Na Vrhovih.
P. Perko
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (69. zvezek), 1915, 67–89
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. dno

Sestrična Cila ji je pisala:

»Kmalu se odloči in pridi! Saj veš kako je. Od nekdaj sva bili najboljši prijateljici; odkar sva se ločili, te vedno pogrešam. Ničesar mi ne manjka in zadovoljna sem popolnoma; vendar mi zlasti sedaj, ko Antona ni doma, večkrat uidejo misli na Dolenjsko. In tedaj izmed vseh prijateljic pogrešam najbolj Tebe, draga Franica. Ko bi imela Tebe tukaj na Vrhovih, potem se mi zdi, da bi na svetu ne bilo srečnejšega človeka. Odloči se torej in pridi! Videla bodeš, da na Vrhovih ni dolgčas, kakor si morda domišljuješ. Tu je kraj tako solnčen in tako prijeten, da kar poznam dolenjske strani, ne najdem nobenega kraja, ki bi bil za moje oči lepši in prijetnejši. Poizkusi vsaj za eno leto. Ako ti ne bo všeč, saj ti ostane pot še vedno prosta in odprta ...«

Franica je sodila, da govori iz Cilinega pisma pač bolj ljubezen do Antona, kot do tistih gorenjskih Vrhov. Mož Anton je baje ves navdušen za svoje vrhovske hribe, in tako je nehote vcepil Cili v srce nekaj, kar bi imelo biti ljubezen do kraja, kar pa v resnici ni drugega, kot ljubezen do Antona. Saj je Anton prva in zadnja misel Cilina. V vsakem pismu ga omenja vsaj na vsako drugo vrsto. — Prav za prav: srečna Cila! Ampak za na Vrhove se Franica vendarle dolgo ni mogla odločiti.

No, naposled je Franico premagalo, in sklenila je, da pojde. Pojde; malo iz radovednosti, da vidi od blizu tisti gorenjski raj in tisto zakonsko srečo gori na Vrhovih, malo pa — no, zato da na lepši način pride z doma, kjer je bratu Martinu itak v napotje. Brat Martin bi se rad ženil na dom — pa naj se! Ona gre. In če se ji posreči pozneje kedaj priti v Ljubljano, med ljudi, da se kakor Cila, izolika med svetom — tem bolje! Saj to je bila že zdavnaj srčna, a skrivna želja Franičina.

Še nekaj dni torej — in tista podstrešna sobica na Vrhovih, ki jo Cila tako hvali, kako je lična in prijazna, bo takorekoč Franičina last. In Franica bo prosta in samostojna kakor še nikdar v življenju!

Lansko leto — tega še ni leto dni — je bil kupil Anton posestvo na Vrhovih. Bilo je posestvo za dobro četrtino zemlje, a baje silno zanemarjeno in dognano. Prejšnji lastnik se je bil preselil z vso družino v Ameriko; zato je Anton dobil posestvo dokaj po ceni. Toda kaj ga bo stala zidava in poprava! Zidava in poprava visoko v gorah, kjer je človek navezan le nase, in kamor le s težavo dobi vse potrebno iz doline ... To stane! Pa Anton ima pogum kot nihče drugi. Cila vé v vsakem pismu povedati o njegovih načrtih, in niti najmanj ne dvomi, da jih Anton ne bi izpeljal. Spomladi se misli lotiti dela, za sedaj je popravil le zgornjo hišo in pa pozidal podstrešno sobico. —

»Ako se odločiš in prideš, vedi da ne bodeš za deklo, ampak meni bodeš za tovarišico in prijateljico. Zato Te vabim. V teku drugega tedna ima priti Anton od orožnih vaj; kako bi ga veselilo, ako Te tedaj že dobi na Vrhovih ...«

Franica se je torej odločila, da pojde.

Ko je bila naročena pri šivilji obleka in pri mizarju kovčeg: tedaj je bilo kot bi udaril na zvon in vsa fara je vedela, da Franica odhaja na Gorenjsko. Kako so se ljudje čudili!

»Pa res pojdeš?« so popraševali.

»I, res,« je odgovarjala Franica. Kakor da bi bilo to kaj posebnega, ako gre.

»Pa služit —?«

»Kaj služit! To se ne pravi služiti, ako bom imela svojo sobico in bom pri Cili kakor domača.«

»Ampak kraj je baje v hribih —.«

»Kaj zato, če je v hribih. Cila piše, da je kraj zelo lep in sosedje zelo dobri ... Sicer pa, ako mi ne bo všeč, saj lahko premenim, Cila me ne bo zadrževala.«

Ali so ljudje sitni in radovedni! Takale priprosta novica, in vsa fara mora biti na nogah! Pa to vedno izpraševanje! Ah, da bi mogla že biti zdoma, proč od teh ljudi!

O Antonu so vedeli ljudje, da je iz Amerike prinesel ogromno denarja ter da je bil potem vojak in da sta se v Ljubljani seznanila s Cilo. Poroka se je vršila v Ljubljani čisto tiho. Kmalu po poroki sta prišla Cila in Anton, da obiščeta dolenjske kraje. Cila je bila tedaj dokaj gosposka, Anton pa zal in postaven človek. Potem, ko sta odšla na Gorenjsko, so jih ljudje zopet pozabili. Morda bi jih nihče več ne bil jemal v misel, da se ni kar naenkrat razvedelo, da Franica gre za njima. Pa Franica — ki ji treba ni po svetu, ker je iz bogate hiše in ker jo je Zajčev Mohor že dvakrat prašal, ako ga vzame ...

Ah, ti ljudje!

Tisto nedeljo, ko je imela drugi dan oditi, je šla Franica na hrib za vasjo; ker od tam se je najlepše videlo v gorenjske hribe. Pot je peljala skozi šumo in proti vrhu prešla na malo senožet, odkoder je bil odprt pogled na vse strani. Pred njo je ležala domača vas in okrog nje gozdi, tratine, pota in steze, ki so se delile in cepile ter hitele na vse strani po ravnini. Na drugo stran proti Gorenjskemu pa je popoldansko solnce žarilo gorske grebene, izmed katerih so se nekateri stekali v skalnate špice in čeri. Tam nekje je torej imela biti gorska vasica Vrhovi ...

Milo se ji je storilo pri srcu. Tu okrog ravnina, posejana s trato in zelenjem; tam gori morda mrzel zrak, samota, dolg čas, puščoba ... Nekaj kakor domotožje se ji je napovedovalo že vnaprej. Prišla ji je misel, da bi se v zadnjem trenotku skesala in ostala. Toda —.

»Franica, ne zameri —«

Obrnila se je. Človeškega glasu tu v samoti ni pričakovala. A glej, bil je Mohor, ki je nenadoma stopil pred njo.

»Ni mi dalo ostati doma ... Bil sem pri vas in so mi rekli, da si šla nekam proti hribu. In jaz sem rekel: gotovo je šla gledat v gorenjske kraje. In sem šel, da še enkrat govorim s teboj ... Franica, ali res odhajaš?«

Okrog ustnic mu je trepetalo. Oko mu je nemirno lovilo njen pogled. Ni vedel, ali je storil prav ali ne ... Ali mu bo zamerila ali ne ...

