo ceniti svojo Volgo. Marsikdo porabi čas počitnic, mesto da bi šel v kako kopališče ali letovišče, da sede na Volgin parnik in se pelje do Astrahana ob Kaspiškem morju ter zopet nazaj. Bolj zdravega in udobnega letovišča si ni mogoče misliti.

Prva naša postaja je bila Romanovo, mesto na obeh straneh Volge z devetimi cerkvami. Za dalj časa se je »Sergij Witte« potem ustavil v Jaroslavlu, sedežu gubernije istega imena. Ogledali smo si to mesto, ki ima velikansko tovarno za platno, ki slovi po vsem Ruskem. Najboljše brisače frotirke prihajajo iz te tovarne. Mesto je veliko in tudi čedno. Od Volge skozi sredo mesta vodi jako širok bulvar z dvojnimi lipovimi drevoredi po obeh straneh. Okrepčali smo se v novem hotelu Bristol, ki je lepa moderna stavba, v notranjščini pa tako elegantna, da ga prav lahko primerjam s hotelom Bristol na Dunaju.

Ko smo se vračali po bulvarju, je bil ravno promenadni čas o mraku in elegantne dame, veliko oficirjev in druge gospode se je sprehajalo po njem. Ivan Fomič je imel turistovsko obleko in ljudje so ga imeli za potapljača, ki je imel prav takrat dospeti.

Od Jaroslavla smo se dalje vozili mimo kakor vas velikega monastirja Babai, ki je znan radi gostoljubnosti menihov. Naš sopotnik Sitov je pravil, da vsakega pogostijo, ki pride ter ga potem odpustijo. Če pride pa ženska v moški obleki v samostan, jo pa kar cel teden pogoščajo. No, recimo, da je to samo govorica.

Bilo je še po noči vedno toliko zanimivega in novega videti, da smo se šele okrog ene ure spravili spat. Ob šesti zjutraj sem bil že spet pokoncu in videl skozi okno, da se parnik ustavlja pri večjem mestu. Bila je Kostroma, z velikim monastirjem in spomenikom Sušanina. V tem monastirju je za časa bojev med Rusi in Poljaki živel carevič Dimitrij. Poljaki so ga hoteli zajeti in zato najeli kmeta Sušanina, da jim pokaže pot do samostana. Ta je naglo sporočil v monastir njih namero in Poljake zavodil v napačno smer. Ko so to Poljaki spoznali, so Sušanina ubili. To dogodbico omenjam radi tega, ker sem tudi v Peterburgu videl pred Marijnim glediščem velik Sušaninov spomenik in ker je slavni ruski komponist Glinka zložil opero »Žizn za cara«, življenje za carja, ki opisuje junaški čin kmeta Sušanina.

Premalo prostora mi je na razpolago, da bi mogel opisati kraje, mimo katerih smo se vozili in o katerih je ljubeznjivi Sitov veliko vedel povedati. Vedno smo tekli, kadar je parnik pristal, k onemu kraju ter s krova gledali odhajajoče in prihajajoče potnike, vkrcavanje in izkrcavanje blaga ter ljudi, ki so ob pristanu stali. Večkrat je prišel na pristan slepec z rusko harmoniko ter igral in pel zraven otožne ruske pesmi. Rusi so ga zamaknjeno poslušali in dobival je dosti darov. Sicer smo pa na parniku samem imeli polno zanimivosti. Ogledali smo si potnike v tretjem in četrtem razredu pod nami in tu opazovali priprostega ruskega človeka v njegovi skromnosti. Vsak je imel samovar s seboj in si varil čaj, ker mu je bila parniška hrana predraga. Brez čaja si ni mogoče misliti Rusa. A to ni tak čaj, ki ga mi pijemo. Prav nedolžna voda je, navadno še brez sladkorja. Kdor po Ruvadi in tudi mi nismo mogli biti brez skem potuje, se ga pa prav tako prinjega.

IV.Uredi

Neko jutro se zbudim. Bilo je vse tako tiho in mirno. Parnik je stal. Pogledam skozi okno in ugledam da smo v pristanu velikega mesta z velikimi hišami in palačami. Nad mestom se dviguje hrib in na njem trdnjava. Bili smo v Nižnem Novgorodu, sedežu svetovnoznane jarmarke.

Ker sem vedel, da prestopimo tukaj na drug parnik – »Sergij Witte« je namreč promeniral le med Ribinskom in Nižnem Novgorodom – sem poklical prijatelje.

Našo prtljago so skoro spravili na drug, še veliko večji in elegantnejši parnik »Velika knežna Olga Nikolajevna«, ki pluje do Astrahana in nazaj. Ker je šele opoldne odhajala, smo imeli celo dopoldne časa za ogled mesta.

Nižni Novgorod je mesto s 70.000 prebivalci, ki naraste ob času jarmarke na 100.000 duš. Del mesta leži na bregu Volge in Oke, ki se tukaj izliva v Volgo, in se imenuje Nižni, Novgorod pa leži na griču nad bregom in je zvezan z Nižnim po cestah kakor tudi po dveh dvigalih (elevatorjih) na vodo kakor n. pr. žične železnice v Gradcu in Zagrebu.

Ogledali smo si najprej Nižni in potem nas je elevator dvignil v gornje mesto, kjer so po večini javna poslopja in stara trdnjava, kjer stanuje guverner in vojaki. Na dvorišču pred gubernijskim stanovanjem so postavljeni stari topovi. V nekem nasadu sem videl lep spomenik carja Aleksandra Osvoboditelja.

Potem smo se peljali na jarmarko, ki tvori mesto popolnoma zase, a je bilo v tem času mrtvo. Jarmarka je zidana v četverokotih in se posamezne ulice stikajo v pravih kotih. Cela jarmarka je takšna, kakor tri četrtine Ljubljane ter jo veže z Nižnim Novgorodom velikanski, skoro kilometer dolg most čez Oko. Na jarmarki so poslopja, prirejena za prodajalne, poleg teh pa tudi lepe pravoslavne cerkve, tatarske medžije, židovska sinagoga, kitajski in japonski paviljoni, dalje hoteli, gledališča, tingeltangelni, hipodrom, traktirji (navadne gostilne) itd.

