Na grmu mojega samoljubja vene - najlepši cvet
| Na grmu mojega samoljubja vene – najlepši cvet Z. B. |
| |||||||||||||
V začetku mojega življenja mi je vsadila narava v mlado srce vrtnico. In vzklilo je stebelce in nekaj listov je pognalo na njem.
Jako hitro je rastlo stebelce mojega samoljubja in skoro je pognalo prve popke.
Počasi, toda lepo, a ne popolnoma pravilno so se razvijali ti popki, razcveteli se in oveli, cveteli v bledih, nedolžno rdečih barvah, cveteli in duhteli ...
Da, cvetela je moja ljubezen do staršev in bratov, in to že takrat, ko je bilo stebelce še skoro popolnoma mehko, nežno.
Ko pa se je to stebelce samoljubja okrepilo in spoznalo svojo moč, a obenem tudi že nekaj svojih sovražnikov, se je oborožilo – s trni ...
Ob tistem času je pa prilila mati narava mojemu srcu neko posebno gnojilo – mladeniško spoznanje, – ki je dalo vrtnici najboljši blesk: pognala je med novim, živozelenim listjem nov popek, ki se je razcvetel v velik, krasen, temnordeč cvet – cvet moje prve mladeniške ljubezni do dekleta! Kako lepo se je razvil ta cvet! Porabil je skoro ves sok cele vrtnice zase, prejšnim cvetom pa je jel odpadati kras; toda vendar so ostali in nihče jih ni potrgal: kras cvetja jim je s'cer odpadel, toda s tem so se začeli ti cvetovi izpreminjati – v sad!
Bodite brez skrbi, moji najbližji, ljubezen izražena v sadu ni nič manjša, nego ona, ki duhti iz cvetja! ...
Drugače pa se je godilo cvetu moje prve mladeniške ljubezni: prišel je hudoben človek ter z zlobno roko odtrgal krasno cvetko ...
Zelo hudoben je bil ta človek; z nerodno roko je divje odtrgal dišeči cvet in vlakna cvetovega peclja so potegnila za seboj nežno kožo stebelca ...
Zajokalo mi je stebelce in ž njim sem zajokal jaz ... Dolgo, dolgo se je poznala rana na stebelcu; krvavelo mi je srce in hirala duša ...
Toda dar matere narave, ki je vzbudil ta prvi temnordeči cvet, je zopet zacelil veliko rano na stebelcu – višje gori pa je med novim, svetlozelenim listjem pognal nov temnordeč cvet ...
Kako sem bil zanj hvaležen materi naravi in – svoji novi ljubici!
Toda temu cvetu je bilo sojeno, da ne dozori ... Prišli so angeli krilatci iz nebes in odvedli s seboj mojo ljubico ... jaz pa, kaj sem hotel, vzel sem nežno cvetko in ji jo položil na grob v večen spomin – in bil sem žalosten ...
V tem pa se je bližala polagoma pomlad mojega življenja svojemu koncu. Vrtnica mojega samoljubja je postala skoro grm.
Imela je mnogo velikih, bodečih trnov, in kdor se ji je približal, je odšel krvav. – Mnogokrat mi je bilo žal, bridko žal te krvi, toda včasih sem se pa le škodoželjno smehljal ...
Tudi rdečih cvetov je zopet pognalo Še precej, toda – potrgal sem jih večinoma sam, še predno so se dobro razvili, kajti spoznal sem, da bi iz njih ne bilo nikdar dobrega sadu ... Enega izmed njih pa je utrgala neka skrbna mamica, rekoč mi na lepo nelep način v pismu, da sem dal popku prekmalu vzcvesti – naj še malo počakam. Meni se pa ni ljubilo čakati, saj bi tudi ne bilo nič pomagalo, odtrgan cvet ne priraste več k deblu! ...
Tako se je zgodilo, da ni imel grm, ki raste iz srede mojega srca in ki je bil takrat že tako velik in lep – da ni imel ta grm mojega samoljubja pred 4. leti nobenega rdečega cveta – razen enega, ki mi pa prinaša skoro same žalosti, dasi je krasen in velik ... Hotel bi namreč, da že vendar enkrat izgine kot cvet – in postane sad!
O domovina moja! če bi ta cvet dozorel, kakor si jaz želim – potem bi bila rešena raznovrstnega, ogromnega svojega zla – tudi napačnih prorokov – farizejskih! – Škoda, da ostajajo baš najlepše naše želje navadno neizpolnjene – ali pa se izpolnijo le deloma ...
Samo ta cvet je imel grm mojega samoljubja pred 4. leti! Skoro sem že obupal takrat, da bi še kdaj vzcvetela iz njega kaka temnordeča vrtnica, kajti konec pomladi mojega življenja se mi je zdel že prav blizu ...
Toda glej! Ko je začel kopneti ob Savi sneg in sem začel hoditi tja na griček občudovat vzbujajočo se prirodo, sem nekega dne zapazil v največje svoje veselje, da mi poganja prav na vršičju mojega grmička – nov popek! Bil je neznaten, komaj viden; med novimi, še nerazvitimi, svetlozelenimi lističi se je pokazal – prav na vršičku ...
Tisto spomlad sem spoznal tebe, Minka!