»Franica, jeli da ni res, in da ne pojdeš.«

V Franičini duši je vstal odpor. S kako pravico sprašuje in ji brani? Ali mu je mar dala besedo?

»Jutri odidem,« je rekla odločno, »in danes je zadnji dan.«

»Zadnji dan ... In jaz sem mislil — saj veš ...«

Kako je bil vendar boječ in neokreten! Kako mu je na vsem vedenju ležalo nekaj težkega! Ta postava, močna sicer in visoka, se je sklanjala pod neko notranjo pezo ... In kriva temu je bila menda ona ...

Kakor zavest lastne krivde ji je šlo preko srca. Fant se ji je zasmilil.

»Vem, kaj misliš — toda pozabi na to. Obetati ne morem ničesar. Morda pozneje, ako kedaj pridem domov ... Toda težko! — In saj je drugih mnogo, ki bi rade prišle v vašo hišo in sem jim na poti ... Ostani zdrav in pojdiva vsak svojo pot.«

Podala mu je roko in odhitela po stezi. Mohor je bil zapazil solzo v njenem očesu. In ona — zdelo se ji je — jo je zapazila v njegovem ... Pa kaj to! To je ob slovesu itak navada.

»Franica!« je zaklical za njo, ko je bila pod bregom, »bodi srečna po svetu! A jaz bom ob nedeljah hodil sem gor in bom gledal proti gorenjski strani ...«

Zadnje besede so se izgubile v daljavi in le slab odmev od nasprotnega hriba jim je bil odgovor.

»Pošten je in dober,« je pomislila, »gotovo je najboljši izmed vseh, kar jih je tu okrog. Ampak ta okornost in zadrega ... Ej, po svetu so ljudje vse bolj deželski in olikani. — Prav je, da grem!«

Moj Bog, ta dolga vožnja od doma pa do Vrhov! Ali ni bilo na tej poti, kot da se je vse zavezalo zoper njo, kot bi ji hotelo očitati: kam greš in čemu greš?

Že od doma ni mogla o pravem času. Mizar Česen je za gotovo obetal, da ji napravi kovčeg o pravem času. Bo napravil, seveda! Zadnji večer — kovčega še ni bilo od nikoder. Drugi dan — nič! Martin se je pripravljal, da napreže, pa Česna še od nikoder. Ah, kako jo je jezilo! Zadnji trenotek, ko je bilo treba oditi, je prišel otrok in naznanil: »Čez eno uro bo kovčeg gotov; naj bi počakali.« Seveda! Martine, poženi! In šlo je proti kolodvoru.

Na vozu poleg nje je sedela sestra Marica. Napol otrok še, a ta otrok je kazal v očeh tako resno žalost ... Ali ji ne očita celo otrok, da gre, ko bi prav za prav treba ne bilo? Na kolodvoru ob slovesu pa seje Marica krčevito oklene okrog vratu in zaihti, da se ljudje ozirajo:

»Franica, zakaj greš?!«

Pa stopi Martin, neroden in trd, in jo vleče proč, češ:

»Ne nori! Ali ne vidiš, da se ljudje ozirajo?«

Seveda! Martin! Mislil si je najbrž: »Naj gre! Tem bolj gotovo bodo doma prepisali meni!« No, kdo bi ga ne poznal, kako komaj čaka na hišo in posestvo!

Cila ji je bila pisala določno, kedaj odhaja vlak, iz Ljubljane. Na postaji D. jo bo čakala z voznikom; naj nikar ne zamudi. A kaj, ko je bila založila pismo med druge papirje, ki naj pridejo v kovčeg; nespamet pa — kdo se bo spominjal ure in minute. No — v Ljubljani je zamudila vlak!

Drugi vlak je odhajal šele po treh urah.

No, hvala Bogu, da jo je Cila vendarle čakala. To je bila vsaj ena tolažba na tem potu. Ob Cili ji je bilo lažje.

Pa saj ji ni bilo mogoče dopovedati vsega. Tako čudno težko vest je imela! In tako zmedenih misli je bila! S pravim namenom ni šla od doma: to si je očitala ... Kaj poreče Cila, ko ji to pove!

Kako je bila Cila resna in modra. Nekam postarala se je bila in beseda ji je zvenela mehko in milo, kot da govori mati otroku ...

»Nič ne maraj! Ko se privadiš Vrhov in se ozreš proti Ljubljani in dolenjski strani, potem stavim da boš rekla: Najlepše je še na Vrhovih ...« — tako jo je tolažila.

Seveda. Cila je govorila po svoje. Ampak Franičino srce je bilo še tako mlado in željno sveta in življenja ...

In potem je šlo z voznikom po dolgi, dolgi cesti, ki se je vlekla kakor v večnost. Cesta pelje do vznožja Vrhov; a do Vrhov je potem še celo uro!

»Noč bo, ko pridemo do vznožja,« je menila Cila.

»Noč?« se je začudila Franica. »In potem pojdeve še celo uro? In po samoti?«

»Po samoti,« se je oglasil voznik. Bil je mal, širokopleč, in kadar je govoril, je strepal z očmi. Brala mu je z obraza, kot da jima privošči dolgo in samotno pot ...

»Po samoti« — je godrnjal — »in paziti je treba, da ne zaideta. Pota po hosti gredo navskriž in luna je nocoj pozna ... Tam pri križu zavijta na levo. Pri križu — Cila, ti veš — pri tistem, kjer se je lansko leto ubil Andrejec ...«

»Ubil?« se je izvilo Franici.

Cilin obraz je ostal miren in hladan, kot da je preslišala voznikovo opombo.

Voznik se je obrnil napol:

»Ubil, ubil! Kaj hočemo? Vozil je hlode, in vrh brega se mu je strlo kolo. Zadnji konec voza se je nagnil, in veriga, ki je vezala hlode, je bila preslaba ... Ali pa se je odpela po nesreči ... Kaj hočemo! Hlodi so ga podsuli.«

Franico je streslo, da je nehote vzkliknila. A voznik je hladnokrvno pomežiknil z očmi in se okrenil nazaj, kot da ni povedal nič nenavadnega ...

Po dolini so prižigali luči, ko so vstavili pod goro. S Cilo sta hiteli, da čimpreje dospeta iz gozdov do presek, ki so kakor svitlejše lise ležale po rebru in prešle proti vrhu v planoto in senožet.

»Ko prideva do onih presek — ali vidiš, Franica?«

»Vidim.«

»Ko prideva do presek, potem se bova ozrli naravnost doli po polju in vso Ljubljano boš videla v električnih lučeh. To je nekaj lepega, Franica! Anton pravi, da so Vrhovi vredni dvakrat toliko zaradi razgleda na Ljubljano in ljubljansko polje.«

In res, ko sta dospeli do prvega ovinka, tedaj je zamigljalo pred njima kakor v zvezdah in zvezdicah.

»Ah, to je lepo!« je morala priznati Franica.

»Doma bodeva opazovali Ljubljano skozi okno tvoje sobice. Po noči jo bodeva videli v lučicah, po dnevi, zlasti po deževnih dneh, ko bo zrak čist, bova lahko šteli okna na ljubljanskem gradu.«

Za hip ji je prišlo v srce veselje in hvaležnost. Saj Vrhovi vendarle niso tako pusti in samotni ... In Cila je tako dobra in tako zadovoljna.

