Na Zapotoku
| Na Zapotoku Jože Abram |
Kot avtor je naveden Trentar.
| |||||||||||||
Št. 5
urediTolikrat me je vabil, naj ga pridem obiskat, in sila prijetnega avgustovega jutra se mi je zahotelo po njem, po Rožnovem Jozu ali po domače Lahu.
Vsa Trenta z gorami vred je še bila zavita v polprozoren, sanjav ovoj, vse je še sanjalo tih sen, ko sem stopal ob srebrnem svitu zvezdic in zvezda od cerkve Device Marije proti izviru Soče, od tam pa po dolini Zapotnu pod Grintavec in vkreber na planino Zapotok, kjer je kraljeval naš Joza nad nekaj pastirji in njih kozjimi in ovčjimi čredami v sicer sila skromni, a prijetni sirarnici.
Ne nameravam to pot praviti, kako se hodi na Zapotok, povem le, da sem došel na to planino, ko je vstajalo solnce prav izza topopiramidnega mogočnega Prisojnika.
Kolika idila je v tem lepo zelenem in še dobro obraslem planinskem kotlu, ki je na vse strani razen proti Zapotnu doli, torej proti vzhodu obrobljen z zelo strmimi in skalnimi grebeni in vrhovi Berebice, Grintavca in sosednjih vrhov Jalovčevega pogorja, Šmihelca, Zgorelca in Skutnika! In sredi te lepe, malo poležne ravni, imenovane »utra« pri vseh planinskih sirarnicah, stoji ponižna sirarska koča z dvema hudroma (hlevoma) za koze in ovce posebej; pod hudroma pa imajo v večnem govnu svoj dom na rejo poslani, venomer godrnjajoči ščetinci. Tik spodaj pod kočo je precej široka struga hudournika Zaplute, strmečega doli od visokih pobočij Grintavca in Zgorelca. Struga je do koče navadno suha, a tik pod njo izvira krasna voda in se vije par streljajev daleč po planini, konec nje pa pada skoraj navpično po do 200 m globokih žlebovih v gorenjetrentsko dolino Zapoten.
To vam je življenje na planini zjutraj in zvečer, ko je živina vkup! Vse bekeče in mekeče — do 500 kozjih in ovčjih grl oživlja sicer kakor grob mrtvi in tihi kotel. Še bujnejše življenje je pa v koči sami — v tej tvornici sira in skute!
Koča je razdeljena v tri dele. Prvi del je podoben veži; na vhodni strani je docela odprt, na desni je lesena stena, na vhodu nasprotni strani, ki je tudi zapažen z deskami, je pa dvoje ozkih in nizkih vhodov, skozi katera stopa drobnica iz ograjenega, zaprtega »kozáca« (nekake staje) k molžnji. Veža ali molznica ima lesen pod in je razdeljena s pregrajo, ki meji oba gotična ozka vhoda, v dva dela, da se živina pri molžnji ne meša.
Molznico loči od drugega dela, prave koče, sirarnice dober meter visok, širok zid, imenovan stenica. Od precej prostorne sirarnice ali kuhinje vodijo slednjič vrata v posebno, dobro zaprto, temno sobo, v shrambo za sir, sirnico, ki ima okroginokrog po več vrst polic od spodaj do vrha. V kuhinji, ki pa seveda nima ognjišča, je velik, podolgat, stožast kotel za sirjenje in druga sirarska priprava. Pod leseno streho ob steni, v visočini stropa, katerega pa kuhinja nima, je nekaj iz desk zbitih pravcatih jaslic — postelj za pastirje. Malo sena in par cunj jim zadošča docela — često še tega ni, — saj jih tako nič ne tišči in ne nadleguje, ker spijo kakor hlodi.
Prišel sem h koči, ravno ko so pastirji molzli, in jih pozdravil. »No, kam pa ste deli Joza, spravnika?«
»Ej gospod«, se oglasi veselo iz kuhinje Jožz, ki je ravno kuhal polento nad velikim ognjem. »No, ste pa le prišli. Bog vas sprimi no! Tako sem pa vesel, hentaj no ... prav je prav ... Boste pa malo tu pri nas ostali, kaj ne?«
»Kako pa, par ur že!«
»Tako je prav, tako! Ej, še turisti me obiščejo kakšenkrat. Lani me je neki Štajerec celo na papir vzel ... pa že povem kasneje. Ali boste morda malo mleka, kaj? E, hentaj no, čakite« ... In Joza vstane, pusti polento, pogleda na pastirje, ki so molzli kakor za stavo in me potegne za suknjo in vleče s sabo v sirnico: »Veste, gospod, pot gori je precej strma in potnemu, vročemu človeku zmerom de prav dobro en požirek žganega. Moja Katra mi ga je prinesla ... me včasi rado prime malo v trebusi ... Pa le noter stopite ... za vrata ... tako ga moram skrivati ... pa saj veste, kako je, kaj bom pravil, ... so kakor volk na meso! Je pa prav dober, vam povem! No, le še en požirek, saj ga bom tudi jaz. Pri tem ognju in kotlu se človek ves zapeče in prepeče notri, da nima prav nobene slasti do jedi.«
»Kaj, Joza, potem mi pa malo razkažete po koči?«
»Jeh, kako pa. No, me prav res veseli, da ste prišli ...«
Pa vrnimo se spet k pastirjem in pustimo Joza, da se mu polenta ne prismodi.