In zdaj si predstavljamo, da leži celo to mesto deset mesecev v letu mrtvo. Jarmarka traja namreč le dva meseca tj. po pravoslavnem koledarju od 15. julija do 15. septembra ali po našem od 28. julija do 28. septembra. Ob tem času jarmarka ni bila še odprta, zato smo našli od kraja do konca vse zaprto brez ljudi, le tupatam kak stražnik. Zdelo se nam je kakor bi prišli v pravljično zakleto mesto, ki je je zlobna čarovnica proklela. Niti misliti si nismo mogli, da postane to mesto ono mravljišče, ki smo je videli ob povratku.

Mestno zastopstvo namreč strogo prepoveduje stanovati, kadar ni jarmarke, v mestu ali celo imeti odprte prodajalne. Po eni strani hoče s to prepovedjo varovati trgovce v mestu samem, po drugi strani pa obvarovati jarmarki značaj svetovnega semnja, ki bi se izgubil, ako bi semenj trajal celo leto.

V Nižnem smo dobili tudi prvo pošto iz domovine in domače časopise. Kakšen vžitek je bil to, si je lahko misliti.

Da je življenje na Volgi pri Nižnem še veliko živahnejše, na prometu bogatejše kakor v Ribinsku, je umevno. Volga je vsled pritoka Oke postala še večja, zato pa prihajajo s Kaspiškega morja do sem največji parniki. To smo tudi videli, ko smo prišli na »Veliko knežno Olgo Nikolajevno«. Ta parnik je bil veliko večji in tudi elegantnejši od »Sergija Witte«. Kajute prvega razreda so bile vse oddane in v salonu se je zbirala velika elegantna družba. Dame so trikrat na dan premenile toalete in prihajale so k obedu kakor tudi gospodje v salonskih toaletah.

Naši družbi je manjkalo gospoda Sitova, ki je ostal v Nižnem. Bila sta pa še gospa z gimnazijcem, ki sta se največ nas držala. Tako prijetno in nemoteno se sicer nismo več imeli, toda nam ni bilo do družbe, zadostovali smo samim sebi oziroma smo imeli največji vžitek na lepi pokrajini.

Volga je bila odtu naprej veliko širja in njena bregova čimdalje mikavnejša. Levi breg ali desna stran v smeri naše vožnje je bil zelo visok, a je spričo svojega zelenja napravljal najlepši vtisk na oko. Videl sem celo uro na daljavo zelenje, sempatja podprto s palicami in rastoče iz obdelane zemlje. Na prvi pogled se mi je zdelo, da so to vinogradi, a zdelo se mi je vendarle čudno, da bi tako na severu raslo vino. Franc Ospič mi je pojasnil, da so to same nizke jablane s plemenitimi jabolki. Jablane so nizke kakor grm, toda negujejo in okopavajo jih, kakor pri nas vinograde in od njih dobivajo najboljša ruska jabolka, ki gredo vsako posebej zavito kakor oranže v Moskvo, Peterburg in drugam na sever.

Pokrajina je postala rodovitnejša, lepša in veličastnejša. Videli smo že resnične gozdove, hribe in lepo obdelana polja. Značaj okolice je bil čimdalje podobnejši našim krajem. Tudi vasice in mesta so vsa v zelenju in obsenčena od visokih dreves poviševala vtisk lepe okolice.

Peljali smo se mimo Makareva z velikim monastirjem. Tukaj je bil početek svetovne jarmarke, ki so jo imeli menihi v rokah, a se je pred davnim časom preložila v Nižni Novgorod. Na Volgi sami je bilo vse živo. Parniki s potniki, kakor tudi velikanske barže, ki so vlekle blago na jarmarko, so nas neprestano srečavale. Potnikov je bilo na vseh parnikih polno, a so bili po večini orientalski obrazi Tatarjev in Perzijcev, ki so se peljali na jarmarko.

Srečali smo tudi čudovit parnik. Že oddaleč sem ga zapazil, ko je plul proti nam. Nenavadno veliko potnikov je bilo na njem tako v zgornjem delu boljših razredov, kakor v spodnjem. Bil je tudi ves v zastavah od vrha do tal. Ko smo prišli bližje, smo slišali huronsko vpitje na njem. Otroci z zastavicami v rokah so kakor blazni dirjali, okrog parnika po zgornjem krovu ter kričali kakor obsedeni. Potniki, skoro docela kmetje in kmetice, so tudi kričali ter nam mahali ali pravzaprav žugali z rokami. Parnik je šel v preveliki razdalji mimo nas, da bi mogli podrobnosti razločiti.

»Kaj je to?« vprašam Franca Ospiča.

Ta nekoliko pomisli, potem pravi: »To ne more nihče drugi biti, kakor nori pop Iliodor s svojo faro.«

Tudi kapitan, ki smo ga šli vprašat, je to potrdil in rekel, da se pelje Iliodor iz Caricina s celo faro na božjo pot, najprej s parnikom do Nižnega in potem z železnico do Sarova na grob nekega svetega puščavnika. Čital sem že poprej o norem popu Iliodoru in bil sem tu priča ene njegovih norosti.

Iliodor je na Ruskem eden najhujših reakcionarcev in preklinja vse, karkoli le diši po moderni preustrojitvi ruske države. Ruski vladi da mnogo opravka in že večkrat ga je hotela pregnati, ker je še nji veliko prereakcionaren. Toda pop ima ravnotako nore somišljenike in ko ga je hotela vlada pregnati iz Caricina, se je s svojimi farani zaprl v cerkev in vsi so izjavili, da ne bodo ne jedli, ne pili, ampak lakote umrli, če jim preženejo Iliodora. Značilno za norega meniha je, da je ob smrti Leva Tolstoja, čital mašo v zahvalo, da je »stara svinja crknila«.

In ko so se letos ob tragičnem koncu grofa Stolypina brale po celi Ruski maše zadušnice, se je Iliodor edini branil brati mašo in javno v cerkvi odobraval umor naprednega Stolypina rekši, da ga je kazen božja zadela, ker se je kolikor toliko vnemal za modernejšo preureditev ruskih razmer. Uverjen sem, da bomo še veliko slišali o tem fanatiku, ki ima pa prav tako fanatične privržence.

V svitu zahajajočega solnca se nam je prikazal naš cilj Vazilsursk, kjer smo ostavili Volgo. Mesto leži na obrunku precej visokega gozdnatega hriba in hiše so kakor v terasah postavljene med zelenje. Pri mestu se izliva na levem bregu reka Sura v Volgo. Po Suri smo se mislili peljati v notranjost dežele, če bomo dobili v Vazilsursku parnik »Čajko«, ki edini oskrbuje promet na Suri.