»Saj sem ti pravila, da se privadiš kraja,« je nadaljevala Cila. »Poglej, kako je lepa zvezdnata noč! Anton pravi, da tako mirnih in tihih noči ni na svetu, nego so na Vrhovih. Ali mar slišiš kak glas iz doline? Le šumenje grape pod hribom! Ko prideva na vrh, se niti to ne bo več slišalo. Vse tiho, kot da je ves svet izumrl ...«

Obstali sta in poslušali v noč. Res je šumela grapa in pa veter je gibal listje in veje ob bližnjem grmovju.

»Cila, jaz sem se tako čudila in tudi drugim ljudem se je čudno zdelo, da si se privadila tu na Vrhovih —.«

»Zakaj?« je prašala Cila in prost nasmeh ji je igral krog ustnic.

»Samota je, so rekli. Ljudi in sosedov ni. Predno prideš kam med svet, se moraš truditi po strmini gori in doli ...«

»Tudi samota ima svoje prijetnosti,« je trdila Cila. »Tudi sama sem iz početka mislila, da se bom težko privadila. A rečem ti —. No, pa saj bodeš sama izkusila. Stopiva naprej, Franica! Od juga vleče in vroče ti je.«

»Ne, Cila, postojva še. To je Ljubljana. Da. Kaj sem hotela reči? Cila, bila si v mestu, med ljudmi; videla si mnogo in se izučila vsega ... Povem ti Cila, zavoljo tebe sem šla na Vrhove, a imela sem tudi druge namene.«

Cila jo je pogledala začudeno.

»Da, hotela sem v svet, med ljudi, služit ali karkoli že ... A vem, da bi me ne bili pustili, ko bi bila rekla, da grem v mesto; zato sem obljubila, da pojdem k tebi. Od tebe pa bi šla v mesto, v Ljubljano, ali kamorkoli že. In tega nisem povedala doma ... Cila, ali ni to grdo in nehvaležno, da delam starišem za hrbtom?«

Cila ni rekla nič. Obraz ji je bil miren, le preko ustnic ji je zatrepetalo in preko obraza ji je šlo žalostno in trpko ... Naposled je rekla:

»Franica, svet ni tako lep, kot se tebi zdi. Lep je, ako ga gledaš od daleč; če ga pogledaš od blizu, ti pokaže drugo lice. Svet in pa življenje tam zunaj v svetu: kako je vse to po navadi male cene in pa od danes do jutri ...«

Franica je molčala. Ali je ni razumela, ali pa ji ni mogla pritrditi. In Cila jo je prijela za roko in jo peljala kakor otroka. Saj otročja se je zdela Franica sama sebi v tem trenotku.

»Cila, kje pa je križ rajnega Andrejca?«

»Sva že mimo,« se je nasmehnila Cila.

Bili sta na Vrhovih.


Tisto jutro se je zbudila nenavadno pozno. Skozi okno je že svetil dan v podstrešno sobico; tiči so že peli zunaj pod oknom. Vprašala se je, kje da je. Ah, da! Na Vrhovih!

Tu je torej njena podstrešna sobica; nizka sicer, a dosti prijazna. Eno okno je bilo obrnjeno proti solncu, drugo so zastirale veje, ki so molele do zida in ob vetru skoro tolkle na steklo. Ena stena, ki se je dvigala ob postelji, je bila z apnom pobeljena. Na drugi steni je visela srednje velika podoba Matere Božje. V kotu mala mizica, v ozadju vrata ...

Tukaj bo torej sedaj njen dom. Ah, ko bi se le privaditi mogla! Sama je čutila, da bi bila to njena sreča in njen mir. Bilo bi, kotstariši žele. Eno leto, dve leti tu na Vrhovih; medtem bi se doma oženil Martin na dom, ona pa bi se vrnila in vzela Mohorja ... Tako bi bilo ustreženo Martinu, ki želi biti gospodar na domu, in Mohorju, ki pa bo brez dvoma čakal še naprej.

Kdo ve, če tudi Cila ne ve za te načrte in če ji ne bo tudi ona prigovarjala, naj gre in naj ga vzame, češ: »Svet ni tako lep, kot se vidi!«

Toda Cila niti ne ve, kako si je Franica iz raznih knjig in povesti vstvarila svoj »svet« — tak svet, ki v njem baje vse vrvi in kipí samega veselja in življenja ... Koliko nedeljskih ur je presedela na hribu s knjigo v roki. In ko je nehala brati, so ji ušle misli preko hribov in dolin tja v »svet« — v mesto, med drugačne ljudi in drugačne navade ... In tako se ji je pristudil dom, kjer je dan enak dnevu, in so ljudje okorni in boječi ko Zajčev Mohor ...

Ampak Cila pravi: »Svet ni tako lep, kot se vidi!« — Seveda, ker Cila se je navzela Antonovih misli in se privadila Vrhov ...

Dan se je napovedoval vedno jasneje. Obrisi pohištva so stopali iz temine. Na peči je stal zveženj cvetlic v stekleni posodi, ki ga je bila povezala bržkone Cila njej v čast. Na stolu poleg postelje je ležala obleka, nekoliko zmečkana od včerajšnje vožnje. Na polici ob oknu skleda z vodo, brisača, milo — vse je bilo ločiti v jutranjem polmraku.

Čuj, ali se ne slišijo koraki spodaj v veži? Ali ni to glas Cilin, ki se z nekom pogovarja? Ah seveda, Cila je vstala. Tudi njej je čas!

Vstala je hitro ter se oblekla. Potem je stopila k oknu in pogledala v mlado jutro. Na vzhodu je delala zarja svitel pas. Obronki gora so imeli z zlatom obrobljene vrhove. Svež zrak je vel iz doline. Jutranje zvonenje se je oglašalo od cerkva in cerkvic, ki so bile natresene po vrhovih in obronkih ... Ah, prav za prav prijetno je na Vrhovih, le ko bi se mogla privaditi!

V oko se ji je prikradla solza in v tugi je stisnila spodnjo ustnico:

»Jaz nikdar ne bom srečna! Zato ne, ker z zvijačo hodim od doma in — in, ker svet ni tako lep kot se vidi!«

Prebudili so jo koraki po stopnicah. V sobo je stopila Cila, vesela in z nasmehom na ustih.

»Kako je Franica? Slabo si spala, vem. Prvič v tujem kraju — vem kako je to.«

»Ne, spala sem dobro,« se je branila Franica.

»Slišala sem, da hodiš,« je nadaljevala Cila »in prišla sem, da ti povem —. Glej Franica, Anton mi piše. Sosedova je prinesla pismo s pošte že sinoči; pa so bili odšli spat, predno sva prišli midve. Anton mi piše, da bo najhujše v kratkem končano. Veseli se, da bo zopet prost. In pa po tebi praša, če si že tukaj in kako ti je všeč. No, beri Franica, ali pa poslušaj da ti berem jaz.«

In Cila je stopila k oknu ter razgrnila pismo, ki je bilo pisano z lepo pisavo ter sestavljeno na dolgo in široko.

— Draga žena, najprej Te pozdravim čez hribe in doline in Ti naznanim ...