Tik ob omenjenih dveh malih vhodih iz kozáca sedi na vsakem kraju pregraje na nizkem čoku, tnalu, imenovanem muznik, po en pastir, ki ima na tleh med nogami kombač, v katerega molze, t. j. škaf z ušesi, ki pa ima v tisto stran, kamor leti mleko, višje doge nego spredaj, da ne pljuska mleko črez. Ko prva dva pastirja malo pomolzeta, preideta ovci ali kozi v roko drugima pastirjema, ki sedita dober korak od prvih dveh naprej kakor prva dva. Ta sta malo močnejša od prvih; in ko tudi ta dva malo odmolzeta, preideta slednjič živali v pest najmočnejšima pastirjema, sedečima zopet za dober korak dalje proti vhodu. Ta zadnja ubogi živinčeti tako ožmeta, da imata prav zadosti do večera in veselo zabekečeta ali zamekečeta, ko se rešita zadnje preskušnje. Prva dva pastirja se imenujeta druga ščekárja, srednja dva prva ščekárja ali druga muznika in zadnja dva prva muznika. Ko je pomolzena vsa drobnica, čaka spredaj na utri, da jo poženejo past, in med oglušnim beketanjem se spravi polovica pastirjev, t. j. tisti, ki imajo ta dan pasti, na kosilo. (Konec prih.)
Št. 6
uredi(KONEC.)
Kosilo. Spravnik, t. j. sirar, je kot kuhar sila dolgočasen mož, ker kuha eno in isto ves božji dan skozi tri mesece — polento na polento, in še to tako v trdo, da jo treba gristi! Trentarji pa imajo zobe tako bele in polne, da bi jih zavidala zanje nekatera mestna bledolička, ki se boji še celo zobe pokazati na solnce.
Spravnik Joža je skuhal in postavil trdo kotel s polento na stenico, na zid, ki meji kuhinjo in molznico, in vlil zavretega mleka na polento. Pastirji so jo tesali in obdelovali z dvakrat širšimi nego dolgimi žlicami kakor za stavo. Pa se jim je tudi treba dobro najesti, ker do večera ne dobe nič več, in mudi se jim tudi zelo, ker drobnica postaja bolj in bolj nemirna in glasna. Pred jedjo molijo glasno, po jedi pa vsak zase.
Kakor bi trenil, se poizgube kmalu pastirji z dolgimi palicami, beketanje doseže svoj višek, a kmalu pomine z veselo odhajajočo drobnico in globok mir se zgrne nad planinski stan.
Zdaj obstopi kotel druga polovica pastirjev, ki pojedo, kar je prvim ostalo. Ti pastirji imajo danes počitek, oziroma delo v stanu. Vsakdo mora nasekati po bližnji okolici in nacepiti toliko drv, kolikor kaže njegova mera, ki je natančno določena na podbojih ob vhodu v kuhinjo. Dalje morajo ti pastirji čistiti posodo in pomagati spravniku pri sirjenju.
Sirjenje se začne. V stožasti globoki kotel nalijejo mleka iz kombačev skozi cedilo, ki je tudi stožasto in ima v dnu namesto mreže koprive. Cedilo je položeno na krčnik, t. j. leseno lestvico z dvema klinoma, položeno na kotel.
Kotel visi na kolovratu, ob zidu pokončno v tečaje pritrjenem hlodu, ki ima v višini dobrega metra trikotno prečnico, na katero je obešen kotel. Ko je mleko že v kotlu, se prepelje nad široko v krogu plapolajoči ogenj.
