Na grobeh
| Na grobeh Milanov |
| |||||||||||||
Dahnila je burja od severa na jesensko cvetje … Mračno, vlažno nebo se razpenja nad planjavo .
… »Življenje jemlje slovo« …
Goste množice hite po rjavi, z debelim peskom posuti cesti, vse v isti smeri, vse z istim namenom. Vsakdo hoče počastiti spomin svojih rajnih, ki mirno spe pod zeleno rušo …
Tudi ona stopa počasi, prav počasi med njimi; tudi njej je tamkaj nekdo pokopan … Misli ji hité nazaj, nazaj in na njenem ko vosek bledem obličju se je za trenutek pojavil trpek, žalen nasmeh …
In zdaj je vse proč — vse je minilo!
In kako ga je ljubila! Vsak dih je veljal njemu, vsak vtrip njenega ljubečega srca v deviških prsih je bil njemu posvečen. Pa, nuditi mu je mola samo ljubezen – čisto, vročo, žensko ljubezen — drugega ni imela …
Oženil se je, dobil bogato nevesto. Rodil se mu je sin, rastel je in tekal za njim. In ona ga je rada imela kakor njega, saj je bil njegov. Toda srečen ni bil. Žena zapravljivka, mož premehek — vse je šlo rakovo pot.
V košnji o kresu je bilo. Mrak je bil legel s svojim blagodejnim mirom na trudno zemljo. Ob potoku za vrtom se je sprehajala. Bila je trudna, tako neznansko trudna, in lahka kakor pero, vse obenem. Nič ni čutila, ne svoje bôli, ne svoje telesne teže. Kar splavala bi bila, prosta vseh zemskih spon in okovov, v jasne nebeške višave. In tedaj je prišel on mimo s koso na rami in golorok.
Stopila je s pota v stran, on pa se je oprl na kosišče, pogledal ji v bledi prosojni obraz in dejal zamolklo, s tresočim glasom: »Anita — odpusti mi!«
Odmaknila se mu je, kakor bi se bala njegove desnice.
»Odpusti, saj vidiš, kaj trpiva oba!«
Tedaj pa je vprla svoje modro oko, izražajoče vso tiho njeno gorjé, vanj in odgovorila je z bolestnim povdarkom:
»Dà, oba!« …
Čez pet dniij so ga pokopali na mokropoljskem pokopališču; utonil je bil tisti večer v bližnji reki …
Nebroj lučic odseva z grobov. Zadnje jesensko cvetje, povito v kite in vence, krasi prerahljano zemljo. Glasno in tiho se molijo molitve za blagor in spas pokojnikov.
Ob misijonskem križu stoji Anita. Stoji, ker ne more poklekniti, noge se ji šibe … In poleg nje stoji smrt, smrt z udrtimi očmi in koso v roki. Trudna in zasopljena stiska ozki brezbarvni ustni, kakor da bi hotela prikriti in zatajiti svojo srčno bolest, svoje neznosne gorje. Oko ji postaja motno – stekleno … Smrt se ji reži v obraz.
Ob gomili blizu nje pa kleči in plače — ona s svojim otrokom, ona, ki ga je tirala v pogubo …
Zbor pevcev pod križem milo poje »Jamica tiha« …
Kakor brušeni noži režejo v dušo ti tužni glasovi, done kakor trobenta vstajenja. In potem krasna, veličastna pesem: »Nad zvezdami«! — — —
Polagoma so se razgubili pevski glasovi, kakor se unese in umiri razburkano morsko valovje. Luči ugašajo druga za drugo kakor mi; nekatera komaj prižgana, druga dogorela do konca. Ljudstvo se razhaja … In naposled: » Na grobeh je tema nocoj« …
Dahnila je burja od severa na jesensko cvetje. Mračno vlažno nebo se razpenja nad planjavo.
Anita! … Anita! …
… »Življenje jemlje slovo« …