»Pa to te ne zanima. Začnem tam, kjer opisuje kraje, koder hodijo sedaj.«

— Prehodili smo Notranjsko, sedaj se bližamo dolenjski meji. V hribih med Notranjsko in Dolenjsko se bodo vršile sklepne vaje. Potem smo prosti. Vročina je neznosna in prah po cestah, da ga komaj požiramo. Usta so suha, jezik je kakor priraščen. Včasih se dela tema pred očmi. Jaz sem dovolj trdne narave in vendar mnogo trpim; kaj šele drugi! Moj tovariš Benkovič iz Znojil — krepak človek — je včeraj obnemogel poleg mene; danes se počuti boljše. Upam da prestanem tudi to. In potem smo doma. Doma! Biti zopet na svojem domu: kako sladka je ta misel!

Cila je prenehala, da si obriše dve solzi, ki sta se bili prikradli v oči ...

»No in tako piše naprej ... Glej, tu pravi, da naj dam posekati še dve smreki iz gozda ter naj jih sosed pelje na žago, ker lat za na streho bi vtegnilo primanjkovati ... Pa saj to te prav za prav ne zanima ... Glej Franica, tu piše zopet o tebi.

— Franici povej, da naj se lepo udomači pri nas. Na prvi pogled ji morda ne bo vse ugajalo; morebiti ji bo celo dolg čas na Vrhovih. Toda naj potrpi. Čez leto in dan se ji bodo Vrhovi priljubili, da jih zapustiti ne bo mogla.

»Čez leto in dan!« je vzdihnila Franica.

»O prej!« je povzela Cila. »V par dneh, Franica, boš domača pri nas. Ko Anton pride ... Poslušaj, kako misli Anton vse predelati in preurediti. Vedno si izmisli kaj novega, popolnejšega ...«

In Cila je bila vsa srečna, ko je brala o podrobnih načrtih, kako prezidati hišo, kako popraviti hlev, kako izboljšati njive itd.

Srečna Cila! Kako se je vživela v načrte Antonove! Razume vse in zna govoriti o vsem ... Veseli jo, kar njega veseli, in skrbi jo, kar njega skrbi ... Oh, ko bi mogel človek takole hipoma izpremeniti duha in misli!

»Franica, ti zdihuješ!« se je začudila Cila in se ozrla. »Ah seveda, jaz mislim le nase, a tebe ne zanima in dolg čas ti je ... Nič ne maraj! Pogum in glavo po konci! Ko Anton pride, tedaj se bo začelo na Vrhovih vse drugačno življenje ... Kaj praviš nato, Franica?«

»Pravim, da si ti srečna, Cila. A jaz ne bom srečna nikoli ...«

In sama ni vedela kako in zakaj: oklenila se je Cile in se zjokala. Obšlo jo je hipoma čudno domotožje, pomešano s hrepenenjem po sreči in zadovoljnosti ...

»Pojdive, Cila, na delo« je rekla čez nekaj časa in si obrisala solze. »Jaz se bom privadila vsega. Jaz hočem biti delavna, in popolnoma se moram udomačiti na Vrhovih.«

»Tako je prav, Franica! Pojdive!«

Peljala jo je kakor otroka najprej v vežo, potem v hlev in venkaj na vrt, kjer ji je razkazala okolico in odkazala delo.

Sama pa se je vrnila v hišo, da prečita Antonovo pismo še enkrat. Zlasti tam, kjer piše tako prisrčno:

— Vem da se boš smehljala, beroč te vrstice in si mislila: »Odrasel človek, pa še tak otrok.« Vem da je tako. Komu drugemu bi tudi ne pravil vsega tega, a Tebi, draga Cila, lahko povem. In v veselje mi je, da morem Tebi povedati vse; tudi tisto, kar je morda otročje in malenkostno. Živim v samih načrtih. Ko ob popoldanski vročini korakamo po prašni cesti, si slikam v duhu kote in kotičke, vse meje in plotove in steze in pota, kakor jih mislim izpeljati in na novo urediti. Obenem računam, koliko kubikov bi utegnil dati gozd za Kalom in koliko smrek bi smel posekati v Bahovicah, da mi naposled ne zmanjka lesa za pode in ostrešje ... Vse računam, vse preudarjam — in ko se mi zdi, da se mi bodo načrti posrečili ravno tako, kot jih nosim v glavi, in ko gledam v duhu pred seboj lepo kmetijo, pšenico, ki se ziblje po njivah, drevje, ki se pripogiba pod težo sadja, sredi vsega pa belo hišo, pokrito z opeko: ah Cila, kako sem jaz srečen že naprej. Srečen zlasti zato, ker vidim, da je moja misel tudi Tvoja misel, ter da tudi Ti živiš vsa v tistem veselju in upanju kakor jaz. Skrbelo me je, draga žena, ko sem Te izpeljal na Vrhove, češ ali bo zadovoljna, ali ne. Toda nisem se motil na Tebi; izbral sem si v Tebi družico, primerno mojemu značaju. In to me veseli še najbolj ...«

Kako je velo nekaj gorkega iz Antonovega pisma! Kako je šlo Cili preko srca, kako je sililo v oči kakor gorke, prisrčne solze ... In kako je naposled neka napol prozorna mreža zastrla črke in pisavo, da je bil ves list naposled ena sama ploskev, posuta z črnimi, migljajočimi potezami ...

Srečna Cila!

Kaj je bilo tega — teh par dni, kar je bila Franica na Vrhovih, in vendar se je vdomačila skoro popolnoma. Godilo se ji je pač, kot se je moralo goditi Cili izpočetka! Polagoma, da sama ni vedela kako in kedaj, se ji je vcepljal v dušo duh in razumevanje za delo, ljudi in okolico — sploh za nove razmere, ki je prišla vanje. Saj se je pa tudi Cila s svojo zgovorno besedo in z ognjem in z gorkoto, ki je dihala iz njenega govorjenja, izkazala kot učiteljico, ki — dasi je bila sama pred malo časom še učenka — zna vcepiti svojega duha tudi drugim. Cila ni želela ničesar bolj, kot da obdrži Franico na Vrhovih. Kaj je bilo torej bolj naravno, kot to, da ji je začela priljubiti kraj na tisti način, kot ga je bila sama vzljubila. In tako je Franica, da sama ni vedela kedaj, začela presojati stvari z očmi Cilinimi ter se začela nekam srečno in zadovoljno čutiti na Vrhovih. Središče vsega je bil seveda Anton. In Antonova slika je postajala tudi pred dušo Franičino vedno lepša in jasnejša. Če ga je dotlej poznala le površno (v kolikor se ga je spominjala izza tistih dni po Cilini poroki) je imela sedaj priliko, da ga je občudovala kot moža tako jasnega razuma in lepega značaja, da se je le veselila tistega dne, ko Anton pride. Obe sta šteli dneve in ure, kedaj bodo končane tiste trudapolne vaje in se Anton — najbrže kar nenadoma — prikaže na pragu, smehljaje se rekoč: »Pozdravljeni obe!« Ah, potem bo življenje na Vrhovih v resnici lepo! Potem z Bogom mesto in »svet« ki baje res ni tako lep, kot se vidi.