Franc Ospič je bil v skrbeh radi tega. Z daljnogledom je gledal v pristanišče in skoro veselo vzkliknil: »Živio, »Čajka« je tu!«

Ko je zavila »Olga Nikolajevna« k pristanu, smo se presrčno poslovili od ljubeznjivih sopotnikov iz Ribinska od gospe in mladega gimnazijca, ki se mi je tako priljubil na potu. Bog zna, se bomo še kdaj videli!

Vazilsursk je večji kraj in menda sedež zemstva, a mi smo ga imeli tekom pol ure dovolj. Zanemarjeno mesto je to, brez pravih ulic z napol podrtimi lesenimi bajtami. Umejem, da ne more biti povsod lepo, toda v takem pristaniškem, za trgovski promet precej važnem mestu bi se lahko malo bolje skrbelo za snago.

Šli smo zato raje takoj na »Čajko«, ki je imela drugo jutro odriniti. Ker je bila vročina zelo huda, smo si dali na krov postaviti mizo za večerjo. Prišel je k nam dober prijatelj Franca Ospiča, Semen Ivanovič, pravi tip Rusa, ki se nam je po povratku po Volgi v Vazilsursku zopet pridružil in nam v Nižnem s svojo soprogo ves čas delal družbo.

V nočnem hladu smo se prav dobro imeli in vino je razvezalo tudi sicer molčečemu Semenu Ivanoviču jezik. Z Ivanom Fomičem sva že tako po ruski tolkla, da se je ta čudil in ni verjel, da pred kratkim nisva še prav nič znala.

Kar ostrmel sem in bil skrajno presenečen, ko je Semen Ivanovič že v pozni notri dvignil kozarec in začel peti slovenski: »Kol'kor kapljic, tol'ko let, Bog nam daj na svet' živet'!«

Še v večjim navdušenjem smo trčili ž njim in radosten sem ga vprašal, kje se je naučil te pesmi.

»No, pri Francu Ospiču in njegovih ljudeh! Kako mi pa ugaja ta pesem!«

Da je bila ura že pozna, ko smo poiskali ležišča, se razume.

V.Uredi

Ko sem drago jutro prišel na krov, smo se že peljali po Suri, toda počasi kakor bi se komaj naprej pomikali. Voda je bila vsled suše nizka in parnik je proti reki vlekel za seboj še tri barže. Od časa do časa je bilo treba meriti vodo in to je storil brodar, ki je spredaj zatikal z monetonim glasom: štiri, pet, šest, podtobak!

Kadar je rekel »podtobak«, je palico odložil in parnik se je hitreje pomikal naprej. Podtobak pomeni do pasu, ker imajo Rusi za pasom tobak.

Vročina, ki je na Volgi nismo skoro nič čutili, je bila neznosna in zevali smo žeje. Pili smo pivo, toda bilo je pregorko, zato smo si z vinom, mešanim z mineralno vodo »Narzan«, tolažili žejo. Proti poldnevu nam naznani natakar, da je zmanjkalo vina. Spogledali smo se in potem vsi skupaj prasnili v gromovit krohot.

»Kranjci so na barki!« se je modro oglasil Ivan Fomič. Natakar nas je potolažil, da se skoro ustavimo v Jadrinu in tam bo spopolnil zalogo vina.

Tako je ta vožnja mesto pet ur trajala cel dan. Če bi ne bilo tako vroče, bi bilo prav prijetno, ker je bila okolica zanimiva. Imela je značaj naše Gorenjske, kajti dvigali so se za bregom precej visoki hribje in velikanski hrastovi gozdi so zapirali razgled proti vzhodu.

Vasi se je bolj malo videlo ob bregu. Izmed večjih krajev smo videli v daljavi le velik monastir, ki ga je Franc Ospič označil za čeremiskega. Prišli smo namreč že v kraje, kjer stanujejo tatarski rodovi Čeremisi, Mordvini in Čuvaši. Poslednji so vsled ukaza carjevega postali pravoslavni, toda obdržali so svoj jezik in tudi še paganske navade, zlasti češčenje gotovih dreves. Franc Ospič je nam pravil, da je med drugimi drevesi kupil tudi stoletni, obsežni hrast, ki so ga Čuvaši po božje častili. Le–ti so ga prosili, naj ne poseka tega hrasta, ker bo imel nesrečo, ako to stori. Toda njegovi delavci Rusi in njih nadzorniki se niso zmenili za to babjeverstvo in so hrast posekali, toda padel je na delavca in ga ubil. Franc Ospič je dal potem ves les tega drevesa sežgati.

Čuvaši umajo še svojo narodno nošo in čudom smo gledali ob bregu Čuvaške v hlačah. Vse njih ženske nosijo namreč hlače.

Zemlja je tu rodovitna, kar smo opazili na lepem žitu, ki je raslo pri bregu in na lepih travnikih. Divjačine perutnine je v obilici. Cele jate divjih rac so preletavale preko reke in ob bregu so stale modre čaplje. Čudno se mi je tudi zdelo, da je bil ponekod breg ves luknjičast, kakor satovje čebel. Poučili so me, da stanujejo lastovke v teh luknjah. Drugod sem zopet videl v breg vkopano luknjo, iz katere se je kadilo. Franc Ospič mi je povedal, da stanuje v tej luknji rečni stražnik, ki je obenem ribič.

Na obronkih hribov sem oddaleč razločil neko znamenje v podobi križa. Rusi postavljajo pa velikanska znamenja, sem si rekel in opozoril Franca Ospiča na to.

»To so mlini na veter,« mi je smehljaje rekel in ko smo prišli bližje, sem prvič v svojem življenju videl mlin na veter.