Spravnik mora zdaj dobro paziti, da se mleko pravilno segreje. V kotel sveti z lukežem, s ponvo žerjavice (miljave), na katero siplje smolo. Umije si dobro obe roki in pazno preizkušava toploto mleka. Ko se zgreje do približno 35 °C, kar presneto dobro uganejo dobri spravniki brez toplomera, se vrže vanje sirišča, t. j. v dimu posušenega, zmletega želodca mladega jagnjeta (jareta) ali kozliča, ter se dobro zmeša s trnačem, z dolgim drogom, nasajenim v lesen bat, podoben spodnji polovici krogle. Nato pusti spravnik kotel pol ure v popolnem miru, potem mleko osoli, je premeša spet dobro s trnačem strani od ognja in je spet segreje do 50 °C. Končno kotel spet odmakne od ognja, meša že strjeno mleko še nadalje toliko časa, dokler ne drži lahko roke v kotlu. Da se sir poleže, treba čakati še pol ure.
»Oča, Sin in sv. Duh!« Spravnik napravi črez kotel z roko križ in jame z obema rokama gnesti po sirotki sir v kroglo, ga pusti še nekaj časa, da se sir dobro ohréni, t. j. strdi, ga črez malo spet začne stiskati, dvigne v sirotki kroglo sira, podloži sirnik, t. j. kebel, zajame sir vanj ter ga vzdigne iz sirotke. Na sirnik, oziroma na sir položi nato platno in otiska krepko sir, da odteče skozi platno kolikor mogoče vsa sirotka v podstavljeno posodo. Ko to opravi, obrne sir s poveznjenim sirnikom na puščalnico, položno ležečo desko, ki ima ob robu žleb, po katerem se polagoma odceja še ostala sirotka v podloženo posodo.
Ko se sir dobro odteče, pride v obod, v obroč, da dobi okroglo obliko, in potem ga neso v sirnico na polico.
Do skuhanega sira pa imajo tudi spravnik in pastirji nekaj pravice. Spravnik ga odvzame nekaj v »nafco«, leseno torilo, in ga spet vrše v kotel v sirotko, da se še prekuha. Ta sir dobe pastirji in ga imajo posebno radi; imenujejo ga pa »kosé«, ker je v kosih. Tako prekuhan se malo bolj strdi in se prevleče kakor z nekako mreno. Jedo pa kozarji »kosé« iz jéstnika, t. j. iz posebnega kebla.
Kako pa je s skuto na naših planinah?
Ko se iz kotla dvigne sir, vrže spravnik v sirotko še malo soli, dolije četrtinko vode, pa kotel spet prepelje nad ogenj. Ko se ta zredčena sirotka segreje spet do okroglih 35 °C, ji prilije četrt opresnega mleka, potem pa ravna ž njo kakor s sirom. Ko se skuha, posname spravnik skuto s snémanico in jo vrže v skutnik, v vrečo, ki jo obesi nad posodo, v katero se odceja sirotka. Snémanica je leseno, skoraj okroglo, zelo malo uboknjeno (konkavno) torilo z ročajem in obešnikom; torilo ima luknjice. Spravniki navadno sami rezljajo snemanice kakor tudi druge lesene priprave in jih napravljajo jako ukusno. Namesto luknjic izrezljajo v skoraj ploščnatem torilu simbol Kristusovega imena JI†IS.
Zadnja skuta, ki plava povrhu sirotke, se imenuje trogarji. Ploh, na katerem se tehta skuta, nazivajo tara. Sirotko dajejo prašičem, ki so na reji na planini; nosijo jo pa svinjam v leseno, dolgo korito v kebliču, majhnem škafu.
Kakor od gorkega sira, tako dobe spravnik in pastirji tudi od gorke skute svoj delež. Ta pastirski delež na siru in skuti imenujejo snédenek. Snedenki se pa nazivljejo tudi pastirji sami.
Zdaj pa še nekaj malega o upravi planin. Posestnik planine ni v Trenti nikjer en sam, — navadno jih je 5 - 20 soposestnikov. Pomislimo pri tem pa, da obsega planina Trbiščina vso trentsko stran Triglava, Kanjavec in vse pogorje do Tičarice, t. j. do soške planine, imenovane »Plazi«, ter meri do 2010 oral sveta, ki je pa seveda večinoma pusto, strmo gorovje in je le na pravi planini Trbiščini ob poti k Sedmerim jezerom dobiti dobrih pašnikov. Planina Zapotok sega od pobočja Srebrnjaka v Berebici mimo Grintavca do polovice Jalovčevega pogorja; k njej spadajo tudi vsa pobočja omenjenih gorá. Ako bi razdelili Zapotoško planino, bi dobil n. pr. vodnik Tožbar (Špik) svoj lastni lov; no, koristil bi mu presneto malo, ker bi imel postreliti le par divjih kozá in še te bi mu v veliko nevoljo pokradel kak premeten divji lovec.