Koliko skrbi je prenosil Anton v svoji glavi, dokler je bil še doma — to je sedaj iz pripovedovanja Cilinega tudi Franica uvidela vedno bolj. Koliko dela bo dala vsa ta zidava in predelava, predno da bo narejeno vse tako, kot si je Anton zapisal v svoje načrte! Poslopja so bila tako dognana in starinska. Treba bo najprej podirati do razvalin, oglodati hišo takorekoč do kosti, in potem iz razvalin dvigniti drugo poslopje, lepše in trdnejše ... Koliko stane že samo podiranje! Kje so potem zidarska, tesarska, mizarska dela? Kje ljudje in živina, ko ima ob času dela vsak sam s seboj opraviti dovolj!

Kolikokrat se je Anton, ko je bil še doma, dvignil na postelji sredi noči, misleč da Cila spi, ter je sedé računal in premišljeval! Včasih se ga je polastila malodušnost, češ bo li on mož, ki bo znal delo, ki ga je prevzel, tudi izpeljati; če ni bil njegov korak morda prenagljen? Ali ni v prenagljenosti zapeljal ne le sebe, ampak tudi Cilo, ki jo je pripeljal v tako neurejene razmere?

Pa vselej je bila Cila tista, ki mu je vlila novega poguma. Saj ga je ona poznala najbolj; in ona je zaupala v njegovo moč in sposobnost brez vsakega pridržka ...

Včasih je vstal na vse zgodaj, ko je še komaj zarja gledala izza Kuma in se napotil navzgor proti gozdu. Po dolinah je ležala megla kakor ogromno belo morje. Svež, nekoliko oster zrak je pihal in hladil čelo. Od roba gozda je donela prva ptičja pesem; po cerkvah na okrog je zvonilo k dnevu ... Ob takih jutrih, je trdil Anton, je glava najbolj spočita in srce najbolj dovzetno. — Ob pobočju gozda proti solnčni strani je ležala vas. Kakor v objemu so se vile male, s slamo krite hišice, ki so v loku izginjale za gričem. Lepo sajena vrtna drevesa so s svojimi vejami krila hiše in gospodarska poslopja, da se je le tu pa tam skozi vrzel belila hišna stena, ali se svetilo malo okence. In pogled se ni mogel ločiti od teh hišic in slemen, ki so mirno sanjale v takih zgodnjih jutrih.

»Ko bi imel človek v sebi moč in pogum, da bi preustvaril lice zemlje in pomagal ne le sebi, ampak tudi drugim do boljše sreče! A treba bi bilo preobraziti ljudstvu dušo ter s korenino iztrebiti neke vrste slabost in zaostalost ...«

In res! Ali mar ni pri teh sicer dobrih ljudeh, še toliko vrst nereda in zanemarjenosti? Slemena hiš — ali ti niso razdrapana, da se ob dežju godi škoda celemu poslopju? A vendar, koliko časa more preteči, da se gospodar spomni, da bo treba iti na streho in popraviti! Črne lise in maroge so nastale na zidovju vsled tega, ker odpada omet; pa ga ni, ki bi z malimi stroški popravil to, kar bo pozneje z velikimi moral! Od dežja razjedene in razrahljane stopnice vodijo v vežo; a gospodar in družina hodijo po njih leta in leta, ogibajo se razpok in nevarnih mest, samo da popraviti ni treba! Po hišah in izbah črna, nagnjita tla. Luknja se je bila naredila morebiti že pred leti; izprva je bila majhna, a je narastla vsled drobljenja tekom let v zevajočo rano, ki čaka zdravnika, pa ga ni ... Blatna pota, umazana dvorišča, gnoj in gnojnica okrog voglov: vse to je v tako ostrem nasprotju s svežo naravo in okolico. Otroci v srajcah bolj črnih, nego belih; ženske razmršene in v raztrganih krilih! Ali ni to podoba ljudstva, ki je dobro v jedru, a zaostalo na zunaj? — Kje je tisti človek velikan, ki bi prišel in po enotnem načrtu zastavil lopato in preoral to trdo ljudsko ledino? Kje je tista moč in tista jeklena volja, ki ne bo klonila, četudi bo naletela na tisoč ovir in težav? Ko bi človek imel moč in sposobnost, kako bi se z veseljem lotil težavnega dela! Toda, kdo si bo drznil samemu sebi zaupati toliko?!

Ob takem se je zazdel Anton samemu sebi tako velik v upih, a tako majhen v močeh, da si skoro niti Cili ni upal povedati svojih misli ... No, naposled je bila zopet Cila tista, ki mu je z mehko besedo pregnala malodušnost in mu vlila novega poguma.

»Nič zato,« ga je tolažila, »ako ne izpelješ vsega, kar bi rad, izpelješ pa morda polovico, morda manj ...«

In kakor v nekih prijetnih sanjah sta si naslikala prihodnje čase, ko stoji Anton kot nekak voditelj in svetovalec med svojimi sovaščani; jim gre z dobrim zgledom naprej; ljudje izprva nezaupno gledajo njegova podvzetja, a se naposled, hočeš-nočeš, le prepričajo, da je pametno tako, ter se oprijemljejo njegovega načina ... Kako stoji njegova hiša prenovljena in pobeljena, pa kako so tudi hiše vaščanov pokazale drugo lice ...

O, ko bi to bilo! Ko bi ti časi enkrat prišli!


In prišli bi bili tisti časi. Ako kdo — Anton bi bil izpeljal vse te lepe načrte! Pa mu ni bilo sojeno; zakaj prišlo je, česar nihče ni pričakoval. Prišlo je — in to tako nenadno in tako grozno, da je potrlo do dna duše Cilo in Franico na Vrhovih.

Bilo je neko popoldne. Vroče je bilo in s Cilo sta pleli na njivi, ki leži ob razpotju. Tedaj je prihajal po potu tuje oblečen človek. Hitel je, kot da se mu mudi. Cila je spoznala v njem poštnega slugo iz doline. Toda poštni sel ob tej nenavadni uri?! Kaj to pomeni?

»Brzojavka je prišla in potrudil sem se,« je rekel ter si brisal pot s čela.

»Brzojavka?« sta se začudili obe. Temna slutnja je prišla od nekod. Cila je bila mirna, a bleda. Preletela je črke z očmi. Nekaj mrtvaškoledenega ji je stopilo na obraz.

»Franica —! Franica —!« je kriknila in omahnila bleda kakor zid. »Franica! Anton umira!«

Krčevito je tiščala roko na srcu, ki ji je bilo glasno in burno. V oči ji je stopila blaznost in zmedenost. Nekaj tujega se ji je začrtalo preko ustnic.

Brzojavil je tovariš Benkovič. Malo besed — a vsaka tako grozepolna, da je v obupu trepetalo dvoje src ob tej novici.

— Anton umira v vasi V., kjer smo obstali z divizijo. Mogoče ga dobite še živega ... Pridite!

To je bilo vse.

»Ah, saj to ni mogoče!« se je izvilo Cili. »Franica reci, da to ni mogoče!«

»Cila, tebi je slabo. Moj Bog!«

Prihitela je soseda in spravili so Cilo v hišo. Prav za prav sta poštni sel in soseda spravila v hišo obe; zakaj tudi Franici je bilo, kot da se je svet podrl pred njo in kot da so začeli govoriti ljudje naenkrat tujo in nerazumljivo govorico ...