Proti večeru šele smo pristali k pristanišču v Kurmišu, toda precej daleč zunaj mesta. Na parnikov prihod je čakalo veliko ljudi in tudi izvoščeki, toda kakšni. Imeli so tarantase, vozove brez peres, na njih spleten koš brez vsakega sedala in notri nekaj slame. Zasedli smo jih in potem je šlo čez njive, travnike, jarke, grme, da sem odskakoval, kakor žoga. Priporočil sem svojo dušu Bogu in krepko stisnil usta, da mi ne uide ven, ter se udal divji vožnji. Toda spretni so ti vragi! Desetkrat sem mislil, da se zdajinzdaj zvrneva z Amalijo Osipovno, ki se je z menoj peljala, v jarek, toda vselej smo se se obdržali v ravnotežju. Peljali smo se skozi mesto Kurmiš, ki ga pa nisem mogel dosti ogledati, ker sem bolj gledal konja in izvoščeka, ki bi na Glavnem trgu skoro krave povozil, ki so tam ležale in prežvekovale. Iz mesta je šlo potem navzdol v istem diru brez zavore, čez most, napravljen iz šibkih desk, pa zopet čez polje, grme in jarke, skozi gozd in naenkrat smo se zopet našli na bregu Sure, toda veliko višje nego smo se izkrcali.

Sredi grmovja, kjer smo se ustavili, je rekla Amalija Osipovna: »Doma smo!«

Začuden sem jo pogledal, misleč si: saj nismo Indijanci, toda pokazala mi je z roko čez reko in ugledal sem na nasprotnem bregu sredi hrastovega gozda čedno enonadstropno vili podobno hišo ter poleg gospodarska poslopja. Zlezel sem s tarantasa oziroma iz koša in rekel sestrični: »Uščipni me, da bom vedel, da sem še živ.«

Bil sem še živ, toda kosti v meni so bile zdrobljene v najmanjše koščke; vsaj tako se mi je zdelo. Tudi Ivana Fomiča, ki je s pomočjo izvoščka že zlezel iz koša, sem videl, kako si je otipaval kosti svojega telesa v resnici se čudeč, da so še cele.

Na nasprotnem bregu so nas že opazili in prišli z dvemi čolni po nas in po prtljago. Neizmerno veselje je zavladalo po hiši in okolici, ko so po dolgem času zopet vzrli gospodarja in gospodinjo. Tudi mene je čakalo presenečenje. Našel sem tukaj že na vzhodnem koncu Rusije bratranca, ki ga še v svojem življenju nisem videl. Umevno je, da sva se drug drugega zelo razveselila. Pri njem je bil tudi nečak Franca Ospiča, Anton, mlad nadvse simpatičen mož v čigar družbi smo se par dni prav dobro imeli.

Da sva se z Ivanom Fomičem čutila v gostoljubni hiši Franca Ospiča, kakor doma, mi ni treba poudarjati. Franc Ospič je določil bivanje na njegovem domu za počitek od dolge vožnje po Ruskem. Te vožnje razen zadnje pol ure na tarantasu pa nismo prav nič čutili zato smo bivanje sredi ruske zemlje porabili, da se seznanimo z običaji in navadami prostega ljudstva. Tukaj šele sem dobil pravi vpogled v ruske razmere vsled pogovorov z ruskim kmetom in delavcem. Zanimal sem se za najmanjšo stvar in uredbo in popisal bi o tem lahko veliko, toda prostor mi je pretesno odmerjen. Niti nad vse zanimivega izleta v čuvaško vas Larkino ne morem opisati, storil bom pa to o drugi priliki. Nekaj doživljajev moram pa le še omeniti.

Moj bratranec je moral v Kurmiš po opravkih in s Fomičem sva se mu pridružila. Sedli smo na tarautas, ki je bil pa ves drugačen od prejšnje vožnje. Franc Ospič je nama še naročil, če bova v Kurmišu kaj kupovala, da greva k trgovcu Nenmarku, ki ima sploh vse, kar je mogoče v Kurmišu dobiti, toda »prosim Vaju za božjo voljo,« je rekel, »ne smejajta se nosovom starega ali mladega Neumarka, ker bi bil sicer razžaljen.«

»No, no, sva rekla, saj sva videla že marsikatere nosove, torej bova tudi pri Neumarkovih nosovih lahko ohranila resen obraz.«

Čez Suro je nas prepeljal brod in potem smo skoro bili v Kurmišu. Kurmiš je okrožno mesto, sedež zemstva, toda po večini z lesenimi, razpadlimi in slamo oziroma deščicami kritimi hišami. Najbolj sem se začudil, ko sem čital na vogalih: Kaditi prepovedano! Nasprotno je pa nekaj javnih poslopij jako lepih, najlepša gotovo ženska gimnazija in bolnica.

Meni je že zmanjkalo papiros, Ivanu Fomiču pa cigar, zato sva jo krenila k Neumarku. Bože moj, kakšen nos je imel mladi Neumark, ki je nama stregel! Predstavite si poldrug decimeter dolgo kumaro višnjevkaste ali pravzaprav mavrične barve sredi dolgega obraza in imeli boste nekak vtisk Neumarkovega nosu. S Fomičem se nisva upala drug drugega pogledati. Z robci sva si tiščala usta in gledajoč na pult naročevala svoje potrebščine. Jaz sem dobil papirose, Ivan Fomič pa ne cigar, ker je Neumark izjavil, da jih v Kurmišu sploh ni dobiti, ker jih nihče ne kadi. To je prav verjetno, ker Rusi kadijo le cigarete ali papirose, smotk pa ne. Kupila sva tudi nekaj razglednic ter plačala. V tem hipu je prišel iz ozadja star Neumark ter začel naju vljudno pozdravljati. O Bog, ta je imel šele nos! Še večjega in raznobarvnejšega nego sin, a tudi najinega premagovanja je bilo konec. Z robci na ustih sva kar zdirjala iz prodajalne in se zunaj postavila vsak na eno stran vhoda in potem je bruhnil iz naju smeh in krohot, da so nama solze zalile oči in so se ljudje ustavili na ulici, gledajoč najino preprešerno smejanje.

Spomnil sem se Hauffove pravljice o kalifu in njegovem vezirju, ki sta imela v kljune začarana nosova ter sta se priklanjala proti solnčnemu vzhodu: Mu –, Mu – kakor sta se nama priklanjala papa in sin Neumark. Ne, teh nosov ne bova kmalu pozabila!