Dandanes rabijo Trentarji le tri planine, dasi jih je pet. Ob sv. Ivanu ženejo ovce in koze na planino; kdor nima soposestva na nobeni, žene pa na bližnjo ali na boljšo. Za to se pogodi z gospodarji, katerim mora plačati stojino, navadno v siru in skuti. Vsi lastniki živine si najamejo spravnika, ki ga plačajo deloma v denarju, deloma pa v blagu (v skuti in siru) sorazmerno s številom drobnice. Posamezen lastnik drobnice, če je ima več, drugače pa po dva ali več vkup si najamejo, ako nimajo doma nikogar, kozarja, t. j. pastirja. Kozarji pasejo živino, jo molzejo, pomagajo spravniku in napravljajo drva. Za to dobe plačilo, v denarju in blagu.
Za spravnika in kožarje morajo skrbeti lastniki živine. Po razmerju glav morajo dajati na planino toliko moke in toliko soli, kar vse natančno določijo in zapišejo s kredo na posebno desko v kuhinji. Gospodarji morajo dajati spravniku in pastirjem tudi gotovo množino tobaka. Kadijo pa na planini vsi, da se res kar kadi, in sicer tem bolj, čim več tobaka imajo. Pastir trinajstih do štirinajstih let se često v tem oziru nič ne ustraši odraslih. Mimogrede bodi omenjeno, da še celo šolski otroci hodijo večkrat s »čedrico« v šolo. Če jim jo vzameš, že dobe kmalu drugo. Trentar žuli navadno čedrico ves dan, naj opravlja že to ali ono delo.
Oni gospodarji, ki namolzejo od svoje živine en dan po štiri nafe, t. j. 4 X 24 funtov mleka, se imenujejo mezdarji, kdor namolze manj, se imenuje pa funtar. Znamenje za 24 funtov 0, znamenja za manj nego 24 funtov so pa stari trentski križi, na katere se še vedno računa v vseh skupnih zadevah in se jih šolani in nešolani Trentarji krčevito drže. Ta znamenja številk so naslednja: 1 = 1; 5 = V; 10 = +; 50 = °V; 100 = ♀; 40 = ++++; 79 = °V++VIIII; 154 = ♀°VIIII. Več kakor na stotake, in še na te redko, pa menda Trentar nikoli ne računa!
Ko tehtajo mleko, so prizadeti posestniki in še kdo drug iz hiše na planini pri dveh molžnjah, zvečer in zjutraj.
Jeseni, ko jenja paša, gre vsakdo po svojo živino in takrat zneso v dolino sir vsi vkup v eno klet, ga pretehtajo in sorazmerno z množino funtov mleka razdele. Skuto odnese vsak, kar mu je tiče, že prej domov. Prva skuta je določena za stojino, zadnja skuta in zadnji sir pa navadno za spravnika in pastirje.
Sir prodajajo Trentarji deloma v Bolc, deloma pa v Kranjsko goro — kamor imajo pač bliže, oziroma kamor jim bolj kaže. Skute pa obdrže nekaj doma, drugo pa prodado kakor sir.
Lepo, pisano je to planinsko življenje in Trentar ima za nekak praznik vse važnejše dneve njegove: ko ženejo drobnico na planino in tehtajo mleko in ko tehtajo in dele sir. Vendar pa čuti borni Trentar in Bolčan sploh, da mu proti trudu in stroškom reja drobnice zelo malo nese. Ni pač čuda! Naš planinec ni napredoval v mlekarstvu prav nič. Kakor pred sto leti, tako izdeluje sir še dandanes — vlada pa se ga itak še nikdar v nobenem oziru ni spomnila, pač pa mu stavi vedno ovire v borbi za obstanek s prepovedovanjem kozje reje!
Kaj bi se dalo vse napraviti iz tako plemenitega planinskega mleka ob umnem, modernem mlekarjenju!
Ubogi kmet je vesel, če speča kolikor mogoče ugodno svoje blago, vesel, če proda mastni sir po 50 - 55 novcev kilogram, in ko vidi svoj delež pri tehtanju, zalije svoje veselje in potrtost obenem s frakljem žganja …
Gostobesedni spravnik Joza in ž njim pač tudi drugi spravniki bi pa rekli glede na svojo umnost: »Ej gospod, pri tem delu mora imeti človek veliko izkušnje, čisto glavo in pridne roke. Mi spravniki le malo spimo, ves dan se pečemo in parimo, nazadnje pa tudi lahko vsakdo vidi, da nismo kar takole!«
Res, da niste kar takole in da znate, česar ne zna vsakdo, da ste izredni in iskani ljudje, pa bolje bi bilo, ako bi bili drugačni vi in pa vaše orodje!