Saj to ni mogoče ...

Toda ledene črke brzojava so plesale nemo in vsiljivo, kot da se rogajo v obraz.

»Kaj sedaj? Franica, kaj sedaj?«

Cila je sedela na postelji, roke v naročju, glavo sklonjeno, bleda in postarana. Ko ni bilo odgovora, je dvignila glavo in oči so iskale človeka, ki bi ji dal sveta in dobro besedo. Sosedje in sosede, ki so prihiteli, so bili sami zbegani do skrajnosti. Tišina je vladala po izbi. Le pritajena govorica se je čula, kot se čuje včasih ob mrličih ...

»Jaz ga moram videti!« je jeknila Cila in se dvignila.

»Franica, pomagaj mi, da se preoblečem. Jaz grem k Antonu!«

In kot da je prišlo vanjo novo življenje, je tekala po sobi, iskala po predalih in omarah ter nosila na kup, kar je bilo potrebno in nepotrebno ...

»Cila, jaz pojdem s teboj« je dejala Franica odločno.

»Ti pojdeš z menoj?« je ponovila Cila in obstala sredi sobe. »Res je, Franica ti pojdeš z menoj! Obe pojdeva!«

In šli sta še tisti dan. Saj sosede so bile postrežljive in so obljubile, da opravijo vse, kar je treba pri domu in pri živini.

Z vozom do vlaka, iz vlaka na drugi vlak in potem še uro hoda do vasi, ki sicer nikdar nista čuli o njej, a ki je naenkrat postala zanji tako zelo osodepolna ... Dospeli sta v vas V.

»Benkoviča morava dobiti« je rekla Cila. »On je tako blag človek; on naju bo vodil do Antona. Ah! Mrtev ni, to ni mogoče!«

In vedno iznova si je ponavljala to, čemur skoro sama ni verjela. Vselej je sledil potok solza, ki ga je spremljal jok in krčevito ihtenje ...

V vasi je kar mrgolelo ljudi. Kmetje, vojaki in gospoda, vse se je mešalo med seboj, kot da je to mesto, ne pa priprosta vas. Vojak je trobil in črne zastave so visele z neke hiše.

»Kaj je to? Kaj to pomeni?« sta prašali Cila in Franica vznemirjeni.

»Vojaka je zadela solnčarica in pokopali ga bodo z vojaškimi častmi« se je glasil odgovor.

Tedaj sta vedeli dovolj! Dvoma ni bilo več!

In kot da novica ni bila nič nepričakovanega, sta se na slepo srečo pridružili toku ljudi in drli v eno smer. Šumelo je kot šumi hudournik, ko dere v dolino. Ljudje in vojaštvo, orožniki in požarne brambe: vse je drvilo nekam naprej, vse se je pripravljalo na nekaj izrednega ...

»Prosim vas, gospod, pokažite nama, kje leži! Ali je res Anton —?«

Častnik, ki sta ga ogovorili, je obstal, jih pogledal začudeno, se obrnil in hitel dalje svojo pot. Najbrže ni razumel jezika.

Čut silne zapuščenosti se je polastil obeh. Hiteli sta dalje brez prave misli in razsodka. Tako je bilo, kot da hitita naravnost pred sodni dan ... Nem obup se je polastil obeh. Le zdaleč in brez prave zveze je prišla Franici misel: »Vrhovi! Ah Vrhovi, kje ste?!«

»Cila, vrnive se, da ne vidive tega, kar bo najbolj grozno!«

Izvilo se ji je iz duše samo po sebi, dasi je vedela, da je govorila nespamet.

Cila je obstala pred njo z očmi pol blaznimi, pol začudenimi.

»Franica, ostani pri meni!« je rekla in se je je krčevito oklenila z rokami.

»Hitive!« In s tajno močjo jo je vlekla seboj.

»Gospod, pokažite nama občinsko hišo!«

Orožnik, ki je hitro korakal mimo, je obstal in ju pogledal.

»Kaj hočeta?«

»Občinsko hišo —.«

»Občinska hiša je tu.«

Pokazal je čez cesto na visoko hišo, s katere je visela dolga črna zastava.

»Kaj hočete tam?« se je obrnil orožnik, ko je videl, da mislite naravnost v hišo.

»Videti ga morave!« sta rekli obe. »Naj bo živ ali mrtev: videti ga morave!«

Orožnik je menda razumel, kako je. Preko strogega obličja mu je šel mehak izraz. A le za hip. Kot da ta izraz ne pristoja obleki, ki jo nosi, je mož zatrl vsako čustvo in velel strogo:

»Idita za menoj!«

In peljal ju je preko ceste naravnost v hišo. Iz prostorne veže so vodila vrata v podolgasto sobo. In tu — in tu sta ga videli ... Videli —! Toda kakšnega!

V ospredju je bil napravljen velik mrtvaški oder. Mnogo sveč je gorelo in metalo svojo svetlobo na bled obraz, ki je ležal na blazini. Nekaj ljudi, nekaj vojakov je bilo v sobi, ki so se ravno pripravljali, da pospravijo okrog odra ter denejo mrliča v rakev. Ves šum in ves ropot je hipoma potihnil, ko je vstopil orožnik s Cilo in Franico.

»An-ton!« je kriknila Cila. Zgrabila se je z obema rokama za glavo in se z blaznim pogledom, kot vprašaje, obrnila do Franice ...

»Anton! Moj Anton!« je zakričala iznova in šinila hitro kakor misel mimo par svečnikov, ki so stali na tleh ... jih podrla ... in se zrušila čez bledo obličje Antonovo.

»Anton moj, kaj si mi napravil! Izpreglej in reci, da ni res — da ni res — — —.«

Zaman mu je dvigala glavo, zaman čakala, da oživi osteklenelo oko! Zaman mu je grela s toplim dihom mrzlo čelo — Anton se ni ganil. Nekaj ledenega se je bilo moralo razliti po teh žilah; vse telo je bilo tako okorno, trdo, mrtvaško ...

Tedaj pa je tudi Franico streslo v dušo. Izprva je bila kakor onemela; sedaj pa se je trepetaje oklenila Cile, na glas jokaje, rekoč:

»Cila — oj kaj sva izgubili!«

Nikdar v svojem življenju še ni bila pogledala smrti tako od blizu. Sedaj je videla, kako kruto je bila zagospodarila smrt nad tem tako ljubim bitjem. To ponosno čelo, ki je prebojevalo toliko misli in skrbi — kako je bilo zatemnelo! Oko, nekdaj polno življenja, je stekleno zrlo skozi dvoje napol odprtih trepalnic. Na rokah, ki so bile sklenjene, na prstih, ki so objemali križ; ob robu nohtov — povsod so se kazale temne lise in poteze ...

Kako majhno, kako neznatno se je zazdelo Franici v tem-le trenotku življenje! Človekova moč, lepota, zdravje, delo, načrti — kako se vse to sesuje pred koso, ki jo vihti smrt! O kje so lepe sanje, ki sta jih bili sanjali s Cilo? Kje so tisti časi, ki sta z gotovostjo pričakovali, da bodo prišli, pa jih nikdar ne bo?