Ko sva opravila na pošti in v lekarni, sva šla po stari kranjski navadi v traktir (gostilno). Pivo je bilo izvrstno in je stala steklenica, ki smo jo drugod povsod plačevali po 25 do 50 kopejk, le 8 kopejk. Šel sem iz gostilniške sobe in res staknil na dvorišču leseno, skoro novo stranišče, a na mojo žalost so bila vrata z žeblji zabita. Gostilničarja sem potem vprašal za vzrok in pravil je, da mora vsled odredbe sanitarne oblasti imeti stranišče, toda »kdo bo pa snažil vsak dan, je pristavil, zato sem ga pa zabil.«

Bili smo na obisku pri gozdarskem nadlogarju ali revizorju. Stanuje v gozdu v res krasni dači. Presenečeni smo bili od elegance njegovega stanovanja in sprejel nas je nad vse vljuden, fin gospod. Oprostil se je, da ima soprogo na letovišču, a je vseeno takoj žuborel in mrmral velik lep samovar pred nami na mizi. Ogledal sem se po sobi in videl na malih mizicah povsod le poljske knjige in krasne albume slik iz Sienkievičevih romanov »Z ognjem in mečem«, »Pan Volodijevski«, »Potop« itd.

Uvidel sem, da je revizor Poljak, kar je tudi takoj priznal, ko smo začeli pogovor, in bil ponosen na to. Takoj je napeljal pogovor na tužno Poljsko in spoznal sem v njem navdnšenega, v rodoljubju resnično v srcu trpečega Poljaka. Kakor mi niso avstrijski Poljaki zaradi svoje protislovanske politike simpatični, tako globoko sem čutil z revizorjem in z bedno rusko Poljsko, ki mora toliko trpeti od nasilnosti in preganjanju Rusov.

Vprašal sem ga, kako da tako daleč od domovine služi.

»To še vprašate,« mi je odgovoril, »vsak Poljak, ki stopi v državno službo, sme pričakovati, da ne bo nikoli nastavljen v domovini ampak tisoč in tisoč verst proč v najoddaljenejših in najslabših krajih. Niti par dni nisem mogel služiti v domovini ampak ves čas daleč proč, toda ljubezen do bedne, teptane Poljske mi ni ugasnila, še povečala se je in vsaj po časopisih sem v stiku z domovino. Žena mi je Poljakinja, otrok, sedemletni dečko, mora postati tudi navdušen rodoljub. Letos bo imel še domačo učiteljico Poljakinjo, prihodnje leto ga pa dam v Vilno v poljsko šolo. Ali veste, kolikokrat se je Poljska delila?«

»No, trikrat,« sem mu začuden odgovoril, da me to vpraša.

»Da, toda skoro bo zgodovina pisala, da se je Poljska štirikrat razdelila.«

In začel je nam ves žalosten, potrt in s solzami v očeh praviti takrat meni in javnosti sploh še ne znano dejstvo, ki je danes na dnevnem redu evropske politike: odtrganje pokrajin Holm in Lublin od ruske Poljske in priklopitev k ruskim gubernijam, torej izguba še onih malih pravic, ki jih imajo Poljaki pod Varšavskim guvernerjem. Zelo sem čuvstvoval z odkritim Poljakom in spoznal veliko krivico, ki jo delajo Rusi Poljakom, a vendar me je obšlo prepričanje, da Rusi kljub vsem nasilnostim ne bodo nikoli mogli zatreti Poljakov in njih gibanja, dokler bodo živeli taki resnični iskreni rodoljubi, kakor je ta celo v ruski državni službi stoječi revizor. In kako nam je bil hvaležen za naše simpatije njegovi nesrečni domovini, hvaležen, da se je mogel s sočustvujočim človekom pogovoriti o njemu najdražji stvari. Ni bilo drugače, pri prvem seznanju sva postala dobra prijatelja in ne bova se pozabila. Še pred par dnevi mi je Franc Ospič prinesel pismo od njega.

VI.Uredi

Težko smo se poslovili od Kurmiša, oziroma od doma Franca Ospča, kjer smo se tako dobro imeli in dodobra spoznali rusko življene. S solzami v očeh se je poslovil bratranec od mene, milo je gledal za nami in nas blagroval, da gremo v domovino, po kateri se mu je tako tožilo. Bog ve, kdaj jo bo videl!

Zdaj se pa nismo več peljali na tarantasu, ampak na čolnu priveslali do »Čajke«. Prišli smo že zvečer nanjo, ker je zjutraj zgodaj odhajala. Spremil nas je nečak Franca Ospiča, Anton, ki je hotel še kolikor mogoče dolgo uživati našo družbo. Večerjali smo najboljšo ribo ruskih vod, sterleta iz Sure, ki smo ga sami prinesli na parnik.

Ko sem se zjutraj obudil, je »Čajka« že daleč doli po Suri plavala in vožnja do Vazilsurska nam je prijetno in hitro pretekla, ker ni bilo tolike vročine. Tudi nazaj grede se je poznalo, da so bili Kranjci na barki.

Veliko veselje nas je navdalo, ko smo zavili v široko Volgo, polno življenja in prometa. Prestopili smo na velik parnik »Mihajl«, kjer smo le z veliko težavo dobi prostore, ker je bil parnik od vrha do tal zaseden s potniki in blagom. Vse je šlo na jarmarko v Nižni Novgorod, ki se je malo poprej otvorila. Da se ne ponavljam, omenjam le, da je bilo vse živo parnikov in zlati barž na Volgi, ves promet je težil proti jarmarki.

Naši sopotniki so bili po veliki večini tatarski trgovci s črnimi nizkimi čepicami alá burševski cerevis, ki so šli na jarmarko delat kupčije z zahodom. Imeli so tudi rodbine s seboj in sicer po večini po dve ženi, eno mlajšo in eno starejšo. Tatarke so odkritega obraza precej čedne zunanjosti. Na glavi imajo veliko ruto, ki je na prsih križem pripeta, in oblečene so v dolge ohlapne halje kakor ženske spalne obleke. Franc Ospič je dve leti živel med samimi Tatarji in je dobro poznal njih življenje in navade. Pravil nam je veliko o njih. Stanoval je pri Tatarju z dvema ženama, eno staro in eno mlajšo. Brigal se je Tatar le za poslednjo in staro popolnoma zanemarjal.

Zato se je stara žena britko pritoževala Francu Ospiču, da je mož ne pogleda, ampak samo mlado poljubuje.

To naravno lastnost vsakega moškega smo opazili tudi pri Tatarjih na parnikih. Starejša žena je navadno gledala skozi okno kabine na hodnik, dočim se je Tatar držal mlajše, se z njo sprehajal ali sedel pri mizi zunaj. Jaz pravim, da jim ni zameriti. Da so bili naši sopotniki Tatarji imoviti ljudje, se je videlo v tem, da so se vozili v prvem in drugem razredu.