Takrat pa sem se udaril ob čelo! Saj vendar ni bilo dozdaj na vršičku mojega grma še nobenega cveta, in kako bi bilo mogoče, da bi vrh ne imel cvetja?! Na vršičku je vedno najlepše cvetje, cvetje, ki rodi najlepši sad! Grm mojega samoljubja pa je bil takrat tako neizrečeno žlahten! Cepile so ga bile Prešernove in Gregorčičeve poezije, Jurčičevi in Stritarjevi spisi, razni drugi lepi plodovi slovanske književnosti, cepili so ga dalje starogrški in starorimski klasiki, veliki Nemci Goethe, Schiller in drugi, največji Anglež Shakespeare, dela velikih Rusov, Francozov in Lahov, cepila ga je zgodovina človeštva, posebno zgodovina našega naroda, cepila ga je umetnost in znanost, cepilo ga je vse, kar so mi povedali drugi in kar sem doživel sam. (Odpustite mi, velikani, ki ste pomagali cepiti grm mojega samoljubja, da vas nisem tukaj imenoval – kriva ni moja nehvaležnost, ampak to, da moja ljubica noče čitati dolgih, suhih naštevanj, ker ne utegne, saj veste, ženske nimajo toliko časa, kakor moški! ...)
Rastel je grm mojega samoljubja po vsakem cepljenju še bujneje, deblo se je debelilo in trni so se večali in ostrili – toda bil je obenem mnogo žlahtnejši in lepši. Kako bi ne bil žlahten, če je bil tolikokrat cepljen? Vrhu tega pa je bil tudi poškropljen z iz prepričanja prelito krvjo Kristovo, in mimo njega je šla tudi kri njegovega spoznavalca, velikega Čeha – Husa! Kako bi potem ne bil žlahten, četudi je le grm navadnega samoljubja!?
In tako žlahten grm, da bi ne imel na vršičku cvetja? ...
Sredi majnika tistega leta se je torej razcvetel oni popek – in bila je iz njega naenkrat velika, lepa, duhteča vrtnica. Za spoznaj je bil ta cvet manjši, nego malo nižje cvet domoljubja, toda bil je zato mnogo bolj temnordeč in mnogo bolj duhteč ... Ker je pa bil na vršičku, mu je vsaka sovražna sapica hitro škodila – enkrat sem ga moral celo za dolgo, dolgo časa skriti pred mrazom in viharji! Zgodilo se je to takrat, ko sem odhajal v tuji sovražni svet ... Nisem ga odtrgal, ampak pripognil sem vršiček in ga zakopal – zakopal v zadnji kotiček srca – take globoko, da sem včasih celo sam pozabil nanj in da je stebelce, kar ga je bilo nezakopanega, začelo že poganjati druge popke …
Toda prišel je dan, ko je zakopani cvet vstal – iz lastne moči in s tvojo močjo, Minka! Rekla si mi takrat, ljubica, da ni res, kar ljudje pravijo o tebi; da je vse zastonj, naj se oglaša še toliko ženinov – ti da ostaneš moja! –Glej, Minka, vstal je takrat krasni cvet in bil je še krasnejši nego prej! Skrbno sem potem strebil celo rastlino in jo lepo zravnal, da je stala pokoncu, kakor sveča; porezal suhe vejice in potrgal nepotrebne, tebi sovražne popke ...
S ponosom sem gledal zdaj na grm svojega samoljubja, z radostjo na najlepši njegov cvet, edini na njem razen cveta domoljubja ...
Vem, ljubica, da si bila srečna takrat, jaz sem bil še bolj – oba pa sva hrepenela po onem slovesnem, blaženem trenutku …
A danes? –
Zakaj si to storila, Minka? ...
Žalostno vene prej tako krasni cvet. Zunanji lističi se že krčijo, rjavé na robeh, skoro bodo rumeni in rjavi vsi ... Prej tako sveži, mameči vonj postaja vsako uro slabejši, skoro se že izgublja ...
Zakaj si to storila, Minka? Zakaj si izpodrezala tako krasno cvetko? Glej, iz rane teče obilen sok, zbira se v sveto kapljico – kakor solza – toda ne ostane na rani, da se strdi in jo zaceli, ampak hipoma zdrkne doli in pade na zelene lističe, da jih porumeni, da venejo s cvetom vred ... Tudi na veje padajo te solze – moja bolest – in kjer zadenejo na kako očesce, ga ožive, dasi ni več pomlad: že silijo na dan novi popki, ki čudovito hitro rastejo. Ali jih vidiš, Minka? Ne, ne vidiš jih, kajti skriti so, boje se solnca, luči ... Vsi so nezdravi, rdeči kakor kri, a imajo nelepe, rumene lise ... Hitro se razvijajo, ko se bodo pa popolnoma razcveteli, bodo odpadli – ali pa gnili na lepi rastlini in jo celo popolnoma okužili, uničili ...
Ali ti ni nič žal, Minka?
O pač, vem da ti je žal, vem da se ti skrivoma utrne marsikaka solza za venečim cvetom – toda zaceliti zasekano rano, to bi bilo preveč ponižanja za tvoj ponos ... rajši trpiš in zadovoljna si, da trpim s teboj tudi jaz – toda vedi: Ko bo počasi popolnoma ovenel cvet moje ljubezni do tebe, ga bom odrezal – in naredila se bo velika grča na deblu, ki se bo sicer poznala vedno – toda ne bo več bolela ...
Ti pa boš v noči pred svojim poročnim dnem plakala gorke solze za izgubljenimi mladostnimi sanjami ... Ali si želiš takih časov?
Za grm mojega samoljubja pa bo to pomenilo novo – cepljenje, novo požlahtnenje ...
Ali mi pa bo to cepljenje v sredo ? – Kdo ve?