Tedaj se je pojavila od nekod roka, mehka in lahka, ter se dotaknila Ciline roke.

»Cila, ne žalujte preveč! Pomirite se! Potolažite se!«

Bil je Benkovič.

Cila se je dvignila in sklenila roki pred njim kakor v molitvi:

»Ah, Benkovič! Kako je to prišlo?«

»Potolažite se! Anton vas je imel v mislih do zadnjega ... Umrl je miren in ves vdan. Vdajte se Cila, kot se je vdal on ...«

»Kot se je vdal Anton — « sta ponovili zamišljeno Cila in Franica.

Potem se je vršil pogreb. Krasen pogreb, da takega dotlej še ni videla vas. Časopisi so pisali pozneje:

»Pogreb se je vršil z vsemi vojaškimi častmi. Vojaška godba je šla na čelu in igrala žalostno koračnico. Udeležili so se pogreba vsi vojaki, občinski zastop, požarna bramba, orožništvo, veteransko društvo itd.«

Tega pa seveda poročevalec ni mogel vedeti, da se je udeležilo pogreba tudi dvoje src, ki jima vsa slovesnost ni mogla dati tega, kar jima je ugrabila mrzla smrt.

Solnce je šlo na zahod, ko sta bili dospeli Cila in Franica do vrha hriba in po teh burnih urah zopet enkrat zagledali pred seboj domačijo na Vrhovih. Tam za loškim pogorjem se je potapljalo solnce v živordeč ogenj in metalo svoj sij na Vrhove in na bližnjo gorsko okolico, da je bila oblita kakor z nebeško glorijo.

Cila se je sesedla ob potu in Franica poleg nje. Ali je pogled na domačijo, zavito v zahajajoči solnčni svit, tako globoko segel v dušo, kali? Naslonili sta se druga na drugo in v gozdno samoto se je čulo pretresljivo ihtenje ...

»Franica, kaj so nama Vrhovi poslej, ko Antona ni več!«

»Antona ni več!«

Obe sta vedeli, da Vrhovi brez Antona: to je prazna beseda brez pomena in vsebine!

»Franica, jaz sem verjela, da je mogoče ustvariti nebesa na zemlji — in to je bila moja zmota.«

»Preveč sva se veselili,« je ihtela Franica. »Če se človek kake reči tako veseli in srce navaja na njo ... Oh, res je to, potem se rado zgodi ravno narobe! O Cila, kaj sva dočakali!«

Cila se je pomirila prva.

»Rekla sem ti — ali se spominjaš? — da svet ni tako lep kot se vidi. Mislila sem si pa: Na Vrhovih je drugače, Vrhovi so izjema. A sedaj vidim, da tudi Vrhovi niso izjema ... Ah, kako je vse nestalno in malo vredno na svetu!«

»O Cila, ko bi ti vedela —.«

Jok je zaprl besedo Franici, da ni mogla povedati, kako ji je v tem trenotku dozorela neka misel, nek sklep ... Že po potu je mislila na to; a ta trenotek je videla svoj sklep jasno pred očmi.

»Cila, jaz mislim nekaj posebnega! Svet se mi je zameril, verjemi mi. Tedaj, ko sva stali ob mrtvaškem odru in gledali v Antonov obraz — o Cila, jaz ne morem povedati, kaj sem takrat čutila ... to vem, da sem spoznala, kako je na svetu vse tako minljivo in tako negotovo ...«

Cila je prikimala. Rekla ni nič, a videlo se je, kako je sama izkusila ravno isto.

Dolgo sta molčali. Solnce je v tem zašlo. Po dolini se je delala megla; iz gozda se je še čula sekira drvarjeva; nekje iz daljave se je oglašal glas zvona.

»Franica, ali naj greva?« se je zavedla Cila.

»Počakaj Cila, da ti povem. Jaz sem sklenila nekaj posebnega. Čudno se ti bo zdelo, pa naposled bodeš videla, da je moralo biti tako. Cila, par dni bom še na Vrhovih, potem te moram zapustiti in pojdem domov.«

Ozrla se je na Cilo, kot da se boji, da so njene besede zarezale v že itak ranjeno srce ... Pa ni bilo videti; zakaj poteze na Cilinem licu so bile mirne — da, skoro trde. Kot da je smrt, ki je dihala iz mrtvaških sveč, vtisnila tudi v Cilino lice nekaj trdega in ledenega ...

»Franica, jaz sem itak pripravljena na vse, tako da me poslej menda nobena izguba ne bode več pretresla. Slutim, da bom izgubila tudi tebe ... Sama bom ostala in sama bom nosila težo dni, ki so mi še namenjeni ... Kaj bode —!«

»Ne tako, Cila! Jaz hočem biti pri tebi. Ampak za sedaj moram domov, da uredim neke stvari; potem zopet pridem. Hudo mi je, da te moram pustiti samo, pa to mora biti tako. Cila, verjemi!«

»Stori kakor veš, da moraš,« je rekla in vstala. Molče sta šli proti Vrhovom.

Teden dni potem je res odhajala Franica. Cila jo je spremila tja do razpotja, odkoder se odpira razgled po ljubljanskem polju. Siva megla je ležala nad mestom; okrog dimnikov še gostejša ko drugod. Pa tudi po dolinah se je zbirala megla in deževni veter je naznanjal, da pridejo hladnejši dnevi.

»Z Bogom!«

Potem pa ista pot in ista vožnja, kakor pred malo časom. Isti voznik, ista redkobesednost ... Vlak, ljubljansko polje, dolenjski grički in ravnine ... Brat Martin na kolodvoru, doma radosten sprejem ... Vse, kot da se ni med tem časom dogodilo na svetu nič posebnega in nič nenavadnega!


Prvo nedeljo po prihodu je bila Franica zopet enkrat na hribu za vasjo. Vse kakor poprej: po ravnini so ležale vasi, gozdi, trate, steze, polja in travniki. Grebeni gorenjskih gora so se ostro črtali na obzorju. Izmed drugih gričev — da — ločilo se je tudi vrhovsko gorovje. Tam torej ... Tam biva Cila in prav sedajle morda stoji na razpotju kraj hriba in gleda proti dolenjski strani in misli na Franico ...

Čudno milo je bilo Franici pri srcu. Dolg čas? Kesanje? Sama ni vedela kaj. Le to je čutila, kako mnogokaj se je izpremenilo, odkar je bila zadnjič na tem kraju.

»Franica —!«

Niti začudila se ni, ko je začula glas za seboj. Bilo je, kot da mora biti ravno tako in ne drugače. Bil je Mohor. Glas mu je bil boječ, kot da ne ve, je li storil prav ali ne. V očesu je trepetalo. V obnašanju mu je bilo nekaj okornega sicer, a vendar naravnostnega in odkritosrčnega ...

»Vedel sem, da te dobim tukaj, zato sem prišel. Obljubil sem bil, da bom hodil ob nedeljah popoldne sem gor in gledal proti gorenjski strani. To sem tudi storil. Vsako nedeljo sem bil tukaj, in tudi danes sem prišel.«

»Tudi s Cilo sva večkrat gledali proti dolenjski strani,« je priznala Franica.