Oteti ne smem pozabi, kako je Ivan Fomič preganjal starega Tatarja. Vreme je bilo jako lepo in krasno se je videlo, kako se solnčna progla nagiba proti zatonu.

»Ob solčnem zahodu bomo pa videli Tatarje moliti večerno molitev,« se je oglasil Fran Ospič med pogovorom.

»Kako pa to store?« je vprašal Ivan Fomič.

»Vsak ima svojo preprogo, na katero poklekne, oziroma sede na noge in potem se do tal priklanja solncu, ki zahaja,« mu je pojasnil Franc Ospič.

»O, to pa moram videti,« je rekel Fomič in naglo vstal od mize, kjer smo sedeli na sprednjem krovu. Tatarji so zginili s krova in Franc Ospič je omenil, da bodo najbrž v kajutah opravili svojo pobožnost.

Sami smo sedeli spredaj, ko se star Tatar prikaže okrog vogala s preprogo v roki. Mislil je tu opraviti svoje poklone, a se je najbrž nas ženiral, zato je šel okoli proti zadnjemu krovu.

»Tega moram pa videti,« je dejal Ivan Fomič in pohitel za njim. Meni ta mohamedanski običaj ni bil nov, ker sem v Bosni to lahko vsak dan opazoval, a vendar sem šel za njima. Stari Tatar je šel na zadnji krov in slučajno res ni bilo nikogar tu. Razprostrl je že preprogo na tla, a se poprej še nazaj ozrl in ugledal Ivana Fomiča. Pograbil je preprogo in šel po drugi strani zopet nazaj na sprednji krov. Ivan Fomič seveda za njim, jaz za obema, zadaj sta pa tudi že prihajala Franc Ospič in Amalija Osipovna.

Na sprednjem krovu je bilo prazno zdaj in Tatar se je zopet pripravil za poklone toda Ivan Fomič mu je bil za petami. Tatar je nekaj tiho zarobantil in naglo korakal v spodnji del parnika, Fomič pa za njim skoro v teku, ker mu je hotel Tatar uiti. Nisem ju več zasledoval, Fomič je prišel za nekaj časa nazaj in pripovedoval: »Po celem parniku spodaj in zgoraj sem ga podil, nazadnje mi je pa ušel na vrhni krov, kamor sta imela dostop le kapitan in njegov pobočnik. Tja nisem mogel za njim, kar mi je res žal!«

In tako si je Ivan Fomič na Ruskem nakopal na glavo greh, ker ni pustil človeka moliti.

Ves čas od Kurmiša in zdaj na »Mihajlu« se je peljal z nami dober znanec Franca Ospiča, lesni trgovec iz Kurmiša, Aleksej Vladimirovič, ki nam je veliko zanimivega pravil o krajih, mimo katerih smo se vozili. Šel je tudi na jarmarko v Nižni, kajti nobeno leto je ne zamudi, naj bi tudi ne imel nikakega opravila.

S Fomičem sva že prav dobro rezala ruski z njim in jako dobro smo se zabavali v njegovi družbi.

Zadnji večer je bil naše vožnje na Volgi. Drugo jutro zgodaj smo imeli priti v Nižni in tam izstopiti.

Žal nam je bilo vsem, da zapustimo Volgo; zlasti Ivan Fomič in jaz sva skoro žalostna tavala po parniku in tožila, da lepi časi tako hitro minevajo. Ako bi bilo mogoče, šla bi na Volgi noter do Astrahana ob Kaspiškem morju in nazaj.

Tako smo pa le še pozno v noč uživali čarobnost neprimerno krasne vožnje ter s krova opazovali tudi v nočnem času živahno življenje na Volgi. Kar zavidali smo potnike, ki smo jih srečavali na čarobno razsvetljenih parnikih, plavajočih proti jugu. Srečni!

Šele proti enajsti uri smo šli v salon večerjat in bila je ena ura že proč, ko smo šli spat. Pogovor se je po večini sukal o tem, kdaj pojdemo zopet na Volgo. Celo napitnice nanjo sta zagrešila ginjena Kranjca in tudi tihi Aleksej Vladimirovič se je oživil, da je postal malo glasnejši.

Ko smo hvalili rusko vino, se je oglasil: »Vidim, da je vam v čisli, toda Rudolf Jakolič ga ni navajen, Ivan Fomič ga bi pa lahko veliko prenesel.«

Zbudili smo se, ko je bil »Mihajl« že precej časa v Nižnem Novgorodu usidran. Poiskali smo si hotel, a le težko dobili prostora, ker se za časa jarmarkte prav težko najde prenočišče. Pa je tudi temu primerno drago. Stanovali smo v Nižnem – ne na jarmarki – in še tukaj plačali dnevno za sobo devet rubljev, to je okrog 22 kron. Koliko mora potem stati šele v hotelih na jarmarki.

Marsikomu se bo morda čudno zdelo, da rabim izraz jarmarka, ki je nemška beseda. Toda nekatere nemške besede so tako vdomačene pri Rusih, da sami lastnega izraza nimajo. Omenil sem že plackarto in vagsal (kolodvor), še bolj čudna je beseda »parikmaher« ali »parikmaheraja« za brivca, oziroma brivnico. Tej besedi sva se z Ivanom Fomičem najbolj smejala, ko sva jo videla po vseh oglih napisano. Na jarmarki smo videli v oddelku za zabave ruska keglišča z napisom: »Ruskaja kegelban«.

Prav tako je vkoreninjen izraz jarmarka za semnje ki dlje časa trajajo kokor 14 dni. Za manjše semnje imajo izraz bazar, s katerim se lažje sprijaznijo.

Za ogledovanje jarmarke smo imeli nekaj dni na razpolago, toda če bi hotel človek natančno pregledati ta svetovni semenj, bi moral biti več kot teden dni tukaj. Niti pojma se ne more imeti, kakšno vrvenje in življenje obstaja tukaj tekom dveh mesecev, ako si človek sam ne ogleda tega kaleidoskopa. Skušal sem že podati nekako sliko jarmarke drugod*) in kogar bolj zanima, naj prečita dotični opis. Tukaj se omejim le na kratke poteze.