»Tako?« je popraševal vesel. »Kako je s Cilo? Kako je na Vrhovih?«

Povedala mu je vse: o Cili, o Antonu, o smrti — celo o sebi in o tisti čudni izpremembi, ki se je bila dogodila z njo ... O, kako je poslušal z vnemo! Kako mu je rastel pogum ob zavesti, da ga Franica upošteva in mu pripoveduje na dolgo in široko, kot še nikdar. In nekaj moškega in ponosnega je prišlo v to visoko postavo, v te jeklene žile in mišice, tako da je stal pred njo ves drug, kakor včasih ...

In ko mu je povedala vse, tedaj je bilo, kot da ji bere iz duše misli in pa namen njen, zakaj je prišla na Dolenjsko.

»Franica,« — je rekel — »tako naj bo in tako mora biti! Jaz mislim, Cila naj proda domačijo na Vrhovih in naj se preseli k nama ...«

»K nama —? Kako to misliš?«

»I — kako?«

In Mohor je povedal, da misli pač tako, kot je mislil vedno. Pri Zajčevih je treba gospodinje in Franica bi bila za to ... Stariši so zadovoljni, brat Martin želi tako — kaj bi torej še odlašali in premišljevali!

No in s tem je bilo toliko, kot dogovorjeno, da se vzameta in sicer ako le mogoče še do zime.

»Toda nekaj bom zahtevala, da se postavi v pismo. To, da ima Cila v zgornji hiši stanovanje do smrti. Ali je prav tako?«

»Kako ne bi bilo prav?«

In zopet je bilo novice in govorice dovolj za vse tiste, ki radi govore in radi poslušajo. Lejte si, da bo torej Mohor vendarle dobil Franico in pa da pride Cila z Gorenjskega ter bo stanovala pri Zajčevih odzgoraj ... Kdo bi si mislil!

Najbolj vesela pa je bila novica za Martina. Od nekdaj je že trdil, da bi bilo tako najbolj pametno, pa se je trepica branila, ker ni vedela zakaj ... No, sedaj je vendarle izprevidela, kaj je prav ...

Ves večer je bil poln hvale o Mohorju. Kako pošten in moder fant da je; kako leži posestvo v lepem kraju; kako so vse gorice pred leti na novo rigolali in zasadili z novo trto itd.

Drugi dan pa je zapregel kobilo na vse zgodaj in šlo je proti kolodvoru kakor za stavo. In na kolodvoru je pristopil k njej in ji segel v roko rekoč:

»Veš Franica, ne zameri, če sem rekel včasih kako besedo. Delam in skrbim za hišo kar morem, pa da bi se kdo drugi ženil k hiši, jaz pa zdoma: to ne gre, to veš sama ...«

»Namuzala se mu je in odhitela, ker sprevodnik je že klical: Krško, Zidanmost, Ljubljana ...

VIII.

uredi

Cila je čakala na njivi ob razpotju, kakor sta se bili dogovorili. Takoj je zapazila Franica na njej, da je veselejša in živahnejša kot je bila. V obnašanju in v besedah se ji je poznalo, da se je v tem času kolikor toliko potolažila vsled smrti Antonove.

»Ah Franica, ne verjameš, kdo je bil tukaj med tem časom, ko te ni bilo. Benkovič iz Znojil!«

»Benkovič —?«

»Da! Pomisli, kako je to prišlo: Benkoviča so zanimale razmere na Vrhovih že same po sebi. Ko pa mu je Anton še v zadnjih trenotkih polagal na srce, naj se on — njegov prijatelj izza mladih let — zavzame za njegove misli in načrte, tedaj mu je bil dal Benkovič besedo, da si ogleda Vrhove in da stori, kar mu bo storiti mogoče ... No in sedaj je Benkovič prišel, si ogledal vse, vse preračunal in vse premislil in —. Kaj praviš, Franica, kako sva se dogovorila?«

»Kako?«

»Tako-le. Benkovič prevzame hišo, svet in gospodarska poslopja za tisto ceno kot je bil kupil Anton. Posestvo bo dal za enkrat v najem. Hišo misli popraviti takoj. V levem koncu naj bo soba na razpolago Cili do smrti, ako bo želela ostati na Vrhovih. Ako ne, dobi primerno odškodnino. Kaj bo s posestvom, še ne ve. Za enkrat mu je v mislih melina pod Klančnikovim gozdom — tista, kjer se dobi tako lep in suh pesek. Ta pesek je za cementno opeko baje kakor nalašč. Ko bi se tu postavila mala opekarna, bi to bilo v korist vsemu okraju. Sosedne gorske vasi imajo hiše pokrite s slamo. Ko bi se dobivala opeka v bližini, bi sosedje posegli po tej priložnosti in drug za drugim bi krili strehe z opeko. In čez leto in dan — tako misli Benkovič — bo na Vrhovih v resnici tako, kot je sanjal Anton ... Franica! To mi je v naj večje veselje in tolažbo!«

»In kaj narediš ti, Cila? Ali ostaneš?«

»Za sedaj ne vem. Rekla sem, da se posvetujem s teboj. Spomini na Antona me vežejo na kraj. A ti spomini so včasih tako tužni in žalostni ... Franica, kaj naj storim?«

Tedaj pa je Franica že imela sklep storjen in kar določno in brez omahovanja je rekla:

»Cila, ti pojdeš z menoj na Dolenjsko in stanovali bodeva skupaj.«

Cila se je začudila. Saj pri Franici na domu pač ni prostora za njo. A drugje —?

Franica ji je razložila dogovor z Mohorjem in z domačimi.

Cila je omahovala.

»Vem, kaj misliš. Na Vrhove misliš in na spomine, ki bi jih morala pustiti ... A jaz ti obetam Cila: vsako leto enkrat obiščeva Antonov grob in mimogrede se oglasiva tudi na Vrhovih. Ali ti je všeč tako?«

»Ah Franica, ti si tako dobra!«

Molče sta odšli proti Vrhovom.

* * *

In danes so Vrhovi do malega taki, kot jih je Anton gledal v duhu in načrtih. Pojdi, dragi čitatelj skozi lepo Znojilsko dolino in poglej na hribovje, ki proti solnčni strani, ločeno od drugih grebenov dela neke vrste svojo skupino. To so Vrhovi. Pa poglej, kakšni so Vrhovi danes, kakšni so bili pred leti! Vse je izpremenjeno. Hiše so pozidane in se ti belijo od daleč, kot da so se izkopale v mleku. Slamnate strehe skoro ne najdeš. Pod Klančnikovim gozdom stoji mala opekarna, last Benkoviča iz Znojil. Iz te opekarne so se pokrile hiše z lepo belo opeko in pokazale vse drugo lice. Ob vznožju grička stoji hiša, ki je najlepša izmed vseh. To je nekdanje posestvo Antonovo; sedaj last Benkoviča, ki stanuje deloma doma, deloma na Vrhovih. Benkovič je odprl tu prodajalno, ki je bila za Vrhove kar naravnost potrebna. Čez Vrhove namreč vodi sedaj cesta, ki veže obe dolini: Znojilsko in Tuhinjsko. Ako se zgradi še železnica po eni izmed obeh dolin — no potem bo izpolnjena tudi ta edina želja, ki jo še goje Benkovič in vaščani na Vrhovih.