Takoj zjutraj – vstali smo vedno zgodaj – je šla naša družba na jarmarke in se vračala šele po polnoči. Peljali smo se ali z izvosčekom, ali električno cestno železnico – prvo, ki so jo zgradili na Ruskem – ali pa s parnikom, ki oskrbuje vsake pol ure promet med Nižnim in jarmarko. Peš bi se prav težko prišlo čez velikanski most čez Oko, ker je promet neverjetno velik. Kaditi na jarmarki je strogo prepovedano in niti v vozu cestne železnice si nisem smel prižgati papiroske.

Poleg trgovcev iz cele Evrope in Azije je kajpada mnogo drugih ljudi, ki si ogledujejo jarmarko, po sebi umevno, tudi polno temnih eksistenc, ki si tukaj iščejo žrtve, ponajvečkrat z bogatim uspehom.

Za zabavo je obilo skrbljeno podnevu in ponoči. Variete–gledališča, cirkusi, vrtiljaki, kinematografi itd. polno zabavališč za bogate in revnejše. Neki večer smo šli z variete gledališče. Bilo je okrog devete ure zvečer, ko se šele pričenja ponočno življenje na jarmarki. Ko smo vstopili v veliko, lepo dvorano, je bila ta do polovice polna samih gospodov v frakih in skrajno elegantnih dam, kakor jih nisem videl ne v Peterburgu, ne v Moskvi, ne na Dunaju.

»No, prvi smo prišli danes,« se je oglasil Franc Ospič.

Ko sem ga začuden pogledal, kajti v dvorani navzoče družbe še nisem natančno premotril, mi je rekel: »Sami natakarji in artistinje!«

In res je bilo tako. Natakarjev je v vsakem boljšem lokalu na Ruskem toliko, da pride najmanj eden na eno mizo. Plačuje se dotičnemu, ki streže. Račun prinese spisan na krožniku za celo omizje. Napitnino jo treba dati le temu, toda deset odstotkov od zapitka. Za en del je to ugodnejše kakor pri nas, ko zahtevajo kar trije napitnino.

Glede artistinj v varietejih moram omeniti, da stoje pod nadzorstvenopolicijsko kontrolo kakor druge prostitutke. Iz celega sveta prihajajo prve kakor druge na jarmarko, kjer je denarja v izobilju. Rekli so mi, da jih je čez 20.000, kar je verjetno, ker se jih na jarmarki sreča povsod, kamor človek stopi in se jih tudi takoj spozna po vedenju in po naravnost eksotični eleganci. Prostitucija se na jarmarki javno in očitno šopiri in čudil sem se, da je temu tako. Kakor povsod, tolerira oblast tudi tukaj nenravnost, a na jarmarki v še večji meri z ozirom na ogromno število res bogatih ljudi, ki iščejo poleg dobička v trgovini tudi vsakovrstne zabave. »Nižegorodski Listok« z dne 21. julija (pravosl. koledar) ki ga je ta dan kupil Ivan Fomič, poroča med vestmi z jarmarke, da se je dan poprej dalo 500 knjižic. Toda dovolj o temni strani jarmarke.

VII.Uredi

Mislil sem, da je samo pri nas tako, da se tuje blago bolj obrajta kakor domače. Pa je pri Rusih še bolj v čisjih ta lastnost. Le en primer. Ivan Fomič je kupil neko galanterijsko stvar in prodajalka je predmet hvalila, češ, to je »zagranično« inozemsko blago. Fomič je jezno rekel: »Če nimate domačega ruskega izdelka, pa ne maram!« Prodajalka se je nasmehljala in rekla: »Lahko z mirno vestjo kupite to stvar, ker je domača. Jaz pa moram prodajati blago kot zagranično, sicer naši ljudje niti ne kupijo, ker imajo le tuji izdelki pri njih veljavo.«

Ogledovanje jarmarke v tako prijetni družbi je bilo nad vse zanimivo. Ves čas je hodil z nami tudi Semen Ivanovič s svojo soprogo, ki sem ga že omenil na »Čajki«. Težko smo se zadnji večer poslovili od ljubeznjivih Rusov, ki sta obljubila, da prideta enkrat na Kranjsko. Hudo se mi je tudi storilo, ko sem se poslednjikrat ozrl na široko Volgo, na in ob kateri sem doživel toliko novega, prijetnega. Zbogom, Volga, srečen bom, zelo srečen, če te bom mogel zopet kdaj videti. Za mnogo, mnogo ti mora biti hvaležen pisec teh vrst!

Železni konj nas je zopet nesel v črno noč proti Moskvi. Da moremo čim več videti, smo noči vedno porabili za vožnjo, kar nas pa ni popolnoma nič utrudilo.

V Moskvo smo dospeli zjutraj zgodaj in sklenili tri dni porabiti za ogledovanje. Da smo te dni dodobra izrabili, mi ni treba praviti, ker smo tudi noči na pomoč vzeli.

Lepa je Moskva in zanimiva, veliko bolj od Peterburga, ki ima le morje zase. Moskva tudi ne stoji na ravnem, ampak na nekakih gričkih, ki jih spričo množine hiš ni opaziti. Na najvišjem delu leži starodavni Kreml z zlatimi strehami svojih cerkev. Kremelj je največja znamenitost Moskve, ki smo si jo tudi najprej ogledali. Natančnejši popis si lahko pridržim, ker je bila Moskva in Kreml še največkrat predmet slovenskim potopisom z Ruskega.

Car puška, velikanski top s sto in sto drugimi, ležečimi na prostem, komu ne bi ostali v spominu! In car kolokol, ogromni zvon, ki se mu človek čudi, če je bilo sploh mogoče, da je ta zvon visel v kakem zvoniku in zvonil. Pravljični orjaki z Gulliverjevega potovanja so morda imeli take topove in zvonove, kajti mi smo pritlikavci proti topu in zvonu v carskem Kremlu, ki ne bi vedeli z njima kaj početi.

In carska palača, nova in stara, kjer je še Ivan Grozni caroval! Veličastnost sijaja ruskih vladarjev se nam vidi v njih. V starih saborih so grobnice davnih carjev in članov njih rodbin. Kažejo nam jih popje in čitamo napise na njih: Tu leži Ivan Grozni! Zona nas spreleti: kdaj je že to bilo, a vendar je še danes rusko ljudstvo, ta dobri narod, preveč zasužnjeno, v kulturi zaostalo, ker ga zadržujejo spone samodrštva.

In vendar stoji skoro nasproti grobnice Ivana Groznega najveličastnejši spomenik, ki sem ga sploh kdaj videl, spomenik carja Aleksandra II. Osvoboditelja. Zanj so nabirali po celi Rusiji pri najvišjih in najnižjih in umetno monumentno delo je izvršil slavni ruski kipar Rjepin. Kreml je sam na sebi ruska zgodovina in sredi njega ta spomenik naj bi bil znak moderne osvobojene Ruske? Morda so si tudi to mislili, ko so izbrali to mesto spomeniku carja Osvoboditelja, toda čas še ni tu in Rusija ima veliko norih Iliodorjev!

Ogledali smo si tudi druge znamenitosti, galerije slik in muzeje. Naj omenim samo, da mi je najbolj ugajala narodopisna zbirka v Rumjancevskem muzeju. Vsi narodi prostrane ruske države so zastopani tu notri v oblekah, stanovanjih, običajih in orodjih, ki jih rabijo. Poleg domačih rodov vidimo pa tudi vse slovanske narode. Mene je zanimal slovenski oddelek: Slovenec in Slovenka v narodni noši, ki mi pa nista preveč ugajala, ker jih nisem vedel v noben kot slovenske zemlje postaviti. Pač pa mi je zelo ugajala velika zbirka slovenskih pisanic najrazličnejših vrst, ki jih najbrž tudi kranjski muzej nima. Kdo jih je preskrbel Rumjancevskemu muzeju, bi prav rad vedel. Interesantna so tudi vsa orodja, ki jih rabijo pri nas kmetovalci in obrtniki, sicer v miniaturi izdelana, toda jako natančno in minuciozno. Obisk tega muzeja bi vsakemu Slovencu, ki pride v Moskvo, priporočal, in je v tem oziru narodopisni oddelek Slovencev prav dobro zastopan.

V neki galeriji slik sem videl veliko družbo Angležinj in Angležev, ki so se pa kakor čreda podili po dvoranah z Bädekerjem v roki, ne da bi se kje ustavili.

Povsod, bodisi v Kremlu ali v muzejih, smo srečavali ruske družbe izletnikov iz prostrane ruske države. Navadno so bili starejši dijaki in dijakinje pod vodstvom kakega profesorja, ki jim je razlagal, a ti so ga verno poslušali. Ruske šole nudijo v tem oziru neprimerno več kakor naše. To ni nič posebnega, da se izleti aražirajo v inozemstvo, da se na ta način širi obzorje dijakom. Lansko leto na pr. so bile štiri partije ruskih učiteljev in učiteljic pri nas v Ljubljani. Hodijo se po vsem svetu učit in izpopolnjevat svojo izobrazbo. In pri nas? Na Šmarno goro, na Bled ali Bohinj, v Trst je pa že predaleč!

Tudi zabavam se v Moskvi nismo izognili. Skrbljeno je zanje v prav obili meri kakor v vsakem velikem mestu, v Rusiji pa še posebno.

Značilno za ruske trgovce in obrtnike je to, da skušajo po židovskem načinu, če le morejo, opehariti odjemalca, zato se je treba za vsako stvar pogajati in polovico obljubiti. Človek se tudi tega navadi in prička s prodajalcem. Celo z izvoščeki se je treba poprej pogoditi za ceno.

Z Ivanom Fomičem sva se prav dolgo zamudila v nekem vrtnem gledališču. V katerem koncu Moskve sva in kako daleč je do najinega hotela, nisva vedela, zato sva hotela vzeti izvoščeka, ki jih je cela vrsta stala pred vhodom. Vprašala sva prvega, za koliko naju pelje do hotela. Dva rublja, je bil odgovor. Niti pogledala ga nisva in šla dalje. En rubelj, se oglasi drugi; midva pa le naprej. Osemdeset kopejk, sedemdeset in zadnji pravi: petdeset. Tega sva tudi vzela, a vozil naju je jako dolgo, da se je nama že smilil in mu je Ivan Fomič po prvi pol uri sam primaknil za vsako četrt ure po deset kopejk, ki jih je tudi zaslužil. Celo knjige nimajo stalne cene in smo dobili ilustrirano izdajo Tolstojevega životopisa za 40 kopejk, prodajalec je pa zahteval en rabelj.

Na moskovskem kolodvoru smo se poslovili od Franca Ospiča, ki so ga opravila klicala v Peterburg, dočim se je Amalija Osipovna vrnila z nama v Ljubljano. Čeprav je bila ločitev le za malo časa, vendar nam je bilo vsem hudo. Ves čas potovanja smo bili skupaj kakor ena rodbina in Franc Ospič je bil naš vodnik ter skrbel za našo udobnost. Potovati v prijetni družbi, je šele užitek, ki ga ima človek na potovanju, zato smo tudi tako težko pustili Franca Ospiča iz naše srede.

Vožnja iz Moskve proti meji je veliko prijetnejša nego poti Peterburgu. Pokrajina je sicer ravna, toda zemlja obdelana in bolj obljudena in najde oko vedno dovolj zanimivosti. Jako veliko smo videli ob progi žerjavov, ki so se ponosno sprehajali ob vodi, kakor tudi drugih divjih ptic. Zato nam je pa vožnja prijetnejše potekla nego proti Peterburgu. S prihodom na avstrijsko mejo se je pa tudi udobnost železniške vožnje nehala. Dospeli smo zvečer na mejo in presedli v Granici v avstrijski vlak. K sreči smo dobili za Amalijo Osipovno še prostor v spalnem vozu, toda nama s Fomičem sta celo dolgo noč delala družbo star poljski Žid in njegova žena, ki sta se sicer cedila vljudnosti, toda bila najini udobnosti v veliko napotje.

Na Dunaju smo se razšli po opravkih in si dali sestanek v kavarni, ki že tri leta več ne obstoji in na dotičnem trgu ni nihče vedel za njo. Kljub temu smo se zopet našli in skupaj oddrdrali v domovino, v naročje svojih dragih.

Za sklep cenjenim čitateljicam in čitateljem tega spisa: Mesto drugam, pojdite na Volgo! Ivan Fomič pravi: »Celo Evropo sem prebredel, a niti primeroma nisem našel drugod tega, kar nudi Volga. Še pojdem nanjo, in prav do izliva!«